Fotografija tega tedna: Zakaj pa ne?

Vir Twitter, nedelja 07.09.2014: 

BojanPožar ‏@BojanPozar
Gole fotografije Monike Malešič. To bi lahko bila naša predsednica države ... http://www.pozareport.si/?Id=crna_kronika&View=novica&novicaID=20733&type=tags …

 V Sloveniji smo državljanke in državljani v teh zadnjih dvajset in nekaj let samostojne države videli, slišali in doživeli že marsikaj. Ne verjamem, da je sploh v tej deželi še kdo v stanju nam ponuditi kaj takšnega kar bi nas zelo presenetilo ali celo začudilo ali nad čim bi se kolektivno zgrozili in prijeli za glave.

Spomin me še ne zapušča, če pa v njem občasno le zaznam kakšno luknjo, si potem pač pomagam s stricem Googlom in internetom ter vrzel zapolnim in tako pomnim kar lepo število raznih kandidatk in kandidatov za razne funkcije na državnem in lokalnem nivoju. Kaj vse se nam kot volivkam in volivcem te države že ni ponujalo v izvolitev. pa smo vse nekako preživeli in ob tem večinsko ostali normalni. Res, da od enih volitev do drugih živimo vedno slabše, smo pa vendarle še živi in vsaj kolikor toliko še pri zdravi pameti. Dobri stari kmečki pameti seveda, da ne bi kakšni novodobni slovenski intelektualci, razumniki in drugi samozvani umni elitneži skočili v zrak in nas obtožili, da si lastimo nekaj kar gre izključno le njim.

Arhiva armade kandidatk in kandidatov za župane  v 212 slovenskih občinah in toliko občinskih svetih ter nadzornih odborih pa verjetno tako nihče ne vodi in ne hrani. Tam je šele pestra ponudba, ker so pač mnogi prepričani, da bi lahko bili župani ali vsaj člani občinskega sveta in nadzornega odbora. Najbolj zanimivi so seveda kandidati za župane od katerih nas nekateri res prijetno razvedrijo  v svojih predvolilnih nastopih. Plonkajo programe in govore drug od drugega, dajejo v nič nasprotne kandidate, se pred kamerami delajo kot bi se prepirali, nekaj dni pred volitvami hodijo po ulicah mesta ter vaseh in vsem stiskajo roke, obljubljajo nemogoče in se ves čas kampanje delajo kot, da so prepričani, da jih občanke in občani res obravnavajo resno in da jim celo kaj od tega kar nakladajo tudi verjamejo. Kandidati za župane so v vsem te nacionalnem volilnem cirkusu edini, za poslušanje katerih si kaže vzeti nekaj malega prostega časa in jim občasno prisluhniti v njihovih volilnih predstavitvah ter se pri tem prav prijetno zabavati.

Tega nacionalnega bogastva političnega kadrovskega materiala, ki se nam ga je skozi ta čas ponujalo v izvolitev za poslanke in poslance v slovenskem parlamentu in koliko napačnega od tega smo potem v svoji ljudski neumnosti, nevednosti, zavedenosti in naivnosti tudi izvolili ter potem kar lep čas prenašali, je pa res toliko, da vsega tukaj niti ni mogoče navesti. Če pa ne moremo navesti vseh naših preteklih volilnih zablod in napak, potem se bomo pač temu izognili in ne bomo navajali ničesar. Posledice svojih kolektivnih volilnih napak pa tako nosimo izključno sami in to naj nam bo v poduk za v bodoče.

Tudi za predsednika naše mlade državice se nam je ponujalo že marsikaj. Od kandidatov, ki so jih nekateri imeli na sumu, da so tajni sodelavci tujih obveščevalnih služb, kandidatov oblečenih v precej neobičajno garderobo in s še bolj neobičajno frizuro ter malo simpatično opico na ramenu, do raznih moralno spornih lepotic, nesposobnih direktorjev, zdravnikov, kandidatov za katere nismo bili povsem prepričani, da imajo v svojih glavah vse na svojem mestu in še kaj res zelo  zanimivega bi se našlo.Tukaj pa smo se volivke in volivci bolj izkazali kot pri izbiri poslank in poslancev in kakih res katastrofalnih napak nismo delali. To, da smo kakšnega dobrega potem zamenjali z veliko slabšim, se nam je res znalo pripetiti, vendar smo se potem tolažili s tem, da bi lahko bilo tudi še slabše.

Priznam, da sem na simpatično Moniko kot kandidatko za predsednico države kar pozabil in le Požarju gre zasluga za zapolnitev te vrzeli v mojem zgodovinskem spominu. Med vsemi kandidati, ki smo jih doslej imeli v ponudbi verjetno le ni bila najslabša. Je pa vsekakor bila ena od najlepših in tukaj se je njen takratni strankarski predsednik, ki je znan po izbranem okusu vrednotenja ženskih čarov in lepote,  kot predlagatelj res izkazal. Če bi bila slučajno po ljudski nerodnosti izvoljena, bi se zagotovo njene fotografije z zanimivimi opisnimi komentarji veliko pogosteje pojavljale v najbolj znanih in branih ter gledanih svetovnih tiskanih in elektronskih medijih kot se pojavljajo fotografije aktualnega predsednika Boruta. Za fotografiranje s svetovnim gospodarjem miru in vojne Barackom ji tudi ne bi bilo potrebno hoditi v zavetju noči moledovat k njegovemu ambasadorju. Le lase bi si morala dati prebarvati v blond in veliki zapeljivec bi se sam potrudil, da se skupaj vsaj fotografirata. In od vsega tega bi tudi država ter tako  vsi mi njeni državljani lahko imeli kake koristi. Zakaj torej ne?