K 27. aprilu slovenskemu prazniku svobode!

Karel Destovnik - Kajuh

Slutnja

Ni res, ne morem verjeti
vestem tem zloglasnim,
da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti.
Ne, ni res, ne morem verjeti ...

Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje,
da bomo pobijali vse, razrušili vse,
mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina,
in da bomo jutri divjali s peno
krvavo na ustih.
Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles.
O, ne ... o, ne ...
Kako sram me je . 

Zakaj že je moraka odstopiti ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakarjeva?

Včeraj je torej morala odstopiti ministrica za kulturo in članica koalicijske stranke Desus Julijana Bizjak Mlakar, ki se tako vrača v poslanske klopi. Preseneča predvsem kako se obe koalicijski stranki z lahkoto sprijaznita z zamenjavami njunih ministrov in za "višje interese" žrtvujeta svoje ljudi. Pred tem se je nekaj podobnega dogodilo Židanovi stranki SD, ki je povsem mirno sprejela, da so ji zamenjali ministra za obrambo Janka Vebra in v njegovi zamenjavi celo aktivno sodelovala. Nekaj povsem podobnega se je sedaj dogodilo še stranki, ki jo vodi zunanji minister Karel Erjavec, ko so vodstvo stranke in celotna poslanka skupina prav tako bili zelo aktivni v realizaciji zahteve predsednika vlade Mira Cerarja, da se zamenja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar. V obeh primerih zamenjav ministra Vebra kot tudi ministrice Bizjak Mlakarjeve, pa so bili javno predstavljeni razlogi za njuno zamenjavo precej za lase privlečeni. Bili so pa postopki zamenjav vsekakor odlično zrežirani ter  politično orkestrirano izpeljani. 

Koristi od obeh zamenjav ne bo imel le predsednik vlade Miro Cerar in poslanci njegove stranke SMC, temveč posredno tudi Dejan Židan predsednik stranke SD kakor tudi Karel Erjavec, predsednik stranke Desus. Zagotovo je sam način zamenjave kot tudi mlačni ter ne posebej prepričljivi razlogi za zamenjavo obeh ministrov, bilo  tiho ter dovolj jasno in zgovorno sporočilo drugim ministrom iz obeh koalicijskih strank, kaj se bo zgodilo, če ne bodo dovolj kooperativni ali bi se jim morebiti zahotelo kaj konstruktivnega soliranja. Red namreč mora biti! Še posebej, če vse ne zraste na intelektualnih gredicah politike vladajoče koalicije ter  njene vlade in je v obliki posebnih želja, nasvetov, priporočil, opozoril, ukazov ali celo groženj v to vladajočo oblastno druščino posredovano od zunaj. 

Prava težava pa zagotovo nastopi, če kak samovoljni minister ali ministrica počne kaj takega kar ni v interesu določenih domačih ali tujih lobijev ali je morebiti celo v njihovo škodo. Takrat je seveda šale konec in sprožijo se mehanizmi za discipliniranje najprej najodgovornejših ljudi v vladi, državnem zboru, posameznih političnih strankah in potem seveda takšnih ministrov, s povsem neprikrito resno grožnjo tudi vsem tistim, ki se jih je za zamenjavo takšnih neposlušnih ali samovoljnih ministrov zadolžilo. Zakaj bi svoj položaj v strankarski ter državni oblasti ogrozila Židan in Erjavec ali celo premier Cerar sam, če je mogoče jezne in nezadovoljne mogočneže doma in v tujini zadovoljiti z žrtvovanjem kakšnega ministra ali ministrice? 

Prav zaradi navedenega se mi je zdelo izredno pomembno, da poslovilni govor ministrice Julijane Bizjak Mlakarjeve v Državnem zboru, ki ga je prebrala tik preden je morala odstopiti, prebere čim več državljanov. V njem boste našlo veliko odgovorov na morebitna vprašanja, ki se vam ob teh dogodkih postavljajo. Še več odgovorov pa boste dobili vsi tisti, ki vas je narava obdarila s sposobnostjo branja med vrsticami in ki ob tem še vsaj malo poznate nekatera javna ter predvsem prikrita ozadja in povezave v funkcioniranju slovenskih političnih, oblastnih ter strankarskih elit.  V krogih oblasti, politike in elit je le malo kaj v resnici res tako kot je videti ali kot nam želijo prikazati.

Govor ministrice za kulturo v Državnem zboru dne 25. aprila 2016

Spoštovani.

Ob imenovanju na ministrski položaj mi ni bilo težko pred javnostjo razgrniti svoje premoženjsko stanje in prihodke za 10 let nazaj. Verjetno nisem bila edina, ki sem pred dvema letoma verjela, da nam lahko uspe od javnih jasli odstraniti lobistična omrežja, ki si ustvarjajo posle zase, siromašijo pa javna sredstva na račun vse bolj revnih državljanov.

Zgodba o gospodarskih poslih, ki naj bi se peljali preko javnega kulturnega zavoda v Idriji, ki bi opravljal le negospodarske dejavnosti, po sklepu vlade iz leta 2011 pa naj bi ta zavod opravljal cel kup gospodarskih dejavnosti, ki nimajo nič z dejavnostjo varstva kulturne dediščine - poleg rudarskih še ravnanje z nevarnimi odpadki, dejavnost oglaševalskih agencij, potniškega prometa in drugo, dokazuje, da so lobistična omrežja še kako trdoživa. Kot kaže, imajo celo moč odstavljati ministre, ki njihove finančne interese ogrožajo.

Gospod predsednik vlade. Verjetno sem edina ministrica, ki jo razrešujete zato, ker nisem brezpogojno poslušna vašim zahtevam, ki bi pomenile ravnanje v nasprotju z zakonskimi predpisi. Vaše navedbe o neizpolnjevanju sklepov vlade ne držijo. Kot prvo je bila naloga dodeljena več ministrom, z realizacijo sklepov pa se je ukvarjalo le moje ministrstvo v okviru svojih pristojnosti. Zakaj drugih ministrov, ki so prav tako zadolženi ali pristojni za realizacijo istega sklepa, niste pozvali k odstopu? V letu dni ste prejeli moje številne pobude in predloge za razrešitev problema rudarskih dejavnosti v štirih rudnikih. Seznanjala sem vas s problemi in vas večkrat tudi prosila za pogovor skupaj z za rudnike pristojnimi ministri, ki so se svoji odgovornosti predvsem izmikali. Predložila sem vam tudi tri strokovne ekspertize, in sicer Inštituta za pravo EU, Odvetniške pisarne Pirc Musar in Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, ki potrjujejo pravilnost mojih dosedanjih odločitev. O problemih se niste želeli pogovoriti, hkrati pa ste vzvišeno od mene pričakovali brezpogojno pokornost in “poslušnost”, izpolnitev s pravnimi mnenji dokazano neizvedljivih sklepov vlade. Ministrstvo za kulturo namreč sklepov vlade o rudarjenju v javnem kulturnem zavodu Idrija samo nikakor ne more izvršiti, saj za to nima ustreznih znanj, kadrov in finančnih sredstev, prav tako pa gre za naloge, ki presegajo zakonsko določene pristojnosti Ministrstva za kulturo. V skladu z 32.a členom Zakona o državni upravi opravlja Ministrstvo za kulturo naloge na področjih umetnosti, kulture, kulturne dediščine, filma, medijev, slovenskega jezika in verske svobode.

Leto dni sem se zaman trudila, da bi skupaj z vami in pristojnimi ministri v dobro prebivalcev Idrije uredili probleme rudnikov. Med drugim sem vam predlagala, da se ustavi likvidacijo rudnika v Idriji, zaposleni rudarji pa bi v novem podjetju nadaljevali rudarska dela, potrebna za varovanje Idrije. Pa za to razumno rešitev niste želeli slišati ne vi, ne minister Mramor, ki je odgovoren za Slovenski državni holding in tudi ne drugi ministri. Tudi za ostale naše predloge v vladi ni bilo posluha. Zaradi neizvedljivosti sklepov vlade o prenosu rudarskih poslov na kulturo je Ministrstvo za kulturo v medresorsko obravnavo posredovalo predlog za ustanovitev posebne vladne Medresorske delovne skupine za pripravo rešitev za vse štiri rudnike, ki naj bi prešli na kulturo.

Gospod predsednik vlade, mojo razrešitev zahtevate, ker naj bi nemudoma ne izvedla nečesa, česar se ne da izvesti na način, kot to zahtevate, saj bi s tem kršila zakonske predpise in glede na pridobljena pravna mnenja tudi ogrozila življenja ter premoženje prebivalstva, škodila pa tudi kulturnemu resorju, ki ga vodim.

Hkrati zavajate, da kulturni proračun ni ogrožen z dejavnostjo javnega zavoda CUDHg Idrija. S sklepom z dne 2. 4. 2015 je vlada naložila Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in Ministrstvu za kulturo, da predložita predlog za opredelitev sistemske urejenosti in uvrščenosti sanacije rudnika iz Idrije izključno v pristojnost enega ali drugega resorja in s tem tudi zagotavljanja proračunskih sredstev - prerazporeditev pravic porabe z enega na drugi resor. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo navaja, da oni niso pristojni za rudarstvo. Kultura pa očitno je? Znano je, da sredstva v proračunu gospodarskega ministrstva ne zadoščajo za financiranje rudnikov. Tudi zaposlitev rudarjev kot javnih uslužbencev v javnem kulturnem zavodu CUDHg Idrija pomeni preusmeritev rudarskih dejavnosti na kulturne proračunske postavke. Da ne govorimo o rudarskih škodah, ki po nekaterih ocenah že sedaj znašajo več mio evrov. Celo obnovo klavž, ki bi jo morali financirati dosedanji upravljavci, je vlada kljub nasprotovanju Ministrstva za kulturo prenesla v breme proračuna kulture, s čimer je preusmerila okoli 2 mio evrov kulturnega denarja v CUDHg. Da ne omenjam še bremen vseh tistih gospodarskih dejavnosti, ki naj bi se jih prav tako izvajalo v tem javnem zavodu. Boste za zadovoljitev apetitov načrtovalcev rudarskih in drugih gospodarskih poslov preko kulture jemali kulturnim javnim zavodom, nevladnim organizacijam in samostojnim kulturnikom?

Na dan 31.12.2015 je bilo 32 neizvedenih sklepov vlade. Zakaj niste pozvali k odstopu ministrov, ki pa niso izvršili preostalih 30 sklepov vlade?

V predlogu za mojo razrešitev ste navedli, da bo ta mesec rudnik v Idriji dokončno likvidiran. Se sploh zavedate, da ste Idriji napovedali katastrofo? Zato vam, Slovenskemu državnemu holdingu in vladi sporočam, da bi ustavitev črpanja rudniške vode, vzdrževanja in nadzora nezalitega dela jame neposredno ogrozila obstoj mesta Idrije in življenja ter premoženje tamkajšnjih ljudi. Ministrstvo za kulturo in javni zavod CUDHg Idrija nista usposobljena, nimata znanja in ne kadrov, niti nimata zagotovljenih finančnih sredstev, da bi lahko prevzela nevarno rudarsko dejavnost. V kolikor bi Slovenski državni holding konec aprila res likvidiral rudnik v Idriji, boste povzročili splošno nevarnost za življenja ljudi ali premoženja velike vrednosti, kar je tudi kaznivo dejanje po 314. členu Kazenskega zakonika. Zato vas pozivam, da se nemudoma ustavi aktivnosti Slovenskega državnega holdinga, ki bi katastrofo povzročile.

Gospod predsednik vlade. Argumentov niste bili nikoli pripravljeni slišati. V vladi, ki deluje v interesu lobijev in najpremožnejših, zanemarja pa zakonitost in moralnost, predvsem pa ne vidi težav običajnih ljudi, ki plačujejo davke, upoštevajo zakone in jim je dostojanstvo ukradeno, se ne vidim. Zato vam bom, ko zavrnem še vaše preostale navedbe iz predloga za mojo razrešitev, izročila izjavo, s katero nepreklicno podajam odstop z mesta kulturne ministrice, ker ste dokončno izgubili moje zaupanje zaradi svojih nerazumnih zahtev in ravnanj v povezavi z rudarskimi posli, ki naj bi jih izvajal javni kulturni zavod CUDHg Idrija.

Pravzaprav ste preostale netočne navedbe o mojem delu zavrnili že vi sami pred dvema mesecema, ko ste javno povedali, da uživam vaše zaupanje, da ni razlogov za mojo zamenjavo. Ob koncu leta 2015 ste v Studiu ob 17h na Radiu Slovenija mojemu delu izrazili podporo in povedali, da gre pri nekaj odstopljenih članih NSK le za ultimat. Res je, šlo je za ultimat, povezan tudi z dolgom Emotion filma, ki bi moral zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti vrniti v proračun okoli 300.000 evrov.

Neupravičeni so tudi vaši očitki glede zakonov, ki naj bi jih ne pripravili. Pripravili smo namreč vseh predvidenih devet zakonskih predlogov, večina jih je bila že tudi sprejeta v državnem zboru. Obljubili ste pomoč pri treh sistemskih zakonih, katerih sprejem na vladi že skoraj leto dni zavirata minister za finance in predsednik odbora za kulturo gospod Dragan Matić, pa ni bilo od tega nič, zato lahko očitek glede preostalih zakonov pade kvečjemu na vas. Na kulturi smo svoje delo v celoti opravili.

Neutemeljeno mi očitate izjave o lobijih in korupciji RTV Slovenija, čeprav je bilo to v državnem zboru s pomočjo magnetograma seje Državnega sveta že prepričljivo zavrnjeno. Besed, ki so mi bile očitane, namreč v magnetogramu mojega govora sploh ni.

Prav tako ne držijo vaše navedbe o pomanjkljivem dialogu na področju medijev. Toliko dialoga na področju medijev še nikoli ni bilo. Tudi očitki glede domnevno pomanjkljive novele medijskega zakona ne držijo. Nasprotno, so pa pomanjkljive spremembe edinega stavka nedavno vložene novele zakona o medijih, ki naj bi jo pripravil predsednik Odbora za kulturo gospod Dragan Matić.

Pač pa sem za dosedanje delo na kulturi prejela številne izraze podpore iz vrst kulturnikov iz domovine in tudi iz tujine. Najbolj sem bila ponosna na priznanje pisatelja Borisa Pahorja, akademika in pesnika Cirila Zlobca ter drugih eminentnih kulturnikov, sindikatov, društev in javnih zavodov s področja kulture, zahvaljujem pa se tudi množični podpori, ki jo dobivam zadnje dneve. 

Izjavo, naj bi Nacionalnega programa za kulturo ne nameravala upoštevati, ste si preprosto izmislili. Program se  nanaša na delo številnih deležnikov v kulturi in se ga večinoma uresničuje. Ne more pa se izpolniti tistega dela programa, za kar program predvideva dodatnih 805 mio evrov, ker kultura tega denarja nima. Neutemeljeno mi očitate, da nismo pripravili sprememb programa v delu, ki se ga ne da izvesti. Ravnali smo se po priporočilih vladne in parlamentarne službe za zakonodajo, da ni v naravi resolucij, da bi jih vmes spreminjali, poleg tega pa bi zaradi časovnega poteka postopka sprejemanja resolucije, bila ta sprejeta tedaj, ko bi že prenehala veljati, zato spreminjanje ne bi bilo smiselno. Pač pa ministrstvo pripravlja nov Nacionalni program za obdobje 2018-2021. 

Prav tako ne drži vaša navedba v zvezi s kulturnim modelom. Modernizacija kulturnega sistema je, kar zadeva rešitev težav samostojnih ustvarjalcev v kulturi delno vsebovana v predlogu novele ZUJIK-a. Za izvirno rešitev dobivamo podporo iz domovine in tujine. Na vas je, da zakon, uvrstite na sejo vlade in ga končno sprejmete. Komisija za modernizacijo kulturnega sistema pa že tudi končuje z delom. V maju naj bi pričeli z javnimi razpravami o predlaganih rešitvah.

Ministrstvo je vztrajalo pri uresničevanju javnega interesa in zagotavljanju kakovosti, dostopnosti in raznolikost kulture. Stabilizirali smo finance za kulturo na vseh področjih, razen na področju kulturne dediščine, ker minister za finance, kot že povedano, že leto dni zaustavlja zakon o tako imenovanem »kulturnem evru«, češ da ima zakon finančne posledice. Za usodo zakona ste najbolj odgovorni vi, ki ne prisluhnite meni in številnim podpornikom zakona, da bi bil zakon uvrščen in sprejet na seji vlade. V letu 2014 smo sicer realizirali za skoraj 4 mio evrov več, kot v letu 2013, v letu 2015 pa več kot dva mio evrov več kot v letu 2013. Kultura je bila v letu 2016 prvič uvrščena med mehke vsebine iz nepovratnih  EU sredstev, ki smo si jih za kulturne projekte pridobili na drugih ministrstvih. Tako bomo v obdobju do l. 2020 izvedli 14 evropskih projektov v vrednosti 34,5 mio evrov, s čimer bomo vzpostavili e-arhiv in spodbudili kulturno ustvarjalnost.

Neutemeljeni so tudi očitki glede medijske zakonodaje, saj bo v skladu s sprejeto resolucijo državnega zbora junija letos vladi najprej predložena medijska strategija, skladno z normativnim programom dela vlade pa ji v letu 2017 sledi tudi celovita prenova medijske zakonodaje.

Glede Mihe Turšiča, direktorja javnega zavoda Ksevt pa je proračunska inšpekcija potrdila ustreznost ravnanj ministrstva za kulturo. Ugotovila je več nepravilnosti pri poslovanju javnega zavoda Ksevt, med drugim, da je Miha Turšič kot direktor Ksevta posloval s svojim zasebnim javnim zavodom, kjer je bil tudi direktor,  in naj bi med drugim  z javnimi sredstvi poravnal svoje dolgove bivši ženi.

Vsi vaši očitki dr. Cerar so povsem neutemeljeni. Prepričana sem, da se tega dobro zavedate tudi sami. Tu pa je še moja nezaupnica vašemu delu, s katero zapuščam to vlado.

Mag. Julijana Bizjak Mlakar

Črni torek, 19.04.2016, za prleške čebelarje in njihove čebelice!

Čebelarji na nogah: Več pomorov čebel v Prlekiji, torek, 19.04.2016

avtor: pomurje.si

"Operativno-komunikacijski center je danes tekom dneva prejel pet prijav o pomoru večjega števila čebel na območju Ljutomera. Policisti smo o pomoru obvestili pristojne službe in o zadevi zbiramo obvestila," so sporočili s Policijske uprave Murska Sobota.

Uprava RS za zaščito in reševanje pa je poročala, da je "ob 7.02 bil v Godemarcih opažen pomor čebel, ob 9.51 v Precetincih, ob 10.07 ponovno v Godemarcih na drugi lokaciji, ob 10.23 v Gajševcih, ob 11.21 v Mali Nedelji in ob 14.07 pa v Ključarovcih. O dogodkih so bile obveščene pristojne službe, ki bodo po opravljeni analizi izvedle ustrezne ukrepe."

Janez Vencelj, podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije, je povedal, da je seznanjen s pomori in da bo več znanega po opravljeni analizi. Bodo pa čebelarji vsekakor naredili posnetek današnjega stanja.

Srečko Klemenčič iz Godemarcev, ki je eden od čebelarjev, ki so mu čebele pomrle, je že v ponedeljek opazil, da nekaj ni v redu z njegovi čebelami. Kot je v začetku preiskave ugotovil Nacionalni veterinarski inštitut, so bile Klemenčičeve čebele zdrave, obstaja pa sum, da so se zastrupile s pesticidi. Klemenčič, ki čebelari šestnajst let, je povedal, da so pomrle predvsem pašne čebele, kar ni dober znak za prihodnost in njegovo čebeljo zalego. Zdaj je zaradi tega že ob izkupiček za akacijev med. Ocenil je, da je za zdaj ob vsaj 3200 evrov. Kakšne bodo posledice, pa ne želi ugibati. Upa predvsem, da bodo krivci za pomor kaznovani.

To ni prvi letošnji pomor čebel na ljutomerskem koncu. Eden se je zgodil že v začetku aprila, ko je eden od čebelarjev izgubil petnajst panjev čebel.

Tako kot vsa leta doslej bomo očitno tudi to leto ponovno vse tja do meseca julija prebirali obvestila o pomorih čebel. Svoje delo bodo na terenu opravljali terenski veterinarji Nacionalnega veterinarskega inštituta ( NVI ), predstavniki raznih inšpekcijskih služb in policija, jemali vzorce mrtvih čebel za analize v laboratorijih, fotografirali mrtve čebele pred čebelnjaki, si ogledovali čebelarjeve dnevnike ter maltretirali prizadete čebelarje s vprašanji s kakšnimi sredstvi in kdaj so zatirali varojo,  ocenjevali napajalnike, pisali zapisnike in počeli še veliko kaj. Le povzročitelja pomora čebel ne bodo iskali ali ugotavljali kdo, kje in kdaj ter s čim je pomoril čebele. Fitosanitarni ali kmetijski inšpektorji seveda tudi to leto ne bodo jemali vzorcev rastlin, da bi potem s pozitivnimi  laboratorijskimi izvidi lahko povezali zastrupitev čebel in kaznovali nevestne ter neodgovorne povzročitelje pomorov. Mogoče bodo kdaj h komu prišli tudi še  novinarji, malo posneli v smrtnih krčih ter hudih mukah umirajoče čebelice, kaj napisali v tiskanih medijih  ter pokazali posnetke mrtvih čebel na TV in vsi bodo svoje delo opravili v skladu z veljavnimi predpisi ter doktrino stroke.

Direktorica inšpekcije za varno hrano Andreja Bizjak bo zagotovo tudi v tem letu ob primerih ponavljajočih se pomorov čebel izkoristila priložnost in vso krivdo ponovno zvalila na čebelarje, ki so lumpi, da jim ni para, ker počnejo svari, ki jih ne bi smeli in so tako v glavnem sami krivi za pomore čebel. Minister za kmetijstvo Dejan Židan bo ponovno veliko leporečil in tudi tokrat zganjal demagogijo, mogoče kaj celo sestankoval in se dal fotografirati s svojimi potrčkoti s Čebelarske zveze Slovenije (ČZS ), ki se z  vsakoletnimi pomori čebel s FFS res nimajo časa ubadati, ker se morajo ukvarjati s svetovnim dnevom čebel in evropskim medenim zajtrkom ter drugimi podobnimi projekti prestižnega nacionalnega pomena. Ne bodimo presenečeni, če bo kdo od pomembnih in vplivnih ljudi blizu kmetijskega ministrstva, ČZS ali Kmetijskega inštituta Slovenije ( KIS ) medijem dobrohotno namignil, da naj okrog teh zastrupitev čebel ne zganjajo prevelikega pompa, ker bi to lahko škodovalo ugledu države Slovenije in njenega celotnega kmetijskega sektorja ter morebiti celo ogrozilo katerega od velikih nacionalnih in mednarodno pomembnih projektov s področja promocije slovenskega čebelarstva. Ob tem pa ni izključeno, da tudi vodstvu in terenskim veterinarjem nacionalnega veterinarskega inštituta ( NVI ) ne bo kdo namignil, da preveč zavzetosti in strokovne korektnosti pri ugotavljanju vzrokov pomorov čebel tudi ni vedno najbolj na mestu, ker čebele ne umirajo le zaradi strupov, temveč bi lahko kdaj tudi zaradi krivde čebelarjev in bi kazalo občasno  poiskati razloge tudi v tej smeri. Vsaj zaradi koristne uravnoteženosti razlogov za masovne pomore čebel in pomiritev tistega dela malo bolj nestrpne javnosti.

Slovenija je vendar izvorna dežela znamenite in  svetovno znane čebele kranjske sivke, domovina največjega čebelarskega učitelja Antona Janše, pobudnica evropskega medenega zajtrka in pobudnica v OZN razglasitve 20. maja, rojstnega dne Antona Janše, za mednarodni oziroma svetovni dan čebel. K vsemu temu pa neprestano poročanje o vsakoletnih ponavljajočih pomorih čebel s FFS v Sloveniji res ne paše in kako naj se potem to še pojasni kakim tečnim ter zavidljivim tujim spraševalcem. Poročati je in bo potrebno o pozitivnih in lepih stvareh in ne o zastrupljenih in mrtvih čebelah v deželi kranjske sivke in deželi, ki na tradicijo čebelarstva veliko stavi ter za promocijo nacionalnega čebelarstva porabi ogromno davkoplačevalskega denarja. Minister Dejan Židan in funkcionarji ČZS z Boštjanom Nočem na čelu so se že uspeli fotografirati v EU parlamentu v Bruslju ter tam v najlepši luči predstaviti vse velike dosežke slovenskega čebelarstva in sedaj pričakujejo še podobna fotografiranja v palači OZN v ZDA, ob razglasitvi svetovnega dneva čebel. K tem veličastnim fotografijam, ki bodo ostale zanamcem kot dokaz pravih in velikih  mednarodnih ter zgodovinskih nacionalnih uspehov, pa kakšne takšne prav grozljive fotografije na katerih bi ves čas prikazovali s FFS zastrupljene čebele,  res ne bi bilo primerno ter korektno neprestano objavljati.

Stalno poročanje o zastrupitvah čebel in objavljanje fotografij pomorjenih čebel tako seveda ni v nacionalnem interesu, ker smo za ugled države in njenega kmetijstva odgovorni vsi od politikov, ministrov, funkcionarjev ČZS, visokih in manj visokih državnih uradnikov do čebelarjev. Pri tem pa moramo pomisliti tudi na okoliščino, da doslej pri vsako leto ponavljajočih  zastrupitvah čebel s FFS, ni uspelo  nadzornim državnim institucijam in stroki še v nobenem primeru  ugotoviti krivcev in tako ni mogoče zanesljivo povedati ali gre v teh primerih res za človeško neumnost in hudo neodgovornost ali bi morebiti celo lahko šlo za kak nadnaravni in znanstveno še nepojasnjen pojav zastrupljevanja čebel.  Moj znanec se v takšnih primerih razumevanja stvari rad zateče k znanemu ljudskemu reku, ki pravi: od zunaj uj, od znotraj fuj!   

Ministrica dr. Anja Kopač Mrak bi morala odstopiti!

Že v prvem stavku tega današnjega pisanja želim  zapisati, da ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak bi morala odstopiti ali pa bi morala biti zamenjana. To sem sicer zapisal tudi že v svojem prejšnjem pisanju na temo nasilnega odvzema dveh nesrečnih dečkov z naslovom Opredmetenje otrok po slovensko in se mi tokrat to zdi pomembno še enkrat ponoviti.

V nujnost njenega odstopa ali zamenjave pa sploh več ne dvomim po tisti nesrečni novinarski konferenci, ko je je skupaj s socialnim inšpektorjem, direktorico velenjskega CSD in še nekaterimi prisotnimi poskušala novinarje in celotno slovensko javnost prepričati v svoj in prav vseh, ki naj bi  odvzem dečkov izpeljali kot tudi prav tistih, ki naj bi v imenu stroke celoten postopek pregledali ter ugotovili, da je bilo vse pravno in strokovno korektno izvedeno in seveda v korist odvzetih dečkov. Prav nihče na tisti novinarski konferenci vključno s samo ministrico Kopačevo ni bil prepričljiv, na veliko pomembnih vprašanj ni bilo odgovorov ali so bili odgovori nejasni ter izmikajoči in se je celotna ministričina ekipa ves čas skrivala za določili Zakona o varstvu osebnih podatkov ter načelom koristi otrok.  V resnici pa so se vsi ves čas le trudili in nam želeli povedati ter nas prepričati, da zastopajo nezmotljivo stroko v katero se ne dvomi, ker njene ugotovitve ter ukrepi imajo značaj vsemogočne dogme. Ob tem pa se je občasno še komu od prisotnih v njihovih izjavah še malo nerodno zaletelo in sem potem dobil občutek, da bi lahko bil sam izpeljan način odvzema obeh nesrečnih dečkov tudi razumljen kot maščevanje delavcev CSD Velenje obema starima staršema, ker pač nista bila pripravljena slediti vsem njihovim zahtevam. Ob tem pa ministrica Kopačeva tudi še avtoritativno v kamero izpove, da o takšnih stvareh lahko odloča le stroka in ne ulica, pisci na družbenih omrežjih ter ne lokalno prebivalstvo. Se kar strinjam, da lahko odloča le neodvisna in visoko etična stroka. Javnost pa ima pravico do jasnih, korektnih in nedvoumnih odgovorov na vsa morebitna vprašanja. Tudi na tista najbolj strokovna. Ker ta javnost na ulici, družbenih omrežjih ali v lokalni skupnosti so ljudstvo te države, so davkoplačevalci in so volivci, ki imajo po Ustavi v tej državi celo oblast.

Ko so prisotna ministrica ter njeni funkcijsko podrejeni partnerji odgovarjali na novinarska vprašanja so ves čas gonili isto lajno o načelu koristi otrok in varstvu osebnih podatkov otrok kot tudi starih staršev in se na ta način izmikali določenim odgovorom na neprijetna vprašanja. Seveda s takšnim svojim javnim nastopom niso mogli zadovoljiti ne novinarjev in ne občutljive slovenske javnosti. Ob spremljanju te novinarske konference ter nespretnem verbalnem motoviljenju ministrice Kopačeve sem se spomnil že nekaj let starega podobnega primera "pomurske deklice". Že takrat sem prišel do ugotovitve, da CSD v takšnih in podobnih žalostnih primerih niso del rešitve, temveč so največkrat žal kar del problema. Očitno so nesrečni otroci njihova prava nočna mora in nujno zlo ter hud problem, ki bi ga želeli kar najhitreje nekako rešiti in se ga znebiti. Da je temu vsaj delno res tako me prepričuje molk CSD o usodah otrok in njihovih staršev, ki jih v Sloveniji vsako leto več deset deložirajo iz stanovanj ter se potem za njimi uradno izgubi vsaka sled. Kaj se s temi družinami in njihovimi otroci potem dogaja ne zanima nikogar in tega vprašanja tudi nihče nikjer ne odpira ter ne zahteva odgovorov in pojasnil od krajevno pristojnih CSD ter resornega ministrstva ali kar naravnost od ministrice. 

V tej zgodbi ostaja tako kar nekaj zelo pomembnih vprašanj na katera zaradi različnih izgovorov ministrica Kopačeva in njeni sodelavci ne želijo podati odgovorov. Po pisanjih medijev povzemam del teh vprašanj, ki vsekakor zahtevajo konkretne razlage in nedvoumne odgovore:
- Zakaj CSD kljub vrsti pozivov umorjene matere ni ukrepal in zaščitil otrok?
- Zakaj ministrstvo za delo do zdaj ni odločilo o zahtevi za rejništvo, ki jo je oddala babica otrok?
- Zakaj ne ministrica za delo Anja Kopač Mrak ne socialni inšpektor Peter Stefanoski nista odgovorila na obtožbe, da so socialne delavke med postopkom manipulirale s starimi starši?
- Zakaj se starim staršem še kar skriva, v katero rejniško družino sta bila nameščena vnuka?
- Zakaj CSD nima enotnega sistema delovanja, ki bi socialne delavce usmerjal v takih primerih?
- Kaj se je to tako zelo nesprejemljivega ali strašnega dogajalo "za zidovi" kar opravičuje in  strokovno utemeljuje odvzem otrok iz okolja starih staršev?

Ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak ima pač smolo, da vodi zelo zahtevno ter družbeno zelo občutljivo ministrstvo in svojemu delu očitno ni kos. Pač ni vsak za vse ter vsako delo in v tem ni nič tragičnega ali slabega. Le zavedati se je tega treba in to sebi ter javnosti tudi priznati in pravočasno prepustiti nadaljevanje dela nekomu, ki bo uspešnejši. Niso samo CSD problem, ki ga ministrica za delo Kopačeva ne želi ali ne zmore razrešiti. Ima še mrežo zavodov za zaposlovanje, ki so skupaj s centri za socialno delo že več let krepko zreli za temeljito organizacijsko, vsebinsko in kadrovsko reformo. Potem ima ministrica še nerešene težave popolnoma neučinkovite delovne inšpekcije in v tej posledici pojave suženjstva, nečloveškega ravnanja nekaterih delodajalcev s tujimi delavci, pojavi hudih oblik mobinga in drugih oblik nespoštovanja delovno pravne zakonodaje, ter zakonodaje, ki ureja varstvo pri delu in zdravstveno varstvo zaposlenih. In tako bi lahko še naštevali kaj vse v resorju, ki ga ministrica Kopačeva vodi ne funkcionira in se reševanja nakopičenih težav ter hudih anomalij ne loti. Verjamem, da so to problemi in težave, ki v danih slovenskih neoliberalnih okoliščinah niso lahko rešljivi in da se vsak minister pri svojem delu srečuje z mnogimi hudimi sistemskimi ali interesnimi preprekami ter institucionalnimi ovirami. Za to pa minister obstaja, da se s tem spopada in probleme rešuje. Drugače ministrov niti rabili ne bi, ker bi obstoječe in zatečeno stanje na področjih resorja lahko prav mirno nadaljevali višji ali nižji državni uradniki, ki na žalost v praksi v največ primerih tako ali tako pretežno vodijo ministrstva in tako spravljajo v težave in obup državljane te države.

Kakšno vodo res pijemo v Sloveniji?

Tako je videti največji del Slovenije in potem nam nakladajo kako dobro vodo, da pijemo.

Seveda, ker živimo v naivnem prepričanju, da tega česar ne vidimo, pač ni. O, pa je in se niti ne zavedamo koliko tega kar vidimo na fotografiji, nam potem, priteče v kozarce iz vodovodnih pip.

Mi pa naivno verjamemo javno objavljenim analizam kvalitete vode. Analize pač morajo biti ustrezne, ker zapreti vodovodov enostavno ni mogoče in mnogi župani imajo pri tem velik problem. Vedo ali mnogi vsaj slutijo, da zgodba o neoporečni ter enkratni slovenski pitni vodi vendarle ni tako bleščeča kot se nam jo državno birokratska propaganda trudi prikazati. Pa morajo molčati in se delati, da je vse v redu. So nam kdaj objavili kemične analize raznih gnojnic ter nam povedali kaj vse se v cisternah zvozi na polja ter travnike in kako se posamične substance potem počasi srečujejo s podtalnico in prehajajo v vodovodne sisteme? Ne niso in nam tega še dolgo ne bodo korektno storili. In takšno zalivanje tal z raznimi gnojnicami je le eden od mnogih drugih virov onesnaževanja površja zemlje in pod njo podtalne pitne vode. Zemlje na poljih, travnikih, vinogradih  in pašnikih pa seveda ne zalivajo le z gnojnico, temveč tudi s tisoči in tisoči litrov ali tonami raznih zelo strupenih škropiv ter gnojil. Koliko od tega pa potem spijemo v pitni vodi, prav tako ne bomo nikoli izvedeli. Zavod za statistiko Republike Slovenije je v februarju tega leta objavil nekaj podatkov o tem in med ostalim navaja: V kmetijstvu v Sloveniji je bilo v letu 2014 porabljenih 676,2 tone pesticidov; od tega je bilo 514,1 tone fungicidov, 134,6 tone herbicidov, 22,4 tone insekticidov in 5,1 tone drugih pesticidov. To onesnaževanje okolja vsekakor pomori zelo veliko več ljudi kot na primer ti nesrečni cigareti proti katerim prav zadnje dni tako zelo vneto zganjajo pravo že prav demagoško propagandno vojno. Danes lahko vsi kadilci prenehajo kaditi in jutri raka ter podobnih bolezni ter  umrljivosti ljudi, ki jih pripisujejo kajenju,  ne bo prav nič manj.

Povampirjeni neoliberalni kapitalizem je vsekakor najbolj krut in do ljudi najbolj neusmiljen družbeni sistem kot ga človeštvo v vsej svoji dosedanji zgodovini še ni živelo. Slovenska različica je pa celo še hujša od tiste pretežne zahodno evropske, ker povzema mnoge elemente ameriškega in ob tem imamo še občutek, da postajamo nek bruseljski poskusni zajček na katerem se preizkuša določene modele, ki bi se potem morebiti uporabili za celotno EU. Današnji generaciji srednjih ali starejših let so usodo vsekakor že zapečatili. Nekaj upanja pa bi morebiti lahko še imeli naši otroci ter nekaj več predvsem naši vnuki, če bi se uspeli še pravočasno osvestiti in zavedati, da drvimo v samouničenje in bi že danes kaj odločno konkretnega storili, da omogočimo varnejše življenje tistih, ki smo jih rodili in katerih bodočnost bomo s takšnimi ravnanji povsem uničili.

Opredmetenje otrok po slovensko!

Zadnja tragična slovenjgraška zgodba o nehumanem odvzemu  oziroma kar ugrabitvi dveh malih dečkov,  je na površje izvrgla celo kopico raznih komentarjev in pravnih ter socialno strokovnih razlag. Komentirajo vsi, ki o tem vedo kaj pametnega povedati in seveda tudi tisti, ki pač ne zamudijo nobene priložnosti, da ne bi med ljudi vrgli kakšne svoje ideološko ali politično nabite misli.

Lahko razumemo komentarje, ki so vzpodbujeni iz čustvenih in humanitarnih vzgibov in pretresov, ker otrok je vendar nebogljeno bitje, ki si zasluži vso našo pozornost in zaščito. Še posebej, če otroci zaradi nesrečnega dogodka naenkrat ostanejo brez obeh bioloških staršev. Taki otroci morajo biti deležni vsakršne pomoči in privilegijev države, družbene skupnosti in vseh ljudi, ki so v teh časih sploh še sposobni z njimi čutiti in jih njihova usoda skrbi..

Najbolj zanimivi pa so ob tej tragični zgodbi dveh nesrečnih dečkov komentarji ter razlage ljudi, ki se pojavljajo v vlogi raznih strokovnjakov ali predstavnikov raznih državnih institucij. Ob poslušanju ali prebiranju teh komentarjev pa imamo močan razlog, da postanemo resno zaskrbljeni, če ne že kar zgroženi. Poglejmo si le nekaj izjav teh ljudi in se nad njimi skušajmo vsaj malo zamisliti. Dedek in babica vnučkov, ki zaradi tragičnega dogodka ostaneta brez svojih staršev, pred državnimi organi, ki odločajo o nadaljnji usodi teh otrok, nista stranki v postopku. Dedki in babice, tako po očetovi kot po materini strani, torej o usodi svojih nesrečnih vnukov nimajo pravice soodločati, ker gre ta pravica le državnim organom. Naredil bom prav vulgarno izpeljavo te pravne ureditve in postavil trditev, da otroci, ki zaradi nesrečnega dogodka ostanejo brez svojih bioloških staršev, postanejo lastnina države, ki edina sme razpolagati z njimi in jim določiti nadaljnjo življenjsko usodo. Dedke in babice ali druge bližnje sorodnike se k sodelovanju lahko povabi, ni pa obvezno in nujno. Zakonodaja s področja dedovanja to razmerje med starimi starši in vnuki v takšnih in podobnih primerih opredeljuje precej drugače. Je torej v Sloveniji pravno kri lahko le voda ali kri vendarle ni navadna voda, kot pravi star ljudski rek? Najmočnejša pa je ta, da se o usodi obeh nesrečnih otrok lahko država dogovarja le z njunim očetom, ki sedi v zaporu, ker jima je ubil mamo. Razumi kdo zmore! Še eden od očitnih primerov izvajanja slovenskega brezdušnega ter mehaničnega tako imenovanega  črkobralskega prava. Tako pravi zakon in pika! Pravo, ki ga ljudje občutijo kot hudo nasilje in postaja neusmiljeno orodje v rokah vladajočih elit za tlačenje ter discipliniranje ljudstva, je nehumano in nedemokratično pravo. Če je pravo nedemokratično, potem seveda tudi država ni demokratična.

Prvi izgovori socialnih birokratov po spektakularni ugrabitvi obeh otročičev iz vrtca zakaj stara starša naj ne bi bila za skrbništvo  primerna so bili, da sta prestara za vzgojo svojih vnukov, da tudi drugače nista primerna, ker še vedno žalujeta za svojo umorjeno hčerko in materjo obeh otročičev in potem še, da imata premalo stanovanje, Ti navedeni argumenti ob še nekaterih drugih so se mi zdeli najbolj neumni in za lase privlečeni. Za delo bi torej morali po napovedani pokojninski zakonodaji biti sposobni vse tja do 67. leta, za vzgojo otrok ali vnukov pa tega že pri starosti okrog 60. let naj ne bi bili več sposobni. Kaj bi torej država naredila materi, ki bi rodila stara tam med 55 in 60 let? To se sicer res ne dogaja pogosto, občasno pa se vendarle lahko zgodi. Bi takšni materi država odvzela dojenčka in ga dala v rejo ali posvojitev? Če sledimo argumentu CSD Velenje, bi takšna malo starejša mati pač ostala brez dojenčka. Nekdo pač nekaj blekne in ob tem še ostane živ, bi verjetno rekel moj znanec, ki rad na tak način komentira zapletene zgodbe.

Da tudi "drugače" nista v stanju skrbeti za svoja vnuka pa dodatne razlage ni. Kaj torej pomeni to "drugače"? Sta alkoholika, uživata mamila, sta duševna ali fizična invalida? Kaj torej? Verjamem, da po mesečnih prihodkih nista v najboljši kondiciji in sta vnučka zanju lahko hudo finančno breme. Lahko rešljiv problem. Namesto rejnikom, naj ta denar država nameni starim staršem in največji del finančnega problema bo v glavnem rešen. Ob tem pa naj jima CSD poskrbi še za stalno strokovno socialno pomoč in vse bo pod kontrolo ter vsi bodo srečni kolikor so glede na preživeto tragedijo sploh še lahko. Kot razlog so navedli tudi, da stara starša žalujeta za svojo umorjeno hčerko, Seveda žalujeta in še kako zelo žalujeta tudi oba otročiča. Skupaj bi ali bodo to žalovanje veliko lažje in z manj travmami prebrodili kot sedaj nasilno ločeni in ob vsem še stigmatizirani. S kom pa najlažje deliš svojo žalost, če ne s tistimi, ki jih poznaš, jih imaš rad, jim zaupaš in med katerimi se počutiš varno ter ljubljeno? Naslednji prav slaboumen argument je bil, da imata stara strarša premalo stanovanje. Res? Potem naj se na CSD potrudijo in skupaj z lokalno skupnostjo, humanitarnimi organizacijami ter pomoči ogromne množice dobrih ljudi te dežele poskrbijo, da čim prej dobita primerno veliko stanovanje. Ali morebiti misli država odslej preko svojih CSD vsem številnim slovenskim družinam, ki nimajo ustrezno rešenih svojih stanovanjskih razmer in živijo v veliko premalih stanovanjih, začeti odvzemati otroke in jih nameščati v rejniške družine? Pa menda ja ne?

Edini skupni zaključek vseh teh slišanih ali prebranih birokratskih ter pogosto tudi kvazi strokovnih in njim podobnih komentarjev ter razlag je, da postane otrok, ki izgubi oba svoja biološka starša lastnina države s katero država razpolaga kot sama misli, da je prav. Vsi drugi k temu nimajo kaj za dodati.  Tak nesrečni otrok se torej opredmeti, očitno pravi slovenski pravni red, ki ta področja ureja.

Teden, ko so v Sloveniji ugrabljali otroke in revno starko iz stanovanja vrgli na ulico!

Slovenski neoliberalizem se je očitno do konca povampiril in ne pozna več prav nobene samo omejitve. Te dni sta Slovenijo pretresla kar dva dogodka, ki bi morala strezniti še tako trdosrčne in za dogajanja v družbi nezainteresirane sodržavljane ter jih prisiliti k razmišljanju. V kakšni to državi živimo in ali smo si takšno državo sploh kdaj tudi želeli? Da smo si jo zaslužili, pa bo menda kar držalo.

Starim staršem so državni uradniki v imenu države in z močjo krivičnega prava ter neke lažne in zlorabljene stroke, po prav mafijski metodi zahrbtne ugrabitve iz vrtca neznano kam odpeljali tri in pet letna vnučka. Kakor, da oba nesrečna fantiča kruta usoda že doslej ne bi dovolj kaznovala, ko sta na tragičen način izgubila očeta in mater in sta jima očitno ostala le še dedek in babica, si ju je sedaj na prav nečloveški in brutalen birokratski način privoščila še država. Za dobrobit otrok naj bi šlo, sedaj slovensko javnost preko medijev prepričujejo visoki in nižji državni uradniki in se trudijo opravičiti svoje kruto dejanje. Je tak nasilen odvzem otrok dedku in babici bil res edini možen ukrep s katerim bi država in njene institucije lahko malima otrokoma zagotovili vsaj primerno in socialno vzdržno ter znosno otroštvo v okolju, ki jima je blizu in v katerem bi se počutila varno ter domače in v katerem bi odraščala? Seveda ni. Je pa s stališča zavrtega birokratskega uma in neoliberalne miselne doktrine najbolj enostaven in najcenejši.

