In prvič je tudi to, da sta me je k pisanju tega današnjega zapisa vzpodbudila dva komentarja objavljena na Drugem svetu pod zgoraj navedenim zapisom. Prvi komentar, ki ga je spisal anonimni Akademik, v nadaljevanju objavljam v celoti. Avtorju se opravičujem, ker sem v njegovem zapisu za potrebe tega bloga malo prerazporedil zgradbo zapisa. In iz objave tukaj sem izpustil poglavji z navajanjem Balažicevih objavljenih strokovnih del ter opomb kar vse je povzeto po COBISS-u. Kdorkoli se že skriva za vzdevkom Akademik, mu je vendarle potrebno priznati, da o dr. Milanu Balažicu veliko ve, skoraj toliko kot o sebi ve sam ali pa vsaj zelo dobro pozna vire po katerih je spisal svoj komentar.
Akademik, sep
2014
Milan Balažic, slovenski politolog, politik in diplomat, * 19. oktober 1958, Ljubljana.
Milan Balažič ni kdorkoli! Njegov življenjepis bogati študijsko, politično, medijsko, akademsko in diplomatsko delovanje. Je častna in izobražena oseba z osebnostno visoko moralno integriteto. Ni noben aparatčik ali kakšen duhoviti kljukec! Tako se v mednarodni diplomaciji ne dela. Na mednarodnem parketu veljajo drugačna pravila in merila odgovornosti. Duhoviti kljukec je sicer zabaven, vendar to ne zadostuje za vodenje odgovorne zunanje politike. Karierni diplomat je nekaj več. Vsakdo leze navzgor in napreduje toliko časa, da doseže stopnjo svoje nesposobnosti. Dovolj je teh smešnic in solo politike! Dovolj je izsiljevanja in poceni nabiranja političnih točk na račun pošteno zasluženih pokojnin. Pred kom armada ostarelih stricev brani upokojenske pokojnine, ki so bile pošteno zaslužene? To je vprašanje, vprašanje pravnega reda! Najprej se gredo neke poceni igrice interesov, izrabijo diplomata in nato ga dajo z javnim linčem na čevelj. Jaz dam Balažiču prav, da se stvari razčistijo, obelodanijo. Nihče ni nenadomestljiv. Tega političnega infantilizma v zunanji politiki je dovolj! KPK naj stvari razišče in javno obelodani in pove kaj je z očitki! Vsak naj odgovarja za svoje ravnanje.
Študij: Balažic je leta 1985 diplomiral iz politologije na Fakulteti za družbene vede z diplomsko nalogo “Kritika scientističnega objektivizma: monopolni kapital in revolucionarni subjekt.”[1] Leta 1994 je doktoriral iz sociologije kulture na Filozofski fakulteti z disertacijo “Psihoanalitična pristopa Frankfurtske in Lacanovske šole k polju družbenega in političnega.”[2] Med leti 1981 in 1982 je bil glavni urednik študentskega časopisa Tribuna in med 1982 in 1990 član uredništva Časopisa za kritiko znanosti.
Politično delovanje: V času slovenske pomladi je bil član ožjega vodstva Zveze socialistične mladine Slovenije. Leta 1988 je bil kot predstavnik ZSMS član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic ter nato podpredsednik ZKS-Stranke demokratične prenove, kjer je z Borutom Pahorjem vodil liberalno krilo.[3] Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca v slovenski parlament. Sej državnega zbora se je med osamosvojitveno vojno udeleževal v uniformi teritorialne obrambe.
Medijsko delovanje: Balažic je bil v devetdesetih direktor televizijske postaje Kanal A. Do 2011 je deloval kot politični komentator in kolumnist.
Akademsko delovanje: Od 1999 do 2011 je bil predavatelj in predstojnik oddelka za teoretsko politologijo na Fakulteti za družbene vede. Predaval je na diplomatskih akademijah v Evropi, Aziji in Avstraliji. Njegova akademska področja so politična zgodovina, politična filozofija, lacanovska psihoanaliza in epistemologija. Je avtor petih monografij o slovenski osamosvojitvi in štirih strokovnih del, ki se ukvarjajo s psihoanalitično in filozofsko obravnavo političnega diskurza.
Diplomatsko delovanje: Balažic je bil ustanovitelj in prvi predsednik slovenske Diplomatske akademije. Na Ministrstvu za zunanje zadeve je deloval kot državni podsekretar, direktor oddelka za analize in razvoj, sekretar za strateške zadeve ter uradni govorec ministrstva.
Leta 2011 je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije v Avstraliji, Novi Zelandiji, Indoneziji in pri Zvezi držav Jugovzhodne Azije. Mandata ni končal, ker ga je predsednik republike Borut Pahor junija 2014 odpoklical zaradi udeležbe Nicholasa Omana na odprtju konzulata v Melbournu, ki je razburila skupnost Slovencev v Avstraliji. Balažic je pri tem zatrdil, da ga je vlada Republike Slovenije v zvezi z Omanom angažirala za tajno diplomatsko dejavnost prepisa naftnih zemljišč, kar je podkrepil z elektronsko korespondenco in drugimi dokumenti. Nadzor Ministrstva za zunanje zadeve je podal ugotovitev, da ni bilo najti nepravilnosti pri delu veleposlanika. Zaradi razkritja podrobnosti diplomatske dejavnosti, ki jo je potrdilo Ministrstvo za notranje zadeve, je bila Balažiceva objava dokumentov označena kot slovenski WikiLeaks.
Dr. Milan Balažic le ni nek slabo izobražen in nerazgledan tretjerazredni državni uradnik, s katerim bi se smelo tako ravnati. Še posebej, ker nam je vendarle ostalo še nekaj zgodovinskega spomina iz časov, ko je ta sporni Oman še vedril in oblačil po mladi državi Sloveniji, kupoval tukaj nepremičnine, trgoval z mnogo čim in med ostalim tudi z orožjem in verjetno počel še kaj kar se je takrat imenovalo "državni interes". Svetujem, da se malo vpogleda v arhiv takratnih slovenskih medijev in videli boste kateri vse politiki in druge javne osebe so takrat s tem Omanom sklepali skrivne posle, se z njim družili in bratili in kako so ga takrat predstavljali slovenski javnosti. Če pa boste res pozorno brali, pa boste odkrili še veliko kaj drugega zanimivega o čemer se že dolgo let prav nič ne govori ter se namerno zamolčuje.
Tu bi sedaj lahko mirno končal svoj današnji zapis in tako vsebinsko zaokrožil poglavje posvečeno tej zgodbi v zgoraj omenjenem svojem prispevku z dne 03.09.2014. Ker pa se je s svojim izčrpnim komentarjem na Drugem svetu oglasil tudi cenjeni kolega APM in pri tem omenjal tudi Plagiatorja ter na moj račun naslovil kritično bodico in napisal nekaj trditev s katerimi bi se le težko strinjal, se čutim izzvanega, da na kratko odgovorim na nekaj njegovih trditev.
Citat 1: Ob takšni neumnosti bi morali vsi vpleteni nemudoma odstopiti sami. Tudi dr. Balažic. Če ravno so ga nagovarjali visoki državni politiki in ima za to pisne dokaze, se ne bi smel pustiti vplesti v takšne neumne posle. S trditvijo zapisano v prvem stavku se lahko celo strinjam. Nisem pa prepričan, da ima predstavnik države v vlogi ambasadorja diskrecijsko pravico odločati o tem katere naloge, ki mu jih odredijo in ga za njihovo izvedbo pooblastijo predsednica vlade, predsednik države in njegov neposredni šef zunanji minister, bo opravil in katere bo kot politično, varnostno, pravno ali moralno in etično sporne zavrnil. Ker o skrivnostih diplomacije vem toliko kot o zakonitostih atomske fizike o katerih pa ne vem skoraj nič in podobno skoraj zanesljivo velja tudi za premnoge komentatorje, bi predvsem svetoval umirjenost in zadržanost pri razmetavanju z raznimi nepoznavalskimi ter predvsem zelo nestrokovnimi trditvami.
Citat 2: Zunanjo politiko usmerja in vodi parlament. Najmanj, kar bi bilo potrebno, o takšnem poslu obvestiti parlament in sicer odbor za zunanjo politiko. Nekaj tako naivnega pa ni mogoče pogosto prebrati. Seveda temeljna načela zunanje politike neke države sprejema parlament, Izvaja pa to politiko vlada preko raznih svojih vladnih institucij in ne le preko ministrstva za zunanje zadeve ter v njem zaposlenih diplomatov. Ko sem prebral gornjo poenostavljeno trditev cenjenega APM, sem se spomnil primera znanega srbskega generala, ki je v vlogi diplomata v Bruslju, konec devetdesetih let prejšnjega stoletja uspel pridobiti seznam ciljev, ki naj bi jih v Srbiji z zračnimi napadi stolkel NATO. Si lahko predstavljate kakšna bi bila uspešnost tega srbskega diplomata, če bi pred tem o tej njegovi nalogi razpravljal in odločal srbski parlament? Bodimo no resni in se ne smešimo s takšnimi in podobnimi trditvami.
Citat 3: Nikakor pa ne morem mimo tega, da Plagiator ni v stanju spisati enega samega besedila, da ne bi za katastrofalno stanje v Sloveniji okrivil Janeza Janšo. Ali je Janša kriv, ali ne, je stvar sodišča. Plagiator bi bil zelo vesel, če mu o Janezu Janši sploh ne bi bilo več potrebno razmišljati in se z njegovim imenom nikjer srečevati. Dokler pa je ali bo Janez Janša javna in politična osebnost in dokler bodo njegova dejanja ter ravnanja določala kvaliteto mojega življenja v tej državi, pa se bom težko izognil temu, da ga kdaj v svojih zapisih ne omenim. Se pa nadvse strinjam s trditvijo cenjenega kolega APM, da o krivdi ali nedolžnosti Janeza Janše in tako tudi vseh drugih državljank in državljanov te države odločajo na osnovi Ustave in zakona samo sodišča in nihče drug. Vendar je v primeru Janeza Janše zgodna prebila okvire sodišča, ustave in zakona ter se sedaj o njegovi krivdi ali nedolžnosti odloča po političnih in ideoloških načelih. Takšen pojav pa ni lasten demokratičnim načelom civiliziranih sodobnih demokratičnih družb, temveč nekih drugih družb v katerih pa bi si le malo kdo med nami res želel živeti. Za katastrofalno gospodarsko, finančno, politično, socialno in še kakšno slabo stanje v državi Sloveniji, ki ga prav ta čas živi in občuti velika večina državljank in državljanov pa je Janez Janša s svojo stranko SDS zelo kriv. Strinjam pa se, da ni edini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar