Lokalna samouprava je lahko prav idealno okolje za zdraharje in koristolovce vseh vrst!

Že nekaj let spremljam dogajanja v lokalni samoupravi in sem po vsakih lokalnih volitvah vedno znova presenečen, kako malo se je na tem področju od uvedbe lokalne samouprave v državi pa do danes dejansko spremenilo. Nekaj malega pa se vendarle je. Od pomembnejših sprememb navedimo, da so iz Državnega zbora končno le zabrisali župane. Vsaj nekaj.

Nihče pa se ni v stanju lotiti temeljite reforme lokalne samouprave in števila občin v državi vsaj prepoloviti. Sedaj že nekaj časa v Sloveniji  nekako na vsaki dve leti menjamo vlado in le želimo si lahko, da bi ta Cerarjeva vzdržala kaj dalj. In vsaka nova vlada takoj začne po ljudeh udrihati z novimi varčevalnimi ukrepi, ki pa so praviloma le nadgradnja že veljavnih, ki jih je sprejela in uveljavila prejšnja vlada. Nekateri oblastniki potem malce v zadregi in sramežljivo, sčasoma priznajo, da jim sezname varčevalnih ukrepov, ki jih morajo nujno uvesti, spišejo kar v Bruslju. Varčevalo naj bi se tako le na splošnem družbenem in osebnem standardu državljank in državljanov. Reforma pokojninskega sistema, reforma zdravstva, zmanjševanje števila zaposlenih in plač v javnem sektorju, reforma trga dela in še česa ter je tako beseda reforma postala sinonim za zmanjševanje pravic ljudem in vedno bolj nasilno siromašenje javnega in osebnega standarda prebivalstva. Ob tem pa oblastniki vseh barv še veselo in daleč pod vsako realno ceno, predvsem tujcem, razprodajajo nekoč družbeno in sedaj državno premoženje. Ob vsaki malo večji investiciji pa se krepko krade in manipulira v škodo države in njenega prebivalstva.

Vse to kar se nam že dve desetletji dogaja na nivoju države smo potem prenesli tudi na nivo lokalne samouprave. Iz občin, ki jih je najmanj enkrat preveč, smo uspeli narediti prave male para državice v katerih se za občinsko oblast prav po mesarsko pretepajo lokalne izpostave državnih političnih strank in zasebne "politične stranke- skupine" imenovane neodvisne liste ali podobno drugače. Prav te zadnje letošnje državnozborske in lokalne volitve so pokazale, da je borba za lokalne vplive in funkcije v občini lahko veliko bolj ostra in neusmiljena kot pa boj za vstop v državni parlament in imenovanje vlade. Le kaj je tako zelo mikavnega biti v lokalni samoupravi, da je okrog tega toliko prav neusmiljenega prerivanja in drenjanja? Nekaj že mora biti. Koristi? Za koga pa? Prosim, ne ponovno o njihovem velikem žrtvovanju za moje in naše kolektivno občansko dobro! Vsaj to nam prihranite in tako zelo ne podcenjujte naše skromne državljanske in občanske pameti.

Kot smo v zadnjih nekaj letih lahko videli, se da zrušiti vlado in izsiliti nove volitve ter zamenjati vladajoče elite v državi, čeprav potem takoj, ko nova politična garnitura prevzame vodenje države, začnemo razmišljati kako bi tudi to čim prej sesuli. To naj bi bilo normalno in demokratično. Na primeru Maribora pa smo v istem času lahko videli kako težko ali skoraj nemogoče pa je zrušiti in zamenjati občinske oblastnike. Ni mogoče zamenjati ne župana in ne občinskih svetnikov, čeprav se jim dokažejo, pogosto tudi na sodiščih, kriminalna, korupcijska in mnoga druga dejanja, ki niso skladna z deklariranimi načeli pravnega reda, gospodarnosti ter zdrave pameti, če želite. Občinska oblast naj bi bila tako zavarovana pred največkrat upravičeno jezo in nezadovoljstvom ljudstva in do naslednjih volitev nezamenljiva. Pa ni nujno, da bi ljudje želeli svoje občinsko vodstvo vedno zamenjati le zaradi kriminalnih ali korupcijskih ter podobnih dejanj. Je kdaj komu morebiti že padlo na pamet, kaj pa, če bi jih občani želeli zamenjati zaradi očitne nesposobnosti ali ker niso skoraj ničesar od tega kar so pred izvolitvijo obljubili, potem tudi v doglednem času realizirali? V občinah je torej nesposobnost ali veliko predvolilnih laži, prevar in zavajanj, ter po volitvah ugotovljena operativna in strokovna nekompetentnost tistih, ki na volitvah uspejo in so izvoljeni kot lokalni oblastniki, lahko tudi vrlina zaradi katere pa občinskih oblastnikov že ne bo nihče zamenjeval.

Bolj kot prerivanje za vstop v Državni zbor sem z zanimanjem spremljal dogajanja v svoji in sosednjih lokalnih skupnostih kjer so se politične stranke in zasebne interesne skupine borile za prevzem občinskih oblasti. Tako je v Gornji Radgoni prejšnji župan, ki je po prvem volilnem krogu vodil, potem v drugem krogu volitve izgubil z ogromno negativno razliko. Kaj se je tako odločilnega dogodilo v teh nekaj dneh, da mu tudi v drugo ni uspelo? Zasluge za katastrofalen poraz si mora pripisati predvsem najprej sebi ter zaverovanosti v svoj vpliv med občani in potem jih naj kar mirno pripiše še svojim potrčkotom, ki naj bi skrbeli za njegovo volilno kampanjo in so jih bolj kot njegova izvolitev skrbeli lastni interesi. Politična in operativna lenoba nekega volilnega štaba kot je v Gornji Radgoni ob prav nobenih dosedanjih lokalnih volitvah še nismo videli.

Nekaj več sreče je v drugem krogu imel župan občine Radenci, ki mu je uspelo za las premagati  kandidata zasebne interesne skupine Romana Leljaka. Leljakova zasebna interesna skupina pa poraza nekako ni vedela prenesti in ker jim tudi razna pritoževanja na delo volilnih organov niso bila uslišana, sta na prvi seji Občinskega sveta Radenci potem odstopila oba njegova svetnika in so tako zakuhali nadomestne volitve ter s tem dodatne stroške občini. Sploh pa je občina Radenci bila že doslej v prav vseh preteklih mandatih svojih občinskih vodstev znana po prav "izvirnih" izvolitvah svojih županov ter po ponesrečenem volilnem instaliranju v občinske svete kopice zdraharjev, ki so seje radenskega Občinskega sveta ves mandat delali res "zanimive". Ti zadnji dogodki pa bi morebiti lahko bili napoved malo mirnejšega dela in boljšega vzdušja v radenski občinski politiki ter priložnost za župana, da se res ukvarja z nalogami za katere je bil izvoljen in ne, da se ves mandat neprestano bode s kako skupno zdraharskih občinskih svetnikov.