Volitve so pravi čas za politične begavčke!

Vaš kandidat

Vsake volitve so za mnogo ljudi lahko res hudo stresni čas. Kandidati za razne funkcije in položaje so nam okupirali najbolj priljubljene medije in vse je podrejeno njim in njihovemu interesu čimbolj nas obdelati ter prepričati, da na dan volitev odidemo na volišča in glasujemo zanje. Ko prižgemo TV ali računalnik, kupimo časopis, se sprehajamo ali vozimo po  poteh naših vasi ali ulicah mesta se nam povsod prikazujejo naše  kandidatke in kandidati, se nam prijazno nasmihajo ter nas vabijo, da jih podpremo, ker le oni vedo kaj je dobro za nas. Njihovo naj bi bilo trpljenje za naše lepše življenje.

Pa nas danes ne zanimajo predvolilni triki s katerimi nas skušajo zmanipulirati in nas kot volivke ali volivce ponovno nategniti, da bi jih volili in jim tako pomagali do uresničitve  njihovih ciljev. V glavnem se nam tako pred vsakokratnimi  volitvami za najpomembnejše položaje ponujajo pretežno isti ljudje s to razliko, da mnogi med njimi tokrat več ne mahajo z zastavo iste barve kot v času prejšnjih volitev. Velik del naših kandidatk in kandidatov se tako v času pričakovanja volitev kot nemirna voda preliva med raznimi političnimi, ideološkimi in drugimi interesnimi hribčki in se tik pred volitvami ustavljajo tam kjer pričakujejo najboljši rezultat zase. Ker se mnogi med njimi redno pojavljajo na vsakih državnih ali lokalnih volitvah, so tako zamenjali že skoraj vse barve zastav s katerimi se je dalo jurišati na položaj poslanca, župana ali člana občinskega sveta v naši lokalni skupnosti. Kot rad pove moj znanec, so mnogi med njimi postali že pravi politični in ideološki multipraktiki, ki nimajo prav nobenih težav skozi noč zamenjati strani in svojega svetovnega nazora, če obstaja najmanjša možnost, da bi jim osebno to lahko koristilo. Politično stranko ali politično in ideološko prepričanje so v stanju zamenjati pogosteje in hitreje kot vam uspe zamenjati gate.

Sam jih preprosto imenujem kar koristolovni politični in ideološki begavčki. V svojem širšem in ožjem okolju jih poznam veliko in prav ti ob vsakokratnih državnih ali lokalnih volitvah najprej pritegnejo mojo pozornost. Tako vedno prav nestrpno čakam na objavo raznih kandidatnih list, ker vem, da bom njihova imena tam zagotovo našel, ne vem pa, pod kakšno barvo zastave se mi bodo pa tokrat ponujali. Se  pa aktivnosti teh političnih begavčkov največkrat ne zaključijo z dnem volitev in razglasitvijo rezultatov. Če na volitvah niso uspeli, kar se pogosto tudi res dogodi ali pa so se znašli v podrejenem opozicijskem položaju, potem mnogi iščejo možnosti in načine kako napako volivk in volivcev popraviti v svojo korist in se nekako prilepiti tistim, ki so zmagovalci ljudske volilne volje.

Dogajanja v našem državnem zboru po julijskih volitvah so dovolj zgovoren prikaz njihovih povolilnih aktivnosti. Zmagovalec volitev je hud magnet za vse poražence, ki se potem na vse načine trudijo spraviti pod zaščito njegovih močnih ter razmeroma varnih oblastnih peruti in si tako zagotoviti preživetje ter sodelovanje v oblasti.Velik zmagovalec državnih volitev je bila stranka SMC in že to dovolj jasno govori, da si velika večina državljank in državljanov za zunanjega ministra nikakor ni ponovno želele Karla Erjavca. Velika poraženka teh volitev je bila SD, ker večina volivk in volivcev ni več na oblasti želela stranke, ki je eno govorila in drugo potem v vladi počela. Stranke in njenih poslank ter poslancev, ki bi naj bili najbolj odgovorni za zgrešeni TEŠ6, ki so javno govorili, da je Zakon o davku na nepremičnine navaden zmazek ter potem zanj glasovali, si torej ljudje na oblasti niso več želeli.. Pa smo dobili prav to kar smo na volitvah povedali, da nočemo in ljudi za katere smo prepričani, da so nas zavajali in jih bolj kot interesi države in naroda, skrbijo osebni karijerni interesi. Že dolgo nisem tako užival kot sinoči, ko je mladi Luka Mesec iz ZL pred TV kamerami prav neusmiljeno mrcvaril poslanca in člana SD Matjaža Hana.

Tudi na lokalnih nivojih ni veliko drugače. So pa ti lokalni politični begavčki malo manj opazni in ker niso tako medijsko zanimivi, veliko volivk in volivcev niti več ne pomni pod katero barvo zastave  so se jim ponujali na prejšnjih volitvah. Še posebej zanimive so nekatere kandidatke in kandidati za župane, ki kar naenkrat kandidirajo kot neodvisni kandidati, čeprav vsi pomnimo, da so se nam še včeraj predstavljali kot odločni in pokončni pripadniki ter goreči zagovorniki programov in liderjev svojih političnih strank. Imamo pa tudi take, ki so še včeraj bili vidni člani močne politične skupine, ki so jo na obrobje potem pahnili rezultati prejšnjih ali zadnjih državnih volitev in se sedaj kot kandidati pojavljajo na listah neke povsem druge stranke. Vsi v en glas zatrjujejo, da niso člani te stranke pod zastavo katere kandidirajo, delajo pa tej stranki s svojo kandidaturo uslugo, ker jih je stranka pač prosila, da bi bili njeni kandidati. Ta stranka, ki jih je za to  "prosila" pa mora res biti že na svoji politični smrtni postelji. Volitve so res pravi raj za aktivnosti premnogih političnih begavčkov na državnem in lokalnih nivojih, ki v njih iščejo svoje priložnosti. Prav bi bilo, da jih volivke in volivci prepoznamo in jim na volitvah odmerimo mesto, ki si ga zaslužijo.