Malo časa je preteklo od takrat, ko je celotna država na veliko pametovala ter se prav grdo prepirala okrog sprememb zakonodaje o zakonski zvezi in so tako tisti ZA kot oni drugi, ki so bili PROTI, imeli na jeziku ves čas le koristi otrok. Patološki lažnivci, tako eni kot drugi! Poslanke in poslanci, ki ste v državnem zboru tako goreče zagovarjali referendumski DA iz strank ZL, SD, SMC, nepovezani in DeSUS-a, se spomnite kaj ste takrat govorili in kaj nam volivcem zagotavljali prav  na primeru pravic starih staršev v primerih, ko bi njihovi vnuki zaradi nesrečnih okoliščin ostali brez svojih bioloških staršev? Ste torej takrat grdo lagali in nas zavajali ter se iz nas prav po pobalinsko norčevali?

In vsi vi goreči zagovorniki referendumskega PROTI iz strank SDS in Nove Slovenije, ki so vas bila polna usta krščanskih vrednot, humanosti in usmiljenja ter slovenska RKC, ko ste nam prav vsi zagotavljali, da vam gre izključno za dobrobit otrok. Ste nam tudi vi takrat  prav grdo lagali, nas zavajali in nas imeli za slaboumne tepce? Seveda ste in to ne prvič in prepričan sem, da tudi zadnjič ne. Vaš demagoški zdrahar in organizacijski kolovodja Aleš Primc je na "dobrobiti in reševanju otrok" celo zastavil svojo politično platformo in napovedal ustanovitev nove politične stranke. Vsi so se takrat grdo sprenevedali ter lagali in te dni jih je ta zadnji dogodek krutega odvzema dveh malih otrok, ob katerem hinavsko molčijo in oči obračajo vstran, prav grdo postavil na laž. Obojim ni šlo za dobrobit otrok takrat kot jim je za to dobrobit otrok malo mar danes, ker jih zanima izključno le dobrobit njih samih. Obe strani sta takrat, ko so se tako zelo borili za koristi in dobrobit otrok, imeli tudi veliko podporo mnogih nevladnih organizacij in uglednih posameznikov, ki jih danes prav tako ni nikjer videti ali slišati in jih očitno zanimajo le še usode begunskih otrok na tragični usodi katerih je mogoče bolj odmevno graditi razne politične in ideološke temelje njihovih nadaljnjih družbenih obstojev. Res je, laž ima kratke noge! Hinavščina pa je zelo grda lastnost!

In skoraj v istem času, ko so v Dravogradu kot po kakem mafijskem filmskem scenariju državni uradniki ugrabljali dva mala otročiča, so v Mariboru neki siromašni starki zaradi relativno malega zneska dolga, ki naj bi v začetku znašal manj kot 2000 evrov, odvzeli stanovanje, ga na dražbi prodali in starko vrgli na cesto. In potem celo še izvemo, da so dobri ljudje zbrali znesek dolga s pripadajočimi obrestmi in ga vplačali, pa nihče od vpletenih ni želel zaustaviti bahatega birokratskega pravnega in sodnega stroja, ki se je ponovno izkazal na način, da je brezčutno zmlel usodo revne ter pravno neuke in nepoučene starke. In v tej nečloveški ter skrajno nehumani raboti je med drugimi sodelovala celo Zavarovalnica Maribor. Sram naj jih bo in sočasno naj bo to tudi resen poduk vsem njihovim individualnim strankam kak odnos lahko pričakujejo, če se bodo znašli v težavah in bodo morebiti pričakovali pomoč ali vsaj primerno razumevanje "njihove" zavarovalnice. Če bi imel s to in takšno zavarovalnico sklenjeno kakršno koli zavarovanje, bi ga takoj, ko bi bilo to možno odpovedal. In to svetujem tudi mnogim, ki ob prvi naslednji registraciji avtomobila, brez pravnih posledic vsaj avtomobilsko zavarovanje lahko mirno prenesete k neki drugi in humanejši zavarovalnici. Dvomljivcem pa toplo priporočam, da na spletnih straneh okrožnih sodišč spremljate razpisane sodne dražbe in pogledate koliko krat ter kako časovno pogosto se med upniki in tožečimi strankami pojavlja Zavarovalnica Maribor. Morebiti pa vas bo vsaj to prepričalo.

V oba opisana primera sta neposredno ali posredno vpletena Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi ministrica dr. Anja Kopač Mrak in Centri za socialno delo, ki seveda spadajo pod to ministrstvo. V prvem primeru odvzema otrok je bil prav Center za socialno delo tisti, ki je sprejel odločitev in potem izvedel dejanje odvzema ter ugrabitve otrok v vrtcu in v drugem primeru nek drug Center za socialno delo ubogi starki, ki so jo sedaj iz lastnega stanovanja vrgli na cesto, vsa leta njene dolžniške kalvarije ni nudil prav nobene pomoči, vsaj v obliki pravnih ali drugih nasvetov ali posredoval pri vpletenih finančnih mešetarjih ter pri sodstvu, da se najde primerna in humana rešitev njenega problema. Sploh ima Slovenija že kar nekaj časa hude težave z ministri za delo, ki kot po pravilu najpogosteje izhajajo iz stranke Židanovih Socialnih demokratov ( SD ). Državljani seveda še dolgo ne bodo pozabili ministrovanja ministra Svetlika ( tudi SD ), ki je vulgarno neoliberalno doktrino na tem občutljivem družbenem področju pripeljal prav do vrhunca in tako zagotovo tudi ne ministrice Kopačeve, ki očitno svojega dela in problemov resorja, ki ga pokriva, ne obvlada ali ne razume. Brez nepotrebnega leporečja je potrebno zapisati, da je ministrica za delo Anja Kopač Mrak več kot zrela za razrešitev s te funkcije in da bi jo moral zamenjati nekdo s primerno razvito čustveno inteligenco, organizacijskimi sposobnostmi, strokovno avtoriteto ter dobrim poznavanjem tega nadvse občutljivega področja. Ne le Centri za socialno delo o katerih med ljudmi skoraj pozitivne ocene ni mogoče zaznati, temveč so podoben, če ne celo še večji problem Zavodi za zaposlovanje. Obe državni instituciji, ki spadata v resor ministrice Kopačeve sta že dolgo več kot zreli za temeljito kadrovsko in organizacijsko ter vsebinsko reformo, ki pa se pod vodenjem Kopačeve očitno še ne bo zgodila. In na koncu tega prispevka moram s prav velikim cmokom v grlu na tem mestu priznati, da je bil v zadnjih nekaj letih edini minister za delo,  ki se je med ostalimi koristnimi aktivnostmi svojega ministrovanja dokazal še z javno izraženim občutkom za težave ljudi edino SDS-ov minister Andrej Vizjak.