Naćelo pravne enakopravnosti na hudi preizkušnji!

Zakaj so v državi Sloveniji lahko eni veliko bolj "enakopravni" kot velika večina drugih? Priljubljena krilatica pravnikov in politikov je rek, da smo pred zakonom vsi državljani enakopravni in to seveda piše tudi v naši ustavi. Kako pa je s tem v praksi?

Že kar nekaj časa spremljam odzive pred slovenskimi sodišči obsojenih pomembnih javnih oseb, ki so pač javne, ker jih kot politike, kulturnike, intelektualce in razumnike ali zaradi kakih drugih njihovih pozicij na slovenski družbeni lestvici, skoraj dnevno omenjajo in jim posvečajo veliko prostora mediji.Ti, ki jih poznam, kakih drugih velikih zaslug res nimajo, če pa se jim je kakšna v preteklosti le dogodila, pa so si jo doslej že krepko poplačali. Tem obsojencem je po obsodbi na sodišču in ker se z odločitvijo ne strinjajo, potem za dokazovanje svoje nedolžnosti in krivičnosti obsodbe dovoljeno in omogočeno vse. Smejo javno blatiti celoten slovenski pravosodni sistem in mnogi tiskani, elektroronski, spletni in drugih vrst mediji, jim za takšna početja odstopajo prostor in v tej raboti tudi sami sodelujejo. Smejo si dovoliti celo javno blatenje konkretnih sodnikov in sodnic, kot članov sodnih senatov pred katerimi so bili obsojeni. Smejo celo v nekakšno civilno združenje organizirati svoje zveste politične in ideološke pristaše ter povsem neovirano rušiti, ne le celoten državni pravosodni sistem kot tretjo vejo oblasti, temveč s tem hudo ogrožajo pravni red v državi. Vse to in še veliko kaj drugega smejo torej početi ti pomembni obsojenci in njihovi pristaši in temu se v imenu nekakšne kvazi demokratičnosti ne sme nihče upreti in takšnega načina očitne razgradnje ustavnega družbenega reda ne sme nihče preprečiti.

Dolgo tako ne bo več šlo, cenjene dame in spoštovani gospodje oblastniki in politiki ter ostali pomembneži. Res je, kot pravi star znan rek, da bi naj bilo na zemlji bogovom dovoljeno to kar ne more biti dovoljeno volom. Res pa je tudi, da so bogovi že zdavnaj odpotovali v oddaljene višave in so tukaj na zemlji slovenski ostali le še voli. Vedno, ko spremljam javne  reakcije takšnih pomembnih in vplivnih obsojencev na odločitve sodišč in še odzive njim privrženega dela slovenske javnosti, si zastavljam vprašanje kakšni bi bili medijski, politični, pravni in drugi odzivi, če bi se kot obsojenec na mestu teh pomembnih slovenskih obsojencev znašel sam. Odgovor je seveda na dlani in tu kakih velikih modrovanj in tudi neznank ni. Moral bi plačati toliko kolikor bi mi odmerili in če bi tudi zaradi tega celotna moja družina potem pristala na cesti med klošarji. Če bi mi dosodili zaporno kazen, bi dobil poziv in če se določenega dne ne bi zglasil v zaporu, bi že v nekaj dneh prišla pome policija in me lepo odpeljala v moje novo začasno bivališče. V zaporu bi se seveda moral držati reda in pravil, ki v takšnih kolektivnih domovanjih veljajo in o kakšnih privilegiranih izhodih zaradi udeležbe na sejah organov lovskega, čebelarskega in planinskega društva bi seveda lahko le sanjal.  Ne verjamem, da bi mi dovolili brskati po internetu, tvitati in feisbookati ali pisariti po blogih, organizirati svoje maloštevilne pristaše in jih hujskati k rušenju države ter si tako dajati duška s kritikami sodstva, ki me je nedolžnega reveža strpalo v zapor. Moji stiki z zunanjim svetom bi bili omejeni ter nadzirani in kake moje osebne in intimne potrebe nikogar ne bi posebej zanimale.

In vse to bi se mi dogajalo že po obsodbi pred prvostopenjskim sodiščem, ker denarja za drage odvetnike in pritoževanja na višje sodne instance nimam in ga tudi ne morem kje dobiti. In tudi vsa vabila v času celotnega sodnega postopka bi moral redno ter v rokih dvigovati in se na vse pozive sodnih oblasti pridno odzivati, ker v nasprotnem bi spoznal "kje je hudič doma". V primeru, da bi želel malo posnemati znane slovenske obsojence in bi si v času trajanja sodnega postopka ter ob in po razglasitvi sodbe, dovolil sklicevati se na kakšne politične ali ideološke okoliščine in tako relativizirati ali celo izpodbijati sodno odločitev, pa bi zagotovo končal na kakšnem psihiatričnem oddelku.

Smo torej v tej državi res pred zakonom vsi enaki?  Smo vse tako dolgo dokler se ne znajdemo v kakšnem pravnem postopku pred pravosodnimi organi ali upravnim pred drugimi državnimi organi. Z dnem prejema obtožbe ali drugega podobnega uradnega pisanja se naša enakopravnost sesuje v prah. Noben slovenski medij niti v rubriki pisma bralcev ne bo objavil mojih   pisanj javnosti v katerih bi napisal, da me je obravnaval sodnik, ki redno zahaja k maši in me je nedolžnega obsodil zaradi tega, ker me pri maši še nikoli ni videl ali ker me je obsodila sodnica, ki simpatizira z levičarji in seveda ve, da na vsakih volitvah volim desničarje. Če pa bi kakšen medij slučajno v rubriki črna kronika že omenil moj primer, pa bi seveda vestičko spisali na način, da bi me že kar obsodili preden so sodniki moj spis sploh dobili na mizo. Noben slovenski odvetnik se ne bi ponudil, da me pred sodiščem ali drugim državnim organom "pro bono" (brezplačno) zastopa in rešuje. Jagodni izbor slovenskih eminentnih pravnikov se ne bi sestajal in razpravljal o mojem strokovno zahtevnem pravnem primeru in v Pravni praksi ne bi bil objavljen noben strokovni članek. Ne v moje dobro in ne v mojo škodo, ker kot zanimiv pravni primer sploh ne bi obstajal. V mojem primeru, pa naj bi bil obtožen za karkoli pač že, bi bilo vse pravno kristalno jasno, vse zakonito in ustavno nesporno ter v popolnem skladju z evropsko pravno in sodno doktrino.

Zakaj torej vse to kar je dovoljeno in omogočeno obsojenima Janezu in Boštjanu z vrha slovenske družbene lestvice, ni dovoljeno in ni omogočeno tudi obsojenemu Lojzeku iz Slovenskih goric ter Petru iz Bele krajine, ki pa se oba, seveda izključno po svoji krivdi, nahajata na samem dnu  te iste slovenske družbene lestvice? Boste še vedno trdili, da smo pred zakonom vsi enaki? Šaljivec seveda odgovarja, da smo, le, da so eni malo bolj. Javno sramotenje in blatenje slovenskih sodišč in v njih zaposlenih sodnic in sodnikov ter tožilcev je v zadnjem času postal pravi slovenski folklorni pojav. Vsi tisti, ki tega na tak način ne počnejo so postali že kar malce sumljivi.

Vlogo tožilcev, sodnic ter  sodnikov in v nekaterih primerih odvetnikov, tako v javnosti prevzemajo razne novinarke in novinarji, politiki in mnogi drugi samozvani pomembneži, ki nekoga za nekaj obtožijo in takoj izrečejo tudi dokončno sodbo. Ali pa pogumno in avtoritarno učijo tožilke in tožilce kaj v nekem konkretnem primeru je kaznivo dejanje in kaj ni, kaj je dokaz in kaj dokaz ni ter učijo sodnice in sodnike kako se v konkretnem primeru sme soditi in koga bi bilo potrebno obsoditi ter koga oprostiti. Del neodgovorne javnosti se nad tem seveda privoščljivo in prav primitivno naslaja ter jim ploska in drugi večinski del slovenske javnosti pa je vse bolj zbegan ter zaskrbljeno obrača oči proti novi vladajoči eliti, ki te dni prevzema v državi oblast in upa, da bo temu z odločnimi ukrepi takoj naredila konec in vzpostavila v državi potreben red.