VOŠČILO z domovinsko nostalgijo in bolečino v srcu!

Plagiatorjev praznični urbi et orbi!

Spodobilo bi se in stara navada je pač takšna, da bi na tem mestu v tem času moral objaviti kakšno kičasto čestitko ob božičnem in državnem prazniku ter slovesu starega koledarskega leta. Tako se pač že desetletja počne. Nekoč na voščilnicah ter preko javnih medijev in poslano po pošti. Potem z mobilnimi telefoni in s sms-i ter danes po internetu. Način pošiljanja in embalaža v katero se tovrstna voščila zapakirajo, sta se spremenila in tudi vsebina voščila  je postajala vedno bolj neosebna, čustveno prazna in hladno formalna.

Kaj ob teh in podobnih praznikih zaželeti znancu ali prijatelju, ki je ostal brez službe in oba veva, da skoraj ni možnosti, da bi jo še kdaj  dobil? Kaj zaželeti na smrt bolnemu, ki se tega zaveda in le še čaka, da narava svoje delo dokonča? Kaj zaželeti tisočim slovenskim gospodinjam in materam, ki v teh prazničnih dneh nimajo kaj postaviti na mizo ter tako vsaj skromno razveseliti in nahraniti svojih družin? Kaj zaželeti tisočim slovenskim delavkam in delavcem, ki ves mesec garajo za mizerna plačila, ki ne zadoščajo niti za poplačilo rednih mesečnih položnic ter tako za oblačila, obutev, hrano družine in za nakup najbolj skromnih daril, ne ostane več nič? Kaj zaželeti in kako izpolniti še tako skromna pričakovanja in male želje preštevilnih slovenskih otročičev, ki so že tedne prej bili hinavsko ter brezčutno  izpostavljeni lažnim obljubam o dobrosrčnosti in veliki darežljivosti decemberskih mož, ki prihajajo z namenom jih obdariti?

Odločil sem se, da takšnih čestitk tokrat tukaj ne bo. Če nekomu nekaj res iz vsega srca želim, potem je moja dolžnost, da storim vse kar je v moji moči, da ga osrečim in mu željo uresničim. Ker pa tega ne zmorem, tudi hinavskih voščil ne bom na teh straneh pisaril in objavljal. Minil bo tudi ta december, darežljivi možje se bodo umaknili tja od koder so prišli, ostale pa bodo hudo skeleče rane na dušah lačnih, bolnih, neobdarovanih in nesrečnih slovenskih otročičev in njihovih ubogih staršev. Rane, ki ne bodo nikoli zacelile in se bodo čez leto ponovno odprle ter hudo zaskelele in vse tako dolgo, dokler ne bodo odrasli in svojih otroških in mladostnih bolečin prenesli na svoje otroke in mnogi izmed njih potem tudi še na svoje. V trpljenju, bolečinah in pomanjkanju se tako rojevajo novi rodovi slovenskih državljank in državljanov. Rodovi, ki edini s sabo rojevajo tudi upanje v boljše čase. Vsak božič je tako čas rojevanja nove generacije ranjenih dušic in novega upanja.

Lažno je prepričanje mnogih, da so bodočnost in upanje slovenske države in velike večine ljudi živečih v tej deželi, slovenski in EU politiki, gospodarstveniki, vsakemu času in gospodarju prilagodljivi izobraženci in kulturniki, debeli in naduti cerkveni dostojanstveniki, skorumpirani in demagoško hlapčevski mediji ter njihovi novinarji, evropski in svetovni bančniki, militantni domači in tuji mogočneži, ideološko zaslepljeni EU verniki ter mnogi drugi tem podobni. Naša jutrišnja državna in narodova usoda ter bodočnost bosta v rokah velike množice skozi te krute čase prevaranih, zaznamovanih, ranjenih in socialno ožigosanih ter v pomanjkanju in trpljenju rojenih rodov slovenskih ranjenih in krvavečih dušic. Neizbežno prihaja čas, ko bo v  EU in deželi slovenski, velika večina ljudi morala biti relativno srečnih ter zadovoljnih in s skupno optimistično bodočnostjo ali pa njih in nas sploh več ne bo.

Vsem rednim in občasnim bralkam ter bralcem zapisov na teh straneh želim vse lepo. Smo generacija, ki je v svoji kolektivni neumnosti, ideološki ter politični zaslepljenosti in kulturni dvolični naivnosti dovolila, da smo sebi in svojim otrokom ter vnukom uničili sedanjost in bodočnost. Na svoje drage, ki smo jih že ali pa jih pravkar rojevamo v ta svet, smo tako preložili ogromno obvezo in težko breme, da popravijo naše grehe in si zagotovijo pogoje za svoje in njih otrok lepše življenje. Le zaželimo jim lahko, da bi jim uspelo. Velika večina naših, danes v Sloveniji rojenih otrok, pa nikoli ne bodo imela niti najmanjšega razloga, da bi lahko bili kdaj na nas kot starše in kot narod posebej ponosni ali, da bi nam morali bili kdaj za karkoli hvaležni.

Gospe in gospodje, nič na tem svetu ni večnega in tudi vaša družbena ter oblastna moč in vpliv ne!

Po videzu ju je mogoče ločiti, po oblastnih dejanjih pa ne!

Ustavni pravnik in predsednik vlade dr. Miro Cerar se dela, da ne ve tega kar je  davnega leta 1869 vedel že cesar Franc Jožef.

Na žalost pa tega ne ve tudi 59 poslank in poslancev Državnega zbora Republike Slovenije.

Pa tega seveda ne vedo tudi cenjene sodnice in sodniki Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

In tega ne želi vedeti niti Borut Pahor, Predsednik Republike Slovenije.

In tega ne ve ali pa pred lastno stroko in ljudstvom, zamolčuje večinski del slovenskih pravnih  pomembnežev, ki vedno bolj funkcionirajo v korist vladajočih elit in pomembnih posameznikov po načelu "pravo daje moč in moč ustvarja pravo"!.

Izobesite črno zastavo!

Radenčani in Radenčanke, okoličani in vsi Pomurci, izobesite črne zastave!

Šarlatani, pokvarjenci ter koristolovci vseh političnih in ideoloških barv dežele slovenske, so zabarantali in za judežev denar prodali znoj in žulje naših prednikov.

Ohranite v spominu december leta 2014, ko so mimo naše volje odtujili dediščino, ki so nam jo zapustili naši očetje, matere, dedje in babice in številni rodovi pred njimi.

Nekoč bo Radenska ponovno v lastni naših otrok in vnukov!

Bi bilo tudi meni dovoljeno, da se "na nek način ter pasivno" izogibam sodnemu postopku?

Matjaž ZANOŠKAR, gospod, ki na bi kar 6 let preživel v ilegali

Ne, prepričan sem, da meni kaj takšnega ne bi bilo dovoljeno. In tudi tebi draga bralka in cenjeni bralec teh vrstic, ne. Nas bi zelo hitro našli, pripeljali pred obličje pravice, nas ob tem še krepko oglobili, ker si zaradi nas  sodišče in policija res ne bi dovolila takšne  javne osramotitve.

