Še en ukraden praznik!

Živel 1. maj!

Praznik, ki ga pretežno obeležujejo ter zlorabljajo tisti, ki do njega nimajo pravice in ki jih njegovo izvorno sporočilo nikoli ni nagovarjalo in vzpodbujalo.

Kdo bodo ponovno glavni govorci ob številnih kresovanjih ter drugih prireditvah uradno posvečenih temu dnevu opomina? Bodo to morebiti pretežno sindikalni vodje, brezposelni delavci, starši lačnih otrok, predstavniki obubožanih upokojencev ali brezposelnih mladih intelektualcev? Petelinili se bodo ponovno ter nakladali in demagogijo zganjali razni župani, poslanke in poslanci, nekdanji in sedanji politiki in mogoče kje še kak kulturnik, ki je vse svoje življenje skupaj z vsemi navedenimi ostalimi preživel ob državnih jaslih.

Sočasno, ko v državnem zboru poslanke in poslanci množično podpisujejo zahtevo ter soglasje za spremembe ustave s katerimi bodo slovenskim državljankam in državljanom onemogočili še tisto malo možnosti vpliva na odločanje o pomembnih skupnih javnih in državnih zadevah, bodo prvomajska srečanja izrabili za prodajanje politične in oblastne megle ter zavajanje ljudi. Obljubljali jim bodo lepšo bodočnost, ki naj bi jih nekje že čakala in jih sočasno prepričevali, da pot do tja pelje skozi pekel dodatnega krutega omejevanja pogojev njihovega vsakdanjega životarjenja.

Ceno za tisto nedoločeno  lepšo bodočnost pa naj bi že danes plačali s svojim minulim in živim delom  upokojenci, brezposelni, mezdni delavci realnega sektorja, mladi intelektualci, zaposleni v izobraževalnem sistemu in drugih družbenih podsistemih javnega sektorja.

Večni privilegiranci in drugi pokvarjencih vseh političnih ter ideoloških barv, bodo torej te dni držali govore in se dobrikali vedno bolj brezpravnemu, oropanemu ter osiromašenemu ljudstvu in ti jim bodo ploskali ter jim še dalje verjeli ali se vsaj delali, da jim verjamejo. Bo kdaj drugače in bo kdaj nastopil čas nekega novega upanja za ljudske množice? Da, ko se bodo vladajoče, politično ideološke, kapitalske, finančne in druge elite v Sloveniji in Evropi z razlogom zelo bale 1. maja - praznika zatiranih, prevaranih in izkoriščanih slovenskih ter južnoevropskih kapitalističnih tlačanov in sužnjev.

Veliko očetov - kilavo dete!

JE ŽE DOZORELA POTREBA PO NOVI?

Velika slovenska uporniška ljudska zgodba se počasi zaključuje na način ter tako kot se edino lahko. Veliko vodij, veliko in pogosto med sabo neusklajenih programov, veliko čisto osebnih ter nekaj malega kolektivnih sektaških  ambicij ter prikritih nerealnih načrtov, vizionarstvo uprto k tlom ter v lokalno problematiko, ujetost v kalupe, ki jim jih je nastavila politika ter očitno nerazumevanje ali nepoznavanje zakonitosti, moči in vpliva globalnega na lokalno, so le nekateri razlogi zakaj se je energija VLV le delno koristno porabila.

Mariborčani, ki so vso to zgodbo junaško začeli ter plamen slovenskega ljudskega vstajništva prižgali in se je potem razširil čez vso državo, so se znebili vsaj svojega nepriljubljenega župana in njegovih radarjev. Prav nobena mariborska vstajniška skupina pa kaj več od govorjenja in razmetavanja s parolami ni bila sposobna ali  pripravljena storiti, da bi gibanje dobilo vsenarodni značaj. Ljubljančani, ki so potem še edini zmogli zbrati ogromno število ljudi in zapretiti oblasti ter režimu, so ponovili veliko napako svojih mariborskih kolegov. Organizacijska in idejna razdrobljenost ter množica različnih lokalnih ambicij in načrtov so revolucionarni naboj v nekaj mesecih  dodobra izpraznili. Odletel je predsednik vlade Janez Janša in padla njegova vlada, ki jo je potem nadomestila vlada Bratovšek-Virant, ki pa sedaj tudi ni veliko bolj priljubljena, ker nadaljuje Janševo politiko in smo tako sedaj dobili državno politiko Janša po Janši z malimi ideološkimi olepšavami ter nekaj več svobodnega duha.

Očitno je množica voditeljev VLV spoznala, da bi morali zahteve svojega upora nasloviti na druge naslove od katerih so mnogi izven države Slovenije in ne le na domače, podrejene in zelo poslušne v Ljubljani. Vse bolj imam občutek, da so voditelji VLV spoznali, da boja proti skorumpiranemu, brutalno izkoriščevalnemu in povampirjenemu neoliberalizmu ni mogoče začeti ter tudi končati v Ljubljani oziroma v Sloveniji. Ko so končno prepoznali svojega pravega nasprotnika, njegovo moč in trdnost, so se verjetno kar malo ustrašili in se ponovno zagnali v lokalne veljake in lokalne teme. Že nekaj krat sem na teh straneh zapisal, da ljubljanski župan Zoran Jankovič ni vseslovenski problem in za njegovo odstavitev ne gre trošiti energije vseslovenskega ljudskega upora. Prav tako ne morem razumeti, zakaj je Zoran Jankovič moral odstopiti kot vodja največje opozicijske, danes celo vladne, stranke, ko pa se od Janeza Janše to ni zahtevalo?  So vstajniki nasedli demagoški doktrini Gregorja Viranta?

Naslednja napaka vodij VLV je zahteva po parlamentarnih volitvah v roku šestih mesecev, ker je nerealna in ob vsem še zelo škodljiva za državo ter v njej živeče ljudi. Vodje VLV  danes ravnajo tako kakor, da  ne bi poznali splošnega razpoloženja ljudi v državi in ne bi vedeli koliko ljudi bi se volitev sploh udeležilo, volivci katerih strank bi na volitve sploh prišli in kakšen bi bil rezultat teh izsiljenih volitev. Edini stranki, ki sta danes ali v roku nekaj mesecev na volišča sposobni pripeljati svoje volivce sta Janševa SDS in Lukšič-Pahorjeva SD in nekaj SLS. Vse ostale pa le skromen drobiž. Stranka, ki naj bi jo rojevali voditelji in del članstva organov VLV nima na volitvah, ki bi bile organizirane v času naslednjih dveh let skoraj nobenih možnosti, da bi sploh prestopila prag parlamenta in kaj šele, da bi tam potem imela odločujočo besedo in vpliv na odločitve.

Vodstva VLV so se očitno ujela v nastavljeno programsko past in se zagnala v posledice in ne v vzroke težav s katerimi se danes srečuje prebivalstvo države. Na posledice pa ni mogoče vplivati, če se vzrokov ne znaš ali ne upaš lotiti. Nekaj vzrokov je res mogoče najti v domačih podalpskih logih, in je seveda še kako prav, da so se jih lotili. Velika večina in to tistih najbolj odločujočih ter usodnih, pa ima svoje naslove izven države Slovenije. So globalni ali vseevropski in so nastali že pred leti, ko smo Slovenci še izigravali velike, slepe in najbolj zavzete Evropejce in pristaše NATA ter potem še skupne valute evro. Nekritično ter prav sramotno ponižno in politično sluzavo smo sprejemali ter potrjevali, ne da bi sploh prebrali ali o čem dobro premislili,  vse kar se nam je iz Bruslja poslalo in celo med prvimi, ki so kaj sprejeli, smo ves čas želeli biti. Podpirali smo okupacijo Iraka, rušenje in pobijanje v Afganistanu, razrušenje in uničenje Libije, nič posebej nas ni motilo pobijanje civilistov in otrok v Gazi, med prvimi smo priznali nekaj državi podobnega na Kosovu in povsod smo želeli biti prvi ter seveda zraven.

Spomnimo se le kakšno leto nazaj kaj vse smo bili pripravljeni verjeti o Grkih, njihovi prirojeni lenobi, zapravljivosti in nesposobnosti in celo to, da želijo Grki živeti na naš račun. In podobno smo pisali ter javno razmišljali  o Srbih ter še o mnogih drugih. Danes smo sami  v zelo podobnem položaju in vse to ali še veliko slabše o nas razmišljajo in verjamejo mnogi v državah severa EU povezave. Če se Slovenci res želimo rešiti in kaj zase ter svojo državo dolgoročno koristnega storiti, potem se moramo najprej kritično pogledati v objektivno ogledalo in se šele potem odločiti kaj in kako bomo v bodoče ravnali. Srbi imajo dober rek, ki sicer zveni precej vulgarno in pravi, "da posle j........ nema kajanja!".

Občine kot slovenske politične in oblastne svete krave!

Vir: VEČER, 26.04.2013

Minister za notranje zadeve in javno upravo Gregor Virant je dejal, da so občine del širšega sistema države, ki pa se je znašla v težki finančni in gospodarski situaciji. Večje reorganizacije občin v tem mandatu ne bo.

Država Slovenija je velika kot pač je. Vsega skupaj nas je nekaj malega čez  dva milijona prebivalcev. Razdeljeni pa smo na 212 občin, s seveda toliko župani, občinskimi upravami, občinskimi proračuni, občinskimi sveti, nadzornimi odbori ter še s kopico drugih občinskih komisij in odborov. 

Po številu prebivalcev nas je v Sloveniji vseh skupaj približno toliko kot v eni mestni četrti Berlina ali Pariza ali kakšnega drugega velikega evropskega mesta. Sedaj si pa skušajte predstavljati, da se recimo v Berlinu jutri odločijo in svojo mestno četrt "A" razdelijo na 212 uličnih skupnosti, če seveda toliko ulic v tej četrti sploh premorejo. Verjetno bi se jim celo dogodilo, da bi tudi nekaj hiš dobilo svojo lokalno samoupravo. Se vam zdi, da bi se Nemci za kaj takega odločili in tem 212 uličnim skupnostim podelili vse pristojnosti, lastne proračune, množico plačanih ali drugače honoriranih funkcionarjev, odločanje o velikih investicijah in podobno kot smo to storili v primeru naših občin v Sloveniji ?

Že vas slišim kako pravite, da pa tako neumni Nemci le niso. Seveda niso, ker vedo kaj je racionalno in varčno poslovanje vse od domačega družinskega proračuna, preko lokalnih občinskih in pokrajinskih pa  tja do državnega. In še kako dobro vedo, da vse na začetku ter koncu plačajo izključno njihovi davkoplačevalci in popolnoma nihče drug. Vedo pa tudi, da koliko je samostojnih proračunov toliko je korupcijskih priložnosti in v naših občinah jih res ne manjka in tudi neizkoriščene niso, Vsi po katerih na bi se mi zgledovali se tega torej zavedajo in vedo, le Slovenci smo očitno še vedno prepričani, da denar tiskajo naši vrli politiki tam nekje v Ljubljani in ga potem veselo delijo po deželi. 
 

Glede na to, da si je vlada po Virantovih besedah vzela "eno leto nekakšnega poskusnega mandata", ne načrtujejo nobenih revolucionarnih sprememb na področju organizacije občin in pokrajin, bi si pa želeli spodbuditi povezovanje občin zlasti pri skupnih projektih. Načrtujejo pa "revolucionarno  izkoriščevalske" spremembe na področju državne davčne politike in dodatnega finančnega obremenjevanja že tako skoraj popolnoma osiromašenega prebivalstva. O to pa, to! Pripravljajo dvig višnje stopnje DDV, davek na nepremičnine, domislili naj bi se celo nekega kriznega davka, ki bi ga obračunavali od slehernega ugotovljenega  finančnega prihodka na naš transakcijski račun, obdavčili bi nekatere pijače in skoraj zagotovo se bodo v svoji veliki inovativnosti spomnili še kakšnega novega davčnega vira.

Če je država v res tako hudih finančnih težavah in če nam res grozijo razne sankcije od zunaj, potem bi od vlade državljani smeli pričakovati vsaj ukrepe, ki bi bili učinkoviti in bi zadeve tudi dolgoročno reševali. Eden od prvih takih varčevalnih ukrepov bi vsekakor moral biti, da se število občin v državi takoj najmanj prepolovi, njihovo upravno poslovanje in upravljanje kar se da racionalizira, zamrznejo, če že ne kar trajno ukinejo nekatere danes še izvirne pristojnosti in takoj ustavijo vse ne nujne večje investicije in se izvedejo le tiste v katerih sodeluje s svojimi vložki EU. In nazaj naj se z zakonom uvedejo Krajevne skupnosti z določenimi pristojnostmi kot so jih nekoč že imele in v katerih so ljudje pridno ter zavzeto delovali ter ustvarjali volontersko. Našim ljudem je enostavno potrebno zaupati in jim dovoliti, da delajo za svoje in skupno dobro, ker to delati vedo in želijo kar so v preteklosti že ogromno krat dokazali.

Vendar o tem se niti ne razmišlja. Raje bodo naši oblastniki, včerajšnji Janševi in današnji Bratovšek- Virantovi, dovolili, da se nam do konca razsujejo zdravstveni, pokojninski in izobraževalni in drugi družbeni sistemi, vendar teh požrešnih občinskih malih pašalukov in svojih političnih svetih krav ne dajo. Raje bodo torej še dodatno ropali lastno prebivalstvo in ga izžemali ter pehali v vsak dan večjo bedo in splošno osebno in družbeno siromaštvo kot pa bi se problemov lotili na način resničnega izhoda iz krize v katero so nas seveda pahnili ti isti, ki naj bi nas sedaj iz nje popeljali.

Se bodo bogovi zadovoljili s to skromno daritvijo?

Že nekaj dni me mediji dnevno obveščajo o vsem kar se na sodiščih dogaja z nekdanjo direktorico Vegrada Hildo Tovšak. Očitno je ženska že pečena in zaradi njene nesrečne usode osebno seveda nimam prav nobenih moralnih ali celo čustvenih težav. Težavo imam le s tem, da sem prepričan, da si le z obsodbo in napotitvijo za zaporniške rešetke neke Hilde Tovšak, svojega obraza ne bo oprala slovenska pravna država in krivde za propad slovenskega gospodarstva ter slovenske države le ne bomo mogli zvaliti na neko direktorico propadle gradbene firme.

Ena lastovica naj ne bi prinesla pomladi pravi star pregovor. In samo Hilde ne bomo mogli obdolžiti za sedanje stanje v državi, za 145.000 brezposelnih, za mizerne pokojnine nekaj sto tisoč upokojencev, za propad skoraj dobre polovice podjetij realnega sektorja, za sto tisoče slabo plačanih delavcev, za propadli pokojninski sistem, za razmajan zdravstveni in izobraževalni sistem in da ne naštevam dalje. Hildi tudi ne bomo mogli naprtiti odgovornosti za nove davke, ki jih v kratkem napoveduje vlada Alenke Bratušek in bi naj udarili po že skoraj praznih žepih državljank in državljanov.  Predvideval naj bi se dvig višje stopnje DDV, izumili naj bi celo nek krizni davek, uvedli naj bi  davek na nepremičnine za katere niti nismo prepričani, da so vse popisane in da so vse tiste, ki popisane so, tudi pravilno popisane in ovrednotene. Skoraj vsak teden se kje odkrije kakšna nepremičnina ogromnih dimenzij ter velikih vrednosti članov katerega  od parazitskih lobijev ali oderuških kast, ki je popisovalci na terenu "niso videli".  So pa popisovalci seveda pri "malih" državljanih videli vsako leseno vrtno lopo ali čebelnjak v izmerah 4x4 metre.

Ob Tovšakovi se za žrtvovanje ljudskim bogovom in za umiritev vesti članom političnih in drugih lobijev pripravljajo še Kordež, Bavčar, Zidar, Šrot in še nekaj znanih nekdanjih gospodarstvenikov. Glede na razmere v državi je seznam vsekakor zelo skromen, ker bi moral biti neizmerno dolg in policija, tožilstva ter sodišča bi morali delati nadure ter ob prostih dnevih in praznikih in država bi morala pospešeno graditi nove zaporniške kapacitete. Pa tudi, če bi vse to bilo tako, bi nam še vedno nekaj pomembnega manjkalo. Vsi ti gospodarstveniki, ki so že v sodnih, kazenskih ali preiskovalnih postopkih in tisti, ki se jim bodo mogoče v prihodnje še pridružili, nič od tega kar so počeli ne bi mogli početi, če jim tega ne bi dovoljevali slovenski politiki in njim podrejeni bankirji, predsedniki in člani slovenskih vlad in poslanke ter poslanci slovenskega državnega zbora ter odgovorni v raznih ministrstvih in službah državne uprave. Iz teh navedenih logov pa na današnjem in skoraj gotovo tudi na kakem bodočem seznamu kandidatov za privedbo pred sodnika, ne bomo našli. Slovenska pravica je očitno hudo slepa.

Tudi če polovimo vse nepridiprave iz gospodarskega sektorja, jim dokažemo krivdo ter jih obsodimo in pošljemo za rešetke, smo opravili le slabo polovico dela. Dobra polovica najbolj pravih in največjih  krivcev za nesrečo ljudi živečih v državi Sloveniji in krivih za propad države Slovenije, bo še vedno na prostosti in uživala v svojih prigrabljenih materialnih dobrinah ter prilaščenem denarju in se nam vedno znova vračala ter ponujala na volitvah. In mi jih bomo seveda vedno znova volili. Tako na državnem nivoju kot tudi na lokalnih nivojih.  Ne le lepa dekleta, očitno kar večina državljank in državljanov ljubi barabe.

Zastavlja se vprašanje ali si državljanke in državljani sploh zaslužimo kaj boljšega kot se nam dogaja in kaj vse hudega se nam bo moralo še zgoditi, da nas bo končno že srečala pamet. Ta pamet, ki nas že dolgo ter vztrajno išče in mi se ji uspešno izogibamo.

Prav očitno se slovenski politiki igrajo z našo usodo in usodo države. Se sprenevedajo, nam lažejo, si drug drugemu nagajajo, se v tujini sramotijo ali udinjalo EU birokratom in bruseljskim funkcionarjem, o ničemer se ne morejo ali ne želijo dogovoriti. Enotni so le, ko gre za nove obremenitve obubožanega ljudstva in poseganje v njegove že tako prazne žepe in enotni so v svojih privilegijih ter oblastnih in izkoriščevalnih ambicijah.

Resnico govorijo, da ko si v nesreči ali v zaporu, vsi te zapustijo!

Tudi aktualni predsednik države Borut Pahor je po vzoru pokojnega predsednika Janeza Drnovška na Brdu sklical posvet 30 modrecev, ki naj bi s svojo modrostjo pokazali pot slovenske rešitve. Veliko se je govorilo, modrovalo in svetovalo in ob gledanju posnetka tega srečanja se ves čas nisem mogel znebiti občutka, da se je največji del govorcev trudil povedati to kar bi gospod predsednik rad slišal. Pogrešal sem kar nekaj znanih ter modrih oseb za katere sem prepričan, da bi povedali nekaj takega kar občutljivim predsednikovim ušesom in njegovi osebni ter politično ideološki usmerjenosti ne bi ravno godilo. Bi pa bilo zelo koristno, če bi mu nekdo to jasno in odločno povedal. No, saj zaradi tega verjetno tudi povabljeni niso bili.

Veliko so povabljene gospe in gospodje govorili, pa sem si le od redkih zapomnil povedano, ker so govorili o vsem le o tistem o čemer bi morali najmanj. Ves čas poslušanja njihovih izpovedi ter vmesnih intervencij predsednika Pahorja, se nisem mogel znebiti neprijetnega občutka, da imajo v mislih sebe in svoj ožji socialno družbeni krog v katerem živijo ali bivajo in s katerimi sodelujejo in da jih prav malo zanimajo ter ne iščejo rešitev za žalostne in neperspektivne  usode "malih" ljudi živečih v Slovenskih goricah, Beli krajini, Halozah, kje na Krasu ali na Kozjanskem, delavcev v na pol propadlih slovenskih tovarnah, nezaposlenih, mladih intelektualcev ali ostarelih sodržavljanov. Če je to kar nam je tokrat ponudil cvet izbrane slovenske modrosti naš narodni intelektualni višek, potem se nam res slabo piše in bi bilo bolje, da bi se v iskanju naših osebnih, kolektivnih in nacionalnih rešitev zatekli kar nazaj k dobri stari zdravi kmečki pameti ter nezmotljivim notranjim občutkom naroda. Pogrešal pa sem predvsem nekaj kritičnih filozofov, ki bi udeleženim modrecem in predsedniku države bili sposobni nastaviti ogledalo v katerem bi se videlo veliko kaj drugače kot  sami vidijo v svojih ogledalih.

Slovenski zunanji minister Karel Erjavec je pred dnevi izjavil: "Kot zunanjega ministra me v glavnem sprašujejo, kaj je s fiskalnim pravilom, kako poteka sanacija bank in zlasti, ali namerava Slovenija začeti privatizacijo državnih podjetij.«  A tako? To je torej vse kar naše EU partnerje zanima o Sloveniji in v njej živečih državljankah in državljanih? Nič jih ne zanima kako živimo in kako bomo jutri živeli sami ter naši otroci in vnuki. Zanima jih torej privatizacija naših še preostalih uspešnih gospodarskih družb in kako bi se sami lahko tega za bagatelen denar polastili. In zanima jih kako in kdaj bomo bomo že končno v ustavo zapisali zlovešče fiskalno pravilo ter ljudem prepovedali referendumsko odločanje in očistili banke, da jih bodo lahko čiste in proste preteklih obveznosti prevzeli v upravljanje.  Vse naše pretekle in jutrišnje pluse se bo torej knjižilo v njihove bilance, vse minuse pa na grbačo v Sloveniji živečih ljudi. Pa še prav dobro so se naši EU gospodarji zavarovali. V EU pogodbi se je namreč zapisalo in naši vrli poslanci so to takrat z velikim navdušenjem ter brez sleherne razprave seveda sprejeli, da je izhod države iz območja evra sočasno tudi odhod iz EU povezave. Smo torej postali kolektivni ujetniki zapora katerega vrata smo si pomagali sami zakleniti. O tem kako si ta vrata ponovno odkleniti in se osvoboditi, pa modreci pri predsedniku države na Brdu tudi niso ničesar povedali.

Prvi med EU nakladači in izvajalci pogubne politike uničenja držav juga EU povezave v vlogi predsednika Evropske komisije Josej Manuel Barroso,  končno le skuša milostno potolažiti kapitalistične tlačane z juga EU povezave in pove, da je politika varčevanja dosegla svoje "politične in socialne meje". Vendar te besede skoraj zagotovo niso bile namenjene Ciprčanom, Grkom, Špancem ali njegovim Portugalcem, temveč prej Italijanom in Francozom, ki so na najboljši poti, da se nam v kratkem v nesreči pridružijo. Za njih pa bodo seveda veljala neka druga pravila in deležni bodo drugačne obravnave ter veliko bolj razumevajočih zunanjih vzpodbud ter pomoči. Slovencem je očitno določena usoda zelo podobna Grčiji in Cipru ali Španiji, ker smo pač na seznamu držav, ki jih je potrebno uničiti in ljudstvo pahniti v bedo ter siromaštvo od koder pa izhodi niso predvideni. Pri tem pa danes sploh ni več pomembno, da smo se v težavah znašli skoraj izključno zaradi tega, ker smo v preteklosti morali ravnati tako kot so nam iz Bruslja zapovedovali in ukazovali ter predpisovali. In slovenske politike vseh preteklih dvajset let kot tudi danes pa ponižno in prestrašeno izvajajo vse kar jim ti EU birokrati ter kapitalistično finančni tirani naročajo in predpisujejo. Nič ni od osamosvojitve pa vse do danes bolj ponižujočega in nič bolj pomilovanja vrednega kot je biti slovenski politik.

Ljudstvo ima sedaj dolžnost in pravico, da od slovenske politike zahteva, da spremeni svoj odnos in svoja ravnanja ali pa naj se vsi po vrsti takoj umaknejo. Naj takoj začnejo vladati in ravnati v korist in za interese svojih državljank in državljanov ter države Slovenije in ne EU tiranov ter raznih mednarodnih kapitalskih in finančnih institucij in organizacij. Kaj so pa naši in naših otrok ter vnukov interesi pa bo reklo ljudstvo in ne politiki ali njim prislinjene ali nadrejene domače in tuje elite.

Razkrivanje resnice o krizi in usodi Slovenije!

Vir: VEČER, 24.04.2013

Dnevnik Večer danes objavlja izpoved znanega in enega redkih verodostojnih slovenskih ekonomskih strokovnjakov dr. Jožeta Mencingerja, ki razgalja vso bedo ozadja ekonomsko finančne krize v svetu ter predvsem v EU in usodi države Slovenije kot kolateralni škodi reševanja držav skupne valute evro s  severa EU povezave.

Ta prispevek se je pojavil skoraj sočasno z mojim včerajšnjim kritičnim zapisom na teh straneh in lahko bralci mirno ta današnji zapis smatrajo kot nadaljevanje včerajšnjega. Vsak dan smo priča novim razkritjem temnih in grozečih ozadij o vzrokih nastanka svetovne in evropske ekonomsko finančne krize. Vedno bolj pa se razgaljajo tudi ozadja vsiljenih pogubnih doktrin s katerimi so politično ter okonomsko in finančno močne ter vplivne države ob zlorabi Bruslja in drugih evropskih ter mednarodnih finančnih institucij, na račun malih in slabih reševale predvsem sebe ter tako v bedo in vedno večjo odvisnost spravljale države juga EU povezave

Celoten članek si lahko preberete na spletni strani dnevnika Večer.  V ta svoj današnji zapis bom povzel le nekaj najbolj zanimivih in zgovornih misli priznanega strokovnjaka, ki kakšnega posebnega komentarja ali dodatne razlage niti več ne potrebujejo.

Slovenija je že nekaj časa pod pritiski "nervoznih" evropskih oblastnikov, kapitalskih trgov in mednarodnih finančnih institucij, ki ponavljajo mantre o strukturnih reformah, fiskalni konsolidaciji in privatizaciji. Seveda nihče od omenjenih ni prav nič nervozen, celo za njihov denar jih ne skrbi; vsi pa iz različnih razlogov poskušajo nervozno narediti Slovenijo
 
Plačilo za krizo, ki je nastala z novimi finančnimi produkti (goljufijami in igrami na srečo) v privatnem finančnem sektorju, so prevalile na javni sektor, stanje pa še naprej slabšajo z neumno "varčevalno" politiko.
 
Slednje se je po dolgih štirih letih odrekel celo Mednarodni denarni sklad, evropski voditelji pa še kar trdijo, da je bila uspešna. Kapitalski trgi poskušajo prestrašiti Slovenijo, da bi povečali zaslužke pri posojanju denarja in zmanjšali ceno podjetij, ki naj bi jih privatizirali - prodali tujcem. Mednarodne finančne institucije pa iz bolj ali manj ideoloških predsodkov do vsega, kar ne sodi v čisti ameriški tip kapitalizma, katerega edini cilj in merilo uspešnosti je maksimiranje dobička in vrednosti premoženja - delnic. 
 
Vse najbrž še najbolj skrbi, da bi Slovenija probleme rešila brez njihove "pomoči", kar bi morda le zmanjšalo našo prislovično poslušnost in poniglavost ter še bolj njihove dobičke. Paniko še povečujejo tuji in domači "eksperti" ter mediji; slednji predvsem, ker o Grčiji in Cipru ni več kaj pisati; prvo je EU s "pomočjo" uničila v štirih letih, za Ciper bodo zadoščali štirje meseci. Ko nas bo "pomoč" pripeljala v položaj Grčije ali Cipra in ko bomo vse razprodali, bomo spet dobili visoke ocene bonitetnih agencij. Estonija jih dobiva kar naprej; vse je razprodala, ima majhen javni sektor, uravnotežen proračun, zanemarljiv javni dolg, poceni delovno silo, veliko razslojenost in revščino, zapustila pa jo je že desetina prebivalstva. Strašenje je uspešno; vlada se že zaklinja k strukturnim reformam, hitremu zmanjšanju proračunskega primanjkljaja in privatizaciji. Da bi pokazali svojo vdanost EU, naj bi zdaj v ustavo zapisali še "zlato pravilo" o uravnoteženosti proračuna in tako uveljavili lani podpisano pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Tega dejansko od nas nihče ne zahteva, v Evropski uniji so na pravilo bolj ali manj pozabili, večina članic ga ne bo vpisala v ustavo. 
 
Na prvi pogled se zdi, da gre pri zapisu zlatega pravila za nekaj, kar je povsem skladno z zdravo kmečko pametjo, po kateri ne moremo zapraviti več kot zaslužimo, in če to počnemo, breme dolga prelagamo na otroke. V narodnem gospodarstvu ni tako; upoštevanje pravila o uravnoteženosti je v nasprotju s temelji ekonomske vede že od tridesetih let preteklega stoletja, saj povečuje oscilacije v gospodarstvu, ki nastajajo zaradi razkoraka med prihodki, ki so veliki, kadar je gospodarska aktivnost visoka, in majhni, kadar imamo recesijo. Breme dolga pa je odvisno od njegovih značilnosti, predvsem od tega, ali se zadolžujemo doma ali v tujini.
 
Javni dolgovi v državah EU so nastali na različne načine, v Grčiji na primer z zapravljivostjo javnega sektorja, ki so jo obilno financirale francoske in nemške banke, h katerim gre tudi vsa "pomoč", v zgledni Irski pa s tem, da je država prevzela vse obveznosti bank. Javni dolg v Estoniji je 6,7 odstotka BDP, v Grčiji 170 odstotkov. Že različnost nastanka in višine javnega dolga zadošča za trditev, da je vpis nepotreben, dejansko ravnanje po njem pa je gospodarsko škodljivo. Kako škodljiv je vpis zlatega pravila v ustavo, pa je odvisno še od drugih stvari; lahko je le okrasek, ki je podoben okrasku, da je Slovenija pravna in socialna država, kar pravi 2. člen ustave, ali da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, kar pravi 3. člen. Ker pa skupaj z razpravo o vnašanju zlatega pravila poteka tudi razprava o pravici do referenduma; po njej referendum ni mogoč, če zakon posega na področje javnih financ. Zato se zdi, da sta vpisovanje zlatega pravila in praktično popolna odprava referenduma povezana; težko je najbrž najti zakon, ki ne posega v javne finance.

Vse bolj očitno je, da reševanje krize in s tem povezani ukrepi postajajo vse manj ekonomsko finančni, temveč so vedno bolj politični, ideološki, imperialistično izkoriščevalski, ko revni in slabi pod grožnjo in prisilo rešujejo velike in bogate ter tako postajo le še revnejši. Že nekaj časa vztrajno iščem  podatek ali vsaj okvirno informacijo v medijih in dokumentih EU iz katerih bi se dalo razbrati, vsaj okvirno, kdaj se predvideva ali načrtuje, da bi se države kot so Grčija, Portugalska, Španija ali Ciper, lahko ob izvajanju EU doktrin njihovega reševanja, znebile vsiljenih političnih, gospodarskih in ekonomskih spon ter ponovno normalno funkcionirale in si povrnile ta del "začasno?" izgubljene suverenosti. Tega podatka ne boste našli nikjer, ker kaj takega v dokumentih ter programih "reševanja" teh držav očitno tudi ni predvideno. To pa pomeni najprej žalosten konec evro povezave in tudi celotne EU povezave. Žalosten konec le za tiste države EU povezave, ki so krizo povzročile, se na njenih krilih finančno ter gospodarsko omastile in zasužnjile jug EU povezave. Kaj pa bo z nesrečnimi ter izropanimi državami juga EU povezave pa si nihče ne beli glave. O njih nihče resno ne razmišlja, jih v svojih razvojnih, ekonomskih in finančnih kalkulacijah tudi nihče ne zajema in nanje ne računa. Med te zadnje pa sodi tudi Slovenija in sami bomo morali še pravočasno realno oceniti svoj položaj ter naše možnosti in sami sprejeti težke, usodne in tvegane odločitve, če se želimo kot država in narod sploh še obdržati. Ali se bodo notranji red in odnosi v celotni EU hitro spremenili in prilagodili realnim razmeram in razlikam med članicami ali pa bo potrebno povezavo kar najhitreje zapustiti.

Fiskalno pravilo in varčevalni ukrepi v Sloveniji je enako načrtovanemu ljudskemu genocidu!

Prav grozljivo je prebirati naslove prispevkov v nekaterih slovenskih medijih in poslušati izjave ekonomskih, finančnih ter še mnogih drugih "strokovnjakov", ki vedo kako državo izvleči iz ekonomskih in gospodarskih težav. Pred dobrimi dvajsetimi leti so že imeli recepte za slovensko zgodbo o uspehu, poznali so poti po katerih bi Slovenija postala druga Švica in ves čas so vedeli kaj in kdaj je potrebno narediti, da bo Slovenija raj blagostanja.

Po njihovih receptih bi danes morali biti skoraj že brez večjih tovarn ali pa bi njihovi lastniki bili tujci. Slovenci bi bili le turistični delavci, kuharji, sobarice, natakarji, čistilke, obrtniki in mali podjetniki. To je bila usoda, ki so nam jo pred dvajsetimi leti začrtali in jo ves čas tudi pridno uresničevali. Nacionalnega interesa in nacionalne bodočnosti to ubogo in naivno ljudstvo na južni strani Alp seveda ni smelo imeti, ker bi naj to bila ostalina nekih starih časov ali pa že kar komunistična izmišljotina.  Take in še veliko hujše ter usodnejše so ti "strokovnjaki" in njihovi sledilci slovenski oblastni politični hlapci, intelektualni pritlehneži ter prodane duše razdirali vseh teh dvajset in nekaj let ter državo Slovenijo ob nasvetih ter zahtevah in izsiljevanjih imperialistično kapitalističnih EU prijateljev, partnerjev ter diktatorjev pripeljali na sam rob propada.

Tudi danes, ko so celo mnogi slepi že spregledali in mnogi nekoč neumno naivni začeli spoznavati, da je slovenska zgodba krepko zavožena in da sedaj ne govorimo več o razvoju, blagostanju in družbenem napredku, temveč le še o golem preživetju države in v njej živečih državljank ter državljanov, ti isti ekonomsko gospodarski neoliberalni guruji okrepljeni z mladimi sledilci nadaljujejo svojo črno uničujoče poslanstvo. Še vedno v nekaterih medijih prebiramo ali slišimo privoščljive komentarje, ko aktualni slovenski vladi kaj ne uspe kot je začrtala in zahteve po še trših in še bolj uničujočih ekonomsko finančnih ukrepih. Prave orgazme naslade doživljajo, ko prebirajo neugodne statistične in finančne pokazatelje razmer v državi in slabši so ti pokazatelji bolj so navdušeni in veseli ter glasni. Slabše je, boljše je, se veselijo in tega niti več ne skrivajo. Da bi premnoge v teh dvajsetih letih nastale elite, ki so se vse življenje pasle na državnih jaslih ali živele od kraj, preprodaj in mešetarjenj z nekoč družbenim, to je, ljudskim premoženjem,  vsaj še nekaj časa preživele in obdržale svoje privilegije, so pripravljene za to žrtvovati skoraj celotno prebivalstvo te države in ga pahniti še globlje v revščino ter splošno bedo.

Uničili so že skoraj vse kar se je uničiti, prodati, podariti, ukrasti, denacionalizirati, privatizirati doslej dalo in sedaj se pripravljajo, da izvedejo rop še tistega kar je ostalo. Pri tem pa niso ves ta čas ustvarili prav nič novega, dobrega in za državo ter ljudstvo koristnega. Prav ničesar! Razsuli so pravni red v državi, uvedli so brutalno strankokracijo, ki se že zelo nevarno spogleduje s fašizmom, namerno razsuli finančno disciplino, uničili in onemogočili učinkovito delo premnogih inšpekcijskih služb, državo razdelili na 212 malih oblastnih občinskih pašalukov, z neprestanimi kadrovskimi in drugimi ukrepi paralizirali učinkovito delo tožilstev, sodišč, policije in drugih pomembnih državnih organov.  Razsuli so zdravstveni sistem, pokojninski in izobraževalni sistem in v državi Sloveniji je med državljankami in državljani nastala grozovita socialna in pravna diferenciacija, ko lahko manjšina ima vse kar si poželi in velika večina skoraj nima več za preživetje.

Vse to jim še vedno ni dovolj in skoraj dnevno zahtevajo nove in nove ukrepe kako ubogim še kaj vzeti ter porazdeliti v korist slovenskih elit in raznih kast. Strah pred lastnim ljudstvom jih tako sili v oziranje po pomoči in rešitvi, ki naj bi prišla iz Bruslja v obliki okupatorske Trojke ter iz mednarodnih finančnih,  kapitalskih in politično vojaških centrov. Namesto narodovega blagostanja in razvoja ter neke znosne bodočnosti nam sedaj pripravljajo črno fašistično diktaturo pod plaščem lažne demokratičnosti v kateri zaenkrat s praznim trebuhom ljudje vsaj javno govoriti še smejo. Vendar se tudi to že počasi spreminja in z neprestanim omejevanjem delavskih, pravnih, ekonomskih, socialnih ter drugih temeljnih človekovih  pravic se nesrečnim ljudem vedno bolj zapira usta.

Ukrepi, ki jih za nas pišejo v Bruslju in nekaterih centrih držav severa EU povezave ter v svetovih finančnih, gospodarskih, političnih in vojaških institucijah in  jih doma želijo pridno uveljavljati nekateri politiki in njihovi koristolovni priskledniki, so zadnje čase vedno bolj naravnani na upokojence, bolnike, delavce v javnem in zasebnem sektorju, invalide, brezposelne, reveže in druge skupine obubožanega prebivalstva. Kako dolgo še bomo pristajali, da ne smemo imeti svojega nacionalnega interesa po mirnem in znosnem življenju ter svoji državi Sloveniji v kateri bomo ustvarjali in jo razvijali ter krepili? In v kateri bomo zagotavljali normalno preživljanje starosti svojim staršem in mirno življenje sebi ter bodočnost svojim otrokom in vnukom. Če vse to ne gre v nekoč veliko obetajoči EU, pa si bomo pač morali svoje priložnosti piskati izven nje.

Kako dolgo še nameravajo iz nas delati bedake?

Nekajkrat sem na teh straneh v preteklosti že kritično pisal o naši slovenski nacionalni TV, predvsem njenem prvem programu in davku, ki mi ga mesečno po črki zakona zaračunavajo za njeno funkcioniranje.  Zadnje čase pa zadeva postaja že prav nevzdržna in občutek imam, da so na RTV izgubili vse kompase ter da tam ali vsak počne kar ga je volja ali pa so postali del dobro zamišljenega in vodenega orkestriranega  sistema popolnega poneumljanja gledalk in gledalcev.

Če kaj od tega, res v veliko manjšem in bolj sprejemljivem ter prebavljivem obsegu, počnejo na kakšni komercialni TV me to niti toliko ne moti, ker so njihovi lastniki večinsko ali delno tujci, ki pač zasledujejo čisto svoje svoje interese, mi mesečno ne pošiljajo položnic, in ker je nekdo v preteklosti izumil daljinca s katerim lahko njihov program hitro zamenjam za kakšnega drugega ter bolj gledljivega.

Tako so za moj denar posneli in mi potem 16. aprila predvajali slaboumno oddajo  z naslovom Med spoloma v kateri so nam kar naravnost povedali, da ženske v glavnem mislijo z ritjo, pravih moških, ki bi vsake toliko časa žensko krepko obdelali skoraj več ni in da sem tudi sam postal poženščena moška spaka, če slučajno že homoseksualec nisem in da kot tak degeneriran moški potem še nadaljujem svojo človeško vrsto. Nekaj o tem sem že takrat nameraval zapisati, pa so me prehiteli drugi in modrejši od mene, ki so javno povedali oziroma na veliko povednejši, strokovno utemeljen ter razumljivejši način zapisali, kaj si o tej oddaji, udeležencih, ki v njej nastopajo ali se jih omenja  ter o njeni avtorici, mislijo. Sam naj tokrat zapišem le, da se z njihovimi ocenami in ugotovitvami popolnoma strinjam in da bi zelo rad poslal sporočilo novemu ministru za kulturo v slovenski vladi ter od njega kot davkoplačevalec in zavezanec za plačilo prispevka za RTV zahteval, da se končno že posveti vsebinski zasnovi ter kadrovski zasedenosti javnega servisa RTV in da tam že končno naredi red ter mi zagotovi  prebavljiv ter sprejemljiv TV program. Pravi absurd je že, da nekoga plačujem zato, da ta iz mene potem za moj denar dela popolnega bedaka in se iz mene dnevno norčuje ter me zavaja.

Še veliko huje in še bolj nevzdržne razmere pa so na notranje političnem delu programa javne RTV. Prav očitno in s pravo slastjo poročajo le o težavah nove vlade Alenke Bratušek ter njenih ministrov. Če se kje v kakšnem tujem medijo pojavi kak prispevek, ki napoveduje skorajšnji bankrot države Slovenije in  okupacijo s strani Bruslja, pa doživljajo že prave politikantske orgazme. V tem prednjačita predvsem oddaji Slakovi Pogledi Slovenije in  Odmevi.  Tako je v sinočnji oddaji Pogledi Slovenije Slak zbral cvet slovenskih neoliberalcev in predstavnikov tujega kapitala, ki so z ognjem in mečem planili ter grizli in krvoločno trgali vse kar nova vlada počne ali ne počne in kar še ji ni uspelo, pa bi ji po njihovem mnenju že moralo. Prav uživali so v svojih ugotovitvah kako se nam v kratkem ne piše nič dobrega, klicali na pomoč ekonomsko finančne okupatorje v podobi zlovešče Trojke iz tujine, ki da bodo prišli ter v naši slovenski deželi končno naredili red, ki bo seveda vzpostavljen po njihovi podobi.

Pri tem jim je Slak predvajal posnetke nastopa predsednika parlamenta Janka Vebra v katerih ta med ostalim navaja, da bi bilo nekritično prodajanje preostalega in pomembnega državnega premoženja ter  naravnih virov tujcem enako veleizdaji. Kdo pa lahko stori akt veleizdaje? Odgovor je relativno preprost. Narodni izdajalec ali pa popoln debil na odgovornem družbenem položaju. Ponovno so ponovili staro mantro, da pač država Slovenija in v njej živeče državljanke ter državljani ne moremo imeti nacionalnega interesa, ker nekaj takega sploh naj ne bi več obstajalo. Če bi njihove teze obveljale bi si seveda morali takoj zastaviti vprašanje, zakaj pa potem sploh imamo svojo državo in državno ozemlje ter  vse njene oblastne, zakonodajne in sodne institucije, zakaj rabimo slovensko politiko, čemu obstoj slovenskega jezika, kulture, zakaj vzdrževati slovenski izobraževalni sistem, zakaj ustvarjati slovenski pravni red in upravno ureditev?

Vse materialno ter profitabilno, ki prinaša denar ter krepi finančne in materialne temelje gospodarskega sistema neke države naj bi torej bilo v rokah tujcev, Slovenci pa bi verjetno le zaradi kakih  nostalgičnih folklornih razlogov potem vzdrževali in plačevali vse zgoraj našteto, da tujih lastnikov večine premoženja v državi ne bi še s tem obremenjevali. Odgovor na to dilemo je sila preprost. Če nimamo več s čim gospodariti, potem nimamo več tudi s čim upravljati ter tako nimamo več najosnovnejših pogojev za narodov obstoj. To bi ali bo pomenilo konec slovenstva. 

Trop neoliberalcev s katerimi se je sinoči obdal Slak v tej nesrečni oddaji, je razkril vso bedo slovenske neokolonialistične pete kolone. Nek pomemben tujec je pred dnevi za Slovenijo povedal, da so tuji zunanji finančni in kapitalski požrešneži zavohali kri in kot pobesneli morski psi sedaj planili na svojo naslednjo žrtev, po tem, ko so pred tem že razmesarili Španijo, Portugalsko, Grčijo, Ciper in še kakšno državo juga EU povezave. Slovenija je enostavno prišla na vrsto in zunanjih zahodnih kapitalskih in kolonialističnih  krvoločnežev sploh ne zanima ali se je sposobna sama izvleči, temveč je sedaj le vprašanje, kako ji kaj takšnega onemogočiti in jo kar najhitreje uničiti ter si jo v popolnosti podrediti. Po vsem kar se v zvezi z našo državo zadnje dni dogaja, bi sam morske pse, ki jim take zlobe ne bi želel pripisati, raje zamenjal kar za krvoločne hijene. Tuje in domače.

V obeh navedenih oddajah nacionalne TV,  Pogledi Slovenije in Odmevi, je novica, ki ji posvetijo največ pozornosti in časa ter se pri tem še prav uživaško naslajajo, le novica, ki nam napoveduje gospodarski, finančni ter narodni kolaps. Vsaka ponesrečena ali nespretna poteza oziroma izjava vlade ali njene predsednice je pospremljena z neverjetno škodoželjnostjo in napovedjo črne bodočnosti. Očitno se na nacionalni TV sploh ne zavedajo, da neuspeh vlade pomeni sočasno neuspeh celotne države in v njej živečih državljank in državljanov. Ne morem se spomniti ene same države v Evropi v kateri bi si  nacionalni medij in tam zaposleni novinarji ter uredniki, tako zelo želeli slabo lastnim državljankam in državljanom in se veselil propada lastne države. Očitno je nekaj takega mogoče le v Sloveniji.

Za konec tega zapisa in v vednost vsem tistim, ki javno in prikrito, doma ter v tujini,  pozivate k prihodu bruseljske Trojke in s tem k prisilni upravi tujcev nad našo državo, da bomo državljanke in državljani to dejanje razumeli kot okupacijo države Slovenije in se temu primerno tudi odzvali ter ravnali. Kdor naši  Slovenski državi ne želi pomagati, naj se vsaj vzdrži dejanj, ki ji ali bi ji lahko škodovala. Smo v težavah in želimo jih rešiti. Če želite nam pomagajte, če ne, pa nas pustite lepo pri miru in prste vstran od Slovenije. To velja tako za domače politikante in neoliberalne vsevedneže in preroke kot za tuje neokolonialistične krvoločneže iz Bruslja, severa EU povezave ali kakega drugega dela sveta.

Sprednjica kot predlog za obogatitev Slovarja slovenskega knjižnega jezika!

Brez skrbi drage obiskovalke in cenjeni obiskovalci tega bloga. Nimam namena odstopiti od uveljavljene vsebinske zasnove in se podajati v neznano in pisati o spolnosti ali celo v rumeno, ker je na to ali kakšno temu podobno temo, tako že skoraj vse napisano.

Da danes pišem  na teh straneh o nečem o čemer tukaj doslej še ni bilo mogoče nič podobnega prebrati,  je v resnici kriv znanec, ki me je včeraj povabil na kavo. V lokalu, ki sva ga obiskala, da skupaj popijeva to omamno dišečo črno tekočino, sva naletela na znance, ki so naju povabili v svojo družbo. Prisedla sva in se vključila v klepet omizja, ki so ga začeli že pred najinim prihodom. Pogovor je potem tekel o vsem mogočem in je bil nabit z raznimi res dobrimi humornimi vložki ter domislicami.

Malo smo seveda, kot se za današnji čas spodobi, politizirali in kakšno krepko rekli na račun slovenske in EU politike. Komentirali smo tudi prva poročila s hrvaških volišč in skupno ugotovili, da so Hrvati v resnici veliko pametnejši narod kot smo jim Slovenci javno pripravljeni priznati. Res je, da je pametnejšemu od sebe pogosto to zelo težko priznati. Še posebej, če imaš nekje v svojih genih že programirano vcepljen občutek manjvrednosti, ki ga potem zdraviš tako, da se večvrednostno  napihuješ in vsem ter vsakomur razlagaš in dokazuješ kako si od soseda pametnejši, bolj deloven in pošten, bolj kulturen, civiliziran, bolj evropski oziroma si sploh v vsem nekaj več. Rezultati zgodovinske ter tudi sodobne prakse večstoletnega sobivanja, ki nam niti niso preveč v ponos ter v našo korist, seveda tukaj, ko gre za naš nacionalni ego, ne pomenijo veliko.

Kakšna moška gostilniška družba pa bi mi to sploh bili, če pogovora ne bi zasukali tudi v smer teme vseh tem. Ženske, spolnost, seks tako in drugače, prevare drugih, ker mi prevar javno nikoli ne bi priznali, čeprav jih tudi odločno ne zanikamo. Vedno v pogovoru pri prevarah ostanemo vsaj toliko nedorečeni, da pri drugih pustimo nekaj dvoma in mogoče, če se le da, tudi nevoščljivosti. Da pa mogoče malo mačota le še je v nas, vendar se s tem seveda ne hvalimo in svojih tovrstnih uspehov in ženskih trofej ne obešamo na velik zvon. Tako ravnajo pravi dedci v moški družbi. Tisti, ki so v življenju videli le eno samo žensko mednožje kot tudi tisti, ki so jih videli in jih še videvajo veliko. Pri tem pravem moškem pogovoru, ki smo ga po dobrem starem običaju začinili še s krepko dozo humorja in šal na ta račun,  pa seveda brez poimenovanja določenih aktivnosti, občutkov  ter organov tudi ne gre.

Pa smo že pri točki, ki je bila odločilna za ta današnji zapis. Eden od sodelujočih je, da bi se izognil vulgarnemu ter neprimernemu poimenovanju ženskega spolnega organa, za to tako privlačno in že skoraj mistično žensko stvar, uporabil posrečen izraz sprednjica. Omizje je prasnilo v smeh, ker prav nihče od nas prisotnih njegovih sogovornikov tega izraza nikoli še ni slišal. Kolega je takoj zaznal našo zadrego in pojasnil, da če obstaja zadnjica, zakaj ne bo obstajala še sprednjica. Razlaga se nam je zdela logična in ji ugovarjati skoraj ni bilo mogoče. Ob vsem pa je potrebno še priznati, da beseda ne zveni niti malo vulgarno ali gostilniško prostaško.

Ko sem prišel domov sem takoj sedel za računalnik in kliknil na stran SSKJ ter najprej vtipkal besedo zadnjica. Elektronski mojster slovenskega knjižnega jezika mi je v hipu ponudil skoraj celo stran  raznih razlag tega jezikovnega pojma. Nisem niti prebiral ponujenega, ker me je radovednost silila v nadaljnja raziskovanja besede, ki je kriva za to mojo vedoželjnost. Vtipkal sem potem seveda še besedo sprednjica in mojster je ostal nem. Vse kar mi je uspel ponuditi je bila prazna stran ter suhoparno pojasnilo, da zadetkov pač ni. Beseda sprednjica torej v slovenskem knjižnem jeziku ne obstaja.

Ker je jezik živ organizem, ki se skoraj dnevno spreminja in gredo nekatere stare besede v pozabo ter se rojevajo nove, je seveda občasno potrebno posodobiti tudi slovar slovenskega knjižnega jezika. Mogoče pa bo ta prispevek prebral kdo od modrih mož. ki skrbijo za posodabljanje slovarja in celo posvojil nov izraz za tisto stvar, s katero naj bi ženske zasužnjile moške možgane in za katero nekateri pravijo, da se svet okrog nje vrti ter, ki moškim dvigne krvni pritisk in še kaj.

Če ne gre z evri, dolarji, tanki, raketami, bombami, pa bo morebiti šlo s patenti!

Korporacije želijo preprečiti svobodno pridelavo hrane in nas popolnoma zasužnjiti!

Ameriško vrhovno sodišče bo v prihodnjih tednih odločalo o svobodi pridelovanja hrane. V primeru Bowman v. Monsanto bo moralo sprejeti odločitev, ali je dopustno, da korporacije, ki pridelujejo in prodajajo gensko spremenjena semena, od kmetov zahtevajo, da plodov, ki zrastejo iz gensko spremenjenih semen, ne uporabijo za vnovično setev.

Prehrambena megakorporacija Monsanto je januarja letos vložila 144 tožb proti kmetom iz najmanj 27 ameriških zveznih držav, ki naj bi kršili njene patente. Gre za že prej omenjeno domnevno kršitev - kmetje naj bi namreč gensko spremenjena semena kupili le enkrat, kasneje pa za semena uporabili dele plodov, čeprav Monsantova licenčna pogodba to izrecno prepoveduje. Po njej mora kmet za naslednjo setev kupiti nova semena.

Čeprav je Monsanto najbolj na udaru javnosti, pa še zdaleč ni edini v tej umazani igri. Po podatkih organizacij Center for Food Safety in Save Our Seeds podjetja Monsanto, Dupont in Syngenta skupaj obvladujejo 53 odstotkov svetovnega trga semen, takšen oligopol pa je pripeljal do visokega povišanja cen. Kot omenjeni organizaciji navajata v poročilu, se je povprečna cena semen soje med letoma 1995 in 2011 povišala za 325 odstotkov, cena semen koruze pa za 259 odstotkov.

Biološki patenti

Patenti na semena sodijo v kategorijo bioloških patentov, ki varujejo interese izumiteljev na področju biologije. V primeru Monsanta in drugih velikih korporacij to običajno pomeni patente na genetsko spremenjena semena. Doslej so bila podjetja pri njihovem uveljavljanju precej uspešna - tožbe proti kmetom, ki so kršili licenčne pogoje in dele plodov uporabljali za nova semena (namesto, da bi nova semena kupili), so se skoraj vedno končale v prid korporacij, kmetje pa so morali zaradi kršitev plačevati visoke odškodnine.

Ne glede na to, kako nemoralno in narobe se vse skupaj zdi, Monsanto in ostale korporacije ne nameravajo odnehati. Kmetje, ki za nova semena uporabijo dele plodov, ki so zrasli iz kupljenih, gensko modificiranih semen, so po prepričanju nekaterih podjetij zločinci, ki jih je potrebno preganjati. Monsanto gre celo tako daleč, da takšno početje imenuje kraja. V primeru Bowman v. Monsanto, v katerem je na nižjih stopnjah sodišče vedno pritrdilo Monsantu, slednji zatrjuje, da jih je Bowman, s tem ko je dele plodov uporabil za nova semena, pravzaprav okradel. Nadalje Monsantovi odvetniki še argumentirajo, da podjetje s patenti ščiti svoje poslovne interese ter "zagotavlja motivacijo za vlaganje milijonov dolarjev v raziskave in razvoj odpornejših semen, ki lahko povečajo donose."

Odločitev vrhovnega sodišča v primeru Bowman v. Monsanto bo zato pomembna ne le za Bowmana, ki se bo v primeru odločitve v njegov prid rešil plačila visoke odškodnine, temveč za ves svet. Na tehtnici je namreč vprašanje svobode pridelovanja hrane, ali če obrnemo, popolne prehrambene odvisnosti od peščice megakorporacij.

Podpisuje se peticija evropskih državljanov svojim vladam oz. vsem Evropskim državam proti Monsantovim namenom in prav bi bilo, da se pridružimo. Za nas, naše otroke in vnuke gre.

https://secure.avaaz.org/en/monsanto...h_loc/?alPizeb

Hvala!

Vogrinov Ivek se še vedno ne da!

Poslanec Ivan Vogrin naj bi te dni izdal že svojo drugo knjigo. Doslej nisem uspel prebrati še nobene, čeprav bi si to drugo, z zanimivim ter pomenljivim naslovom " PREVIRANT ali Zakaj je Slovenija bankrotirala" res rad ogledal. Že po sami naslovnici je mogoče sklepati o čem v svoji knjigi Vogrin piše ter s kom obračunava in si tako celi skeleče rane. Star pregovor pravi, da knjige ni mogoče ocenjevati po platnicah in to skoraj zagotovo velja tudi za ta Vogrinov knjižni izdelek. O čem piše v prvi svoji izdani knjigi mi ni znano.

Ivanu Vogrinu, pa naj si o njem kdo misli ali piše kar pač hoče, je le potrebno priznati, da je vztrajen borec, ki ne odneha kar tako. Ko tako od daleč spremljam njegov donkihotovski boj z ljubljanskimi malomeščanskimi in državnimi političnimi ter medijskimi elitami, se pogosto vprašam, kdaj se bo zlomil in se zatekel nazaj v svoje relativno varno slovenjegoriško zavetje. Ne bo  ne prvi in zagotovo tudi ne zadnji, ki ga je pot karierne usode iz vzhodnoslovenske periferije zanesla v v Ljubljano in se potem tam ali niso vedeli ali mogoče celo niso želeli prav obračati ter gostiteljem izkazovati potrebne ponižnosti.

Mnogi hitro spoznajo zakonitosti obnašanja v Ljubljani ter se kar najhitreje prilagodijo in uklonijo, ker se jim na nič kaj prijazen ter nežen način hitro da vedeti, da je s tropom prestolniških elitnih volkov potrebno skupaj zavijati in se jim ves čas zelo dobrikati. Tako skoraj zagotovo naš trmasti in uporniški Ivek še vedno ni dojel, da v primeru, če ogroziš ali prideš v konflikt z vidnim posameznikom ali skupino teh  iz vrhov ljubljanskih elit, moraš računati, da se bodo počutili ogroženi tudi vsi drugi in s tabo ter tvojo ljubljansko kariero bo hitro konec. Nič ti ne bo pomagalo ali te reševalo, če se boš skušal kakšni drugi skupini iz ljubljanskih elit dobrikati in pri njej iskati zavetje na politični, strankarski, ideološki ali kakšni podobni osnovi, ker ko imajo ljubljanski elitneži občutek, da bi lahko bili ogroženi, postanejo zelo složni in takoj strnejo svoje vrste. Rešiš se lahko le tako, da se javno pokesaš in priznaš njihovo intelektualno premoč ter seveda takoj utihneš in se ne trudiš več štrleti iz povprečja in siliti tja kjer ti ni mesto. Če vsega tega pravočasno ne spoznaš, se boš čez čas kot politi cucek in od vseh popljuvan tako ali tako vrnil tja od koder si svojo ponesrečeno pot zavožene kariere začel.

Da pa bi nek nepomemben slovenjegoriški Vogrinov Ivek še pisal knjige s politično vsebino, v katerih bi celo obračunaval s kakšnimi politično ter oblastno pomembnimi osebki, pa tam v elitni Ljubljani meji že na popolno norost in je razumljeno kot nekaj skoraj še nevidenega in popolnoma nesprejemljivega. Če bi naš uporniški Ivek napisal kake črtice o folklornih znamenitosti svojih rojakov ali mogoče pravljice za otroke ali bi sklepal kakšne verze in se predstavil kot naiven ljudski pesnik, to bi nekako še šlo in mogoče bilo tudi v Ljubljani celo sprejeto. Vsaj pri politikih in novinarjih. Bi pa ga potem raztrgali ljubljanski pisatelji in pesniki in njegovo umetniško delo razglasili za slaboumna in diletantska kracanja nevredna pozornosti razgledanega in umnega bralca.

Popolnoma vseeno je in čaka te enaka ali podobna usoda, če prideš v malomeščansko Ljubljano kot državni poslanec ali kot v svojem okolju uspešen gospodarstvenik ali kot perspektiven strankarski kader, če takoj po prihodu ne izkažeš potrebne poslušnosti in ponižnosti ter v nobenem primeru ne ogroziš intelektualne superiornosti pomembnežev v svojem novem ljubljanskem delovnem in bivalnem okolju, ker potem se ti ne bo dobro pisalo. Ljubljana te čez čas prav grobo izpljune in težko, da se boš še kdaj imel možnost vrniti. Primer Ivana Vogrina je le eden od mnogih, ki to dokazujejo in potrjujejo.

Janša tudi po Janši!

Slovenske politične elite, ki so odstranile Janševo oblastno garnituro sedaj nadaljujejo Janševo politiko. V čem tako bistvenem pa se razlikuje končni rezultat uvajanje diktature, če se ta uvaja na bolj grob ali malo bolj mlačen način? Na koncu smo tako na istem.

Vedno bolj pa se sprašujem kdo v resnici vodi sedanjo vlado, ki ji načeljuje premierka Alenka Bratušek in koliko svobode ter vpliva sploh ima prva dama vlade na odločitve, ki se sprejemajo? Ne morem se nekako znebiti občutka, da v ozadju slovensko politiko vodi ter delo vlade in parlamenta usmerja trojček Virant - Pahor - Janša. Ob tem pa tudi nisem prepričan, da mogoče prav v tem trenutku Virant premierki Bratuškovi ne zvija rok zaradi njene magistrske naloge in morebitne blamaže do katere bi lahko prišlo v primeru, da se njena naloga razglasi za plagiat. Premierka, ki bi bila pod takšnim pritiskom tihega ali prikritega izsiljevanja, pa ne bi bila verodostojna in samostojna in s tem bi bila pod vprašaj postavljena tudi verodostojnost celotne vlade ter vladajoče koalicije.

Odgovor na to vprašanje in dilemo bomo dobili kmalu. Manever predsednika parlamenta Janka Vebra s povabilom nekaterim vstajniškim skupinam na pogovor o nečem o čemer se, kot se je potem izkazalo, niti ni več mogoče pogovarjati, se je izjalovil, ker Vebru ni uspelo doseči tega kar si je želel. Dosegel je morebiti le to, da je med posameznimi vstajniškimi skupinami najprej prišlo do določenega medsebojnega  nezaupanja, da bi potem hitro skupno ugotovili namere oblastnih elit ter se na koncu poenotili in kot vse kaže, še bolj strnili vrste.

Odločilni test kam želi nova oblastna garnitura s svojimi, tokrat pa kot kaže res pravimi botri iz ozadja,  popeljati državo Slovenijo, bo prav v tem ali bodo vztrajali in spremenili ustavo ter zakon na področju omejevanja neposrednega referendumskega odločanja državljank in državljnov ter v ustavo še zapisali tisto zlovešče zlato fiskalno pravilo. Kot kaže so se politične elite v državnem zboru že dogovorile in dosegle soglasje, da se ustava spremeni in dopolni z zahtevami Bruslja. Po tem dnevu v državi Sloveniji ne bo nič več tako kot je bilo še dan pred tem, da malo parafraziram besede nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ki jih je izrekel ob osamosvajanju Slovenije. Skozi na široko odprta vrata bo v Slovenijo vstopila diktatura.

Prav te dni je Virant začel socialni dialog s sindikati javnega sektorja glede novih vladnih predlogov za stabilizacijo javnih financ, kot se temu uradno reče, ali kot bi temu kar po domače lahko rekli, o novih predvidenih ukrepih na področju števila zaposlenih in nižanju plač v tem družbenem sektorju. Če bodo poslanke in poslanci državnega zbora s svojo odločitvijo ob koncu aprila v ustavo zapisali tisto nesrečno zlato fiskalno pravilo ter odpravili možnost referendumskega odločanja ljudi, potem lahko temu Virantovemu sestankovanju s sindikati mirno rečemo kar čisto politikantsko nategovanje sindikatov in zaposlenih v javnem sektorju in zguba časa. Upam, da se sindikati javnega sektorja ter tudi sindikati realnega sektorja tega zavedajo in se bodo v teh dneh odločno pridružili zahtevam vstajniških skupin, da se odločanje o spremembah in dopolnitvah ustave vsaj odloži, če že ne kar dokončno ustavi.

Doslej nisem bil posebej vnet zagovornik takojšnjih predčasnih parlamentarnih volitev. Po vsem tem kar se nam zadnje dni dogaja in kar se nam še pod oblastjo aktualnih vladajočih političnih elit še obeta, pa sem začel svoje mnenje spreminjati in sem vedno bolj prepričan, da bi jih s pritiskom ljudstva morali kar najhitreje doseči. Zahteve ljudstva pa bi tokrat morale biti ne le odstop vlade in razpustitev parlamenta, temveč bi morale  segati širše, vse tja do predsednika države.  Za Janeza Janšo velja v velikem delu ljudi prepričanje, da je zelo nevaren načelom demokracije in temeljnim ljudskim svoboščinam. Tudi sam tako mislim. Vendar sem vedno bolj prepričan, da je vsaj enako demokraciji in ljudskim svoboščinam nevaren tudi Gregor Virant. Ne besede, štejejo le dejanja in končni rezultat.

O mrtvih vse dobro!

Umrla je Margaret Thatcher

London − Umrla je legenda britanske politike 20. stoletja, nekdanja konservativna premierka (v letih od 1979 do 1990) in baronica Margaret Hilda Thatcher, bolj znana ko Železna lady in ženska, ki je je kot predsenica vlade stavkajoče in demonstrirajoče obupane delavce javno označila za drhal.


Danes torej jokajo in žalujejo vsi, ki imajo za to razlog in so imeli ali še vedno imajo od njene politike velike materialne, finančne,  politične in druge koristi. Drhal v Britaniji in širom Evrope ter sveta ne joka in ne izreka velikih besed, temveč ji ob večnem odhodu, le kot človeku, ki zapušča ta nesrečen svet, izkazuje čast z molkom ter dostojanstveno rahlo sklonjeno glavo.

Dediči njene neoliberalne ter krute izkoriščevalske politike po Evropi in svetu, prikriti fašisti ter drugi tirani in krvosesi imajo razlog, da so danes  žalostni in zaskrbljeni. Ker drhal je zaradi svoje nesreče prenehala jokati in stokati ter upogibati svoje izmučene hrbte in je uporniško dvignila glave ter glasno spregovorila. Vsak dan bolj glasno, odločno ter pogumno. Tudi pri nas v Sloveniji.

Grozljiva spirala propada držav skupne valute evra z juga EU povezave!

Slovenci in mogoče tudi kje drugje, poznamo pregovor, ki pravi, da se hudič skriva v podrobnostih. Vendar je pri tem potrebno biti previden in sporočilo pregovora kdaj pa kdaj tudi odmisliti, če želimo nek družbeni ali ekonomski pojav ali proces res razumeti. S temi „podrobnostmi“ imamo potem lahko pri razumevanju nekih pojavov ali procesov velike težave, ker nas pogosto hudo zavedejo ter v poplavi informacij in podatkov zapeljejo od splošnega k posameznemu ali od bistvenega k nebistvenemu ali manj pomembnemu. S takšnimi „podrobnostmi“ sploh radi na veliko opletajo in poveličujejo njihovo pomembnost razni politiki, strokovnjaki in drugi, ki imajo določen interes, da nekega pojava ali procesa ne razumemo ter si ga na koncu potem razlagamo tako kot ustreza njim ali določenim interesnim skupinam.

Pretekle praznike sem izrabil in na spletu iskal razlage kaj se je v resnici pred nekaj leti zgodilo v ZDA, ko sta se jim je sesula njihov trg nepremičnin ter finančni in bančni sistem, kar je spravilo v obup več sto tisoč pripadnikov ameriškega srednjega razreda in iz njih naredilo bankrotirane reveže. Bolj mi je uspevalo razumeti sistem funkcioniranja financiranja hipotekarnih kreditov za masovne nakupe nepremičnin in potem nekajletnega zavajanja ter izžemanja ljudi z raznimi finančnimi manipulacijami, manevri ter zavajanji, bolj grozljiva podoba celotne zgodbe je postajala. Na kratko obnovimo zgodbo. Banke so spodbujale ljudi ameriškega srednjega razreda, da najemajo hipotekarne kredite za nakup nepremičnin in se pri tem zadolžujejo daleč preko svojih finančnih zmožnosti. Tiste zainteresirane kreditojemalce, ki so v začetku bili vsaj malo pametni in so se zavedali svojega finančnega dometa in mogoče celo oklevali, so bankirji s prefinjeno shemo raznih možnosti reprogamiranja in drugimi v sistem vključenimi zavajajočimi finančnimi malverzacijami ter manevri prepričali v najem kreditov in jim pri tem zagotavljali ter jim dokazovali, da bodo v naslednjih letih plačevali vedno manj. Velika večina kreditojemalcev je že po enem letu spoznala, da so zavozili in da bremen več ne zmorejo. Prav ta trenutek so pogoltni bankirji tudi čakali. Aktivirali so svoje v sistem vgrajene uničevalne mehanizme in tako zavedli in prisilili ljudi, da so nekaj malega zmanjšane obroke posojil še nekaj let plačevali, da bi potem na koncu padli v osebne in družinske bankrote ter izgubili vse kar so do takrat vplačali, vključno z nepremičninami za katere so plačevali. Velika večina med njimi je tako ostala brez vsega, ker niso pravočasno izstopili iz sistema v katerega so se pustili ujeti. O samomorih, družinskih tragedijah in drugih nefinančnih posledicah te zgodbe, tokrat ne bomo razglabljali in jih navajali.

Ko sem imel občutek, da v osnovi razumem kaj se je v teh preteklih letih v ZDA dogajalo in kako je sistem funkcioniral, sem se lotil malce naivne primerjave tiste ameriške zgodbe z našo evropsko. Tam v ZDA so bili žrtve sistema hipotekarnih kreditov pretežno pripadniki srednjega sloja in kakšno usodo so na koncu doživeli nam je sedaj znano. V Evropi in predvsem v njenem evro območju je zgodba sicer malo drugačna, sistem pa je prav grozljivo podoben tistemu ameriškemu hipotekarnemu. V evro območju EU povezave kolo finančnega propada prav tako vodijo evropske in svetovne finančne organizacije ter administracija v Bruslju in so žrtve države juga ter posamezniki v teh državah le posredno. Relativno lahko je najti razlage zakaj naj bi se države juga evro območja EU povezave znašle v hudih in nepremostljivih težavah. Naj kar takoj zapišem, da tem razlagam vedno manj verjamem. Tudi sprejete ukrepe evropskih in svetovnih finančnih institucij ter Bruslja in nekaterih vodilnih držav severa z Nemčijo na čelu, s katerimi naj bi skoraj bankrotiranim državam juga „pomagali“ v glavnem poznamo. Seveda ne vseh in veliko tega pomembnega ter usodnega je še pred javnostjo skrbno prikrito.

Tem nesrečnim državam juga evro EU povezave se je vsilil politično oblastni ukrep, ki smo mu nekoč v naši deželi kar lepo po domače rekli prisila uprava, ki jo izvaja tako imenovana trojka. Drugi ukrep je, da se je navidezno v te države plasiralo ogromna denarna sredstva s katerimi pa se k gospodarskemu in finančnemu okrevanju prizadeti držav le malo ali nič ne pomaga, temveč se s tem denarjem v glavnem poplačujejo veliki upniki iz držav severa EU povezave in mednarodnih finančnih institucij. In potem poznamo še tretji ukrep, ki od prizadetih držav zahteva odprodajo vsega kar je v teh državah še vrednega. Od gospodarskih subjektov do naravnih bogastev ter uvajanje tako imenovanih reform s katerimi se prebivalcem teh držav odvzemajo pravice in svoboščine ter se jih peha v vedno večjo bedo in siromaštvo ter odvisnost.

Rekli boste, vse to vemo, vse to vsak dan prebiramo in gledamo v medijih. Res je. Vendar nečesa pomembnega pa le ne vemo in o tem ne morete nikjer ničesar prebrati in ne slišati. In teh vprašanj, ki so v resnici najbolj pomembna, pa si sploh ne zastavljamo. Kako in kdaj bodo te prezadolžene države evro območja juga EU povezave, ki so jim s sistemom „reševanja“ okrog vratu obesili še nove velike finančne obremenitve in jim ob tem sesuli realni ter javni sektor, jih prisilili v razne privatizacije ali prodaje premoženja in naravnih virov pod ceno, sploh lahko vse te ogromne kredite vrnile. Ste doslej uspeli kje prebrati ali slišati kdaj bodo po kakšnih načrtih oziroma vsaj realnih predvidevanjih, lahko Grčija, Španija, Ciper, Portugalska in še katera prizadeta država juga, sposobne iz lastnih nacionalnih gospodarsko finančnih virov in akumulacij poravnavati svoje obveznosti, se sočasno še razvijati in svojemu prebivalstvu nuditi znosne pogoje dela in življenja?

Slovenijo kar mirno prištejte med zgoraj naveden države in si ne domišljajmo, da nam bo prizanešeno. Vrnimo se h gornjemu zelo pomembnemu ter usodnemu vprašanju, kakšna je v resnici usoda teh odvisnih držav. Bodo sploh kdaj sposobne povrniti svoje dolgove in se postaviti na lastne noge? Seveda ne bodo, ker jim teh kreditov tudi nikoli ne bo potrebno vrniti in jih tudi vrniti še dolga desetletja ne bi zmogle. Kakšna bo usoda ljudi živečih v teh državah in njihovih držav samih pa je že danes znana ter je bila tudi načrtovana.

Tako kot ameriški naivni kreditojemalci niso do konca izstopili iz sistema hipotekarnih kreditov in so na koncu ostali brez popolnoma vsega in so bankrotirali, tako države juga evro skupine EU povezave ne izstopijo iz sistema evra in nas vse skupaj čaka enaka usoda kot so jo doživeli ameriški kreditojemalci. Sistem uničenja je skoraj popolnoma enak, le udeleženci in žrtve so drugi. V ZDA so ogromne profite ali dobičke iz funkcioniranja njihovega zločinskega hipotekarnega sistema pobrali bančniki in druge z njimi povezane pravne ter fizične osebe. V Evropi ter evro skupini EU povezave kjer so žrtve kar cele države juga, pa bodo po skoraj popolnoma enakem izkoriščevalnem sistemi velike dobičke pobrale nekatere mednarodne in EU finančne institucije ter gospodarsko in finančno najmočnejše države severa EU povezave z Nemčijo na čelu.

V ZDA hipotekarni in drugi temu podobni izkoriščevalski kreditni in finančni mehanizmi nad lastnimi državljani. V evro skupini EU povezave skupna valuta evro in v drugih manj razvitih delih sveta vojaška sila, so doktrine osvajanja, izkoriščanja, siromašenja, ropanja, kolonijalizacije ter zasužnjevanja celih držav juga EU povezave ter v njih živečih ljudi. Kako dolgo še ?

Pretresljiva zgodba h kateri se moramo vrniti!

Vir: DELO, sob, 06.04.2013

Odličnjakinjo strpali na psihiatrijo

Niti zahtevanih sto tisočakov odškodnine ne bo zacelilo duševnih ran Anje, ki so jo iztrgali iz objema matere.

Zgodba sprva srečne družine iz Satahovcev pri Murski Soboti na prvi pogled ni prav nič neobičajna, če ne bi država na celi črti poteptala otrokovih želja. Starša sta po nekaj letih zakona spoznala, da skupno življenje ni več znosno, in sta se leta 2004 ločila. Takrat je bil starejši sin že polnoleten, mlajša Anja pa jih je dopolnila šele deset, zato so o njeni usodi odločali drugi.................................


Ne moremo ubežati svoji vesti in vse slabo pride nekoč za nami. Današnji slovenski mediji nas svojimi pisanji vračajo v čas začetka pomladi ( februar, marec ) leta 2008, ko so ti isti mediji javnosti posredovali pretresljivo zgodbo nesrečne prekmurske deklice, ki bi rada živela pri materi, pa ji vplivni posamezniki in institucije te države tega niso dovolili. Takrat sem zapisal, da se je nad deklico izvršilo nezaslišano, strokovno, policijsko, institucionalno in pravno nasilje in pri tem prepričanju še danes vztrajam. Pet let je minilo od takrat in mnogi, ki so takrat v tej grozoviti zgodbi sodelovali bi se danes svoje vloge morali sramovati. Ker je šlo za tako krut in skrajno nečloveški način izvajanja nasilja nad nemočnim otrokom, sem se odločil, da tokrat ne moraliziram, temveč bom v nadaljevanju le povzel to kar sem takrat sam zapisal in kaj so v zvezi s tem objavljali slovenski mediji.

TV oddaja Trenja in dnevnik DELO: 

Mladoletnico preprosto zarubili

Velemojstri grozljivke, Vladimir Jerman, Pet 21.03.2008

Oče je dejal
Oče J. S. je zaprosili smo ga za mnenje o vsem, kar se je v petek zgodilo z njegovo hčerko (bil je zraven), in vprašali, kako je zdaj z njo, je na kratko odvrnil: »Lepo vas prosim! Zdi se mi, da ste prekoračili vse meje. Obrnite se na mojo odvetnico za medije v Ljubljani.«

Izjava brata
P. S., polnoletni brat prizadete A. S., želi ob sestrini kalvariji podati naslednjo izjavo: »Moj oče J. S. je zelo posesiven in maščevalen človek. Podobno kot A. S. se je dogajalo tudi meni, vendar v bistveno manjšem obsegu kot zdaj njej. Vprašanje pa je, zakaj oče nikdar ni hotel, da bi živel z njim jaz, ampak moja sestra. Bojim se, da bo zaradi tega, ker je oče sodni izvedenec na mursokosobškem sodišču, ta vpliv, ki ga ima na sodnike, v veliki meri škodil moji sestri. Bojim se, da bodo posledice za A. S. hude. Zakaj mu je toliko do A. S.? Bojim se, da zato, da bi prekril svoja pedofilska dejanja, ki jih je v preteklosti že počel, vendar sodišče otroku preprosto ni verjelo.«

Murska Sobota/Ljubljana - Jeseni bo A. S. iz Satahovcev pri Murski Soboti 14 let. Namesto da bi v domačem Prekmurju uživala mladost, mora z okna oddelka za psihologijo pediatrične klinike zreti na strehe stare Ljubljane. Podobno zatočišče so ji pred tem ponudili na sorodnem oddelku v Mariboru. Anja se upravičeno sprašuje: »Ali resnično moram umreti, da bi mi že enkrat dali mir in me pustili normalno živeti?«

Velemojstri grozljivke

Nad otrokom kot damoklejev meč visi sodba okrožnega sodišča v Murski Soboti. Sodnica M. Š. L. jo je dvakrat dodelila materi, tretjič pa očetu J. S. Z mnenji različnih izvedencev. Rezultat institucionalne skrbi za otrokovo blagostanje je bila sodna izvršba 14. februarja. Približno 15 policistov in kriminalistov je asistiralo medicinskemu osebju, da so odličnjakinjo 8. b II. soboške osnovne šole spravili v reševalno vozilo in odpeljali na psihiatrični oddelek mariborske pediatrije. Brutalni prizori izvršbe so bili filmski. Velemojstri so prejšnji petek grozljivko ponovili še bolj dramatično.

Mama pove: »V Mariboru je psiholog z otrokom opravljal pogovore in po treh tednih, 7. marca, je šla domov k meni. Pred tem so ji v bolnišnici, ker se je bala ponovne izvršbe, rekli, da je nihče ne sme na silo odpeljati. Zdravnica se je o tem tudi pogovorila z murskosoboško okrajno sodnico S. H. K., ki vodi izvršilni oddelek. Zdravnica je A. S. še potrepljala po rami rekoč, da je nekaj časa ne bo nihče rubil in da se bo lahko svobodno sprehajala.«
V petek, 14. marca, okoli devete, je A. S. iz kuhinje videla, kako na dvorišče pelje policijska marica. Zavpila je: »Mama! Mama! Spet grejo po mene!«

Že je na dvorišče pripeljala naslednja marica, za njo kombi nujne medicinske pomoči in druga vozila, med njimi več policijskih. Iz njih je poskakalo vsaj 20 ljudi, še več kot februarja. Zaprli so dvorišče in ulico, kot da lovijo nevarnega kriminalca. Prisluhnimo mami: »So kar prerezali ključavnico in vdrli. Odprem vrata na hodnik, že prihajajo izvršitelj, za njim kriminalisti in policisti ter več drugih. Odrinili so me h kuhinjskemu pultu. Hčerka se me je držala in jokala: 'Mama! Mama! Nikamor ne grem!' Obkrožili so naju, nato A. S. strgali od mene. Od pulta so mene potisnili h kaminu, ko vstopi moja sestra.«

Sestra nadaljuje: »Pretresena sem vprašala: 'Kaj delate tukaj?' Niso odgovorili. Usedla sem se na stol. Tisti hip, ne vem kako, se jim je A. S. izmuznila, stopila za mene, me objela okrog ramen in rekla: »Ne pusti me, nikamor ne grem!' Policisti so planili in naju ločili. Potem so A. S. zgrabili za zapestje, gležnje na nogah in čez život. Pet ali šest policistov jo je odneslo na hodnik in tako ukročeno položilo na nosila. Upirala se jim je, a so jo obvladali. Vse to je opazoval otrokov oče. Ko so jo položili na nosila, je otroku zapestje desne roke trdno stisnil njen oče, drugo pa zdravnica dr. N. K. iz zdravstvenega doma Murska Sobota. Preostalo telo so ji krotili policisti. Takšno so prevezali še s pasovi ter odpeljali v zdravstveni kombi.«

Nedotakljivi si dovolijo vse

Mama: »Mene so medtem pri kaminu tiščali na kolenih z glavo k tlom, da ne bi ničesar videla. Ko se je pomirilo, mi je izvršitelj M. H. iz Kamnika vročil odredbo o izvršbi in zapisnik o rubežu otroka. Vprašala sem ga, ali pozna pravilo, da mora izvršitelj izvršbo ustaviti, če otrok nasprotuje izročitvi. Mi je odvrnil, da pozna, in takoj odšel.«

Sestra: »Ko so A. S. polagali na nosilo, sem zdravnici in policistom rekla, da se otroka ne bi smeli niti dotakniti, kaj šele, da jo tako zverinsko vlečejo. Samo predirno so me pogledali, najbolj zdravnica, a so nadaljevali.«

Zunaj pa, nadaljuje sestra: »Z razdalje, pri cestni ograji, sta dogajanje opazovali Lilijana Ovsenjak, pravnica murskosoboškega Centra za socialno delo, in njihova L. N. In se smehljali.«

Mama: »Po odhodu izvršitelja mi pride sestra povedat, da lahko spremljam A. S. na poti. Nisem pa vedela, kam jo peljejo, saj mi nihče nič ni povedal.« Povedati mora še: »A. S. so prijeli oblečeno v pižamo. Med trganjem so ji strgali levo hlačnico, s takšno je šla na pot. Vseskozi v kombiju je jokala in po, mobitelu klicala na pomoč odvetnika, brata, teto in dedija. Med vožnjo je tudi opazila, da nas spredaj in zadaj spremljajo policisti, kriminalisti in izvršitelj v civilnih vozilih. Spremljali so naju do bolniške sobe, kot tudi otrokov oče in njegova partnerica J. S.«

Mamica, pomagaj

Nadaljuje: »Dr. K. je med vožnjo večkrat klicala mariborsko in ljubljansko pediatrično kliniko. Ne v Mariboru ne v Ljubljani otroka sprva niso hoteli sprejeti. Ko smo prispeli na Vrazov trg 1, zdravnica reče: 'Malo počakajte, grem se pomenit.' Izstopi, gre na kliniko. Rešilno vozilo obkrožijo policisti in kriminalisti. Ko se vrne, zdravnica reče: 'Zdaj gremo!' A. S., ki ni hotela izstopiti, je prijela medicinska sestra: 'Pridi, pridi, nič ti ne bo!' Oklenila se me je: 'Mama, mama! Kam spet grem? Kaj mi delajo? To ni oče ...' in jokala ves čas. Potem je šla le v nogavicah in pižami čez dvorišče na vhod in naprej v sobo. Vse do sobe so naju spremljali policisti.«

Nato: »V sobi je A. S. jokala: 'Mama, moja draga mamica, kam sem jaz prišla, kaj mi delajo, ne pusti me tukaj, ven me vzemi! Mamica, mamica, pomagaj mi!'«

Ob spominjanju mamo spet oblivajo solze. Potem nadaljuje: »Morala sem k bolnišnični zdravnici dr. M. B., otroka pa pustiti v sobi. Na pogovoru vidim, da za mizo sedijo kriminalisti, policisti, zdravnica dr. K. in medicinsko osebje in čakajo. Zdravnico prosim, da se ne bi pogovarjali v prisotnosti teh ljudi in jih je napotila iz sobe. Meni je rekla, da ne ve, ali bi otroka sprejela ali ne. Posredovala je dr. K., naj otroka sprejmejo, ker je v stiski. Zdravnica me je prosila, naj otroku jaz lepo razložim, da mora ostati. Kako to otroku povedati, ko vidiš tiste očke, ki te prosijo pomoči? Srce se mi je trgalo, ko sem morala otroka prepričati.«

Mama vsak dan iz Prekmurja prihaja na obisk k hčerki v Ljubljani: »A. S. se počuti slabo, ogroženo, slabo spi. Boji se, da jo bo oče s silo odpeljal.«

Moj takratni komentar:

Režim je sinoči pokazal svoj pravi obraz. Na začetku oddaje nas voditelj Slak najprej obvesti, da se je zganilo vse živo v tej zagamani deželi, ko se je izvedelo kaj bo predmet oddaje Trenja. Telefonski klici in grožnje ter  sodna prepoved, da ni dovoljeno v javnosti komentirati delovanja Centrov za socialno delo in podobnih režimskih institucij. Halo !!!! Naš domači Veliki brat je udaril, ko se je počutil ogroženega in zaščitil svoje zveste hlapce.  In na stran režima se je postavila celo varuhinja človekovih pravic !! Na stran deklice, ki so jo zaradi tega, ker ima rada mamo in želi živeti pri njej, odpeljali po nalogu očeta na  zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Ne. V zaščito je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek-Travnik vzela režim in njegove institucije. 
 
Kaj je že pred tem preden je postala varuhinja človekovih pravic počela spoštovana gospa ? Če mladoleten in nemočen otrok ne zasluži njene pomoči, čemu potem institut varuha človekovih pravic ? Mislim, da je čas, da spoštovana dama prepusti to mesto nekomu, ki bo svoje delo vedel, želel in upal opravljati v korist vseh tistih, ki so tovrstne pomoči nujno potrebni. In v prvi vrsti so to nedvomno otroci.

