Vse od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se sam s svojo družino znašel v nevarnih in usodnih razmerah, ker se je moja republika Slovenija odcepljala od nekdanje skupne države Jugoslavije, imam do tovrstnih osamosvojitvenih želja drugih narodov prav svojstven odnos in razumevanje njihovih želja. Njihove odcepitvene ter osamosvojitvene želje merim in ocenjujem s povsem enakimi merili kot sem jih nekoč pričakoval in zahteval zase, svojo družino in svoj narod. Nekateri boste rekli, da pa tako le ne gre, ker razmere in okoliščine niso povsem enake. V čem bistvenem pa se tako zelo razlikujejo? Želje po svobodi, samostojnosti, da sam odločaš o svoji usodi in upravljaš s svojo državo ter usodo naroda, so povsem enake. Kar sem nekoč zahteval zase, moram sedaj priznati tudi drugim. In osebno jim priznavam.
Pri tem žalostno spoznanje, da sam z osamosvojitvijo svojega naroda in pridobitvijo svoje nove države nisem kaj veliko pridobil, ker smo v slabih dvajsetih letih vso zgodbo grdo zapacali in vse veličastne zgodovinske pridobitve zabarantali ter zapravili, nima nič opraviti z mojim priznanjem in željo drugim, da pa bodo oni morebiti veliko bolj srečne roke. Tako sem pred časom svoje simpatije poklonil Škotom, ki so imeli referendum o odcepitvi od Velike Britanije in se jim zgodba pač ni izšla po njihovih željah. Sem pa prepričan, da bo plamenček velike želje po svobodi in neodvisnosti, ki so si ga Škoti prižgali, še nadalje gorel in se jim bo na koncu želja tudi izpolnila. Mojih simpatij so prav tako deležni Katalonci v Španiji, ki se trudijo izločiti iz španske države, čeprav se bojim, da bi se jim na koncu lahko dogodilo podobno kot Slovencem, ker tudi njih od zunaj tiho in zaplotniško osvobajajo skoraj povsem isti "prijatelji" kot smo jih imeli v času osamosvajanja mi. Moje naklonjenosti pa so deležni tudi premnogi drugi mali narodi, ki se želijo izviti iz primežev svojih velikih in zgodovinsko bolj državotvornih ter mednarodno priznanih narodov. Med njimi tako seveda tudi prebivalke in prebivalci obeh vzhodnih ukrajinskih republik Doneck in Lugansk. Godljo v Ukrajini so zakuhali politiki nekaterih večjih in vplivnejših držav EU v španovini z ZDA in sedaj se pač srečujejo z neprijetnimi rezultati izvoza svoje lažne in nasilne demokracije ter ekonomskega pohlepa. Zgodba je tako zelo podobna krvavemu razpadu nekdanje Jugoslavije, da je že prav zastrašujoča. Scenarij je skoraj povsem enak, režiserji isti, cilji skoraj povsem isti in le čas, kraj in ljudje so drugi.
Na zahodu se sedaj nekateri sklicujejo na tako imenovani minški dogovor , ki naj bi ga voditelji obeh vzhodnih ukrajinskih republik z organizacijo in izvedbo volitev kršili. Pri tem pa pozabljajo, da je ta isti dogovor že pred tem grobo kršila oblast v Kijevu. Nekaterim naj bi tako po mišljenju oblasti zahodnih držav kršenje dogovorjenega bilo dovoljeno, drugim pa pač ne. Pravico do dveh ali več resnic ima tako le ena stran. Druga in šibkejša stran pa naj ne bi imela pravice do prav nobene svoje resnice. Prav tako so povsem neumestni in zlonamerni očitki zahodnih vlad in njihovih režimskih medijev na način same izvedbe volitev, ker pri tem namenoma pozabljajo, da so bile volitve izvedene v vojnih razmerah in celo v času volitev povečanih vojaških aktivnosti ukrajinske vojske na območjih obeh republik. V takšnih razmerah se seveda volitev ne da organizirati in izvesti povsem v skladu z običajnimi ter na zahodu ustaljenimi pravnimi, organizacijskimi, političnimi in drugimi standardi.
Še posebej zanimiva je zahodna politična, vojaška in medijska propaganda, ki razmere v Ukrajini prikazuje po načelu dobrih in zlobnih. Dobri so seveda v Natu, EU, ZDA ter režim v Kijevu in zlobni so Rusi ter oblasti na Krimu in v obeh ostalih vzhodnih republikah Doneck in Lugansk. Opazili ste, da za ljudi in njihova vodstva v vzhodnih ukrajinskih republikah ne uporabljam izraza separatisti in separatistične republike. To ni niti malo slučajno, ker se pred več kot dvajsetimi leti tudi sam nisem imel za prav nikakršnega separatista in svoje republike Slovenije ne za separatistično republiko, ker so od zunaj in znotraj ustvarjene razmere v nekdanji naši skupni državi Jugoslaviji bile takšne, da kake druge možnosti kot iti na svoje tudi ni bilo. Skoraj povsem enako je danes v Ukrajini. Razlika je morebiti le v tem, da so mednarodne politične, ideološke, gospodarske, finančne ter vojno strateške razmere malo spremenjene in da imajo vzhodne ukrajinske republike, v katerih živi prebivalstvo pretežno ruskega porekla, zaveznika v veliki in močni Rusiji. Slovenci nekoč, tudi če bi se želeli odločiti drugače, te možnosti niti nismo imeli.
Ruska oblast izide volitev v obeh republikah priznava kot legalne in legitimne in se bo po napovedih tako v prihodnje tudi ravnala ter morebiti celo ukrepala. Razpleta ukrajinske krize, ki bi zadovoljil tako rusko kot zahodno stran enostavno ni več mogoče pričakovati. V igri so na obeh straneh preveč veliki in usodni interesi, da bi si katera koli stran sedaj smela dovoliti popuščanje. Ceno za to neusmiljeno prerivanje velikih pa bodo plačali vsi Ukrajinci in tudi njihovi dosedanji sodržavljani v vzhodnih ukrajinskih republikah. Vsaka vojna se nekoč konča in potem nastopi čas diplomacije ter iskanja rešitev. Ukrajinski krizi in vojni v tej nesrečni deželi še zdaleč ni videti konca in vsi bomo lahko le srečni, če konflikt ne bo prerasel v kaj večjega in grozovitejšega. V takem primeru, pa se tudi nam ne bo prav nič dobro pisalo, čeprav te godlje nismo zakrivili. Smo pa v druščini tistih, ki jo so.
Kako kratek je naš zgodovinski spomin!
OdgovoriIzbriši