Slovenske zgodbe o prenajedanju belega in stradanju črnega kruha!

Znanec mi je poslal pisanje znanega Primorca Mefa, ki ga je napisal pod vtisom zadnjih dogodkov v zvezi z Luko Koper. Odločil sem se, da pisanje objavim tudi na teh straneh in da ga tako lahko preberejo tudi mnogi, ki bi ga v nasprotnem prezrli. V pisanju si v mislih ime podjetja Luka Koper zamenjajte z imenom katerega od podjetij iz svojega domačega okolja in lažje boste razumeli zakaj se nam vsem vse to dogaja in zakaj ter kako smo ali so nam uničili sedanjost in našim otrokom ter vnukom bodočnost. Sam sem ime Luke Koper zamenjal z imenom znanega podjetja iz svojega okolja Radenska Radenci in Mefovo pisanje se prav lepo ujema tudi z usodo tega podjetja in mnogih drugih po celotni Sloveniji, ki so jih ustvarili in izgradili naši dedje in očetje ter zabarantali naši novodobni poosamosvojitveni politiki. Moj znanec, ki je že krepko v letih, ob tovrstnih razpravah vedno jezno ter  očitajoče pove: prenajedli smo se belega kruha in odslej bomo tudi črnega stradali!

02. 07. 2016

Avtor: Drago Mislej - Mef, novinar v Izoli in glasbenik

Zadnjič sem ga srečal okrog leta 2000, malo pred njegovo smrtjo, na neki proslavi v vojašnici slovenskih pomorščakov v Ankaranu, kjer so podeljevali nekakšne medalje, pa so ga povabili tja, saj je bil dolga leta še kako povezan z morjem, pristaniščem in slovensko Istro.
Bil je bolj majhne, drobne postave, vendar z nekakšnim karizmatičnim žarom v očeh. Tistim tipičnim za tako imenovano generacijo partizanskih direktorjev, ki morda niso imeli znanja doktorjev in magistrov, so pa imeli instinkt, brez katerega tudi v gospodarstvu ne gre. In Danilo Petrinja je imel tak instinkt.

Danilo Petrinja : "Poglej, to je bilo nekoč vse naše." In nadaljeval,

 kako so vse polastninili in se igrajo s tistim, kar so desetletja 

ustvarjale generacije in generacije luških delavcev. 

"Bojim se, da bodo vse zagonili," 

Sredi petdesetih let je bilo že jasno, da Slovenija ne more računati na tržaško pristanišče, zato so v novi državi začeli razmišljati o novi lokaciji za slovensko pristanišče. Leta 1955 je bila ustanovljena Uprava za melioracijo Stanjolskega zaliva v Kopru, Danilo Petrinja pa imenovan za njenega direktorja. To je bil pravi začetek gradnje koprskega pristanišča. 7. decembra 1958, ko je koprsko pristanišče premoglo že 135 metrov operativne obale, je ob njenem prvem privezu pristala čezoceanka Gorica. Danilo Petrinja, ustanovitelj Luke Koper, je postal njen drugi direktor leta 1959. Vodil jo je več kot desetletje, do leta 1970. Pod njegovim vodstvom se je podjetje preimenovalo v

Luko Koper (1961), pridobilo je brezcarinsko cono (1964) in močno povečalo svoj obseg. V zadnjem letu njegovega vodenja je imelo pristanišče že 843 metrov operativne obale, 110.000 kvadratnih metrov zaprtih skladišč in opravilo 1,948.503 ton ladijskega pretovora. Danilo Petrinja je s sodelavci vse bolj ubiral poti tržne ekonomije, za kar je bil deležen velikih pritiskov. Večkrat je bil v kazenskih preiskavah in zaradi svoje trme celo štirikrat pred sodiščem.

Ko sva z dvorišča vojašnice v Ankaranu pogledovala proti pristaniškemu velikanu, narejenemu iz kontejnerjev, dvigal, velikih pajkov na štirih kolesih, brezštevilnih avtomobilov, čakajočih na promet, in velike kupe razsutih tovorov, mi je pokazal z roko v tisti smeri in dejal: "Poglej, to je bilo nekoč vse naše." In nadaljeval, kako so vse polastninili in se igrajo s tistim, kar so desetletja ustvarjale generacije in generacije luških delavcev. "Bojim se, da bodo vse zagonili," je zamahnil z roko, in to je bilo zadnje, kar sem slišal od človeka, katerega ime so s spoštovanjem izgovarjali vsi, ki so bili kakorkoli povezani z Luko.

Ko so včeraj pred upravno stavbo tega istega podjetja prišli luški delavci pa tudi zaposleni v podjetju Vina Koper, ki bi ga isti prodajalci iz Slovenskega državnega holdinga radi prodali kot del luške lastnine, ter zaposleni v Interevropi, ki so jo podobni MONAgerji že spravili na kolena, je bilo jasno, da je oživel duh Danila Petrinje. Priplazil se je med jezne obraze, med vzklike in med prepevanje primorske himne ter dal jasno vedeti: Luke ne damo.

Predsednik vlade in ministri, ki so do nedavnega v Istro prihajali le kot turisti, seveda niso krivi za pogrom gospodarstva, ki je bilo pred osamosvojitvijo in tranzicijo, oplojeno s tajkunizacijo, najmočnejše v Sloveniji, na koncu te norije pa je končalo čisto na dnu. Eden za drugim so umirali industrijski velikani, na bremenu države in občin je ostalo nekaj deset tisoč prej zaposlenih. Lahko bi rekli, da je tako moralo biti, ker je vsake revolucije in tudi industrijske enkrat konec. A kaj, ko zdaj, dvajset let kasneje, spet obstaja trg za Tomosove motorje, ko so modeli vlakcev iz Mehanotehnike še vedno med najbolj iskanimi, ko Droga uspeva s hrvaškimi lastniki, OMV prodaja nekdanjo Istrabenzovo lastnino in Delamaris konzervira španske sardele v tovarni pri Pivki. Resnici na ljubo je treba povedati, da marsikaterega od teh polomov ne bi bilo brez domačih "pomagačev", ki pa so vendarle leteli na krilih novih družbenih in lastniških odnosov.

Luka Koper je eno zadnjih, če ne kar zadnje podjetje iz stare garde, ki še nekaj velja v tem zakompliciranem poslovnem svetu. Pa ne le da nekaj velja. Po ocenah številnih analitikov je med boljšimi oziroma bolje organiziranimi pristanišči v regiji in Evropi. Z novo, sodobno podobo je vendarle ohranilo nekaj miselnosti Petrinje in njemu podobnih. In to so spregledali "puzzlerji" iz Cerarjeve vlade, ko so se na že utečen način lotili projekta drugega tira, za katerega nimajo niti denarja in posledično nimajo volje niti ideje, kako storiti to, kar bi Danilo Petrinja zagotovo storil. Kdo ve, morda bi to storil tudi kdo iz sedanjega vodstva Luke, na čelu katerega je Dragomir Matić, človek, ki je v podjetju začel kot navadni delavec in si z znanjem ter delovnimi navadami in odnosom do sodelavcev pridobil zaupanje in po dolgem pregovarjanju pristal, da zasede fotelj, v katerem so  pred njim nekateri dobro zredili na račun podjetja.

Na stran delavcev se ni postavil iz obupa. Niti se niso iz obupa zaposleni postavili na njegovo stran. Preprosto so eni in drugi del tega organizma, le da so njegove odgovornosti toliko večje. Danes univerzitetni diplomirani inženir tehnologije prometa je svojo poklicno pot začel v špedicijskem podjetju in se že leta 1987 zaposlil v Luki Koper, kjer je delal najprej kot luški transportni delavec in se postopoma povzpel do mesta izvršnega direktorja za operativo in logistiko. Od leta 2012 do imenovanja na čelo Luke Koper je bil zaposlen kot pomočnik direktorja v podjetju za mednarodno špedicijo. Predsednik uprave je postal na povabilo nadzornega sveta, ki mu danes stoji ob strani, kar ni ravno v navadi v državi, kjer vse kadrovske niti vleče vlada in politika.

Verjetno strategi prodaje Luke, ki so mirno spregledali skoraj 10.000 podpisov proti takšnemu ravnanju, ki so preslišali resna opozorila zelo aktivnih sindikalistov žerjavistov, ki so zmožni zavajanja z napačnimi podatki in iščejo "poturice" za doseganje svojih ciljev, ne vedo, da je Primorcem dovolj. Če bi bili med udeleženci včerajšnjega zborovanja med prepevanjem neuradne, a resnične himne Vstala Primorska, bi gotovo občutili tisto drhtenje, ki nekatere navdaja z zanosom, drugim pa vliva strah. In če bi poznali Iztoka Mlakarja, bi jih bilo zdaj strah, saj nismo daleč od tega, da v številnih primorskih podjetjih, ki so še v delni lasti te zavožene države, zaposleni porečejo: Puobi, usidma se!