Če nisi za, potem si lahko le proti!

Če ne bi imeli interneta, sploh ne bi vedeli, da je dne 21. novembra tega leta Generalna skupščina OZN v New Yorku obravnavala in sprejela resolucijo s katero se obsoja poveličevanje, ponovno obujanje nacizma in fašizma, nacističnih simbolov ter druge nacistične  ikonografije in vedno bolj pogosto zanikanje holokavsta.

Zakaj so slovenska oblast, politika in mediji ta dogodek slovenski javnosti zamolčali? Malo sem si sinoči vzel časa in s pomočjo tega istega interneta skušal poiskati ali slovenski mediji o tem res niso nič poročali, kot se jim sedaj očita. Ničesar nisem našel. Ko gre v nekem nacionalnem družbenem okolju za tako čredno orkestriran molk prav vseh tistih, ki so za obveščanje javnosti po ustavi in zakonu zadolženi, potem je praviloma v ozadju nekaj zelo pomembnega in politično močnega ter delikatnega. Kdo je torej zaukazal popoln medijski molk in zakaj ter v čigavem je interesu, da slovenska javnost o tem naj ne bi prav ničesar vedela? So slovenski politiki, oblastniki in medijski uredniki res taki tepci, ki bi verjeli, da v dobi interneta lahko kaj takšnega ostane neopaženo? To je prvo kar me je v tej zanimivi zgodbi zmotilo in so se mi potem kar sama po sebi zastavila številna nova vprašanja na katera ne poznam odgovorov. Verjetno jih tudi še dolgo ne bom dobil.

Potem pa je sledil pravi mali šok. Iz tujih medijskih objav sem razbral, da je bila resolucija v Generalni skupščini OZN sprejeta in da se je moja država Slovenija skupaj z vsemi državami EU pri glasovanju vzdržala,  ZDA, Kanada in Ukrajina pa so glasovale proti sprejemu. Za sprejem resolucije pa naj bi od vseh državic nastalih na pogorišču nekdanje Jugoslavije glasovala le Srbija, vse ostale pa so se seveda hlapčevsko in sramotno vzdržale.

Si državljanke in državljani Slovenije zaslužimo, da nam vlada, državni zbor in ministrstvo za zunanje zadeve ter zunanji minister Karel Erjavec vsaj pojasnijo kaj je bilo v tej resoluciji tako spornega, da je Slovenija ni želela podpreti? Neki zelo močni razlogi so že morali biti prisotni, da se v OZN potuhneš in se pridružiš skupini držav, ki ne želijo obsoditi nacizma in fašizma ter njunih grozovitih zločinov nad človeštvom. Ker pri glasovanjih je namreč praviloma tako, da ali si za ali proti in je institut vzdržanega glasu največkrat le potuha tistim, ki svojega mnenja nimajo ali ga ne smejo imeti in raznim hinavcem, ki se ne bi radi nikomur zamerili. V čem je bil torej v tem primeru problem države Slovenije, ki resolucije ni podprla in bila tako praktično proti njenemu sprejemu?

Po tujih medijih sem potem iskal kakšen zapis o tem kaj ta resolucija v resnici vsebuje in za kaj se zavzema, da ni dobila podpore zahodnih držav. Nič takšnega kar bi opravičevalo glasovanje proti njej, ker vzdržan glas je praktično glas proti, nisem uspel zaslediti. Resolucija naj bi se v svojih določilih zavzemala in podpisnice zavezovala, da se bodo borile proti vedno bolj pogostim pojavom neonacizama in neofašizma in preprečevale širjenje teh zločinskih ideologij. Države naj bi tudi bile pozorne ter preprečevale vse pogostejše pojave raznih vrst diskriminacije, ksenofobije in nestrpnosti do drugačnih na osnovi političnih, ideoloških, socialnih, verskih in drugih podobnih razlikah. V resoluciji na bi bilo med ostalim zapisana tudi ugotovitev, da se zaznava vse bolj pogosto in agresivno nastopanje nekaterih političnih strank in z njimi povezanih desnih ter nacističnih ekstremističnih skupin, ki svojo ideologijo temeljijo na postulatih fašizma in nacizma. Prav tako naj bi resolucija opozarjala na vse pogostejše pojave vseh vrst nestrpnosti in pojavov ksenofobije ter na obujanje mitov in povzdigovanja  nacistične in fašistične ideologije.

Zakaj torej Slovenija te resolucije ni želela ali ni smela podpreti? Prebivalci Slovenije so bili žrtve tako fašizma kot nacizma in tej tragični zgodovinski izkušnji ne moremo pobegniti in se sedaj delati, da se nam oziroma našim dedkom in očetom vse to ni dogodilo. Bomo sedaj še rekli, da nismo bili okupirani s strani fašističnih in nacističnih soldatesk in so bile te zločinske vojske v Sloveniji le na vojaško turističnem oddihu? Bomo sedaj tudi zanikali obstoj programov poitaljančenja, pomadžarčenja in ponemčenja prebivalstva Slovenije? Se Slovencev res ni masovno vozilo in pobijalo v koncetracijskih taboriščih, izseljevalo z njihovih domov po Balkanu, streljalo kot talce? Je nekaj milijonov pobitih Židov in Slovanov v taboriščih po Evropi izmišljotina komunistov in socialistov ter Židov in Slovanov samih? Se Slovencem tudi poboj Pohorskega bataljona ni zgodil in so si to izmislili pokvarjeni komunistični zgodovinarji?

Si smemo Slovenci prav danes dovoliti zanikanje vedno bolj pogostih in agresivnih pojavov obujanja neofašistične in neonacistične ideologije doma in v svetu? Zakaj torej Slovenija ni podprla te resolucije? Kdo nam je to prepovedal in s kakšnim razlogom? Prebivalstvo države Slovenije ima vso pravico terjati te odgovore in jih mora tudi dobiti. Zgrožen ugotavljam, da sem imel kar prav, ko sem pred dnevi na teh straneh zapisal, da se v otrobi neoliberalizma rojevata fašizem in nacizem. ki vedno bolj jasno kažeta svojo grozečo podobo. Naši otroci in vnuki nam naše zaslepljenosti in intelektualne omejenosti ne bodo oprostili, ker prave in največje žrtve bodo skupaj z nami prav oni.