Da tako, nekoč uspešno in po svetu znano vinogradniško firmo z dolgoletno tradicijo in prepoznavnimi vinskimi blagovnimi znamkami uničiš, pa že moraš biti pravi mojster podjetništva in gospodarjenja. Pogled nazaj tistih, ki uspevajo ohranjati še vsaj malo kratkotrajnega zgodovinskega spomina na dogajanja v vinogradništvu Kapela, razplet te nesrečne zgodbe seveda ne preseneča in dogaja se točno to kar so nekateri poznavalci razmer v podjetju in domačini že lep čas napovedovali. Ponovno se je dokazalo, da če želiš biti uspešen podjetnik moraš ob neprestanem pljuvanju, vedno in povsod, po komunistih in bivšem socialističnem sistemu, posedovati še tudi kake druge osebnostne lastnosti in kvalifikacije. Stranski opazovalec je v preteklosti lahko hitro dobil občutek, da so se odgovorni in pristojni pri neprestanih zamenjavah na vrhu kapelskega vinogradniškega podjetja prav trudili kako izmed slabih možnih kadrovskih kandidatov izbrati res tiste najslabše in najmanj sposobne.
Okrožno sodišče Murska Sobota je objavilo sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave za lastniško povezani družbi Tovarno močnih krmil Črnci ter za Kapelo, vinogradništvo in vinarstvo. Predlog za začetek postopka je vložil sam dolžnik, torej direktor obeh družb Franc Podlesek, saj sta podjetji trajno nelikvidni in dolgoročno plačilno nesposobni.
Če že kaj v življenju počneš, potem počni to pač na nivoju in kot se spodobi, če želiš, da te bodo pozni rodovi sploh še pomnili. Uničiti eno uspešno in perspektivno podjetje za Slovenijo res ne predstavlja nek poseben presežek. Takim zgodbam smo v tej državi priča skoraj vsak dan zadnjih dvajset let, odkar smo svojo narodno in državno usodo Slovenci vzeli v svoje roke. Če že uničuješ, potem uniči hkrati vsaj dve nekoč dobri in uspešni podjetji in pomnilo se te bo.
Po načrtu finančnega
prestrukturiranja bi bil celoten učinek prisilne poravnave za Kapelo
2,7 milijona evrov, za Tovarno močnih krmil Črnci pa 2,4 milijona
evrov. Nekaj ločitvenih upnikov bo poplačano v tem in prihodnjem
letu v celoti, upniki z navadnimi terjatvami pa bodo poplačani v
osmih letih v višini 20 odstotkov terjatve. Po prisilni poravnavi
znašajo kratkoročne terjatve za Tovarno močnih krmil Črnci 5,4
milijona evrov in dolgoročne obveznosti 1,8 milijona evrov. Skupaj
obveznosti Kapele znašajo 4,3 milijona evrov, po prisilni poravnavi
pa bodo torej upniki poplačali v višini 1,6 milijona evrov. Tako danes žalostno novico sporoča pomurski spletni portal pomurje.si.
Oglasila se je tudi že država kot pravna lastnica dobršnega dela zemljišč na katerih raste znamenita kapelska vinska trta in zagrozila, da bo vinogradniškemu podjetni na Kapeli odvzela koncesijo in bo tako vinograde ponudila komu drugemu in veliko bolj uspešnemu ter skrbnemu gospodarju. Omenja se zelo uspešno in razvojno ter tržno naravnano podjetje Radgonske gorice iz Gornje Radgone. Le želimo si sedaj še lahko, da država ne bo preveč pogoltna in morebitnega novega koncesionarja iz Gornje Radgone ne bo izsiljevala z ekonomsko nemogočimi pogoji v želji, da vsaj deloma zakrpa svoje finančne luknje nastale v sodelovanju z dosedanjim nesposobnim najemnikom kapelskih vinogradov.
Ker država in njene institucije, v tem primeru kmetijsko ministrstvo in organ v njegovi sestavi, ne morejo nikoli biti za nič krivi in odgovorni, je tudi sedaj realno pričakovati podobno obnašanje državnih uradnikov. Vendar vinogradi niso tovarniška hala propadlega podjetja, ki jo lahko enostavno zapreš in vrata zakleneš ter potem nekaj let iščeš nekoga, ki bi to bil pripravljen kupiti. Tukaj država nima na razpolago prav nič časa, ker vinogradi že ta trenutek kličejo po pridnih vinogradniških delavcih, da začnejo z nujnimi opravili in tako potem vse do trgatve naslednjo jesen. Za vinogradnike je namreč sporočilo starega ljudskega reka, da priložnost izgubljena, ne vrne se nobena, zakon. Državni uradniki v Ljubljani očitno doslej sporočila tega znanega reka ali niso poznali ali pa ga niso dovolj resno upoštevali in sedaj veliko kakih posebej ugodnih razpletov te kapelske žalostne zgodbe niti več nimajo na razpolago.
O odgovornosti za žalosten propad obeh podjetij pa niti nima smisla razpravljati. Odgovornost? Kaj za boga milega pa naj bi v Slovenji zopet to bilo? Da bi se v beli Ljubljani v oblastnih in ministrskih kabinetih in pisarnah vznemirjali zaradi dveh malih pomurskih podjetij, ki ju je zaradi nesposobnosti in raznih poslovnih, privatizacijskih, kadrovskih in še kakšnih več let trajajočih mahinacij ter barabij vzel hudič, pa tudi ni realno pričakovati. Nova črna pika na enem medijsko najbolj razglašenem in najboljšem kmetijskem ministru vseh po osamosvojitvenih mandatnih časov. Očitno tudi najboljši niso vedno dovolj dobri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar