Vir: telegraf.sr
Naslov medijskih vesti: Psička Maša, že leto dni čaka na vrnitev svojega ostarelega gospodarja, ki je odšel na zdravljenje v bolnišnico in se nikoli več ne bo vrnil.
Užaloščena psička Maša se vsak dan vrača v bolnišnico v katero so pred dvema letoma na zdravljenje sprejeli njenega gospodarja, ki je potem po enem letu zdravljenja in bivanja v bolnišnici umrl in ga sedaj vsak dan že dvanajst mesecev še vedno zvesto čaka, Zvečer se odpravi domov, da varuje njuno hiško in se potem naslednji dan zjutraj ponovno vrne. V času možakarjevega enoletnega bivanja in zdravljenja v bolnišnici je bila Maša njegova edina in vsakodnevna obiskovalka. Mediji objavljajo to presenetljivo in žalostno zgodbo kot prikaz velike ljubezni in zvestobe med človekom in psom in kar je, na žalost, vedno manj lastno nam ljudem v naših medsebojnih odnosih.
Kot poročajo mediji se je psička Maša s svojo vztrajnostjo in izkazano neizmerno ljubeznijo ter zvestobo svojemu preminulemu gospodarju zelo prikupila pacientom, zdravnikom in ostalemu osebju bolnišnice, ki tudi vestno skrbijo za njeno vsakodnevno prehrano in so ji zagotovili tudi toplo in mehko ležišče v prostorih bolnišnice. Psičko je medtem nekdo celo že posvojil in jo odpeljal domov, vendar se je že po eni uri vrnila v bolnišnico čakat svojega gospodarja.
Medicinska sestra Ala Voroncova pa dodaja, da ne verjame, da bi Maša še lahko sprejela kakega drugega lastnika in je prepričana, da se bo enako kot doslej še dalje vsak dan vračala v recepcijo bolnišnice in tam potrpežljivo čakala na vrnitev svojega umrlega gospodarja in prijatelja.
Slovenci smo poznani po svoji veliki ljubezni do svojih hišnih štirinožnih ljubljenčkov in v teh izkazovanjih ljubezni pogosto tudi zelo pretiravamo. Na žalost pa smo znani tudi po svoji brezbrižnosti in pogosto prav okrutnem ravnanju s svojimi živalmi. Mediji nas vsake toliko časa o kakšnih takšnih zaznanih necivilizacijskih in prav okrutnih primerih ravnanja z domačimi živalmi tudi obveščajo. Vida Čadonič Špelič, ki bi jo morali že zdavnaj zamenjati z nekom, ki premore nekaj več čustvene inteligence, pa v oko novinarske kamere, ko jo novinarji povprašajo kaj bo kot odgovorna državna uradnica storila, da se kakšno zaznano okrutno mučenje živali prepreči, potem blekne: "Takšno je je pač življenje!" Prav ima. S takšnimi ljudmi je pač takšno tudi življenje nemočnih in od človeka odvisnih živali.
Ko sem prebiral gornjo zgodbo o nesrečni psički Maši in njeni neomajni zvestobi in ljubezni do svojega lastnika ter njeni vztrajnosti v upanju, da pa se bo njen človek le pojavil, jo pobožal in bosta skupaj odšla v njun skromen dom, sem razmišljal kaj bi s to nesrečno Mašo naredili, če bi se to dogodilo v Sloveniji. Vsekakor bi jo iz prostorov bolnišnice na silo odstranili in jo strpali v zaklonišče za zapuščene živali kjer bi jo verjetno potem čez čas, ker se je ne bi dalo posvojiti, usmrtili. Prav mirno lahko temu rečete tudi ubili. V Sloveniji Mašine zgodbe vsekakor ne bi bilo. Pa takšne in podobne zgodbe o ljubezni in zvestobi vedno bolj nujno potrebujemo. Takšno je pač življenje - tudi v Sloveniji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar