Kako bi bilo videti, če bi nas iz onostranstva obiskal Ivan Cankar?

Ivan Cankar

Te dni so bili slovenski mediji polni zapisov in poročanj o delu in življenju največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Pravzaprav ima tudi Cankar kot ogromno njemu podobnih že zdavnaj preminulih velikih in zaslužnih slovenskih žena ter mož srečo, da obstaja kult razno raznih obletnic. Tako se jih nacionalna politika, mediji, kulturna srenja in ljudstvo spomni vsaj enkrat na leto in ohranja spomin nanje, na njihova umetniška in druga pomembna dela in kulturna ali politična sporočila, ki so nam jih zapustili. Čez dan ali dva bo Cankarja le še malo kdo v medijih omenjal in spomin nanj bo varno shranjen za novo obletnico v naslednjem letu, ko ga bomo ponovno oživili ter Cankarju ponovno posvetili nekaj malega časa in prostora v medijih in potem že čez dan ali dva svojo pozornost usmerili v nek nov zaslužen ter pomemben zgodovinski lik. In tako pač vedno znova iz leta v leto po koledarju zavedenih obletnic, ker se to na tak način pač spodobi početi.

Kako bi se Ivan Cankar počutil danes v njegovi Sloveniji, če bi se slučajno Vsemogočnemu tam v onostranstvu malo zmešalo in bi ga za določen čas oživil in utelesil ter za kratek čas poslal med njemu tako zelo drage Slovenke in Slovence. Če je bil Cankar res tako hud grešnik kot mu to pripisujejo nekateri avtorji, ki o njem občasno kaj prav nič prizanesljivo napišejo, potem bi se kaj takšnega celo lahko dogodilo. Ker hudim grešnikom gre po božjih postavah pač tudi huda božja kaštiga. Prepričan sem, da bi ubogi Cankar takoj, ko bi videl kaj je iz njegove Slovenije nastalo, pri gospodu Bogu zahteval takojšnjo vrnitev nazaj v Pekel onostranstva kjer skoraj zagotovo glede na svoje nekdanje grešno zemeljsko življenje sedaj prebiva in bi se ob tem še prav ponižno spokoril ter hudo pokesal za vse grehe, ki jih je storil ali, ki  se mu jih pripisuje.

Njegove Socialdemokratske stranke že dolgo več ni oziroma je v osamosvojeni državi Sloveniji v resnici nikoli ni bilo. Nekaj časa je obstajal le nek njen žalosten približek in še ta se je potem hitro spremenil v njeno pravo nasprotje. Politično bi se torej Cankar v današnji Sloveniji v danem zelo omejenem začasnem času ponovnega bivanja v ljubi deželi zelo težko angažiral. S sabo bi Cankar v deželo slovensko zagotovo prinesel zapiske svojih političnih govorov in ko bi primerjal kaj je takrat govoril, na kaj opozarjal in pred čim Slovenske in Slovence svaril, bi ugotovil, da se od časa njegovega nesrečnega odhoda v večnost pa do danes ni kaj veliko spremenilo. V svojih takratnih nagovorih bi moral narediti le nekaj malih popravkov, jih le malo posodobiti glede na razmere v katerih bi danes našel svojo nesrečno domovino in ponovno bi lahko z njihovo pomočjo vneseno nagovoril ljudstvo v deželi Šentflorjanski. Čisto malo sem mu pri tej posodobitvi pomagal, ker zapisati tako kot bi zagotovo sam napisal, si enostavno nisem upal.

 Skoraj zagotovo bi med ostalim svojemu slovenskemu ljudstvu povedal:

"Naši od omedlevice navdušeni domoljubni veliki Evropejci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega domoljuba in velikega Evropejca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Bruslju ali vsaj v Berlinu, na Dunaju, Parizu, Londonu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme."

In potem bi ves zagrenjen ter s solznimi očmi zagotovo nadaljeval:

"Imenuj se dandanes v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Kopru, Celju ali v Gornji Radgoni Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, italijanskih ali britanskih, temveč od veliko eujevskih novodobnih  šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim eujevskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Nemca, Italijana, Britanca, ki bi prišel ponujat k nam svojo nemščino, italijanščino ali anglešino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot."

In preden bi se naš razočaran ter hudo zagrenjen Ivan Cankar odpravil nazaj v varno zavetje onostranstva, bi zagotovo želel nagovoriti še nekaj sto tisoč osiromašenih ter od preteklega dela izčrpanih upokojencev, njihovih okrog 115 tisoč brezposelnih otrok in vnukov, nekaj deset tisoč mizerno plačanih delavcev v zasebnem sektorju in armado mladih z uničeno sedanjostjo ter bodočnostjo in in bi jim povedal:

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: 'Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?

Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih letih vulgarne tranzicije in kolonizacije naše male deželice. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih letih slovenske tranzicije trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' - Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim - nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako nas tujci in potujčenci delajo majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Vedno bolj pa se kaže, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom in ne povsem uničil, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas začel dvigati kvišku!"

Preden bi poslednjič svojim ljubim Slovenkam in Slovencem z roko pomahal v slovo, bi si skrivaj obrisal solzo, se žalostno ozrl po svojem dragem ljudstvu in bi se potem kot  lahna meglica dvignil v širne višave onostranstva z upanjem v srcu, da bo njegov rod v Sloveniji vendarle obstal in preživel.