Predsednik Okrožnega sodišča v Murski Soboti v oddaji Trenja  javno zanika, da dejstvo, da je oče nesrečne deklice pri tem sodišču tudi sodni izvedenec, ni v prav ničemer vplivalo na odločitev sodnice, ki je pred tem dvakrat dosodila deklico materi in potem v tretje očetu. Spoštovani gospod predsednik o tem pa boste težko kogarkoli prepričali.

Dobili naj bi novo politično stranko!

Jih ni že dovolj in ali nas niso že prav vse dosedanje prav grdo izigrale, prevarale, pahnile v bedo, še dodatno kot narod razdelile, nas kot narod spravile na sam rob propada, nam uničile državo v katero smo pred dvema desetletjema polagali toliko pričakovanj in upanj, ustvarile toliko novih malih bogov v katere se deli naroda zaklinjajo in jim slaboumno verjamejo ter sledijo?

Odbor za pravično in solidarno družbo, ki se mu je v času slovenske ljudske vstaje pa do danes pridružilo kar 633 znanih in manj znanih ljudi iz celotne Slovenije, se je torej odločil, da se preoblikuje v stranko. Imenovala naj bi se  Solidarnost za pravično družbo. Na spletni strani odbora sem prebral programska izhodišča na osnovi katerih se nova stranka ustanavlja. Verjetno vodstvo Odbora pričakuje, da se bo velika večina članov Odbora vključila v novo stranko? Sam v to nisem ravno preveč prepričan, Eno je članstvo v civilno družbeni nestrankarski odporniški organizaciji kot naj bi Odbor bil in nekaj povsem drugega je biti član politične stranke, katere namen je prevzemanje oblasti. Veliko ljudi, ki se navajajo kot ustanovitelji nove stranke je že v preteklosti bilo članov raznih strank, nekateri so verjetno člani kakšne stranke še danes. Velik del članov  Odbora pa doslej ni bil aktiven v političnih strankah in to ne želi biti tudi v bodoče.

Preseneča tudi, da se vodstvo Odbora ni s svojim širšim članstvom posvetovalo o nameri ustanovitve politične stranke in si pridobilo njihovega mnenja o tem čisto političnem projektu. Dobršen del članov Odbora niti ni seznanjen kdo vse je v sedanjih organih Odbora in koliko teh organov sploh obstaja ter kdaj so se ustanovili. Pa tega vprašanja se niti ni preveč izpostavljalo, ker je očitno članstvo razumelo čas in okoliščine v katerih je Odbor nastal in začel delovati in da so se pač nekateri demokratični principi nastajanja ter delovanja Odbora morali začasno umakniti nekim drugim manj demokratičnim organizacijskim principom, ki so omogočili časovne, organizacijske, kadrovske  ter druge prilagoditve, da je Odbor lahko začel uspešno delovati.

Vse bolj očitno postaja, da energija vseslovenske ljudske vstaje slabi in nad doseženim je med ljudmi zaznati veliko razočaranj. Vstajniške skupine niti ne skrivajo več svojih medsebojnih nesoglasij in tudi med članstvom posameznih skupin so se pojavile velike razpoke ter razočaranja, kot da jih je velika večina pozabila, da vsaka revolucija, tudi ta mini slovenska, najprej požre lastne otroke. V vseh teh mesecih niso uspeli doseči vsaj nekega minimalnega soglasja za pripravo enotnega narodnega vstajniškega političnega programa ter oblikovati skupnega koordinacijskega organa vodenja aktivnosti. Vsaka skupina je kikirikala na svojem dvorišču ali jih je na enem občinskem dvorišču sočasno kikirikalo celo več in kot po pravilu vsaka po svojem notnem zapisu. Mariborčani, ki so vse začeli, so videli vzrok za vse težave v domačem županu in Občinskem svetu. Kot danes kažejo razmere so prišli iz dežja pod kap.

Ljubljančani in tudi Primorci so hitro spoznali, da riba vedno najbolj smrdi pri glavi in ne pri repu. Zaradi tega so bili slovenskim državnim in režimskim elitam tudi najbolj nevarni. O ostalih folklornih vstajicah, ki so so se občasno dogajale v drugih mestih in krajih pa sploh ni vredno izgubljati besed, ker niso nikogar ogrožale in niso mogle ničesar spremeniti.

Rezultat VLV je tako sila boren. Odletel je Janez Janša in njegova SDS-ovska garnitura. Pa še tega si VLV ne more v celoti pripisati, ker so se ob tem zgodile še druge pomembne stvari, ki so odpihnile z oblasti največjega sina kar jih je kdaj rodila slovenska mati. Mariborčani so se znebili svojega osovraženega župana, ne pa tudi občinskega sveta. In začasno je svojo hujskaško retoriko in  politiko zamrznil zlovešči Zbor za republiko. Sem morebiti še kak omembe vreden pozitiven rezultat VLV-ja pozabil omeniti? Bojim se da ne. Vse drugo je zaenkrat ostalo po starem. Ljudje še vedno živijo vsak dan slabše, število nezaposlenih se povečuje, lačnih, golih in bosih je vsak dan več, pravice ljudi se sedaj že skoraj na vseh področjih dnevno zmanjšujejo in omejujejo, grozi nam ekonomsko finančna ter oblastna okupacija Bruslja, mednarodnih finančnih institucij in držav severa EU povezave, nova oblast nadaljuje vse to kar je Janševa vlada začela in nastavila. Retorika današnjih oblastnikov je res bolj civilizirana in manj zastrašujoča. To je pa lahko tudi precej varljivo, ker ti sedaj pravzaprav niti nič veliko ne govorijo in prav za bati se je kaj bo, ko pa bodo spregovorili. Takrat nam bo verjetno vzelo sapo in takoj bomo hiteli delat nove luknje na naših pasovih, da svojih golih in lačnih riti ne bi vsem kazali.

Predsednik državnega zbora Janko Veber je že pokazal doktrino vladanja nove oblasti. Nekaj predstavnikov VLV je sklical in jim povedal, da naj govorijo, ker jim demokracija govoriti dovoljuje, spremeniti pa ne bodo mogli nič. In oni so seveda nekaj govorili in se pri tem verjetno počutili zelo pomembne, ne da bi se prav zavedali, da se tam smešijo, ker Veber in njegovi prav dobro vedo, da skoraj nikogar omembe vrednega večina njih več ne predstavlja. Je pa bilo videti vse skupaj demokratično. Tudi vtis morebiti lahko koga zadovolji, četudi je brez vsebine. In ta očitek naslavljam tudi na ustanovitelje nove stranke, ki nastaja iz Odbora. Zaenkrat ponujajo le politično organizacijsko formo s ponesrečenim imenom in demagoško vsebino, ker nimajo hrabrosti stopiti v prazen politični prostor. Verjetno ne bi bilo evropsko?

Drugi obrazi - stara praksa!

Predsednik državnega zbora Janko Veber ( SD ) jim je nastavil zanko in predstavniki skupin vseljudske slovenske vstaje bi se vanjo skoraj pustili ujeti. Kot danes poročajo mediji, so nastavljeno past spregledali in se povabilu Vebra na pogovore o neposredni demokraciji in nameravanih spremembah ustave in zakonodaje na temo referendumov, ne bodo udeležili. 

To je dobra in politično ter strateško modra odločitev, ker v druščini sogovornikov, kot si jo je Veber zamislil in na pogovore povabil, s katero bi se o tem zelo pomembnem vprašanju rad pogovarjal, res nimajo kaj iskati. Slabo pa je to, da se predstavniki Vseslovenske ljudske vstaje ( VLV ) pri tem obnašajo kot slon v trgovini s porcelanom. Aktualna slovenska oblast je legalna in ji tega ni mogoče odreči. Lahko se sicer razpravlja o njeni vprašljivi legitimnosti ter kredibilnosti, vendar to ne bi smel biti razlog, da se z aktualno slovensko vladajočo politiko in oblastjo ne bi vzpostavil potreben dialog. Druge oblasti Slovenija trenutno nima in je v kratkem tudi ni pričakovati. Trditve, da če bi bile predčasne volitve, bi bili drugi obrazi in druga politika. Gospe in gospodje malo resnosti in objektivnosti prosim. Z vso odgovornostjo si upam zapisati, da če bi bile danes predčasne volitve, bi dobili še vse kaj slabšega kot se nam je po zamenjavi Janševe garniture, sedaj dogodilo. 

Edini razumen in moder razlog predstavnikov VLV, da so zavrnili Vebrovo povabilo, je lahko le nabor povabljenih, ker z nekaterimi od teh civilno družbenih skupin pa slovensko ljudsko vstajniško gibanje res nima in ne more imeti nič skupnega. Ostali razlogi, ki jih predstavniki VLV navajajo za svojo neudeležbo pa so ne le neresni, temveč že kar absurdni. Danes, ko se nad državo zgrinjajo temni oblaki nevarnosti kapitalsko finančne okupacije države s strani Bruslja ter držav severa EU povezave in popolnega izničenja še tega malo suverenosti kar je državi ostalo, zahtevati odstop vlade in razpustitev parlamenta, pa meji že na pravi državni samomor. Da potem v to vseslovensko zgodbo vmešavajo še zahtevo po odstopu ljubljanskega župana Jankoviča in s tem delajo celotno državo ujetnico zgodbe, ki jo morajo Ljubljančani razrešiti sami in doma na svojem občinskem dvorišču, pa je že prav neresno ter politično skrajno neodgovorno.

V VLV na bi, po pisanju medijev, vztrajali na stališču, da ne zavračajo dialoga, vendar bodo dialog vzpostavili samo s kredibilno in legitimno oblastjo, te kredibilnosti pa obstoječi sklic državnega zbora in vlada po njihovem mnenju nimata. Tak očitek bi lahko bil celo obojestranski. Vendar pustimo to, ker danes in tukaj imamo to politično garnituro na oblasti in ta pripravlja zlovešče ustavne in zakonske spremembe na področju omejevanja neposrednega odločanja ljudi. In ta slovenska politična ter oblastna garnitura je pod pritiskom predvsem zunanjih, pa tudi nekaterih domačih,  ekonomskih, kapitalskih, političnih ter drugih interesnih institucij, organizacij in vplivnih EU politik  zadolžena, da s sistemskimi spremembami omeji in zmanjša demokratične standarde v državi. To pa pomeni, da se je s to režimsko garnituro v tem trenutku potrebno ne le pogajati in pogovarjati, tudi če v njeno legitimnost in kredibilnost kdo dvomi ali  je celo niti ne priznava, temveč ji je v danih okoliščinah in nevarnostih, ki državi in ljudstvu pretijo od zunaj, mogoče v nekaterih primerih sprejemanja odločitev potrebno celo pomagati in ji politično kriti hrbet ter z ljudskim pritiskom opravičevati nekatere njene ukrepe in odstopanja od zunanjih zahtev.

Tudi sam mislim, da je oblastna politična elita zbrana okrog Vebra želela z naborom povabljenih na današnji pogovor diskreditirati VLV  in je zaradi tega bila odločitev, da povabilo zavrnejo modra. Niti najmanj pa niso bili modri razlogi, ki jih sedaj navajajo kot razloge za zavrnitev udeležbe. Prav pa je, da gibanje VLV vztraja na široki razpravi o predlaganih ustavnih in zakonskih spremembah glede neposrednih oblik odločanja ljudstva in tudi o zloveščem "zlatem pravilu", ki kot nekateri znaki kažejo, bi lahko ponovno postalo predmet obravnave in mogoče celo, zaradi tujih pritiskov, na koncu pristalo v slovenskem ustavnem in pravnem redu. Kaj lahko se nam na koncu vse to res celo še dogodi in takrat vse odgovornosti ne bomo pripisali le aktualnemu političnemu in oblastnemu režimu, temveč bo svoj del odgovornosti moralo prevzeti tudi vodstvo VLV, ki je s svojimi nerazumnimi pogojevanji zapravilo priložnost v tej nesrečni zgodbi sodelovati in na izhode vplivati. 

Današnja priložnost je torej zapravljena in to tokrat res ne po krivdi VLV, temveč Vebra in njegovega politikantskega mešetarjenja. Drugo priložnost pa si bo sedaj kar najhitreje moralo priboriti ali jo  celo izsiliti vodstvo VLV.  Jim bo uspelo?