Primer ljubezni in zvestobe, ki presune!

Rusija:Printskrin: Novosibirsk
Vir: telegraf.sr

Naslov medijskih vesti: Psička Maša, že leto dni čaka na vrnitev svojega ostarelega gospodarja, ki je odšel na zdravljenje v bolnišnico in se nikoli več ne bo vrnil.

Užaloščena psička Maša se vsak dan vrača v bolnišnico v katero so pred dvema letoma na zdravljenje sprejeli njenega gospodarja, ki je potem po enem letu zdravljenja in bivanja v bolnišnici umrl in ga sedaj vsak dan že dvanajst mesecev še vedno zvesto čaka, Zvečer se odpravi  domov, da varuje njuno hiško in se potem naslednji dan zjutraj ponovno vrne. V času možakarjevega enoletnega bivanja in zdravljenja v bolnišnici je bila Maša njegova edina in vsakodnevna obiskovalka. Mediji objavljajo to presenetljivo in žalostno zgodbo kot prikaz velike ljubezni in zvestobe med človekom in psom in kar je, na žalost, vedno manj lastno nam ljudem v naših  medsebojnih odnosih.

Kot poročajo mediji se je psička Maša s svojo vztrajnostjo in izkazano neizmerno ljubeznijo ter zvestobo svojemu preminulemu gospodarju zelo prikupila pacientom, zdravnikom in ostalemu osebju bolnišnice, ki tudi vestno skrbijo za njeno vsakodnevno prehrano in so ji zagotovili tudi toplo in mehko ležišče v prostorih bolnišnice. Psičko je medtem nekdo celo že posvojil in jo odpeljal domov, vendar se je že po eni uri vrnila v bolnišnico čakat svojega gospodarja.

Predstojnik bolnišnice dr. Vladimir Bespalov še vedno upa, da se bo morebiti le še našel kdo, ki bo želel Mašo posvojiti, in ki mu bo verjela ter ga sprejela in tako počasi prebolela svojo veliko žalost.

Medicinska sestra Ala Voroncova pa dodaja, da ne verjame, da bi Maša še lahko sprejela kakega drugega lastnika in je prepričana, da se bo enako kot doslej še dalje vsak dan vračala v recepcijo bolnišnice in tam potrpežljivo čakala na vrnitev svojega umrlega gospodarja in prijatelja.

Slovenci smo poznani po svoji veliki ljubezni do svojih hišnih štirinožnih ljubljenčkov in v teh izkazovanjih ljubezni pogosto tudi zelo pretiravamo. Na žalost pa smo znani tudi po svoji brezbrižnosti in pogosto prav okrutnem ravnanju s svojimi živalmi. Mediji nas vsake toliko časa o kakšnih takšnih zaznanih necivilizacijskih in prav okrutnih primerih ravnanja z domačimi živalmi tudi obveščajo. Vida Čadonič Špelič, ki bi jo morali že zdavnaj zamenjati z nekom, ki premore nekaj več čustvene inteligence, pa v oko novinarske kamere, ko jo novinarji povprašajo kaj bo kot odgovorna državna uradnica storila, da se kakšno zaznano okrutno mučenje živali prepreči, potem blekne: "Takšno je je pač življenje!" Prav ima. S takšnimi ljudmi je pač takšno tudi življenje nemočnih in od človeka odvisnih živali.

Ko sem prebiral gornjo zgodbo o nesrečni psički Maši in njeni neomajni zvestobi in ljubezni do svojega lastnika ter njeni vztrajnosti v upanju, da pa se bo njen človek le pojavil, jo pobožal in bosta skupaj odšla v njun skromen dom, sem razmišljal kaj bi s to nesrečno Mašo naredili, če bi se to dogodilo v Sloveniji. Vsekakor bi jo iz prostorov bolnišnice na silo odstranili in jo strpali v zaklonišče za zapuščene živali kjer bi jo verjetno potem čez čas, ker se je ne bi dalo posvojiti, usmrtili. Prav mirno lahko temu rečete tudi ubili. V Sloveniji Mašine zgodbe vsekakor ne bi bilo. Pa takšne in podobne zgodbe o ljubezni in zvestobi vedno bolj nujno potrebujemo. Takšno je pač življenje - tudi v Sloveniji!

Se v otrobi neoliberalizma rojeva fašizem?

Vir: advance.hr

Španija, Madrid pred dnevi.

Dogodek o katerem slovenski mediji ne poročajo in se tudi slovenski politiki ter tudi vsi drugi samooklicani demokrati in varuhi človekovih pravic delajo gluhe in slepe.

Pred 39. leti je dne 20. novembra 1975 v Španiji umrl dolgoletni diktator in zvest zaveznik nemškega nacističnega zločinca Adolfa Hitletja general Francisco Franco. Na dan obletnice njegove smrti je v Madridu nekaj sto desničarskih neofašističnih mladih dedičev s fašistično ikonografijo, vzklikanjem profašističnih parol in fašističnim pozdravom z iztegnjeno desnico, obeležilo obletnico smrti ter spomin na tega španskega tirana in fašističnega zločinca.

Hitler, Mussolini, Franco in mnogi drugi nacistični in fašistični zločinci so že dolgo mrtvi. Preživeli pa so ideologi teh zločinskih ideologij in preživele so njihove ideologije, ki jih uspešno obujajo v življenje. Pri tem pa jim samooklicani profitno hinavski zahodni demokrati v EU in ZDA omogočajo širjenje in krepitev tovrstnih zločinskih desničarskih fašističnih ideologij in ustvarjajo gospodarske, finančne ter predvsem socialne pogoje za uspešno širitev fašističnih idej med mladimi. Pogosto se razni teoretiki in novinarji javno sprašujejo kaj naj bi sledilo neoliberalističnemu kapitalizmu? Odgovor se nam ponuja kar sam. Vulgarno izkoriščevalski neoliberalistični kapitalizem, ki so ga v Evropo instalirale ZDA ob ministriranju kapitalistično finančnih elit najmočnejših držav EU ter nekaterih svetovnih gospodarskih, finančnih in vojaških centrov ter institucij moči, se vedno bolj preveša v nov fašizem.

Da bi prikrili vedno nove in vse pogostejše pojavne oblike rojevanja tega novega fašizma v večini držav EU, si vedno znova izmišljujejo in propagirajo nove in nove oblike boja proti komunizmu, od katerega v teh dvajset in nekaj letih ni nikjer ostalo niti "k". Vsake toliko časa se sprejemajo nekakšne resolucije in drugi pravni, politični in ideološki dokumenti kot sredstvo za boj proti nevarnostim komunizma, katerih pravi namen je le odvrnitev pozornosti ljudskih množic od dejanskih težav in razmer v katere so pripeljane in s tem usmerjanje njihovih pogledov nazaj v preteklost namesto, da bi se soočili s težavami sedanjosti in usmerili poglede v vedno bol črno ter negotovo prihodnost. In v teh okoliščinah se rojeva val novega fašizma, ki bi ga danes morebiti še lahko kontrolirali in celo tovrstne ideološke ideje uspešno zavirali, če ne bi svojih intelektualnih in drugih družbenih moči izrabljali za demagoško namerno usmerjene spopade z že zdavnaj mrtvim komunizmom.

Skoraj ga ni pomembnejšega ekonomskega strokovnjaka ali politologa v svetu, ki danes ne bi priznaval, da je kapitalizem v veliki krizi in da je to kar danes pojmujemo kot neoliberalizem le prehodno obdobje v nekaj novega. In to novo, ki se rojeva in postaja vedno bolj glasno ter nasilno,  ima prav vse znane značilnosti novega fašizma. Predvsem države juga in vzhoda EU postajajo prav idealna gojišča razraščanja raznih fašističnih pojavnih oblik, ki jih sedaj lahko že kar dnevno zaznavamo, ker so vedno bolj vidna in opozarjajo nase. Proti temu pojavu se skoraj nihče resno ne bori, ne upira in na njegove nevarnosti ne opozarja. Bomo res ponovili zgodovinsko napako in na fašizem postali pozorni šele takrat, ko bomo že v popolnosti njegovi ujetniki in žrtve?

Fotografija tega tedna!

Moč in vpliv Velike lože "rumene kravate" sta v Sloveniji brezmejna!

Imamo pravno neuki pravico do pravno korektnega pojasnila?

Srečko Prijatelj, poslanec SNS

Pravico menda že imamo, vendar z njo nimamo kaj početi, ker pravno korektnega in nam pravno neukim razumljivega pravnega pojasnila ne bomo dobili. Da bi Ustavno sodišče ( US ) in ostali cvet slovenske pravne stroke polpismeni in pravno neuki raji razlagal in pojasnjeval stvari, ki jih tako nikoli ne bo mogla prav razumeti, pa le ne gre.

Na fotografiji na levi je nekdanji poslanec Jelinčičeve stranke SNS Srečko Prijatelj, ki je tam v letu 2011 imel malo smole ter se znašel v kazenskem postopku in bil seveda tudi obsojen na zaporno kazen precej daljšo od šestih mesecev in potem poslan tudi na prestajanje kazni. Tokrat nas ne zanima kaj je takratni poslanec Srečko Prijatelj zakrivil, da si je nakopal pozornost preiskovalnih organov in tožilstva, se potem znašel pred sodniki, ki so ga na prevzgojo poslali v zapor v trajanju več kot šest mesecev. V Državnem zboru so seveda takoj pričeli s postopkom za prenehanje mandata poslancu Srečku prijatelju in dne 17.03.2011 so v Delu med ostalim zapisali: Po izrečeni obsodbi se mora namreč parlamentarna mandatno-volilna komisija seznaniti z obvestilom okrožnega sodišča in izreči o podaljšanju mandata, nato pa se mora o podaljšanju mandata izreči še Državni Zbor. Mandat mu bo namreč po zakonu prenehal, in v kolikor mu ga ne bodo podaljšali, bo njegovo mesto zasedla njegova strankarska kolegica Sara Viler.

Poslanke in poslanci takratne sestave Državnega zbora mu ob glasovanju podaljšanja mandata seveda niso izglasovali in tako Srečko Prijatelj ni bil ne politični zapornik in ne politik v zaporu, temveč le še državljan Srečko Prijatelj v zaporu. Pika! Tudi Ustavno sodišče v tem, da so iz državnega parlamenta izgnali poslanca in ga po odločitvi pristojnega sodišča poslali v zapor ter mu tako onemogočili, da bi iz zapora prihajal ne seje državnega zbora in njegovih delovnih teles, ni videlo prav nič ustavno ali zakonsko spornega. Cvet slovenske pravne stroke takrat ni zagnal vika in krika, se razdelil na dvoje in se na smrt sprl okrog vprašanja ali je odvzem poslanskega mandata Srečku Prijatelju neustaven in nezakonit. Nihče tudi ni ustanovil nikakršnega odbora za varstvo človekovih pravic, nihče ni zganjal cirkusov pred zgradbo sodišča ali pred državnim parlamentom in sploh je tudi ljudstvo to odločitev Državnega zbora sprejelo kot nekaj najbolj samoumevnega in demokratično normalnega. Poslanke in poslanci Državnega zbora niso po tej odločitvi potem še mesece zganjali cirkusa na svojih sejah in se slaboumno prepirali ali je bilo prav, da so Srečku Prijatelju poslanski mandat odvzeli ali morebiti ni bilo prav in bi lahko kot zapornik še dalje sedel med njimi in sprejemal zakone in druge pomembne odločitve.

Janez Janša, poslanec SDS

 Potem pa se je zgodil primer poslanca stranke SDS v  Državnem zboru Janeza Janše, ki pa je vse postavil na glavo. Naenkrat ni bilo več nič tako kot prej. Tudi njega je namreč pristojno sodišče obsodilo na zaporno kazen precej daljšo od šestih mesecev in ga poslalo na prevzgojo v zapor. V državi Sloveniji pa je prišlo do prave revolucije. Nič več od tistega kar je še v primeru Srečka Prijatelja veljalo za ustavno in zakonito ter za pravno nesporno v  primeru Janeza Janše ni bilo tako. Cvet slovenske pravne stroke je kar ponorel in se med sabo še hudo sprl in javnost zasipal s prav presenetljivi strokovno pravnimi razlagami in tolmačenji kako je odvzem mandata poslancu Janezu Janši nezakonit in neustaven. Tisti del ljudstva v državi, ki ima nekaj več sivih celic kot kakšna domača kokoš in primera Srečko Prijatelj še ni pozabil, je od začudenja kar odprl usta in se vedno bolj glasno spraševal kdo je sedaj tukaj nor in kdo se iz koga norčuje?

Sprožili so se pravni in sodni proceduralni postopki v katerih so, kot lahko danes vidimo, uspeli dokazati le to, da pravni predpisi, ki se med tem niso kaj bistveno spremenili, in ki so veljali v času razreševanja primera Srečka Prijatelja, za primer Janeza Janše več tako močno in nesporno ne veljajo. Pika! To je namreč posredno dobršnemu delu pravnikov in ljudstvu sporočilo Ustavno sodišče, ki je Janeza Janšo kot zapornika vrnilo v poslanske klopi, ker bodo sedaj proučili ustavno skladnost zakonodaje na osnovi katere je obema, Srečku Prijatelju in Janezu Janši, prenehal mandat poslanca v Državnem zboru. S tem se je ustavno sodišče Slovenije, ne glede na to ali kdo to prizna ali ne, postavilo daleč nad izvršno in zakonodajno vejo oblasti ter primazalo krepko strokovno zaušnico kar lepemu številu eminentnih slovenskim pravnikom. Kaj pa si o vsej tej pravni in oblastni ter politično elitistični kolobociji misli ljudstvo pa tako nikogar posebej ne zanima. In Ustavno sodišče nam je s svojo avtoritarno odločitvijo sporočilo še, da ni nepomembno le kdaj, temveč predvsem koga se v kakem konkretno enakem ali zelo podobnem primeru obravnava in sankcionira. Nekoga se torej po dotlej pravno veljavnih predpisih sme sankcionirati in zaradi tega se ustavnost in zakonitost pravnih aktov in na njihovi osnovi sprete odločitve pristojnih organov ne more problematizirati. V nekem drugem primeru, ker gre pač za nekega drugega človeka in pripadnika druge politične elite, pa to kar je prej veljalo za neproblematično sedaj velja nujno preveriti kot problematično in ustavno sporno.

Če obveljajo današnje razlage nekaterih pravnih modrecev in Ustavnega sodišča, da so pravni predpisi na osnovi katerih so Janeza Janšo zabrisali iz poslanskih klopi, ustavno sporni in so Janšo vrnili v poslanke klopi Državnega zbora, potem so bili ti predpisi ustavno sporni tudi takrat, ko so iz poslanskih klopi nagnali Srečka Prijatelja. Če je bila Janezu Janši narejena pravna krivica, je bila enaka pravna in za povrh še nepopravljiva, krivica storjena tudi Srečku Prijatelju. Kaj pa sedaj? Krivice pa je potrebno popravljati so nam vsa pretekla leta govorili ti isti, ko so ljudstvo namerno siromašili in mu nalagali vedno nova bremena v korist poprav raznih preteklih krivic. ki so ali naj bi bile nekomu nekoč storjene.

Državljanke in državljani te države imamo pravico od Ustavnega sodišča zahtevati, da pojasni kako bo to različnost med primeroma Janša in Prijatelj pravno strokovno in predvsem korektno ter ljudem razumljivo pojasnilo. Pojasnilo nam seveda brez kakšnih pravno retoričnih telovadb ter nepotrebne strokovne in oblastne zvišenosti in nadutosti. Pa tudi na tisto vzvišeno in avtoritarno floskulo, da se odločitev Ustavnega sodišča ne komentira ne pristanemo. Še Božje odločitve so predmet naših premislekov in komentarjev in tako so in bodo tudi odločitve ljudi, ki sedijo in odločitve sprejemajo v instituciji imenovani Ustavno sodišče,

Od vodstva in strokovnih služb Državnega zbora pa imamo pravico zahtevati, da javno objavi prikaz glasovanj na seji Državnega zbora, ko se je odločalo o odvzemu poslanskega mandata poslancu Srečku Prijatelju. Ker hipokrizija v političnih elitah je tisto kar uničuje slovensko družbo in ogroža obstoj slovenske države. Politične in strokovne hinavce ter licemerje vseh vrst in v vseh političnih ter drugih okoljih naše družbe,  je potrebno enkrat končno že začeti razkrinkavati in njihove prave obraze predstaviti slovenski javnosti.

Očitno še vedno ne razumemo kaj se nam je dogodilo!

Prisilili so nas, da živimo v državi v kateri:

1. so pravniki uničili pravno državo, raztrgali ter poteptali pravo, si ga prisvojili ter se razglasili za edino zveličavne razlagalce kaj je pravično in pravno in kaj ni. Pravo so zamenjali in ga nadomestili s politikantstvom, ideologijo in demagogijo. Z argumentom moči njihovih manipulativnih  razlag prava, so si prisvojili nad družbo moč in pristojnosti, ki v demokratičnih družbah gredo izključno le voljeni zakonodajni, izvršni in celotni sodni veji oblasti.
2.  so ekonomisti zavestno in po nareku močnih kapitalskih in finančnih svetovnih centrov zavestno ali zaradi svojega velikega neznanja uničili nacionalno ekonomijo
3. so zdravniki ob pomoči skorumpiranih politikov razsuli zdravstveni sitem
4.so bankirji  zavestno v korist tujih finančnih centrov v bankrot spravili državni bančni sistem
5. univerze uničujejo znanje in se masovno razmetujejo z akademskimi naslovi in podobnimi častmi izbranim privilegirancem
6. cerkev je zavrgla moralo in etiko in ju nadomestila s pridobitniškimi dejavnostmi po načelih vulgarnega profitnega kapitalizma in razlago evangelija zamenjala z razlagami političnih in ideoloških desničarskih in fašistoidnih floskul
7. so politiki ( vsi: levi, desni in sredinski ) so že zdavnaj prenehali služiti lastnemu ljudstvu in se spajdašili z izkoriščevalskimi posamezniki in elitami EU ter drugih svetovnih političnih, finančnih, gospodarskih in vojaških centrov moči ter si po njihovih smernicah in ukazih prisvojili in razprodali državo ter pahnili ljudi v kapitalistično tlačanstvo in finančno suženjstvo.  Ne zanimajo jih več potrebe največjega dela prebivalstva, ker dobivajo navodila, napotila in ukaze iz Bruslja, Berlina, Pariza, ZDA in drugih centrov. Prepovedali so nam pravico do nacionalnega in državnega interesa. Kriminal in korupcija sta postala del družbenega sistema in vsakodnevne politične prakse.
 Državljanke in državljane so razdelili na tiste, ki so ali bi še lahko bili produktivni ( zaposlene in tiste, ki tvorijo rezervno armado brezposelnih  delavcev ), tiste, ki so jih uvrstili med družbeni strošek ( otroci, invalidi, ostareli in drugi ) in na delavce javnega sektorja, ki jim prav ta čas želijo rezati kožo s hrbtov ter ustvariti konflikt z vsemi ostalimi. Sta učiteljica ali medicinska sestra kaj krivi za naše mizerne mezde, našo brezposelnost in druge nadloge s katerimi se vsakodnevno srečujemo? Kako naj  brezposelni ali prekerni delavec ali drug slabo plačan delavec realnega sektorja sedaj sovraži in za svoje težave krivi vzgojiteljico v vrtcu ali učiteljico, ki uči njegovega otroka ali medicinsko sestro, ki mu bo mogoče že jutri nudila svojo pomoč in sočutje? Ne more, in tudi ne sme, ker so oba pripeljali v enak položaj in oba sta žrtvi tega vulgarnega neoliberalnega sistema.
Nekaj drugega pa je armada državnih in občinskih funkcionarjev in uslužbencev. Tam pa je temeljita reforma ne le zaželjena, temveč nujno potrebna. Vendar je tam skoraj ne bo ali pa bo minimalna in simbolična, le toliko, da se ustvari lažni vtis pravičnosti in enakopravnosti. Ker teh se pa politiki ne upajo lotiti.
8. mediji laži in manipulacije spreminjajo v edino zveličavno resnico ter obvezne ideološke dogme z namenom razdvajanja ljudi in spodbujanja medsebojne nestrpnosti ter celo sovraštva.
9. državljanke in državljani izigravajo slaboumne tepce, ki hodijo na volitve, plačujejo davke in položnice v pogojih v katerih niti lastnih otrok ne morejo nasititi, obleči in šolati. Delajo kot prekerni delavci, ki jih delodajalec lahko kadarkoli vrže na cesto. Mladi izobraženci delajo brezplačno kot pripravniki in vsi drugi delavci delajo za mizerne mezde ter brez osnovnih delavskih pravic in zaščite in vsi skupaj še vedno verjamejo ter nasedajo medijskim lažem in propagandi ( eni desnim in drugi onim drugim, ki bi naj bili levi )

Nič od tega nas ni doletelo slučajno ali bi se nam kar nevede in po nesreči zgodilo. To je sistem neoliberalne EU. Vse to in še veliko kaj drugega s čimer so nam uničili sedanjost in našim otrokom ter vnukom bodočnost, je načrtovano, usmerjeno ter zavestno ustvarjeno. To je naša usoda. Če so že naši generaciji uspeli uničiti življenje, poskrbimo vsaj za naše otroke in vnuke in skupaj ustvarimo pogoje v katerih bi lahko bilo njim boljše. To smo svojim otrokom in vnukom tudi dolžni. Svojo in usodo naših zanamcev bomo morali hitro vzeti v svoje roke in odločanje o nas in naši edini državi Sloveniji iztrgati iz rok skorumpiranih in s kriminalom obremenjenih slovenskih politikov ter zunanjih centrov moči. Če smo to že toliko krat skozi zgodovino zmogli, bomo zmogli tudi tokrat.

Takšno je pač danes stanje duha v Sloveniji!

Danes bom za spremembo nekaj vrstic posvetil temi o kateri na teh straneh praviloma ne pišem. O spolnosti in našem osebnem ter kolektivno javnem odnosu do te vsakodnevne in naravne človekove aktivnosti. Ker tudi o naši vsakodnevni prehrani, pitju, oblačenju, prijateljevanju, branju knjig, vzgoji otrok, izobraževanju in podobnih naših  aktivnostih pogosto ne pišem.

Nek razvajen mulec je v neki mariborski srednji šoli naletel na ravnatelja in učiteljico, ki naj bi v kabinetu počela nekaj kar se na takšnih mestih naj ne bi počelo. Vse to skrivaj posnel in potem pobalinsko objavil na spletu. Je to sploh kaka novica? Očitno v Sloveniji je, ker so to pograbili prav vsi slovenski mediji in se potrudili, da je zgodba prišla celo do ostarele babice in dedka, v od boga zapuščenem zaselku tam nekje v Slovenskih goricah ali Halozah, ki sta slučajno gledala TV dnevnik in potem še Rosvitine Odmeve na nacionalni TV, in ki kaj veliko drugih TV programov niti spremljati ne moreta. Ko sem spremljal Odmeve in pogovor voditeljice TV Rozike z medijsko najbolj razvpitim slovenskim osnovnošolskim ravnateljem Mercem in nekdanjo informacijsko pooblaščenko Natašo, sem ves v strahu čakal le še, da mi bodo ob koncu pogovora povedali, da nas to odkritje niti ne sme presenetiti, ker je ravnatelj bivši tajni sodelavec Udbe in član neke levičarske stranke in foruma 21 ter nesrečna učiteljica znana  komunistična ovaduhinja in velika častilka Kučana. Samo to je še manjkalo in celotna zgodba bi bila prav primerno današnjemu času zapakarina v politično in ideološko primeren paket, ki bi opravičeval takšno veliko medijsko pozornost dogodku, ki to sploh ni.

Včeraj smo doživeli pravi šolski primer velike slovenske medijske in malomeščanske hipokrizije, ko so o nekem dogodku največ govorili, moralizirali, se zgražali in obsojali predvsem tisti, ki bi v resnici morali molčati, ker bi tudi na njihovih grešnih dušicah lahko našli enake ali zelo podobne šume. Le javnosti odkrili in posneli jih niso ter potem tega na internetu objavili. Narod spomine hrani. Le malo pobrskati po svojih sivih celicah je potrebno in obudili si bomo spomine na govorice in potem tudi na medijske, portalske in blogerske namige povzete po tihih pripovedih ljudi zaposlenih na TV, v nekaterih uradih državne uprave in celo ministrstev ter drugih javnih ustanovah, zavodih in državnih institucijah, kaj vse lepega naj bi se občasno tam počelo in tudi kdo naj bi to počel. Kako že pravi star pregovor? Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen! Sedaj pa smo doživeli, da največ kamenja po obeh nesrečnikih mečejo ravno tisti, ki bi svoje roke morali potisniti globoko v žepe in se od te zgodbe samokritično obrniti vstran.

Pogum za takšno ravnanje nekateri današnji medijski in drugi hinavci seveda črpajo iz pozitivne zakonodaje, ker vedo, da jih takrat nihče ni posnel in ni dokazov za njihove sladke grehe in bi vsakdo, ki bi le namignil na njihova imena, zelo kratko potegnil na sodišču. Mnogi tisti, ki pa tihe in zamolčane sladke zgodbe teh hinavcev poznajo, pa danes molče ter od začudenja odprtimi usti spremljajo medijsko mrcvarjenje ubogega ravnatelja in nesrečne profesorice. Le malo kdo pa se pri tem vpraša kaj je z družinami obeh v zgodbo vpletenih in kako ti vse to prenašajo in kakšne bodo ali bi vsaj zanje lahko bile posledice tega okrutnega medijskega linča. So tudi družinski člani obeh nesrečnikov kaj krivi? Vam, hinavci pokvarjeni, njihove življenjske zgodbe res nič ne pomenijo? Kdo in kaj vam daje pravico, da se na tako primitiven način poigravate z življenjskimi usodami nič krivih ljudi?

Sta res načelo medijske svobode in pravna zaščita hinavcev lahko alibi za uničevanje življenj v to zgodbo vpletenih ljudi? Res si želim, da bi policiji uspelo najti dijaka, ki je to zgodbo objavil na internetu in da bi tudi njegovi straši vsaj v malem podelili vse muke in težave žrtev svojega sina. Ker očitno so v svoji vzgoji nekaj hudo pogrešili. In ne le oni, temveč so v vzgoji nekoč krepko pogrešili tudi starši vseh danes odraslih  hinavskih licemerjev, ki se sedaj naslajajo ob mukah obeh vpletenih in njunih družin.

Novodobni veliki in mali sužnji!

.........., ko kupuješ!

Vsake toliko časa se kdo spomni in naredi pregled življenjskih razmer ljudi v svetu, ki spominjajo na suženjska razmerja. Učinek teh analiz in objava podatkov koliko ljudi v svetu naj bi živelo v razmerah podobnih suženjstvu dobi nekaj skromnega mesta v medijih in potem ponovno vse utihne. Na teh straneh sem o tem pojavu pred časom, ko se je ponovno nekdo spomnil in ugotavljal koliko sodobnih sužnjev naj bi danes v svetu bilo, že pisal. Tokrat smo ponovno priča ugotovitvam, da naj bi v EU živelo več kot pol milijona ljudi v razmerah, ki jih lahko označimo za suženjstvo in od tega 7400 v Sloveniji. Iz razpoložljivih medijskih virov, ki temeljijo na ugotovitvah te fundacije, ki se s tem problemom najresneje ukvarja, sem razbral, da so v osnovi za določanje novodobnih oblik suženjskih razmerij bili precej nekritični in selektivni ter zelo ozki. V nepregledno velikem gozdu so torej iskali travne bilke ter male grmiče in v svoji veliki vnemi spregledali ves gozd.

Nekdo je zapisal, da jo je Slovenija v tej raziskavi še kar dobro odnesla. Da, bo že držalo, če se nam številka 7400 ljudi v suženjskem razmerju ne zdi velika. Meni bi se že ugotovitev, da v Sloveniji živi en sam človek v suženjskem razmerju zdela grozljiva. Časi se očitno hitro in zelo spreminjajo in to kar se nam je še pred nekaj desetletji zdelo nepredstavljivo, se nam danes zdi kot nekaj povsem običajnega in celo sprejemljivega ter takšna presenetljiva spoznanja nikogar več posebej ne presenetijo in ne ganejo. Že jutri bomo na današnje medijske zapise o suženjstvu v EU in Sloveniji pozabili in mirno živeli dalje in tako vse do naslednje kakšne takšne objave kake mednarodne fundacije. Slovenci smo pač praktični, še kar dobro izobraženi in zelo načitani. Tako pač vemo, da je že modri bradati stric Marxov Karlek tam nekje pred 170 leti v svojih, danes zamolčanih in skoraj prepovedanih knjižnih delih, zapisal, da se bo krog človeškega razvoja končal tam kjer se je nekoč v pradavnini tudi začel. V barbarstvu! Ker tega ne moremo spremeniti, se pač s tem posebej ne ubadamo in ne obremenjujemo. Kar se mora zgoditi se bo pač zgodilo in naj se zgodi.

Svetovni kapitalizem se v svojem dialektičnem razvoju sedaj že krepko preveša v nekaj čemur danes pravimo vulgarni neoliberalizem in čemur bi tudi prav mirno lahko rekli novi svetovni fevdalizem z že občutnimi elementi suženjstva kot nečesa kar bo potem hitro sledilo. Do zadnje, ali optimistično gledano, morebiti celo  do ponovljene nove prve razvojne dobe v našem človeškem bivanju, to je barbarstva, tako pač ni več daleč. Ker živimo danes v dobi izredno velike hitrosti, so tudi časovni prehodi iz enega razvojnega sistema v drugega relativno zelo kratki. To kar je nekoč moralo preživeti več tisoč generacij ljudi, da so iz enega razvojnega obdobja prešli v drugega, se danes dogaja le še nekaj človeškim generacijam. Zgodovinski človeški in družbeni razvojni krog se je začel tako hitro vrteti, da obstaja vedno bolj resna nevarnost, da nas bo družbeno razvojna centrifugalna sila enostavno zbrisala z obličja planeta imenovanega Zemlja.

Za kratek čas se ponovno in malo bolj resno povrnimo tem nesrečnim novodobnim sužnjem, ki živijo v EU in v Sloveniji. Številke, ki jih ta fundacija navaja za EU in Slovenijo seveda niti približno niso točne, ker so v resnici veliko večje. V tej mednarodni fundaciji, za katero sam niti prav ne vem od kje in kdo vse jo financira, seveda delajo zelo modre gospe in brihtni gospodje, ki še kako dobro vedo komu se kaže zameriti in komu se zameriti v nobenem primeru ne smejo. Tako  pri svojih iskanjih sužnjev po svetu v celoti spregledajo pojav kapitalističnega tlačanstva in finančnega ter socialnega suženjstva, ker kaj takšnega najmočnejšim in najvplivnejšim svetovnim gospodarjem ne bi bilo niti malo všeč. V svoji veliki vnemi, da bi našli novodobne sužnje, ki ustrezajo njihovim v naprej določenim merilom in kriterijem novodobnega suženjstva, kar spregledajo, seveda ne namerno, da so v kapitalistično tlačanstvo in finančno ter socialno suženjstvo pahnjene že kar cele države in celo regije držav. Pa ne le v Afriki in kakšnih delih Azije ali srednje in južne Amerike temveč tudi v Evropi. Tako so očitno pač v državah južne  Evrope v politično, vojaško, finančno in ekonomsko zasužnjenih državah med množico njihovih prebivalcev iskali tiste, ki so malo bolj sužnji od ostale večine in jih v Sloveniji našteli 7400.

Vi kar zamahujte z roko!

Predsednik ruske vlade Dimitrij Medvedjev je pred dnevi zahodne države opozoril, da se po končanih gospodarskih sankcijah, ki so jih uvedli proti Rusiji, vsa podjetja iz teh držav ne bodo mogla vrniti na ruski trg. Tudi če ruski premier Medvedjev tega sedaj ne bi javno povedal, se mi je to zdelo precej verjetno, ker so na mnogih gospodarskih in trgovskih področjih, ki so jih doslej pokrivala podjetja iz držav zahoda, njihova mesta zavzela podjetja iz drugih držav, ki sankcij proti Rusiji niso uvedla in tako tudi niso deležna  Ruskih povračilnih ukrepov. Da na tem področju razmere niso dobre, priča tudi predčasni odhod predsednika Rusije Vladimira Putina z vrha G20 v Avstraliji. Voditelji zahodnih držav članic G20 in tako seveda tudi večine ostalih, ki jih za roke vodijo in usmerjajo ter jim dejanja določajo ZDA, zelo podcenjujejo Rusijo in njeno politiko ter rusko sposobnost preživeti v ekonomskih okoliščinah v katerih bi največji del zahoda katastrofalno klecnil. O vlogi EU v tej zgodbi pa tako ni vredno niti posebej govoriti, ker imajo prav tisti, ki pravijo, da je EU pripeljana v stanje ameriške gospodarske, finančne in vojaške kolonije. Z morebitnim sprejemom in uveljavitvijo tistih treh nesrečnih politično- pravno- gospodarsko in finančno zavezajočih sporazumov med EU ter ZDA in Kanado ne bo moglo biti več prav nobenih dvomov v kolonialno podrejenost EU. S tem bo amerikanizacija EU dokončana in EU bo praktično čisto navadna kolonija ZDA v popolnem pomenu te besede.

Med članicami EU je kar nekaj držav, ki vedno bolj spoznavajo nevarne pasti v katere jih ob podpori nekaterih večjih vodilnih in ekonomsko močnejših evropskih držav peljejo ZDA in o tem tudi vedno glasneje govorijo. Kje pa smo v vsem tem mi Slovenci? Nam je seveda dodeljena le vloga malega in nepomembnega, prestrašenega ter molčečega opazovalca in izvrševalca, ki se pač mora s to vlogo sprijazniti in nositi tudi vse posledice. Slovenski gospodarstveniki že lep čas, čeprav nekam boječe,  opozarjajo, da se zgodba za naše gospodarstvo ne bo dobro končala. Če se ne bo dobro končala za naše gospodarstvo, se bo še veliko slabše končala za prebivalstvo države Slovenije.

Ukrajinsko krizo so brez slehernega dvoma zakuhali politiki EU in ZDA in se očitno pri tem krepko ušteli ter svet pripeljali na rob svetovnega vojaškega spopada. Mnogi politiki nekaterih držav članic  EU se tega že resno zavedajo in tako danes o Krimu sploh ni več govora, vedno bolj jasno postaja, da sta postali osrednja točka preloma in preizkusa zdrave pameti sedaj obe uporniški proruski vzhodno ukrajinski republiki in tudi kdo je pobil tistih 300 nesrečnih in nič krivih ljudi v malezijskem letalu,  skoraj več nikogar posebej ne zanima, ker tisti, ki o tem kaj morajo vedeti, to tudi zelo dobro vedo.

Po ukazu ZDA so politične elite v Bruslju, Parizu, Londonu in Berlinu, tudi v našem slovenskem imenu, uvedle gospodarske sankcije proti Rusiji, na katere so seveda Rusi odgovorili s povračilnimi gospodarskimi ukrepi. Državljani Slovenije bomo tako plačali davek za nekaj za kar nismo niti najmanj krivi in za nekaj česar nismo povzročili. Zakaj? Zaradi hlapčevskega obnašanja hudo razdeljene, med sabo sprte in nesposobne slovenske hlapčevske politike, ki ne ve kaj naj s svojo državo počne, kako in predvsem kam naj jo vodi  ter kako zavaruje dolgoročne interese ter koristi države in v njej živečih ljudi. Čeprav skušajo nekateri slovenski politiki, redki ekonomisti in mnogi veliki EU verniki in demagogi, v svojih javnih nastopih zmanjšati vpliv zahodnih sankcij proti Rusiji in ruskih povračilnih sankcij, na slovensko gospodarstvo in državno ekonomsko stabilnost, jim to ne uspeva ravno najbolje, ker jih sedaj že dnevno demantirajo slovenski gospodarstveniki. Na koncu bo seveda, tako kot vedno doslej, račun izstavljen slovenskemu gospodarstvu in državljankam ter državljanom države Slovenije.

S čim in kako pa si bo država Slovenija po končanju te nesrečne zgodbe, ker vsake zgodbe je enkrat konec in bo tako nekoč tudi te, opomogla in se ponovno poskušala postaviti na noge? Banke bomo po ukazu Bruslja morali prodati. Pravkar teče postopek prodaje 15 zelo pomembnih in relativno uspešnih državnih podjetij in razprodaja ter privatizacije še drugih državnih gospodarskih ter naravnih resursov se bodo še nadaljevale, vse tako dolgo dokler nam ne bo nič več ostalo. Veliko večino strateško pomembnih naravnih virov ( voda, gozdovi, infrastruktura in še kaj ), gospodarski in celoten finančni sektor bodo obvladovali tujci, ki jih bodo vodili njihovi multinacionalni profitni in tudi njihovi nacionalni interesi. Ker Slovenci smo se morali svojemu nacionalnemu interesu odpovedati oziroma so nam ga celo prepovedali. Vsi drugi ga smejo imeti, le Slovencem ni dovoljen. Pa za nič od tega s čimer smo stopili na pot lastnega samouničenja nam niso krivi Rusi!

Res je prišel čas, da bedaki obmolknejo in pametni spregovorijo!

Srbski filozof in profesor dr. Milan Brdar

Srbski filozof in profesor dr. Milan Brdar je v svojem intervjuju za "Svedok", ki ga je povzel spletni portal Web-tribune.com, podal definicijo današnje srbske politične elite:

"Političari su karikaturalne figure, ideološki deformisanih duša, koji na zapadnim parama, uz medijsko prostituisanje simulirajo elito, a u narodu vide samo stoku!"

Le zelo malo kritičnega razmisleka potrebujemo in zlahka ugotovimo, da ta kritična definicija politične elite ne velja le za srbsko, temveč v enaki meri tudi za hrvaško in slovensko. O političnih elitah v drugih državicah nastalih na tleh nekdanje skupne države Jugoslavije pa niti ni vredno veliko razpravljati in jih analizirati, ker si kake posebne tovrstne sociološke analize niti ne zaslužijo. Ker gre za tako izrazito marionetne politične elite, da so njihove notranje in zunanje politične podobe prav klavrne.

Po krvavem razpadu Jugoslavije in nastanku novih žepnih državic, so v teh novih državicah oblast prevzele elite, ki v resnici to sploh niso bile. Političnih elit pa ni ustvaril tudi propadli socialistični sistem. Prav mirno je mogoče te nove po osamosvojitvene vladajoče elite primerjati s kupom listja, ki ga je na hitro skupaj nanesel zahodni veter. Seveda ne povsem naključno, temveč po predhodnih zaslugah in danih obljubah in zavezah. Posledice vseh teh predhodnih zaslug in potem postopno realiziranih obljub in zavez, pa v prav vseh državicah bivše Jugoslavije že dve desetletji krepko plačujejo državljanke in državljani. Slovenija ni tu prav nobena izjema, čeprav se delamo, da smo mi nekaj povsem drugega in da je naša bodočnost zapisana z drugačnimi črkami kot bodočnost naših nekdanjih balkanskih sodržavljanov. Zapakirali so nas skupaj z vsemi ostalimi v enoten skupen balkanski ali južno evropski paket in vsem določili  enako usodo in bodočnost.

V nadaljevanju dr. Brdar pove kako doživlja in vidi današnje politične elite in ima v mislih seveda predvsem srbsko, čeprav to kar je povedal še kako zelo velja tudi za predvsem hrvaško in slovensko. Pravi, da so predstavniki teh novodobnih političnih elit predvsem šlampasti amateri, strokovni površneži, neodgovorni lenuhi, bolestno ambiciozni inteligentneži, ki svojih ambicij ne uspevajo ustvarjati nikjer drugje kot le v politiki, slabi in nad svojimi intelektualnimi in strokovnimi zmožnostmi ambiciozni profesorji z univerz, ki svoja tiha ter  prikrita nezadovoljstva in določene kompenzacije poskušajo ustvariti skozi politiko. Za vse skupaj pa velja, da so svoje duše in sebe v celoti prodali bogatim in politično vplivnim zahodnim političnim, finančnim in vojaškim elitam in mogočnežem. Njihova orožja s katerimi potem doma v svojih političnih, nacionalnih in gospodarskih okoljih obvladujejo ljudske množice pa so korupcija, kriminal, demagogija, politični amaterizem, laži in zavajanja, plutokracija in agresivna strankokracija ter podobna. Kaj od tega kar priznani srbski filozof ugotavlja za Srbijo pa za Slovenijo ne velja? Prav ničesar od navedenega ne moremo izločiti, lahko pa bi na osnovi naših slabih izkušenj še kaj dodali.

Prišel je čas, da modri prenehajo molčati. Še več, pravi dr. Brdar, to je čas, ko imajo pametni in odgovorni tisoč razlogov, da začnejo glasno govoriti in celo kričati. Težava je pa v tem, da jim mediji teh možnosti ne omogočijo, da bi se njihov glas dovolj slišal med ljudmi. To seveda velja tudi za Slovenijo kjer so mediji razdeljeni na dva pola in sicer na tiste, ki nekritično in navijaško podpirajo desnico ter medije, ki so se priklonili kapitalu zvesti politični sredini. Edini so si le v skupni in propagandni podpori EU, Natu, ZDA in neoliberalnemu kapitalu. Le dolgoročnih interesov naroda, države in vedno bolj osiromašenih ljudskih množic ne zagovarja in ne podpira prav nobeden slovenski medij. Občasno je še najbolj blizu temu rumeni tisk in kaka redka oddaja na nacionalni TV. Vseh drugih medijev nekaj sto tisoč slovenskih revežev v glavnem ne zanima. Zanje je v medijih prostora le še v črni kroniki.

Na vprašanje novinarja, kaj pa bi morali v družbi narediti, da bi pokvarjeni bedaki obmolknili in pametni glasno spregovorili, pa dr. Brdar odgovarja, da ne moremo v teh obstoječih razmerah narediti skoraj ničesar. Pravi, da raje pove tako kakor, da bi moral naštevati kaj vse in kdo vse bi moral v osveščeni in socialno ter politično prebujajoči se družbi res kaj narediti, da bi se razmere lahko začele postopoma spreminjati. In potem še pove, da morajo najprej svojo katarzo doživeti ZDA in potem še EU in se začeti ukvarjati sami s sabo ter se odgovorno in odločno soočiti s svojimi notranjimi velikimi problemi in težavami. Dokler pa bodo ZDA uspevale obdržati vlogo svetovnega policaja in bo EU le igrala vlogo njihove vojaške, ekonomske in finančne kolonije, pa kakih vidnih premikov na teh področjih ni pričakovati.

Kapelčani spominjajte se smrti svoje dolgoletne tradicije!

Nekoč zelo znano in perspektivno Vinogradniško podjetje na Kapeli, s še posebej zanimivo vinsko kletjo,so nesposobni mešetarji z raznimi nadvse zanimivimi manevri lastninjenja in prav čudnimi in nenavadnimi kadrovskimi telovadbami v preteklosti, spravili na smrtno posteljo. Potolažimo se vsaj z mislijo, da je smrt lahko kdaj istočasno tudi  rojstvo česa novega in boljšega.

Da tako, nekoč uspešno in po svetu znano vinogradniško firmo z dolgoletno tradicijo in prepoznavnimi vinskimi blagovnimi znamkami uničiš, pa že moraš biti pravi mojster podjetništva in gospodarjenja. Pogled nazaj tistih, ki uspevajo ohranjati še vsaj malo kratkotrajnega zgodovinskega spomina na dogajanja v vinogradništvu Kapela, razplet te nesrečne zgodbe seveda ne preseneča in dogaja se točno to kar so nekateri poznavalci razmer v podjetju in domačini že lep čas napovedovali. Ponovno se je dokazalo, da če želiš biti uspešen podjetnik moraš ob neprestanem pljuvanju, vedno in povsod, po komunistih in bivšem socialističnem sistemu, posedovati še tudi kake druge osebnostne lastnosti in kvalifikacije. Stranski opazovalec je v preteklosti lahko hitro dobil občutek, da so se odgovorni in pristojni pri neprestanih zamenjavah na vrhu kapelskega vinogradniškega podjetja prav trudili kako izmed slabih možnih kadrovskih kandidatov izbrati res tiste najslabše in najmanj sposobne.

Okrožno sodišče Murska Sobota je objavilo sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave za lastniško povezani družbi Tovarno močnih krmil Črnci ter za Kapelo, vinogradništvo in vinarstvo. Predlog za začetek postopka je vložil sam dolžnik, torej direktor obeh družb Franc Podlesek, saj sta podjetji trajno nelikvidni in dolgoročno plačilno nesposobni.

Če že kaj v življenju počneš, potem počni to pač na nivoju in kot se spodobi, če želiš, da te bodo pozni rodovi sploh še pomnili. Uničiti eno uspešno in perspektivno podjetje za Slovenijo res ne predstavlja nek poseben presežek. Takim zgodbam smo v tej državi priča skoraj vsak dan zadnjih dvajset let, odkar smo svojo narodno in državno usodo Slovenci vzeli v svoje roke. Če že uničuješ, potem uniči hkrati vsaj dve nekoč dobri in uspešni podjetji in pomnilo se te bo.

Po načrtu finančnega prestrukturiranja bi bil celoten učinek prisilne poravnave za Kapelo 2,7 milijona evrov, za Tovarno močnih krmil Črnci pa 2,4 milijona evrov. Nekaj ločitvenih upnikov bo poplačano v tem in prihodnjem letu v celoti, upniki z navadnimi terjatvami pa bodo poplačani v osmih letih v višini 20 odstotkov terjatve. Po prisilni poravnavi znašajo kratkoročne terjatve za Tovarno močnih krmil Črnci 5,4 milijona evrov in dolgoročne obveznosti 1,8 milijona evrov. Skupaj obveznosti Kapele znašajo 4,3 milijona evrov, po prisilni poravnavi pa bodo torej upniki poplačali v višini 1,6 milijona evrov. Tako danes žalostno novico sporoča pomurski spletni portal pomurje.si. 

Oglasila se je tudi že država kot pravna lastnica dobršnega dela zemljišč na katerih raste znamenita kapelska vinska trta in zagrozila, da bo vinogradniškemu podjetni na Kapeli odvzela koncesijo in bo tako vinograde ponudila komu drugemu in veliko bolj uspešnemu ter skrbnemu gospodarju. Omenja se zelo uspešno in razvojno ter tržno naravnano podjetje Radgonske gorice iz Gornje Radgone. Le želimo si sedaj še lahko, da država ne bo preveč pogoltna in morebitnega novega koncesionarja iz Gornje Radgone ne bo izsiljevala z ekonomsko nemogočimi pogoji v želji, da vsaj deloma zakrpa svoje finančne luknje nastale v sodelovanju z dosedanjim nesposobnim najemnikom kapelskih vinogradov. 

Ker država in njene institucije, v tem primeru kmetijsko ministrstvo in organ v njegovi sestavi, ne morejo nikoli biti za nič krivi in odgovorni, je tudi sedaj realno pričakovati podobno obnašanje državnih uradnikov. Vendar vinogradi niso tovarniška hala propadlega podjetja, ki jo lahko enostavno zapreš in vrata zakleneš ter potem nekaj let iščeš nekoga, ki bi to bil pripravljen kupiti. Tukaj država nima na razpolago prav nič časa, ker vinogradi že ta trenutek kličejo po pridnih vinogradniških delavcih, da začnejo z nujnimi opravili in tako potem vse do trgatve naslednjo jesen. Za vinogradnike je namreč sporočilo starega ljudskega reka, da priložnost izgubljena, ne vrne se nobena, zakon. Državni uradniki v Ljubljani očitno doslej sporočila tega znanega reka ali niso poznali ali pa ga niso dovolj resno upoštevali in sedaj veliko kakih posebej ugodnih razpletov te kapelske žalostne zgodbe niti več nimajo na razpolago.

O odgovornosti za žalosten propad obeh podjetij pa niti nima smisla razpravljati. Odgovornost? Kaj za boga milega pa naj bi v Slovenji zopet to bilo? Da bi se v beli Ljubljani v oblastnih in ministrskih kabinetih in pisarnah vznemirjali zaradi dveh malih pomurskih podjetij, ki ju je zaradi nesposobnosti in raznih poslovnih, privatizacijskih, kadrovskih in še kakšnih več let trajajočih mahinacij ter barabij vzel hudič, pa tudi ni realno pričakovati. Nova črna pika na enem medijsko najbolj razglašenem in najboljšem kmetijskem ministru vseh po osamosvojitvenih mandatnih časov. Očitno tudi najboljši niso vedno dovolj dobri.

Postajamo dežela ovaduhov in špicljev!

Nekoč so me v otroških letih doma in tudi v šoli učili, da je tožarjenje nekaj zelo grdega in si takšna dejanja ne zaslužijo nagrade ali pohvale, temveč le prezir in obsodbo. Danes me novodobni oblastniki in razni kvazi moralisti želijo prepričati, da je tožarjenje nekaj dobrega, koristnega, celo državotvornega in da je v resnici celo moja dolžnost, da sem tožibaba ali špicelj. Seveda režim namesto nekoga zatožiti uporablja besedo naznaniti ali prijaviti in če bom nekoga naznanil oziroma prijavil seveda nisem ovaduh ali špicelj, temveč sem osveščen državljan, ki se zaveda svojih državljanskih dolžnosti.

Nekoč v svojih otroških letih tudi nisem uspeval razumeti kako je med vojno ali po njej lahko nekdo tožaril, ovajal ali špecal svoje sosede, znance, celo sorodnike, čeprav je vedel, da jih bodo zaradi tega usmrtili, odpeljali v taborišča, požgali hišo, jih zverinsko mučili. Za neko malo lastno korist je okupatorju ali režimu zabarantal premoženja in življenja drugih ljudi, ki mu praviloma nikoli niso storili nič žalega. Dolgo let sem bil naivno prepričan, da se je kaj takšnega lahko dogajalo le takrat in v tistih črnih nesrečnih časih in da v novih časih kaj takšnega ne bi bilo več mogoče. Kako zelo sem se motil!

Danes je tožarjenje postalo pozitivna vrednota, ki ga celo javno vzpodbujajo slovenski politiki, ministri in državne institucije. Tožarijo mnogi, ki so prepričani, da s temi obsojanja vrednimi in skrajno nemoralnimi dejanji režimu izkazujejo svojo veliko pripadnost in državotvornost. Na ta pojav sem pred časom postal malo bolj pozoren ob sprejemanju novega zakona o delovnih razmerjih, ko so razni ministri in državni uradniki ter še mnogi drugi, začeli javno preko medijev pozivati ljudi naj začnejo ovajati vsako zaznavo suma dela na črno. Takrat sem na teh straneh objavil tudi kritičen prispevek na to temo in še vedno naivno verjel, da se ti pozivi med ljudmi le ne bodo tako zelo prijeli. Ponovno sem se zelo motil.

Potem je sledil nov propagandni val pozivanja ljudi k ovaduštvu, da naj takoj prijavijo sleherno branjevko, frizerko in še koga, ki jim bo kaj prodal ali naredil kakšno uslugo in ne bo izdal računa. Mnoge moje sodržavljanke in mnogi sodržavljani so potem veselo klicali na razne naslove in državotvorno ovajali ter tožarili. Sapo pa mi je vzel pred dnevi v Dnevniku objavljen prispevek o zelo veliki denarni nagradi  ( 50.000 evrov ), ki jo obljublja vodstvo NLB svojim zaposlenim, če bodo ovadili svojo sodelavko ali sodelavca za kakšna dejanja s katerimi bi lahko bili ogroženi fotelji vodilnih ali bi v javnost prišle informacije, ki bi NLB škodovale. In šef te notranje bančne tajne policije naj ne bi bil nihče drug kot nekdanji podpredsednik Protikorupcijske komisije ( KPK ) Rok Praprotnik. Pa saj tem novodobnim slovenskim političnim, gospodarskim in finančnim oblastnikom in njihovim primitivnim ter slaboumnim  potrčkotom in seveda njihovim inovacijam na področju vzpodbujanja medsebojnega ljudskega ovajanja in tožarjenja, nekdanja zloglasna UDBA niti do kolen danes ne bi segla.

Pa se medsebojno ne ovaja in tožari le preprosto in naivno ljudstvo in njegovi moralno pokvarjeni ter koristolovni posamezniki. Ovaja in tožari se prav povsod. Tako se med sabo prav pritlehno ovajajo in tožarijo univerzitetni profesorji, novinarji, tožilci, sodniki, politiki, obrtniki in podjetniki ter mnogi drugi v državnih institucijah. Tudi zaposleni v občinskih upravah se radi tožarijo in špecajo in seveda ne zamudijo svoje priložnosti ob zamenjavi župana ter se tako mnogi prav sramotno ter skrajno nemoralno in  pokvarjeno prilizujejo novemu županu v upanju na kakšne koncesije, napredovanja, nova delovna mesta in še kakšne druge koristi. Tudi ti seveda vse na račun svojih sodelavk in sodelavcev, od katerih jih je dobršen del celo veliko boljših ter sposobnejših in pri delu uspešnejših  od teh pokvarjenih špicljev samih.

Ne mine dan, ko ne bi mogli v medijih slišati ali prebrati o kakšnih javnih in anonimnih pismih v katerih razne moralne spake tožarijo svoje politično ter ideološko drugače misleče in strokovno uspešnejše kolegice in kolege ter šefe. Vse z enim in edinim namenom prilizovanja močnim političnim, finančnim in oblastnim posameznikom ali skupinam v pričakovanju raznih koristi zase. Kakor, da ta pojav ne bi bil dovolj zastrašujoč in hudo škodljiv že za domače moralno, politično in gospodarsko zdravje nacije in države, smo to prakso špecanja, tožarjenja in posredovanja polresnic ali neresnic uspešno prenesli celo v mednarodno okolje in v institucije same EU. Preprosti državljani temu rečejo kar lezenje v rit zunanjim močnim posameznikom in elitam za drobne strankarsko kolektivne in osebne politične, ideološke, finančne, karierne in še kakšne koristi v veliko ter dolgoročno škodo ogromne večine prebivalstva te države in države Slovenije same.

Pogosto si zastavim vprašanje kako globoko kot posamezniki in narod sploh še lahko pademo? Še res nismo dosegli dna in se bomo streznili šele, ko bomo oškropljeni z bratsko krvjo ali pa bodo upravljanje z nami in našimi usodami prevzeli drugi?

Nezaslišana dvoličnost

Še štiriindvajset ur ni prav poteklo po prvih medijskih informacijah o tem kako so si v naši največji banki NLB  in njihovi notranji službi pod vodstvom Roka Praprotnika zamislili medsebojno ovajanje in cinkanje zaposlenih in že so se njim ter njihovi praksi v bran oglasili nekateri mediji ter posamezni novinarji. Pred kamere so celo od nekod privlekli nekega pravnika in ekonomista, ki sta nam razlagala, da je to pač stvar delodajalca in običajna praksa tudi v ZDA na katero se bomo Slovenci pač morali navaditi in sprejeti. Navaditi in kot nekaj normalnega ter moralno in etično sprejemljivega bomo torej morali sprejeti medsebojno ovajanje, tožarjenje in cinkanje in ob vsem tem potem še kot družba, kot sosedje in znanci ter sodelavci normalno in složno skupaj živeti? Bojim se, da to dolgo tako ne bo šlo!

Iz vsega tega dogajanja pa izhaja še drug in prav zastrašujoč nauk ter družbena praksa na slovenskem. Kar celo desetletje so razni Leljaki, Omerze in mnoge druge nesreče tega časa, rovarili po raznih arhivih in iskali zaposlene ter tajne ali javne sodelavce nekdanjih tajnih služb UDBE in SDV, te sezname ljudi potem javno objavljali, zahtevali zanje razne pravne in druge sankcije in jih pred javnostjo razglašali kot zločince in nesramne ovaduhe. Ovajanje, prijavljanje, cinkanje in naznanjanje ljudi, ki ogrožajo varnost države ter v njej živečega prebivalstva in ustavni red neke države je torej zločinsko dejanje in vsega obsojanja vredno. Ovajanje, prijavljanje, cinkanje in naznanjanje ljudi za katere sumimo, da ogrožajo interese neoliberalnega kapitala pa so državotvorna, družbeno sprejemljiva, moralna in etična dejanja za katera si ti ljudje zaslužijo celo nagrade in pohvale. Res zanimiva sporočila za naše nadaljnje skupno življenje in odnose v naši družbi.          
                       
Ob tem se sedaj lahko le vprašamo kaj je vodilo teh nekaj medijev in preedvsem njihovih urednikov in novinarjev, da so nam sinoči poslali takšna sporočila?  Vsekakor ne želja po kakšni objektivni in nepristranski informiranosti javnost, temveč zagotovo poslovni in verjetno tudi zasebni koruptivni interesi. Da v javnost pošiljaš takšna sporočila v katerih opravičuješ medsebojno ovajanje ljudi, že moraš imeti dobre razloge in določena kolektivna ter osebna pričakovanja, da bo neoliberalni kapital to vedel ceniti in tudi nagraditi. Velika blamaža in sramota dela slovenskega novinarskega ceha in sočasno tudi dobro opozorilo nam njihovim bralcem, gledalcem in poslušalcem, da bomo v bodoče bolj pozorni nad tem kaj in kako ter o čem nam poročajo. Že doslej jim kaj veliko na prvo nismo verjeli in odslej jim bomo še veliko manj. Tudi to kar so včeraj storili nekateri mediji in njihovi novinarji je namreč korupcija in lep primer kako zelo prav imajo tisti redki moralni posamezniki, ki trdijo, da se je proti korupciji zelo težko boriti in jo omejevati, ker ima toliko obrazov kot je koruptivnih in moralno ter etično slabih ljudi.                                                                                                                     

Posilstvo, ki ga ob vsem še moram sam financirati!

Tokrat nekaj stavkov namenjam TV reklamam s katerimi me vsakodnevno in praviloma ob najmanj primernem času, prav nasilno morijo ter posiljujejo vse TV hiše, ki jih imam možnost spremljati Sprijaznil sem se že s tovrstno prakso komercialnih velikih in malih lokalnih TV postaj, ker za spremljanje njihovega programa pač skoraj nič ne plačam.Vendar tudi možnost spremljanja teh komercialnih programov ni zastonj, ker moram pač mesečno plačevati naročnino kabelskemu operaterju, ki pa mi tudi ne dovoli proste izbire kaj bi želel imeti možnost spremljati in česar ne. Sestava paketa je v domeni kabelskega operaterja in imam tako na razpolago cel kup TV programov, ki jih nikoli ne gledam in me sploh ne zanimajo in nimam nekaj programov, ki pa bi jih z veseljem spremljal, pa v paket niso vključeni. Seveda jih lahko dobim, če to potem še dodatno plačam. Vendar so vsi programi, ti, ki jih imam in enako oni drugi, ki bi jih želel morebiti še imeti, če bi dodatno doplačal k mesečni naročnini, tako na gosto prestreljeni z raznimi slaboumnimi reklamami, da me res mine vsaka volja za še kakšnim dodatnim plačevanjem.

Nekaj povsem drugega pa je program javne nacionalne TV hiše, ki mi vsak mesec pošlje račun, ki ga po črki zakona moram poravnati in ob tem me doslej ni še nihče nikoli ni nič vprašal ali sem s programom zadovoljen. Ne, nisem povsem zadovoljen. Ne s prvim, ne z drugim in še manj s tretjim programom, ki mi ga nacionalka iz dneva v dan ter iz leta v leto ponuja in mi ponujeno možnost gledanja teh programov tudi veselo zaračunava. Zavedam se, da še tako dobra TV hiša nikoli ne bo mogla zadovoljiti vseh želja, pričakovanj, zahtev ali potreb svojih gledalcev. Razumljivo mi je tudi, da je RTV Slovenija javni zavod v nacionalnem interesu ter financiran iz različnih virov med katerimi je tudi obvezni prispevek ( davek ) gledalk in gledalcev oziroma državljank in državljanov. Hop, pa le imamo vsaj en primer nacionalnega interesa okrog katerega se doslej še levi, desni in mavrični niso do smrti sprli in za katerega jim v Bruslju še niso ukazali ga odpraviti, ker v združeni in enotni cvetoči Evropi za nacionalne interese ni mesta. Razen za Nemške in še katere seveda. Vendar je to že druga zgodba o kateri pa kdaj drugič kaj več.

Za ta še edini in nam dovoljen nacionalni interes pa je pač potrebno nekaj prispevati tudi iz naših državljanskih žepov. Seveda se trudim to razumeti. Nikakor pa mi ne gre v glavo zakaj moram financirati toliko predvajanj reklam od katerih so nekatere res prav odvratne, slaboumne in mi jih praviloma vsiljujejo ob najmanj primernih časih ob gledanju kakšne zanimive oddaje ali športnega dogodka. Še nikoli pa nisem zasledil, da bi z reklamami trgali prenos nedeljskih maš in drugih oddaj z versko vsebino ali osrednjega TV dnevnika ter nastopa kakšnega politika in v drugih podobnih primerih. Ne, oni so si našli priložnost, da me spravljajo v bes ravno v tistih redkih primerih spremljanja njihovega programa, ki ga plačujem, kar seveda želim še enkrat poudariti, ker mi plačevanje njihovih reklam gre res že krepko na živce.  Še sreča, da je nekoč nekdo izumil daljinca in mu za to velika hvala, ker mi v takšnih vsiljenih reklamnih primerih roka kar sama poseže za njim, da  me odreši vseh teh reklamnih muk. Največkrat se mi potem dogodi, da se nazaj h gledanju nadaljevanja programa odkoder me je pregnala reklama, niti več ne vračam, ker vem, da me bodo ponovno udarili s kakšnim pralnim praškom, zobno pasto ali podobnim izdelkom oziroma veliko ugodnostjo, ki ga oziroma jo seveda nujno potrebujem in moram izkoristiti. Z nekaterimi reklamami so tako zelo nasilni ter neokusni, da sem se pogosto že kar pred TV odločil, da pa tega izdelka ne bi kupil ali reklamirane ugodnosti izkoristil, pa  če je tovrsten izdelek edini na trgu ali ponujena ugodnost edina, ki se mi ponuja. Ne hvala!

Zakaj me torej neprestano mučijo ter posiljujejo in mi ne dajo miru vsaj na nacionalni TV katere program moram kot davkoplačevalec in državljan plačevati? Odgovor je seveda preprost, ker na mojih mukah in jezi služijo denar. Verjetno pa bi vse to nasilje nad mano kot TV gledalcem in seveda plačnikom, še nekako prežvečil, če bi bila oddaja, ki jo spremljam res nadvse zanimiva in bi tudi reklame bile nekaj krajše, izvirne, zanimive, poučne, humorno privlačne. Enostavno povedano tako narejene, da bi me pritegnile, vzbudile pri meni neko zanimanje in pozornost, me o čem informirale ali celo podučile. Ob gledanju večine tega kar mi kot reklame ponujajo, pa se počutim kot bebec, ki je šele včeraj v civilizacijo prilomastil iz krapinske jame ali splezal s kakšnega drevesa v prostranih kočevskih gozdovih. Tolažim in pomirim se potem le še s prirejenim starim rekom, ki v novi podobi glasi: kakšna reklama takšen pač njen avtor in takšen proizvajalec reklamiranega izdelka ali storitve in takšen seveda tudi tisti, ki me s to reklamo posiljuje! Beda!

Donacija, ki nam ne more biti v ponos!

Fotografija je nesramno simbolična

Ameriška vojska poklanja slovenski vojski sedem odsluženih šestkolesnih oklepnikov, ki so jih kar nekaj let uporabljali v Afganistanu. Mediji vzhičeno poročajo, da donacija tehta kar celih 1,6 milijona evrov, ker so ameriško vojsko, ko so jih nove kupili, stali več kot štiri milijone. Pa kaj? Njihov problem!

 Sedaj, ko je teh nekaj ton premikajočega se železja odslužilo, pa jih bodo velikodušno ponudili svojim slovenskim zaveznikom, da naj se ti dalje s to odsluženo vojaško kramo ukvarjajo. Kaj bo naša vojska s tem počela? Malo bodo to železje prebarvali, ves čas popravljali, se malo vozili in ponovno popravljali in veselo v ZDA kupovali rezervne dele. V slovenski vojski naj bi ta vozila dodelili enoti, ki se ukvarja z odstranjevanjem neeksplodiranih sredstev.

Ker so Američani znani po tem, da ne poznajo zastonj kosil, mediji že sedaj navajajo zneske, ki jih bo slovenska vojska morala plačati, da bo to železje sploh prispelo v državo. Obrambno ministrstvo naj bi tako za sam prevoz plačalo 360 tisoč evrov ter potem še davek v višini 20% od ocenjene vrednosti donacije ( 1,6 milijona evrov ) in pri tem ni nikjer navedeno kdo in kako je to vrednost sploh ugotovil oziroma določil. Če je točen podatek, da je teh sedem oklepnikov ob nabavi novih, Američane stalo nekaj preko štiri milijone evrov, potem se mi sedaj ta ocenjena vrednost zdi nesramno visoka. Američani so se s temi oklepniki veselo kar nekaj let vozili pa afganistanskih nič kaj prijaznih brezpotjih in težko verjamem, da so z njimi ravnali kakor z osebno lastnino. jih redno ter skrbno vzdrževali in sploh zanje skrbeli kot dobri gospodarji. Recimo, da bi tako preko palca, njihova današnja donacijska vrednost morebiti smela doseči višino okrog 15 do največ 20 % nabavne vrednosti z vključenimi stroški prevoza v našo državo.Ker tržna vrednost teh podarjenih oklepnikov je enaka ceni primarne surovine pred vrati železarne, kjer takšne stvari topijo.

S plačilom davka, ki ga bo obrambno ministrstvo moralo plačati, pa je tako, da se bo pač iz levega  dalo v desni žep. Vlada bo najprej obrambnemu ministrstvu v proračunu zagotovila ta denar in to ga bo potem v obliki plačila davka vrnilo. Za slovensko javnost pa bo obrambno ministrstvo potem ponovno stokalo kako je finančno podhranjeno in iz sedeža NATO bodo z dvignjenim prstom opozarjali, da Slovenija za obrambo namenja premalo denarja. Le vlada se bo prijazno smehljala, ker bo v državnem proračunu na prihodkovni strani med davčnimi prihodki imela vknjiženih nekaj sto tisoč evrov prihodkov. In vse bo ponovno po starem in vsi bodo zadovoljni. Celo slovenski davkoplačevalci bodo imeli občutek, da se z njihovim denarjem ravna res gospodarno in je vsak njihov evro porabljen nadvse skrbno in racionalno. Ter seveda za najbolj nujne potrebe države in v njej živečih ljudi.

O poznejših stroških vzdrževanja tega odsluženega vojaškega premikajočega železja pa ne bomo veliko slišali. Američani so brihtni gospodje in še hudičevo dobro vedo računati. Zakaj bi si delali velike stroške in v svojo državo na odpad vozili to odsluženo vojaško tehniko, ko pa to lahko ponudijo kot donacijo svojim zaveznikom in prijateljem in to celo na njihove stroške. Tem svojim malim evropskim zaveznikom, ki jih v neformalnih ter zaupnih pogovorih smehljaje označujejo kot vojaške tabornike. Pa še zaslužili Američani na koncu bodo, ker rezervnih delov za ta vozila tako ni mogoče nabaviti drugje kot pri njih. Samo, da se denar vrti in vojaško prijateljstvo krepi! Vse pa po načelu videno - kupljeno. Pardon; podarjeno!

Tudi naši prijatelji in sosedje Hrvati naj bi dobili na enak ali vsaj zelo podoben način takšna odslužena vozila, pravijo odgovorni v slovenski vojski. Ja, in kaj ste želeli s tem povedati ali dokazati? Da če je dobro za Hrvate, je potem dobro tudi za nas? Koliko teh vozil pa si bodo na svoje stroške pripeljali recimo Avstrijci, Italijani, Francozi, Nemci, Poljaki ............? Ne verjamem, da so katero od navedenih držav in še kakšne druge zraven, uspeli Američani očarati s svojo vojaško dobrotvornostjo, da bi si iz Afganistana na svoje stroške vozili nekaj s čimer Američani ne vedo več kaj početi. Še sreča, da Slovenci v naši veliki privatizacijski in tranzicijski vnemi nismo uničili še vseh železarn, da bomo čez čas imeli to železje vsaj kje pretopiti. Vsekakor bo to zelo draga sekundarna surovina.

Lokalna samouprava je lahko prav idealno okolje za zdraharje in koristolovce vseh vrst!

Že nekaj let spremljam dogajanja v lokalni samoupravi in sem po vsakih lokalnih volitvah vedno znova presenečen, kako malo se je na tem področju od uvedbe lokalne samouprave v državi pa do danes dejansko spremenilo. Nekaj malega pa se vendarle je. Od pomembnejših sprememb navedimo, da so iz Državnega zbora končno le zabrisali župane. Vsaj nekaj.

Nihče pa se ni v stanju lotiti temeljite reforme lokalne samouprave in števila občin v državi vsaj prepoloviti. Sedaj že nekaj časa v Sloveniji  nekako na vsaki dve leti menjamo vlado in le želimo si lahko, da bi ta Cerarjeva vzdržala kaj dalj. In vsaka nova vlada takoj začne po ljudeh udrihati z novimi varčevalnimi ukrepi, ki pa so praviloma le nadgradnja že veljavnih, ki jih je sprejela in uveljavila prejšnja vlada. Nekateri oblastniki potem malce v zadregi in sramežljivo, sčasoma priznajo, da jim sezname varčevalnih ukrepov, ki jih morajo nujno uvesti, spišejo kar v Bruslju. Varčevalo naj bi se tako le na splošnem družbenem in osebnem standardu državljank in državljanov. Reforma pokojninskega sistema, reforma zdravstva, zmanjševanje števila zaposlenih in plač v javnem sektorju, reforma trga dela in še česa ter je tako beseda reforma postala sinonim za zmanjševanje pravic ljudem in vedno bolj nasilno siromašenje javnega in osebnega standarda prebivalstva. Ob tem pa oblastniki vseh barv še veselo in daleč pod vsako realno ceno, predvsem tujcem, razprodajajo nekoč družbeno in sedaj državno premoženje. Ob vsaki malo večji investiciji pa se krepko krade in manipulira v škodo države in njenega prebivalstva.

Vse to kar se nam že dve desetletji dogaja na nivoju države smo potem prenesli tudi na nivo lokalne samouprave. Iz občin, ki jih je najmanj enkrat preveč, smo uspeli narediti prave male para državice v katerih se za občinsko oblast prav po mesarsko pretepajo lokalne izpostave državnih političnih strank in zasebne "politične stranke- skupine" imenovane neodvisne liste ali podobno drugače. Prav te zadnje letošnje državnozborske in lokalne volitve so pokazale, da je borba za lokalne vplive in funkcije v občini lahko veliko bolj ostra in neusmiljena kot pa boj za vstop v državni parlament in imenovanje vlade. Le kaj je tako zelo mikavnega biti v lokalni samoupravi, da je okrog tega toliko prav neusmiljenega prerivanja in drenjanja? Nekaj že mora biti. Koristi? Za koga pa? Prosim, ne ponovno o njihovem velikem žrtvovanju za moje in naše kolektivno občansko dobro! Vsaj to nam prihranite in tako zelo ne podcenjujte naše skromne državljanske in občanske pameti.

Kot smo v zadnjih nekaj letih lahko videli, se da zrušiti vlado in izsiliti nove volitve ter zamenjati vladajoče elite v državi, čeprav potem takoj, ko nova politična garnitura prevzame vodenje države, začnemo razmišljati kako bi tudi to čim prej sesuli. To naj bi bilo normalno in demokratično. Na primeru Maribora pa smo v istem času lahko videli kako težko ali skoraj nemogoče pa je zrušiti in zamenjati občinske oblastnike. Ni mogoče zamenjati ne župana in ne občinskih svetnikov, čeprav se jim dokažejo, pogosto tudi na sodiščih, kriminalna, korupcijska in mnoga druga dejanja, ki niso skladna z deklariranimi načeli pravnega reda, gospodarnosti ter zdrave pameti, če želite. Občinska oblast naj bi bila tako zavarovana pred največkrat upravičeno jezo in nezadovoljstvom ljudstva in do naslednjih volitev nezamenljiva. Pa ni nujno, da bi ljudje želeli svoje občinsko vodstvo vedno zamenjati le zaradi kriminalnih ali korupcijskih ter podobnih dejanj. Je kdaj komu morebiti že padlo na pamet, kaj pa, če bi jih občani želeli zamenjati zaradi očitne nesposobnosti ali ker niso skoraj ničesar od tega kar so pred izvolitvijo obljubili, potem tudi v doglednem času realizirali? V občinah je torej nesposobnost ali veliko predvolilnih laži, prevar in zavajanj, ter po volitvah ugotovljena operativna in strokovna nekompetentnost tistih, ki na volitvah uspejo in so izvoljeni kot lokalni oblastniki, lahko tudi vrlina zaradi katere pa občinskih oblastnikov že ne bo nihče zamenjeval.

Bolj kot prerivanje za vstop v Državni zbor sem z zanimanjem spremljal dogajanja v svoji in sosednjih lokalnih skupnostih kjer so se politične stranke in zasebne interesne skupine borile za prevzem občinskih oblasti. Tako je v Gornji Radgoni prejšnji župan, ki je po prvem volilnem krogu vodil, potem v drugem krogu volitve izgubil z ogromno negativno razliko. Kaj se je tako odločilnega dogodilo v teh nekaj dneh, da mu tudi v drugo ni uspelo? Zasluge za katastrofalen poraz si mora pripisati predvsem najprej sebi ter zaverovanosti v svoj vpliv med občani in potem jih naj kar mirno pripiše še svojim potrčkotom, ki naj bi skrbeli za njegovo volilno kampanjo in so jih bolj kot njegova izvolitev skrbeli lastni interesi. Politična in operativna lenoba nekega volilnega štaba kot je v Gornji Radgoni ob prav nobenih dosedanjih lokalnih volitvah še nismo videli.

Nekaj več sreče je v drugem krogu imel župan občine Radenci, ki mu je uspelo za las premagati  kandidata zasebne interesne skupine Romana Leljaka. Leljakova zasebna interesna skupina pa poraza nekako ni vedela prenesti in ker jim tudi razna pritoževanja na delo volilnih organov niso bila uslišana, sta na prvi seji Občinskega sveta Radenci potem odstopila oba njegova svetnika in so tako zakuhali nadomestne volitve ter s tem dodatne stroške občini. Sploh pa je občina Radenci bila že doslej v prav vseh preteklih mandatih svojih občinskih vodstev znana po prav "izvirnih" izvolitvah svojih županov ter po ponesrečenem volilnem instaliranju v občinske svete kopice zdraharjev, ki so seje radenskega Občinskega sveta ves mandat delali res "zanimive". Ti zadnji dogodki pa bi morebiti lahko bili napoved malo mirnejšega dela in boljšega vzdušja v radenski občinski politiki ter priložnost za župana, da se res ukvarja z nalogami za katere je bil izvoljen in ne, da se ves mandat neprestano bode s kako skupno zdraharskih občinskih svetnikov.

Pa kaj, če nas ne priznate!

Slovensko zunanje ministrstvo se je pridružilo zaukazani čredni zavrnitvi EU in ZDA rezultatov volitev v obeh vzhodnih ukrajinskih republikah Doneck in Lugansk. Volitve v obeh republikah, ki se borita za samostojnost in neodvisnost od Ukrajine, so razglasili za nezakonite, nelegalne, nelegitimne  in volilne rezultate za nične. Pa kaj? Saj vodstva in ljudje v obeh republikah priznanja volitev in volilnih rezultatov od strani EU in ZDA niti pričakovali niso. Ne priznanje slovenskega zunanjega ministrstva jim pomeni ravno toliko kot moje priznanje, ker sam jim recimo te volitve priznavam kot legalne in legitimne. Od slovenskega državnega ne priznanja in mojega priznanja imajo prebivalci obeh republik enake koristi ali enako škodo, odvisno s katere strani pač na problem gledate.

Vse od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se sam s svojo družino znašel v nevarnih in usodnih razmerah, ker se je moja republika Slovenija odcepljala od nekdanje skupne države Jugoslavije, imam do tovrstnih osamosvojitvenih želja drugih narodov prav svojstven odnos in razumevanje njihovih želja. Njihove odcepitvene ter osamosvojitvene želje merim in ocenjujem s povsem enakimi merili kot sem jih nekoč pričakoval in zahteval zase, svojo družino in svoj narod. Nekateri boste rekli, da pa tako le ne gre, ker razmere in okoliščine niso povsem enake. V čem bistvenem pa se tako zelo razlikujejo? Želje po svobodi, samostojnosti, da sam odločaš o svoji usodi in upravljaš s svojo državo ter usodo naroda, so povsem enake. Kar sem nekoč zahteval zase, moram sedaj priznati tudi drugim. In osebno jim priznavam.

Pri tem žalostno spoznanje, da sam z osamosvojitvijo svojega naroda in pridobitvijo svoje nove države nisem kaj veliko pridobil, ker smo v slabih dvajsetih letih vso zgodbo grdo zapacali in vse veličastne zgodovinske pridobitve zabarantali ter zapravili, nima nič opraviti z mojim priznanjem in željo drugim, da pa bodo oni morebiti veliko bolj srečne roke. Tako sem pred časom svoje simpatije poklonil Škotom, ki so imeli referendum o odcepitvi od Velike Britanije in se jim zgodba pač ni izšla po njihovih željah. Sem pa prepričan, da bo plamenček velike želje po svobodi in neodvisnosti, ki so si ga Škoti prižgali, še nadalje gorel in se jim bo na koncu želja tudi izpolnila. Mojih simpatij so prav tako deležni Katalonci v Španiji, ki se trudijo izločiti iz španske države, čeprav se bojim, da bi se jim na koncu lahko dogodilo podobno kot Slovencem, ker tudi njih od zunaj tiho in zaplotniško osvobajajo skoraj povsem isti "prijatelji" kot smo jih imeli v času osamosvajanja mi. Moje naklonjenosti pa so deležni tudi premnogi drugi mali narodi, ki se želijo izviti iz primežev svojih velikih in zgodovinsko bolj državotvornih ter mednarodno priznanih narodov. Med njimi tako seveda tudi prebivalke in prebivalci obeh vzhodnih ukrajinskih republik Doneck in Lugansk. Godljo v Ukrajini so zakuhali politiki nekaterih večjih in vplivnejših držav EU v španovini z ZDA in sedaj se pač srečujejo z neprijetnimi rezultati izvoza svoje lažne in nasilne demokracije ter ekonomskega pohlepa. Zgodba je tako zelo podobna krvavemu razpadu nekdanje Jugoslavije, da je že prav zastrašujoča. Scenarij je skoraj povsem enak, režiserji isti, cilji skoraj povsem isti in le čas, kraj in ljudje so drugi.

Na zahodu se sedaj nekateri sklicujejo na tako imenovani minški dogovor , ki naj bi ga voditelji obeh vzhodnih ukrajinskih republik z organizacijo in izvedbo volitev kršili. Pri tem pa pozabljajo, da je ta isti dogovor že pred tem grobo kršila oblast v Kijevu. Nekaterim naj bi tako po mišljenju oblasti zahodnih držav kršenje dogovorjenega bilo dovoljeno, drugim pa pač ne. Pravico do dveh ali več resnic ima tako le ena stran. Druga in šibkejša stran pa naj ne bi imela pravice do prav nobene svoje resnice. Prav tako so povsem neumestni in zlonamerni očitki zahodnih vlad in njihovih režimskih medijev na način same izvedbe volitev, ker pri tem namenoma pozabljajo, da so bile volitve izvedene v vojnih razmerah in celo v času volitev povečanih vojaških aktivnosti ukrajinske vojske na območjih obeh republik. V takšnih razmerah se seveda volitev ne da organizirati in izvesti povsem v skladu z običajnimi ter na zahodu ustaljenimi pravnimi, organizacijskimi, političnimi in drugimi standardi.

Še posebej zanimiva je zahodna politična, vojaška in medijska propaganda, ki razmere v Ukrajini prikazuje po načelu dobrih in zlobnih. Dobri so seveda v Natu, EU, ZDA ter režim v Kijevu in zlobni so Rusi ter oblasti na Krimu in v obeh ostalih vzhodnih republikah Doneck in Lugansk. Opazili ste, da za ljudi in njihova vodstva v vzhodnih ukrajinskih republikah ne uporabljam izraza separatisti in separatistične republike. To ni niti malo slučajno, ker se pred več kot dvajsetimi leti tudi sam nisem imel za prav nikakršnega separatista in svoje republike Slovenije ne za separatistično republiko, ker so od zunaj in znotraj ustvarjene razmere v nekdanji naši skupni državi Jugoslaviji bile takšne, da kake druge možnosti kot iti na svoje tudi ni bilo. Skoraj povsem enako je danes v Ukrajini. Razlika je morebiti le v tem, da so mednarodne politične, ideološke, gospodarske, finančne ter vojno strateške razmere malo spremenjene in da imajo vzhodne ukrajinske republike, v katerih živi prebivalstvo pretežno ruskega porekla, zaveznika v veliki in močni Rusiji. Slovenci nekoč, tudi če bi se želeli odločiti drugače, te možnosti niti nismo imeli.

Ruska oblast izide volitev v obeh republikah priznava kot legalne in legitimne in se bo po napovedih  tako v prihodnje tudi ravnala ter morebiti celo ukrepala. Razpleta ukrajinske krize, ki bi zadovoljil tako rusko kot zahodno stran enostavno ni več mogoče pričakovati. V igri so na obeh straneh preveč veliki in usodni interesi, da bi si katera koli stran sedaj smela dovoliti popuščanje. Ceno za to neusmiljeno prerivanje velikih pa bodo plačali vsi Ukrajinci in tudi njihovi dosedanji sodržavljani v vzhodnih ukrajinskih republikah. Vsaka vojna se nekoč konča in potem nastopi čas diplomacije ter iskanja rešitev. Ukrajinski krizi in vojni v tej nesrečni deželi še zdaleč ni videti konca in vsi bomo lahko le srečni, če konflikt ne bo prerasel v kaj večjega in grozovitejšega. V takem primeru, pa se tudi nam ne bo prav nič dobro pisalo, čeprav te godlje nismo zakrivili. Smo pa v druščini tistih, ki jo so.

In vino veritas!

Ko jaz postal minister bom, 
taka bo postava, 
da vse kar kdo za vino da,
vrne mu država!

Danes niti ni več važno, če je bilo tudi vse res tako!

Res je. Danes niti ni več važno, če je intervju v celoti izmišljen ali je mogoče celo avtentičen ali malo prirejen in ali so vse misli ter besede nekdanjega agenta ameriške CIA-e korektno zapisne in objavljene. Štejejo le rezultati in katastrofalne posledice krvave balkanske vojne, ki jih danes  poznamo, občutimo in že več kot desetletje živimo. Rezultat tega krvavega balkanskega pira je danes takšen kot, da je vse kar je ali naj bi agent povedal, bilo tudi res tako. Kdo bi se danes ubadal z malenkostmi ali kakšnimi napačnimi navedbami in presojami. 

Šteje le to kar danes vemo, da so ljudje na področju nekdanje skupne države Jugoslavije počeli, ko so tisoči umirali ali bili pohabljeni in preživeli še danes ne vedo za kaj so se v resnici borili in medsebojno pobijali ter sovražili. Še danes ne vedo zakaj  so drug drugemu na verski, politični, nacionalni, ideološki in še kakšni osnovi rušili hiše, vasi in mesta, posiljevali žene in hčerke, preganjali družine z njihovih domov v izgnanstva, zakaj so nekdanjim sosedom, prijateljem in znancem ter drugim sodržavljanom rezali vratove, se neusmiljeno streljali in počeli še premnoga druga strašna zverinstva?

Edino kar večina preživelih ljudi, živečih v državicah bivše skupne države, danes ve je, da so bili le zaslepljeni in zmanipulirani krvoločni plesalci v tem balkanskem apokaliptičnem plesu smrti. V krvavem plesu v katerem so si priplesali siromaštvo in popolno podrejenost takratnim svetovnim vojaškim, političnim in ekonomskim godbenikom in plesnim mojstrom. In vedo, da so sebi, svojim otrokom ter vnukom in več milijonov svojih sodržavljanom uničili sedanjost in mnogim bodočim generacijam prihodnost. In danes tudi prav vsi narodi, ki so nekoč živeli v skupni državi Jugoslaviji vedo, da so vsi vse kar so imeli, si priborili in zgradili tudi izgubili in prav nihče med njimi ni ničesar pridobil.

Vir: Intermagazin.rs

AGENT CIA: Jugoslaviju su razbili SAD i Nemačka, trebala su im vaša rudna bogatstva i vi kao robovi

Objavljeno: 29/10/2014 

 

Moj šef, koji je inače i bio nekada u Američkom senatu je nekoliko puta napomenuo da će biti nekakva prevara u Bosni. Mesec dana pred navodni genocid u Srebrenici mi je rekao da će taj grad biti uporište medija širom sveta i dao nam je instrukcije da zovemo medije.

Robert Baer, bivši visoki izaslanik i oficir CIA, ujedno je i autor mnogih dela u kojima je odavao informacije o CIA i o administraciji Bila Klinton i Džordža Buša, zbog čega je nekoliko puta hapšen i privođen. Lični prijatelj, Mitt Waspurh koji je radio u senatu i koji mu je davao pojedine informacije je ubijen u hotelu iz sačmare. Kao visoki operativac CIA radio je na prostoru Jugoslavije u periodu od (1991-1994) i na Bliskom istoku. Robert Baer je učestvovao u nekoliko dokumentaraca na Nacionalnoj Geografiji optužujući vladu Buša za rat zbog nafte!

Intervju je obavljen uživo u Kanadi, tokom mog puta pre nekoliko dana. Robert Baer trenutno promoviše svoju knjigu -The secret of White House- u Kvebeku, gde smo i razgovarali. U intervjuu smo razgovarali o pozadini rata u Jugoslaviji.

Kad ste stigli u Jugoslaviju,gde je to tačno bilo i koji Vam je bio prvi zadatak?

Stigao sam helikopterom sa još 3 agenta. Sleteli smo 12. Januara 1991 u Sarajevo. Zadatak nam je bio da pripazimo na navodne teroriste srpske nacionalnosti, koji bi trebali napasti Sarajevo.

O kojim teroristima je reč i zašto bi oni navodno trebali da izvrše te napade?

O srpskim, dati su nam fajlovi da grupa po imenu „Vrhovna Srbija“ planira izvesti bombaške napade na ključne zgrade u Sarajevu zbog želje da Bosna izađe iz tadašnje Jugoslavije.

Da li je takva grupa postojala i šta ste Vi tačno radili u Sarajevu po naradbi komande CIA?

Takva grupa nikad nije postojala! I nas je centrala prevarila. Imali smo zadatak da upozoravamo i da širimo paniku među političarima u Bosni, jednostavno punili smo im glavu da će Srbi da napadnu. U početku smo i mi prihvatili priču, ali posle smo se malo zapitali. Zašto dižemo paniku kad ta grupa oligledno ni ne postoji?

Kako i kada se završila da operacija i da li je imala neko ime?

Za mene se završila nakon 2 nedelje, dobio sam novi zadatak u Sloveniji. Inače operacija je trajala još mesec dana i imala je naziv „ISTINA“. Iako je to bilo sve samo ne to!

Kažete otišli ste u Sloveniju, kojim povodom?

Tamo sam dobio instrukcije da je Slovenija spremna da proglasi nezavisnost, date su nam pare, nekoliko miliona dolara, uz taj novac mi smo financirali razne nevladine organizacije, opozicione stranke i razne političare koji su raspaljivali mržnju.

Kakvo ste Vi imali mišljenje zbog te propagande od strane CIA, i šta su o tome mislisle vaše kolege?

Svakako da se zadatak ne odbija od CIA, pogotovo ne tada jer su svi bili nervozni i skloni paranoji! Mnogi agenti i visoki činovnici CIA su nestajali samo zato što su odbili da rade propagandu protiv srba u Jugoslaviji. Ja lično sam bio šokiran dozom laži naše agencije i političara! Mnogi agenti CIA su radili propagandu a da nisu ni svesni šta rade. Jednostavno svako radi delić priče, i samo onaj ko je sklopio celu priču zna pozadinu a to su političari.

Znači postojala je propaganda isključivo prema Srbima?

Da i ne. Propaganda je imala za cilj da zavadi države i da se one odvoje od matične Jugoslavije. Morali smo izabrati žrtveno jagnje koje bi bilo krivo za sve. Neko ko bi bio odgovoran za rat i nasilje. Srbije je izabrana jer je na neki način bila naslednica Jugoslavije.

Možete li nabrojati političare koji su u bivšoj Jugoslaviji bili plaćeni od strane CIA?

Da, mada je to delikatno. Stipe Mesić, Franjo Tuđman, Alija Izebegović, mnogi savetnici i članovi vlade Jugoslavije, plaćeni su i bili srpski generali, novinari pa čak i pojedine vojne formacije. Jedno vreme je plaćen bio i Radovan Karadžić ali je prestao da uzima pomoć kad je shvatio da će biti žrtvovan i optužen za zločine u Bosni. Bio je izrađen od Američke administracije.

Spomenuli ste kontrolu i financiranje medija, kako je to bilo tačno?

To se već zna, pojedini agenti CIA su bili zaduženi za pisanje zvaničnih izjava koje bi spikeri čitali na vestima. Naravno spikeri nisu ništa znali, oni su to dobili od svog šefa a on od svog koji je bio naš čovek. Postojao je jedan zadatak za sve, a to je da se kroz televiziju širi mržnja, nacionalizam i skroz su se isticale razlike među ljudima.

Srebrenica, svi znamo za nju. Možete li reći nešto o tome ukoliko znate?

Da! Od 1992 sam u Bosni bio ponovo, ali ovog puta smo trebali da obučavamo vojne formacije koje su predstavljale Bosnu, novu državu koja samo što je proglasila nezavisnost. Srebrenica je preuveličana priča i nažalost veliki broj ljudi su izmanipulisani. Broj žrtava je jedank ubijenim srbima i drugima ali Srebrenica je politički marketing. Moj šef, koji je inače i bio nekada u Američkom senatu je nekoliko puta napomenuo da će biti nekakva prevara u Bosni. Mesec dana pred navodni genocid u Srebrenici mi je rekao da će taj grad biti uporište medija širom sveta i dao nam je instrukcije da zovemo medije. Kad sam pitao zašto, rekao je videćeš. Dobijena je naredba da sa novonastalom Bošnjačkom vojskom udarimo po kućama i civilima. Naravno to su bili građani Srebrenice. U tom trenutku sa druge strane udarili su i Srbi. Verovatno je i njih neko platio i nahuškao!

Ko bi onda mogao kriv biti za genocid u Srebrenici?

Jednostavno žrtve u Srebrenici su bile tu zbog Bosanaca, Srba i Amerikanaca tjst nas! Ali sve je prepisano Srbima. Nažalost mnoge žrtve su sahranjene kao muslimani a bili su Srbi ili druge nacionalnosti. Pre nekoliko godina je moj drug, bivši agent CIA i sadašnji čovek u MMF-u rekao da je Srebrenica proizvod dogovora između Američke vlade i političare u Bosni. Srebrenica kao grad je žrtvovana jer je nakon tog navodnog zločina srba, Amerika imala povoda za napad.

Šta mislite generalno zašto se Jugoslavija raspala, tjst zašto je Vaša vlada imala želju da to uradi?

Sve je jasno, ljudi koji su nekad huškali na rat a ujedno i pripovedali o miru sada su vlasnici kompanija koje eksploatišu razna rudna bogatstva i slično! Jednostavno, napravili su od Vas robove, vaši ljudi rade za džabe i taj proizvod ide u Nemačku i Ameriku, oni zarađuju! A Vi još na kraju morate da otkupite i uvezete ono što ste sami napravili, pošto nemate novca, morate se zadužiti, to je čitava priča sa celim Balkanom!

Niste bili na Kosovu aktivni kao agent CIA, ali da li je i tu bilo nekog pritiska od strane Amerike?

Kako ne! Kosovo je oduzeto iz dva razloga, prvo zbog rudnih i prirodnih resursa a drugo, Kosovo je vojna baza NATO-a! U srcu Evrope je njihova najveća vojna baza.

Imate li poruku za ljude iz bivše Jugoslavije?

Imam. Neka zaborave prošlost, ona je iscenirana i lažirana.Izmanipulisani ste, oni su dobili šta su hteli i glupo je da se Vi još mrzite, morate pokazati da ste jači i da ste shvatili ko je sve napravio! Ja se iskreno izvinjavam! Zato dugo vremena i otkrivam tajne CIA i Bele kuće!

(Miloš Ćupurdija, 25. oktobar 2012. Webtribune.rs)