Včeraj so iz slovenjegraškega sodišča sporočili, da je sodišče v zadevi suma nezakonitega zaposlovanja v letu 2008 na Občini Slovenj Gradec, ko naj bi takratni župan Matjaž Zanoškar ob ministriranju direktorice občinske uprave priredil razpisne pogoje tako, da je lahko zaposlil lastnega sina, postopek proti obema zaradi zastaranja ustavilo. Halo!! Zaradi zastaranja??

Sodišče je torej v tej zadevi izdalo zavrnilno sodbo in sodnica naj bi v obrazložitvi med ostalim povedala:  "Sodišče je na zadevi delalo aktivno in prednostno z namenom sprejeti vsebinsko odločitev." Bo že držalo, da državljanke in državljani te nesrečne države ne veljamo za kaj posebej brihtno ljudstvo. Da pa bi požrli tudi takšno razlago, pa je le malo preveč. V šestih letih sodišču ni uspelo najti, na sodišče pripeljati in zaslišati gospoda, ki je bil v tem času župan in potem celo še poslanec Državnega zbora ter precej aktiven član stranke Pozitivna Slovenija in se je ves ta čas v javnosti ter v  medijih pojavljal več kot doma v kuhinji??? Gospa sodnica, se vi to malo hecate z nami? Sodišče pa menda le ni prostor v katerem bi se zbijale take šale? Pa tudi državljanke in državljani te nesrečne dežele še nismo popolnoma poneumljeni, da ne bi sprevideli kako zelo nas nategujete in se s takšnim sodnim zaključkom ter obrazložitvijo iz nas norčujete.

Če bi to bil prvi takšen primer čudnega zastaranja kakšnega sodnega postopka proti znanim in javnim osebam v državi, bi pač menili, da se tudi sodišču lahko pripeti kak pravni zdrs in se nekdo na takšen način izvleče. Ob teh čudnih zastaranjih pa smo zadnje čase priča tudi še na drugih  ter na veliko višjih, celo najvišjih sodnih instancah kar jih ta država premore, ter sprejetih izredno "zanimivih" sodnih odločitvah s še veliko bolj "zanimivimi" obrazložitvami, ki celo nam popolnoma pravno neukim, nikakor ne sedejo in jim, enostavno povedano, sploh ne verjamemo. Res je, prav imate. Kaj vam pa moremo? Nič! Kot navadne državljanke in državljani lahko vse to le od daleč opazujemo, se čudimo ali celo zgražamo, ker spremeniti ne moremo ničesar. Zaenkrat!

Gospoda Zanoškarja, ko je izvedel, da se bo moral na sodišču zagovarjati za dejanje za katerega je bil osumljen, potem šest let ni bilo mogoče nikjer najti in ga privesti pred obličje sodnice., da bi sodnici  v obraz povedal, da ni kriv. Neuspešno naj bi ga iskala celo policija. Prav zanimivo bi bilo sedaj slišati še policiste, da bi nam povedali kako in kje vse so ubogega Zanoškarja iskali, da jim ga ni uspelo izslediti in ga pripeljati pred strogo in pravično sodnico? Tako slabega mnenja o slovenski policiji pa doslej res nisem imel, da bi tudi v to verjel, da se ga ni dalo najti in za ušesa pripeljati na sodišče.

Potem pa lahko preberemo še pravo cvetko v obrazložitvi sodnice, ki naj bi med ostalim v tej zadevi še povedala: "Ne gre spregledati dejstva, da se je Matjaž Zanoškar na nek način izogibal postopku. Glede na to, da je eno vabilo, čeprav z zamudo, vendarle prevzel, je razumeti, da je bil s postopkom seznanjen, a je ravnal pasivno." Tako vsaj navajajo slovenski mediji po katerih ta citat povzemam. "Na nek način" naj bi se Zanoškar torej izogibal postopku in pri tem ravnal še "pasivno" ugotovi sodišče. Kako drugače pa bi se še postopku moral izogibati in ravnati, da bi bilo to izogibanje nedvomno ugotovljeno in potrjeno in bi potem sodišče še pravočasno primerno ukrepalo ter njegovo pasivnost spremenilo v aktivnost? Sploh so tovrstna "izogibanja postopkom" in pasivnosti v zadnjih letih postala že prava folklorna značilnost najbolj znanih slovenskih obdolžencev in so očitno tudi zelo koristna, ker se jih tako zelo poslužujejo. Tudi najbolj znan slovenski večkratni obdolženec, potem malo obsojenec in malo zapornik, pa sedaj malo začasni oproščenec, je znan po prakticiranju "izogibanju na nek način in pasivnosti" v sodnih postopkih.

Dobro, doslej smo se malo delali kot. da vse to razumemo in kot nekaj kar seveda ni ravno najbolj prav, se pa vendarle lahko živim ljudem pripeti.Sedaj na koncu pa le povejmo, da niti najmanj ne verjamemo, da je v tej zgodbi kaj naključnega, ponesrečenega, spregledanega, šlampastega in nenamernega. Ne, prepričani smo, da je bil zaključek te sodne zgodbe v naprej predviden, modro zrežiran in izveden. Ko vam bo kdo ob kakšni priložnosti tvezil, da v državi Sloveniji nimamo vsaj dveh, če ne sedaj že kar treh, pravnih držav, in vas bo prepričeval, da imamo le eno pravno državo ter da smo pred zakonom vsi enaki, mu kar mirno eno krepko primažite okrog ušes. Tudi če bo okiten s tremi ali  celo več dr s področja prava. Ta z dr okiten bi si sicer ob takšnih trditvah zaslužil več krepkih, ker pa se bojim, da vas bodo potem slekli in sezuli do gole kože, pa bo ena močna kar dovolj.

Podpišite, pridružite se, ker tokrat pa gre res zares!

Vir: MLADINA

Da, cenjene državljanke in spoštovani državljani, tokrat pa res gre zares. Poznate star rek, ki pravi: (pro)dano v zemljo pokopano! Vse kar so slovenske oblasti in na njih prilepljene politične,  kapitalske in druge izkoriščevalske domače elite, od osamosvojitve pa do danes, v teh dvajset in nekaj letih, uničile, privatizirale, denacionalizirale, kakor koli drugače odtujile ali razprodale, je za ljudstvo te države za vedno izgubljeno. Iz državljank in državljanov Republike Slovenije so naredili kapitalistične tlačane in ekonomsko finančne sužnje. Očitno to vedo in se tega še kako zavedajo že vsi drugi, le mi, ki naj bi bili dediči in upravljavci premoženja, ki so ga skozi zgodovino težko ustvarile generacije naših očetov in dedov, še vedno živimo v veliki zmoti in si ne upamo ali ne želimo priznati, da so nas oropali sedanjosti in našim zanamcem uničili bodočnost.

Aktualna slovenska oblast se po ukazu Bruslja in še kakšnega svetovnega kapitalskega in finančnega centra, resno pripravlja na vsesplošno razprodajo narodovega premoženja. Pravijo, da Slovenija mora vse prodati, ker so tako zaukazali v Bruslju in ker so predhdne slovenske oblasti to tudi že obljubile in se k temu zavezale. V čigavem imenu in za čigav račun so preterekle oblastne in politične elite to počele? Kdo jih za kaj takšnega sploh kdaj pooblastil? Državni zbor te pravice nima, če pa si jo je s prevaro in pravniško telovadbo prisvojil, pa mu jo je potrebno takoj odvzeti in če je potrebno ga tudi razpustiti.

Sedaj ni več prav nobenega dvoma, država Slovenija je okupirana dežela, brez vsakršne suverenosti in popolnoma ter v vsem podrejena Bruslju in drugim močnim centrom kapitalske in finančne moči.

Iz MLADINE:

 Čemu sploh smo se osamosvajali? Da bomo sami pa tudi naši otroci in vnuki postali poceni delovna sila multinacionalk?

 Oblasti pravijo, da nas v to razprodajo sili velik dolg, da bodo prodana podjetja učinkovitejša, saj bodo prodana strateškim partnerjem, ki bodo po prodaji zagotovili ohranitev delovnih mest, da le »privatizacija« omogoča, da se politika neha vtikati v podjetja in da to zahteva lani sprejeta odločitev državnega zbora.

Toda. Evropska komisija nima pravice posegati v naš pravni red, kaj šele zahtevati »privatizacijo«, a to počne zaradi naše klečeplaznosti. Da bomo razjezili kapitalske trge in izgubili verodostojnost, sta votla argumenta tujih in domačih špekulantov, ki s prodajo služijo. Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije, jih skrbi njen uspeh, saj jim kvari zaslužke. 

Gospodarskih razlogov za razprodajo ni. Finančna sredstva, pridobljena z dosedanjimi zadolžitvami, zadoščajo za odplačevanje dolgov; prilivi v proračun so večji kot lani, presežek na tekočem računu ostaja enako velik. Trditve, da bomo kupnino porabili le za zmanjšanje dolga, so prazne; vseeno je, ali jo porabimo za zmanjšanje dolga ali za pokrivanje primanjkljaja; le vrstni red računskih operacij je drugačen, rezultat pa je enak.

Govorjenje o strateškem partnerstvu in strateških lastnikih je nesmiselno. Partnerstva sklepajo enakopravni subjekti. Ko podjetje prodamo, postane lastnina kupca. Zaveze o ohranitvi delovnih mest so le metanje peska v oči; kupec bo zaposlenost prilagajal maksimiranju dobička, kar je normalno. Še slabše je, če so kupci finančni skladi, saj že kupijo zato, da bodo preprodali.

Razprodaja je vsiljena ideološka odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo, v kateri so bila zgrajena podjetja, ki jih zdaj prodajamo, in ki bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk. 

Da tokrat gre zares. Vsak narod se kdaj v svoji zgodovini znajde v razmerah, ko mora enotno in odločno ukrepati in si tako zagotoviti svoj obstoj in svojo samostojnost ter neodvisnost. Sedaj pa res več ne gre le za naše zgodovinsko podedovane ideološke, kulturne ali politične razlike na osnovi katerih se že nekaj časa tako slaboumno delimo, prepiramo, si grozimo in bi se bili pripravljeni tudi še spopasti. Tokrat gre za obstoj naše mlade slovenske države in za obstoj slovenskega naroda. Zgodovina nas ponovno preizkuša in na nas ter naši narodovi kolektivni modrosti ter zavedanju grožnje je ali se bomo kot ljudstvo Slovenije obdržali in svojim otrokom in vnukom predali to kar so nam zapustili naši očetje in dedki.

Pridružite se podpisu peticije proti razprodaji našega narodovega premoženja in zaustavimo norost, ki se jo prav te dni gre oblastni slovenski režim. Peticijo za podpis najdete na spletni strani Mladine na povezavi: http://www.mladina.si/peticije/

Ne, s petjem solzavih domoljubnih pesmi, mahanjem zastav, kričanjem domoljubnih gesel in parol, malikovanjem kakšnih posameznikov, hlapčevskim klečeplazenjem pred raznimi domačimi ali tujimi mogočneži in demagogi, se ne izkazuje prave in resnične ljubezni do svojega naroda in svoje države. Danes nas domovina potrebuje odločne, modre in predvsem pogumne. Za hip pozabimo na naša zgodovinska ter aktualna politična, ideološka in socialna nasprotja in rešimo svojo državo ter slovenski narod pred grozečo nevarnostjo uničenja s katerim nam grozi mednarodni kapital. Ne dovolimo, da nas kar tako zabrišejo na smetišče zgodovine. Uprimo se danes, ker nove priložnosti več ne bo.

Podpišite peticijo in če to ne bo pomagalo, bo pač potrebno storiti kaj bolj odločnega!

.

Groza: nevarnost demokracije preti EU!

Zelo nestabilne finančne, gospodarske in politične razmere v Grčiji ter nove grožnje, ki jih v Grčijo pošiljajo neoliberalni režimi iz EU in Bruslja ter mednarodnih finančnih institucij,  položaj v državi še dodatno zelo zapletajo in velika verjetnost je, da se bodo Grkom kaj kmalu dogodile predčasne parlamentarne volitve.

Saj volitve, na katerih predvidljivo zmago slavi prava in neoliberalnim in izkoriščevalnim evropskim in svetovnim centrom moči kompatibilna politična opcija, teh sploh ne bi motile in skrbele. Vendar izid prihodnjih parlamentarnih volitev v Grčiji tokrat ni več tako zelo gotov. Po javnomnenjskih anketah je že nekaj mesecev v vodstvu levo usmerjena stranka Siriza, ki zagovarja restrukturiranje javnega dolga in vrsto drugih ukrepov, ki bi grško ekonomijo in družbo pripeljali iz krize in ti seveda niso niti najmanj skladni z znanimi bruseljskimi neoliberalnimi doktrinami reševanja krize v Grčiji ter nekaterih drugih državah juga EU.

Po hodnikih in kabinetih oblastnikov v Bruslju in tudi v Berlinu, je že čutiti nelagodje in strah pred morebitnimi neugodnimi rezultati volitev v Grčiji, na katerih bi strah zbujajoča Siriza celo lahko prevzela oblast. Da bi kaj takšnega preprečili, predstavniki EU in mednarodnega kapitala že pošiljajo grškim volivkam in volivcem ter političnim, gospodarskim in finančnim elitam prikrita grozeča sporočila iz katerih je lahko prebrati kaj vse, da se jim bo dogodilo, če dovolijo in si v Grčiji privoščijo volilno zmago Sirize. Grozijo jim z nadaljevanjem in celo nadgradnjo že znanih neoliberalnih ekonomksih, finančnih in političnih izkoriščevalskih ter poniževalnih ukrepov s katerimi so Grke že doslej prav neusmiljeno mrcvarili in jih spravili do spodnje meje socialne vzdržnosti pod katero še niže spraviti jih bo pa res težko. Grki v razmerah v katere so jih vsa ta leta pahnili sedaj nimajo praktično več kaj izgubiti.

Svoje grožnje Grkom zahodni noliberalni kapital in politika opremljata s prav katastrofičnimi grožnjami kaj vse, da se jim bo še dogodilo, če na volitvah oblast v državi predajo Sirizi. Pa imajo Grki sploh kakšno boljšo ter obetajočo možnost?  Na voljo imajo le dve možnosti. Prva je, da ohranijo sedanji hlapčevski in evropskemu ter svetovnemu neolibaralnemu kapitalu in politiki podrejen režim in drugo, da tvegajo in se v neznano podajo s Sirizo. Star pregovor, ki ga radi ponavljajo tudi neoliberalni kapitalisti današnjega časa pravi, da "kdor ne reskira tudi nikoli ne profitira"! Morebitna zmaga Sirize v Grčiji ne bi bila koristna le za Grčijo in v njej živeče ljudi, temveč bi imela ogromen pomen tudi za ljudi živeče v večini ostalih držav juga EU, ki so na poti, da lahko že jutri postanejo nove "Grčije". To velja tudi za Slovenijo, ki se nikakor ne uspeva izviti iz trdih oblastnih klešč desničarskih in neoliberalnih političnih elit, ki s to preljubo državo ravnajo tako kot jim naročajo v Bruslju in Berlinu in ne tako kot bi dolgoročno koristilo državi Sloveniji ter njenim državljankam in državljanom in generacijam, ki šele prihajajo.

Zakaj pa ima kovač klešče?

Obstaja kar nekaj verjetnosti, da mi bo kdo očital, da sem podlegel kakšni novi teoriji zarote. To bom seveda odločno zanikal. Malo manj odločen v zanikanju pa bom, če se bo kdo spomnil in postavil trditev, da pa bi tokrat in v tem primeru morebiti le lahko šlo za posledice kakšne dejanske mehke zarote ali kot politiki temu radi povedo, za tihi politični dogovor med največjo pozicijsko in vladno  stranko SMC in opozicijsko stranko ZL.

ZL je namreč v proceduro vložila spremembe ZZZDR s katerimi želijo ponovno odpreti ter dokončno urediti zelo delikatno in politično ter ideološko zelo občutljivo področje izenačitve pravic istospolnih in ob tem za javnost zapišejo: Težava pravnega reda, ki istospolnim partnerjem odreka pravice do zdravstvenega zavarovanja po partnerju, odsotnosti z dela zaradi bolezni partnerja ali partnerke, pravico do nadomestila dohodka za nego družinskega člana, do sklenitve najemne pogodbe s preživelim zakoncem najemnika ali najemnice in podobno, predlagane spremembe ZZZDR pa to področje z redefinicijo zakonske zveze urejajo na sistematičen, učinkovit in preprost način ter v polnosti udejanjajo ustavna načela enakosti pred zakonom ter pravne in socialne države.

Sam seveda s tem nimam prav nobenih težav in sem na teh straneh pred časom tudi močno podpiral sprejem spornega Družinskega zakonika v parlamentu in potem še na tistem nesrečnem ter popolnoma nepotrebnem referendumu. Družinski zakonik je padel in potem je bilo vse tiho do pred nekaj dnevi, ko je ZL ponovno razburkala del slovenske javnosti. Tega današnjega zapisa na to temo sploh ne bi bilo, če pa bi že bil, pa bi v njem lahko prebirali le pohvale in podporo ZL, da so to žalostno in ideološko tako zelo sporno temo ponovno odprli v želji, da se to področje že enkrat dokončno ter primerno pravno uredi. Ker pa je v slovenski politiki le malo kaj tako kot je videti na prvi pogled ali kot nam govorijo in nas skušajo prepričati, imam tokrat ZL na sumu, da počne nekaj kar je sicer pohvalno in še kako prav, vendar bi to nalogo morala opraviti največja vladna stranka SMC.

To nalogo je namreč stranka SMC dobila kot pogoj, da so jo pred dobrim mesecem dni v Lizboni sploh sprejeli v članstvo ALDA – organizacijo evropskih liberalcev. Takrat so slovenske volivke in volivci tudi prvič izvedeli in dobili potrditev, da so na zadnjih parlamentarnih volitvah množično volili liberalce in ne kakšne socialno usmerjene politične opcije. Stranka SMC mora seveda sedaj svojo zavezo sprejeto v Lizboni tudi kar najhitreje uresničiti in ni izključeno, da so prisotni tudi neprestani tihi pritiski iz samega vrha ALDE. Stranka SMC se je tako znašla v kar veliki zadregi, ker je njen predsednik, ki je tudi predsednik slovenske vlade, dr. Miro Cerar napovedal ponoven sprejem oderuškega Zakona o obdavčitvi nepremičnin z uveljavitvijo katerega želijo zamašiti pretežni del lukenj v državnem proračunu. Odreči so se morali zakonu o obdavčitvi sladkih pijač in v vsem so morali popustiti sindikatom javnega sektorja ter so se tako znašli v prav nezavidljivi situaciji, ko jim državni proračun izgleda luknjast kot švicarski sir. Pa še Brusel in OECD zahtevata ta oderuški davek s katerim bo tako slovenska oblast dokončno dotolkla največji del svojih državljank in državljanov, ki so si v življenju kaj ustvarili. Bo pa ta davek še posebej krepko udaril po gospodarskem sektorju in sočasno zelo povečal tudi stroške funkcioniranja celotnega javnega sektorja. Posledice uvedbe tega davka bodo katastrofalne za celotno državo od občanov, gospodarstva, javnega sektorja in peko občin do državnih institucij. Ker pa se nova vrednost in s tem denar ustvarja le v realnem sektorju, bo celotno breme te nove obdavčitve nosilo gospodarstvo in pa občani iz svojih skromnih prihodkov in prihrankov. Javni in državni sektor ter občine nove vrednosti neposredno ne ustvarjajo in bodo svojo davčno obveznost lahko poravnavali le tako, da bodo denar najprej preko raznih davčnih in drugih oderuških načinov pridobili od realnega sektorja in državljanov.

Stranka SMC in pa tudi obe njeni koalicijski partnerici DeSUS in SD, imajo tako sedaj velik problem. Izpolniti morajo zavezo stranke SMC dano v Lizboni in urediti razmere na področju pravic istospolnim ter sočasno uvesti davek na nepremičnine. Slovenska javnost seveda obeh hudo grenkih zalogajev, od katerih je eden predvsem ideološki in drugi kruto ekonomski, ne bo kar tako mirno pogoltnila. Ideološkega so očitno tako zvito podtaknili opozicijski ZL in koalicija na čelu s SMC pa bo nase prevzela tistega ekonomskega. Zakaj je ZL prav sedaj, ko ji med volivkami in volivci vedno boljše kaže, prevzela ta hudo vroč kostanj in s tem razbremenila njenih zavez stranko SMC, mi ni najbolj jasno. Res bo potrebno sedaj zelo skrbno spremljati kaj se bo s to pobudo stranke ZL in njenim predlogom zakona dogajalo v državnem zboru ter okrog njega in predvsem kaj bodo k tej zgodbi prispevale predvsem koalicijske stranke s SMC na čelu.

Če je ZL, ki je to zgodbo sprožila, ravnala samostojno ter mimo strank koalicije in predvsem stranke SMC, potem jim lahko očitamo le politično naivnost in neizkušenost, ker so izbrali za kaj takega najmanj primeren čas. Nekdo bo lahko rekel tudi, da so se ustrelili v koleno ali pa, da je pot v pekel največkrat res tlakovana z dobrimi in plemenitimi nameni. V primeru, da pa jih bo javnost povezala s stranko SMC in da vse to počnejo v dogovoru z njimi in za njihov mednarodni račun ter s tem sočasno tudi kot tiho in zaplotniško podporo zakonu za obdavčitev nepremičnin, ki ga želi sprejeti stranka SMC s svojima koalicijskima partnericama, potem pa so si krepko zapletli svojo vlogo v slovenskem političnem prostoru ali celo ogrozili svojo politično bodočnost. Janez Janša, njegova SDS in njihovi javni ter prikriti politični in ideološki sateliti namreč potrebujejo ravno to kar jim sedaj servirajo na pladnju in kar danes počne ZL in seveda to kar namerava jutri z nepremičninskim davkom storiti SMC. Če namreč želiš danes pritegniti pozornost slovenske javnosti in jo krepko vznemiriti ter razjeziti, potem jih le mahni po glavi z ideološkimi pravicami istospolnih in uničujočim ekonomskim davkom na nepremičnine. Prav nič drugega ti ni potrebno storiti in spoznal boš kje je hudič doma.

Je dr. Matej Lahovnik v Sloveniji registriran kot lobist?

Že včeraj sem v nekaterih medijih zasledil precej ostre kritike na račun slovenskega premiera dr. Mira Cerarja, ki se naj v loži na stadionu Ljudski vrt v Mariboru, ko se je udeležil nogometne tekme, ne bi želel rokovati s Todoričem, novim lastnikom Meractorja in šefom ekipe nasprotnikov NK Maribora iz Nemčije. Kot se danes razkrilo pa ta Nemec ni le šef   FC Schalke 04, temveč tudi močan in vpliven industrijalec na področju mesne industrije v Nemčiji.

Priznam, da sem bil še včeraj kar malce neprijetno presenečen nad takšnim ravnanjem našega premiera Cerarja, ki naj bi se v loži slučajno srečal z obema navedenima gospodoma, kot se je dalo razumeti iz objavljenih informacij in se z njima ni želel pozdraviti. Spraševal sem se kaj za boga milega je našega predsednika vlade dr. Mira Cerarja tako zelo motilo, da se je tako necivilizirano obnašal in obema gospodoma niti vljudnostnega pozdrava ni privoščil. Glede na to kolikor sem ga doslej uspel spoznati, se mi takšno njegovo obnašanje in ravnanje nikakor ni zdelo skladno z njegovo naravo in njegovimi javno deklariranimi načeli ter doslej izkazano omiko.

Danes pa sem končno dobil tudi odgovor na to vprašanje. Srečanje med vsemi tremi gospodi je v ozadju prav po lobistično zrežiral nihče drug kot znan slovenski politični ekonomist, član vsaj dveh  političnih strank, nekaj časa celo gospodarski minister, profesor, član kar nekaj nadzornih odborov v največjih gospodarskih družbah v državni lasti in še kaj, dr. Matej Lahovnik. Njegove močno vidne  prstne odtise lahko najdemo tudi v znamenitem ter katastrofalno zavoženem projektu TEŠ6 in zagotovo še v kakšnem ne posebno uspešnem ali celo krepko zavoženem gospodarskem primeru  preteklih let. 

Kot je videti sedaj, je Matej Lahovnik res krepko podcenjeval intelektualno širino premiera dr. Mira Cerarja, ko ga je skušal na tako zahrbten in zvit način spraviti v stik z dvema, zelo verjetno pred tem že povezanima in dogovorjenima gospodarskima poslovnežema, ki sta očitno to javno srečanje s Cerarjem potrebovala in od tega zagotovo tudi kaj koristnega pričakovala. Danes seveda vemo, da je Cerar prezrl Lahovnikove hinavske lobistične namene in jih ostro ter brezkompromisno zavrnil ter tako pred obema prisotnima poslovnežema Lahovnika krepko osramotil. To si je tudi zaslužil. 

Sedaj pa še k vprašanju, ki sem ga uporabil kar za naslov tega prispevka. Je dr. Matej Lahovnik v Sloveniji registriran kot lobist? Če ni, potem bi ob tem neljubem dogodku v Mariboru morala kar krepko zastriči z ušesi Komisija za preprečevanje korupcije ( KPK ) in znanega ter vsestransko že dalj časa zelo aktivnega političnega in gospodarskega mešetarja ter njegove pretekle in današnje aktivnosti temeljito preveriti. Ker to so pravi in najbolj nevarni ter najbolj škodljivi strici iz ozadja po zaslugi katerih imamo danes v državi več 120 tisoč brezposelnih, gospodarski, finančni ter socialni  polom, pol milijona ljudi v revščini ali na njenem samem robu, večinsko daleč pod ceno razprodane najboljše gospodarske družbe, zavožen in bankrotiran bančni sitem in kot država ter narod uničeno sedanjost ter naši otroci bodočnost.

Da ne bo kdo kdaj podvomil v objektivno medijsko poročanje!

Saj niti ne vem kako bi se temu po domače lahko reklo. Lahko bi morebiti temu tekli primitivno in neodgovorno novinarsko plagiatorstvo, nesramno zavajanje svojih bralcev in gledalcev, pisarniško ali internetno novinarstvo pa še kaj iz  zelo širokega nabora možnosti bi se našlo.

Pa bodimo milostni ter razumevajoči do medijev, ki so to fotografijo pod različnimi "blagovnimi znamkami" ter temu primerno dodanimi komentarji, prodajali svojim bralcem in gledalcem in njim v opravičilo povejmo še, da je skoraj zagotovo šlo le za nujno varčevanje. Le kakšni patološki zlobneži bi lahko trdili, da so mediji na ta način svoje bralce in gledalce zavajali, jim namerno in zavestno lagali ali, bog ne daj, izvajali nesramno propagando v korist ene ter v škodo druge vojskujoče strani.

Prva fotografija z leve tako seveda prikazuje bombo s katero so nesramni Rusi pokončevali pravične in pogumne Ukrajince. Na drugi fotografiji lahko vidite bombo s katero naj bi Ukrajinci mesarili uboge Ruse. Na skrajno desni fotografiji pa je prikazana bomba s katero naj bi agresivni in okupatorski Izraelci v Gazi rušili hiše in pobijali Palestince. Temu nekateri rečejo objektivno informiranje in drugi lažna ter zlonamerna propaganda in zavajanje. Oboji imajo lahko prav. Odvisno s katere strani pač prihajajo komentarji in kakšen je njihov pravi namen. Vedno smo pa njihove žrtve vsi mi, ki nas mediji in njihovi gospodarji označuje kot bralce, gledalce, potrošnike njihovih informacij, politične in ideološke vernike ali lepo po domače povedano - nas imajo za navadne tepce.

Kaj je to tako zelo presenetljivega v poročilu o doktrinah delovanja ameriške tajne službe CIA?

Partnerja: ameriški vojak in evropski ovčar!

Ni še minilo veliko dni, ko so vsi svetovni mediji na veliko poročali o poročilu CIA iz katerega je mogoče razbrati metode in doktrine delovanja te ameriške tajne službe. Toliko sprenevedanja, zavajanj, lažnega dušebrižništva in ponarejenega humanističnega zgražanja že lep čas nismo imeli priložnosti prebirati in poslušati. Skoraj vsi so se prikazovali kot, da bi jih to kar je v tem poročilu zapisano zelo presenetilo, celo zgrozili naj bi se in za potrebe zavajanj svoje javnosti so celo malo kritizirali ameriško politiko, ameriške oblasti in njihove tajne službe ter se pri tem neizmerno delali presenečene, zgrožene in začudene. Sram naj vas bo!

Vse to in še veliko več od tega, kar piše v tem poročilu se že dolgo časa ve in z objavo tega poročila CIA, ni bila razkrita prav nobena presenetljiva skrivnost. Pa ne gre le za aktivnosti CIA, temveč imajo Američani še kar nekaj tej organizaciji zelo podobnih služb, ki šarijo v ZDA ter povsod po svetu in se v svojih doktrinah delovanja niti kaj veliko ne razlikujejo od CIA. Tudi o sramotni vlogi nekaterih evropskih držav ( Poljska, Romunija in še katera ), ki so v tej žalostni in zločinski raboti z ameriško CIA sodelovale, so nekateri mediji ter mnoge nevladne organizacije že zdavnaj poročale. Čemu torej sedaj takšno sprenevedanje in lažno čudenje in komu je vse to namenjeno? Res niste vedeli kaj počnejo ameriške oblasti v tistem zloglasnem taborišču na Kubi s tam zaprtimi ujetniki? Reveži neinformirani!

Pa ni moj namen danes v tem zapisu usmerjati kakšne posebne kritike v sporna ravnanja te ameriške tajne službe doma v ZDA ter po svetu, ker zelo podobno ali kar povsem enako, le da v malce manjšem obsegu in v manj v javnosti odmevnih aktivnostih, počnejo ves čas tudi tajne službe Velike Britanije, Izraela, Rusije, Francije, Nemčije ter mnogih drugih držav. Ko sem prebiral medijske odmeve in izjave novinarjev, nekaterih evropskih politikov, tistih redkih, ki so si sploh upali kaj o tem kar v tem poročilu o delovanju CIA piše, javno komentirati, sem pomislil na naša slovenska ravnanja ter ravnanja Hrvaške in Srbije glede nekdanjih aktivnostih UDBE in pozneje Službe državne varnosti ( SDV ). Kaj je torej takrat v svojem času, v času obstoja skupne države Jugoslavije, ta nesrečna UDBA počela takega česar ne počno vse tajne službe držav tega zahodnega sveta? Če primerjam delovanje takratne UDBE, o čemer se danes že veliko ve, s tem, kar se danes tudi ve, kaj vse in na kak način to počnejo tajne službe ZDA, Velike Britanije, Nemčije, Izraela in drugih, mi izpade UDBA kot pravi obveščevalno varnostni otroški vrtec.

Si lahko predstavljate v kakšen gromozanski krohot bi danes planila vsa ameriška javnost vključno z ameriško oblastjo in politiko, če bi katera od arabskih držav sedaj na osnovi tega zloveščega poročila CIA, zahtevala od ZDA izročitev visokih predstojnikov CIA, da bi jim sodili zaradi nezakonitega zapiranja, mučenja in ubijanja njihovih državljanov? Ste si kdaj zastavili takšno vprašanje? Seveda si niste, ker je tudi vam zvabilo nasmešek na lica. Hrvaška pa je mirno Nemčiji izročila kar dva visoka funkcionarja nekdanje SDV, ki jima sedaj sodijo za dejanja, ki naj bi jih storila v imenu nekdanje skupne države Jugoslavije za obrambo njene državne suverenosti, varnosti in ustavnega reda. In kaj počnemo v Sloveniji? Neizprosno zlorabljamo delovanje nekdanje UDBE in pozneje SDV za potrebe notranjih političnih obračunavanj ter potrebe notranjega ideološkega in kulturnega spopada in pri tem prav neusmiljeno ter prostaško obračunavamo z ljudmi, ki so bili v tej organizaciji zaposleni ali so kakor koli drugače z njo sodelovali.

Nekateri posamezniki, ki v življenju dotlej niso bili prav v ničemer, česar so se lotili, uspešni ter sposobni ničesar koristnega ustvariti, so ravno v tem neizprosnem obračunavanju s pripadniki in sodelavci nekdanje jugoslovanske in slovenske tajne službe našli svojo tržno nišo za zaslužek in za lastno samo promocijo. Za to svojo žalostno in sramotno raboto pa ne potrebujejo drugega kot le čas za posedanje v arhivih kjer pregledujejo škrbinaste spise nekdanje tajne službe, fotokopirni stroj s katerim to gradivo kopirajo in ga potem zložijo v knjižno obliko in sami sebe razglašajo za publiciste. Pri tem pa občasno še posamezne dele teh arhivskih gradiv pošiljajo po tujini in kličejo pravne ter druge sankcije proti svojim sodržavljanom in na ta način v tujini sramotijo prejšnjo državo Jugoslavijo ter tudi sedanjo državo Slovenijo. Vse to verjetno v svetem prepričanju, da so varnostnim službam ter preiskovalnim in sodnim organom teh tujih držav razkrili veliko skrivnost o kateri tam naj  ne bi imeli najmanjšega pojma. Res skrajno bedno! Če bi le vedeli kaj vse imajo v arhivih svojih tajnih služb te tuje države, se skoraj zagotovo ne bi tako zelo sramotili ter smešili in v zadrego spravljali svoje države in njenih institucij.

Kakor, da vse to še ne bi bilo dovolj, se potem ena od parlamentarnih političnih strank loti še hudo  sramotne zlorabe Državnega zbora in njegovih delovnih teles, kjer uprizarjajo solzave politično ideološke razprave in obračunavajo z oddaljeno preteklostjo in pri tem prav sramotno zlorabljajo mrtve in njihove žive sorodnike. Vse to le za potrebe notranje političnih in ideoloških obračunavanj s političnimi nasprotniki ter za potrebe sramotnega prilizovanja tujim političnim mogočnežem in organizacijam. Res prav žalostno podobo kaže današnja Slovenija svojim mednarodnim partnerjem v EU in v svetu. Takih nihče nikjer in nikoli resno ne jemlje in ne spoštuje in jih trepljajo po ramenu le tako dolgo dokler tem tujim mogočnežem ter organizacijam njihova žalostna ter sramotna ravnanja koristijo. Potem pa jih prav neusmiljeno zavržejo. In za konec tega zapisa še retorično vprašanje vsem nam: če si dovolimo pripadnike nekdanje UDBE in SDV danes razglašati za morilce in zločince, kako bi pa potem poimenovali pripadnike ameriške, izraelske, britanske, nemške, francoske in še katere tajne službe, ki prav ta čas počnejo še veliko hujše in grozovitejše stvari povsod po svetu? Boste zahtevali, da se jih postavi pred sodišče? Kar dajte!

Res bi bilo dobro, če bi manj govorila, zapovedovala in grozila!

Angela Merkel

Bahato in agresivno obnašanje nemške kanclerke Angele Merkel, ki ne izpusti prav nobene priložnosti, da ne bi posameznim članicam EU, ki so v finančnih in gospodarskih ter socialnih težavah, delila naukov, ki mejijo že kar na ukaze, seveda ni dolgo moglo ostati brez odziva. Prav nobena skrivnost več ni, da nemška politika s svojo zadirčno kanclerko na čelu obvladuje tudi oblastne institucije EU kot so Svet, Komisija in Evropska centralna banka, ki potem z raznimi pravnimi ter ekonomskimi, finančnimi in drugimi sredstvi pritiskajo na posamezne države članice, da se uklonijo ter sprejemajo ukrepe in reforme s katerimi se potem vedno bolj poglabljajo v hude ter skoraj nerazrešljive ekonomske in socialne razmere.

 V prav nobeni državi članici EU v kateri so grobo in zelo nasilno  uspeli uveljaviti ukrepe tako imenovane Trojke niso dosegli predvidenih, željenih in napovedanih ciljev. Vse države so pahnili v še veliko globljo ekonomsko, finančno, socialno in družbeno krizo iz katere ni videti izhoda. Grčija, Portugalska, Ciper in Španija so le najbolj tragični primeri nasilnega neoliberalističnega podrejanja držav v katerih so uspeli v praksi udejaniti večino ukrepov, ki jih je zahtevala Nemčija in v njenem imenu Merklova. Prav malo ali skoraj nič pa se ne govori in piše o težavah drugih držav kot so Bolgarija, Romunija, Srbija, Slovenija in še nekatere v katerih poslušno sledijo napotilom ter ukazom Merklove, ki jim jih ta pošilja preko Bruslja. Kaj pa če je prav to tudi pravi in prikriti cilj izvajanih ukrepov, zahtev, ultimatov, groženj, sankcij in ne tisto kar so nam govorili in v kaj nas prepričujejo?

Sedaj so na evropski sramotilni pranger nabili Belgijo, Francijo in Italijo ter zagrozili Sloveniji in še kakšni državi ter od njih zahtevajo drastično zmanjšanje vseh vrst potrošnje ter reforme s katerimi bi zadostili zahtevanim pogojem v okviru stabilizacije izvajanja programa skupne valite evro. Posebej so pri tem kot zelo problematični izpostavili še Italijo in Francijo, ki so jima postavili rok v katerem bi morali poslušno izpolniti zaukazane ukrepe ali pa bosta deležni sankcij. Ni težava le v tem, da gre za zahtevo po zelo drastičnih ekonomskih in finančnih  ukrepih, ki bodo korenito pretresli socialne razmere v obeh državah, temveč je takšno ravnanje EU oblasti v Bruslju in javno nastopanje bahate Merklove za obe državi tudi zelo žaljivo in podcenjujoče. Namesto predsednika EU Komisije Junkera grozeča sporočila obema državama in s tem celotni evropski javnosti, sedaj v imenu Komisije pošilja že kar nemška kanclerka Merklova preko svojega intervjuja za časopis Die Welt am Sonntag ter drugih priložnostih javnega nastopanja.  Da se ve kdo je v EU glavni!

Jean Luc Melanchon,

Zelo hitro se je na to bahato in ultimativno nastopanje Merklove odzval levo usmerjen francoski politik in poslanec v EU parlamentu Jean Luc Melanchon in na Twitterju zapisal: "Zapri gobec gospa Merklova, ker Francija je svobodna". In potem še dodal:"Raje se posveti revščini in razpadajoči infrastrukturi v svoji državi". Hitro so se odzvali nemški in francoski politiki, ki so obsodili takšen, ko so zapisali, necivilizacijski, neumen in nesprejemljivo grob način izražanja nestrinjanja z javnimi nastopi nemške kanclerke Merklove. V tem se seveda z njimi lahko strinjamo, da tudi v načinih javnega nastopanja politikov morajo veljati določena načela omikanosti in predvsem razumnosti ter korektnosti in spoštovanja političnih nasprotnikov.

Na račun Merklove to niti ni prvo takšno ne posebej prijazno javno sporočilo. Kar veliko jih je bilo  izraženih že na demonstracijah v Grčiji in Španiji ter tudi v Belgiji. Lepih besed o Merklovi pa nimajo tudi nekateri politiki v drugih državah članicah EU, ki pa jih javno na tak način seveda ne iznašajo. Kakšno pa je o Merklovi in nemški ter EU politiki, javno mnenje v nekaterih državah EU in še posebej v državah juga EU, pa tako ni potrebno posebej opisovati, ker to lahko skoraj vsakodnevno spremljamo in vidimo v medijih. V slovenskih medijih sicer bolj malo, ker se o tem veliko niti ne piše in je pač potrebno ob slovenskih kontroliranih in politično enoumno EU usmerjenih medijih prebrati ali pogledati kje še kaj drugega.

S projektom enotne EU valute evro v katerega so potem z neko nerazumljivo naglico vključevali države, ki za prevzem skupne valute sploh niso bile pripravljene in niso izpolnjevale ekonomskih, razvojnih in finančnih pogojev, se je očitno hudo ogrozil obstoj same EU. Pustimo druge države in njihove notranje ekonomske, razvojne in finančne razmere s katerimi so bile vključene v projekt skupne valute in se z njimi naj ukvarjajo v Bruslju in Merklova v Berlinu in se raje posvetimo naši vlogi, mestu ter posledicam v tem nesrečnem projektu evro. Vključno s Slovenijo ni prav nobena država tako imenovanega juga EU ekonomsko in razvojno sposobna brez velikih družbenih, socialnih, političnih in drugih tveganj in pretresov slediti dogovorjeni in zapovedani politiki stabilnosti skupne EU valute. Namesto, da bi se ogromen prepad med najbolj in najmanj razvitimi državami članicami EU projekta skupne valute postopoma zmanjševal, se dogaja prav nasprotno in se izredno hitro povečuje. In to tako zelo hitro, da je ta razvojni razkorak v razvitosti ter ekonomski in finančni sposobnosti posameznih članic že zdavnaj presegel meje ekonomskega, finančnega in socialnega problema ter temu primernih načinov reševanja in vse bolj prerašča v resen politični problem, ki pa je krepko pognojen še z najbolj nevarnimi desničarskimi in celo fašističnimi ideologijami.

Snovalci projekta skupne EU valute evro so očitno nekoč v samem začetku snovanja in uresničevanja projekta naredili kar nekaj velikih napak, ker so projekt zasnovali preveč na političnih in ideoloških osnovah v škodo ekonomskih, razvojnih, socialnih in gospodarskih. Veliko ceno teh napačnih predvidevanj pa sedaj krepko plačujejo predvsem države in v njih živeči državljani ter državljanke tako imenovanega juga EU kamor seveda spadamo tudi Slovenci.. Če potem  k temu prištejemo še posledice hude svetovne ekonomske in finančne krize, ki so jo zakuhali v mednarodnih finančnih institucijah ter ZDA in agresivno vojno in imperialistično politiko ZDA do Rusije in nekaterih drugih delov sveta, ki se ji je prav sramotno podredila tudi EU, kakšnega posebnega razloga za optimizem skoraj več ni.

V kaj se spreminja EU?

Od danes predsednik Sveta EU Donald Tusk in pred 7o. leti njegov ded

Jozef Tusk kot SS oficir

Dvakratni Poljski predsednik vlade Donald Tusk, ki je bil konec avgusta tega leta izvoljen za predsednika Evropskega sveta in predsednika vrha območja evra, danes 01. decembra nastopa svoj dve in pol letni mandat z možnostjo še enkratne ponovitve.

Hitro po njegovi izvolitvi je češki portal "stalo-se.cz" na svoji straneh objavil pričujoči fotografiji predsednika Sveta EU Donalda Tuska in njegovega deda Josefa Tuska, ki je v času nemške okupacije Poljske služboval kot SS oficir okupacijske in zločinske nemške soldateske.

Pri tem avtor članka na portalu zapiše, da se ne gre preveč čuditi odkod Donaldu Tusku tolikšna sovražna nastrojenost do Rusije, ko je v času izbruha ukrajinske krize javno govoril, da bi morala EU  vojno napasti Rusijo. Nezapažena pa tudi ni ostala njegova vloga in prizadevanja ostalih poljskih politikov, pri vzpodbujanju nastanka ter poglabljanja kriznih razmer v Ukrajini. 

Po izvolitvi na obe tako zelo pomembni funkciji v EU je Tusk izjavil, da Evropa  potrebuje energijo, optimizem, predanost in vero ter nadaljeval, da  pozna izzive in težave jutrišnje Evrope, njene  notranje razmere, ki niso tako dobre kot pred enim ali dvema desetletjema in ko nekateri postavljajo pod vprašaj temeljne vrednote, ko je celo mir v Evropi ogrožen zaradi težkih razmer v soseščini. Pri tem je pod "soseščino, verjetno imel v mislih predvsem Ukrajino, ki jo je tudi sam pomagal destabilizirati in Rusijo proti kateri pa svojega sovraštva niti ni nikoli skrival. Če bi se Donald Tusk tako zelo rad bojeval in pretepal z Rusi, naj to kar izvoli. Vendar ne v našem imenu, ne za naš račun in ne v našo kolektivno škodo ter pogubo.

Tudi na Poljskem niso vsi tako zelo očarani s politiko Tuska in njegovimi političnimi, ideološkimi in nevarnimi vizionarskimi stališči glede vodenja EU ter njenih odnosov z Rusijo. Očitajo mu tudi. da je kot politik zelo avtoritativen ter do svoji političnih nasprotnikov brezobziren in nepopustljiv. Tako eden od poljskih avtorjev zapisov o značajskih in političnih karakteristikah Tuska med ostalim tudi zapiše, da je med njegovima dvema mandatoma poljskega premiera padlo veliko glav in je nastal zelo dolg seznam njegovih sovražnikov in nasprotnikov.

Novinarji, ki politično kariero Tuska že dalj časa spremljajo, pišejo, da je njegova vizija Evrope že kar nevarno pragmatična, ker naj bi se zavzemal za več Evrope tam in na področjih, ki ne bi škodovali interesom Poljske kot so področja energije in obrambe. In seveda manj Evrope na okoljskem, podnebnem in še kakšnem področju kjer več reda ali kakšno novo normativno zaostrovanje ne bi bilo v interesu in neposredni koristi Poljske. Mnogi so prepričani, da si bo Tusk kot predsednik Sveta Evrope zelo prizadeval, da se sprejmejo in uveljavijo tisti trije nesrečni in za Evropo ter veliko večino njenih članic prav pogubni mednarodni sporazumi znani kot TTIP, CETA in TiSA ( Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo med EU in ZDA; Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado; Sporazum o trgovanju s storitvami ). Prostotrgovski sporazumi, ki predstavljajo nevarnost za okolje, delavske pravice, javne službe in potrošniške standarde, hkrati pa velikim korporacijam omogočajo, da lahko v imenu profita tožijo države za kakršne koli izgube dobička, ki nastanejo zaradi nacionalnih zakonodajnih določil, ki ščitijo okolje, pravice, standarde in službe.

Ob že tako zelo spornem predsedniku Komisije EU  Jeanu Claudu Junckeru, sedaj torej na vrhu naslednje najpomembnejše institucije EU dobivamo še veliko bolj spornega in nevarnega Donalda Tuska kot predsednika Sveta EU. Naveza Junkera in Tuska je lahko za bodočnost združene Evrope katastrofalno usodna in še kako prav bi lahko imeli tisti, ki opozarjajo, da bi bila ta dva gospoda s svojim vplivom v stanju iz Evrope hitro narediti ameriško ekonomsko, vojaško, finančno in politično kolonijo. Pri tem pa je tudi zanimivo s kakšnimi ideološkimi in političnimi profili se uspevajo v vrhove najvišjih organov EU instalirati kadri in predvsem dejstvo, da to kar je bilo še pred nekaj desetletji povsem nesprejemljivo, je danes očitno celo zaželjeno.