Ivanu Vogrinu, pa naj si o njem kdo misli ali piše kar pač hoče, je le potrebno priznati, da je vztrajen borec, ki ne odneha kar tako. Ko tako od daleč spremljam njegov donkihotovski boj z ljubljanskimi malomeščanskimi in državnimi političnimi ter medijskimi elitami, se pogosto vprašam, kdaj se bo zlomil in se zatekel nazaj v svoje relativno varno slovenjegoriško zavetje. Ne bo ne prvi in zagotovo tudi ne zadnji, ki ga je pot karierne usode iz vzhodnoslovenske periferije zanesla v v Ljubljano in se potem tam ali niso vedeli ali mogoče celo niso želeli prav obračati ter gostiteljem izkazovati potrebne ponižnosti.
Mnogi hitro spoznajo zakonitosti obnašanja v Ljubljani ter se kar najhitreje prilagodijo in uklonijo, ker se jim na nič kaj prijazen ter nežen način hitro da vedeti, da je s tropom prestolniških elitnih volkov potrebno skupaj zavijati in se jim ves čas zelo dobrikati. Tako skoraj zagotovo naš trmasti in uporniški Ivek še vedno ni dojel, da v primeru, če ogroziš ali prideš v konflikt z vidnim posameznikom ali skupino teh iz vrhov ljubljanskih elit, moraš računati, da se bodo počutili ogroženi tudi vsi drugi in s tabo ter tvojo ljubljansko kariero bo hitro konec. Nič ti ne bo pomagalo ali te reševalo, če se boš skušal kakšni drugi skupini iz ljubljanskih elit dobrikati in pri njej iskati zavetje na politični, strankarski, ideološki ali kakšni podobni osnovi, ker ko imajo ljubljanski elitneži občutek, da bi lahko bili ogroženi, postanejo zelo složni in takoj strnejo svoje vrste. Rešiš se lahko le tako, da se javno pokesaš in priznaš njihovo intelektualno premoč ter seveda takoj utihneš in se ne trudiš več štrleti iz povprečja in siliti tja kjer ti ni mesto. Če vsega tega pravočasno ne spoznaš, se boš čez čas kot politi cucek in od vseh popljuvan tako ali tako vrnil tja od koder si svojo ponesrečeno pot zavožene kariere začel.
Da pa bi nek nepomemben slovenjegoriški Vogrinov Ivek še pisal knjige s politično vsebino, v katerih bi celo obračunaval s kakšnimi politično ter oblastno pomembnimi osebki, pa tam v elitni Ljubljani meji že na popolno norost in je razumljeno kot nekaj skoraj še nevidenega in popolnoma nesprejemljivega. Če bi naš uporniški Ivek napisal kake črtice o folklornih znamenitosti svojih rojakov ali mogoče pravljice za otroke ali bi sklepal kakšne verze in se predstavil kot naiven ljudski pesnik, to bi nekako še šlo in mogoče bilo tudi v Ljubljani celo sprejeto. Vsaj pri politikih in novinarjih. Bi pa ga potem raztrgali ljubljanski pisatelji in pesniki in njegovo umetniško delo razglasili za slaboumna in diletantska kracanja nevredna pozornosti razgledanega in umnega bralca.
Popolnoma vseeno je in čaka te enaka ali podobna usoda, če prideš v malomeščansko Ljubljano kot državni poslanec ali kot v svojem okolju uspešen gospodarstvenik ali kot perspektiven strankarski kader, če takoj po prihodu ne izkažeš potrebne poslušnosti in ponižnosti ter v nobenem primeru ne ogroziš intelektualne superiornosti pomembnežev v svojem novem ljubljanskem delovnem in bivalnem okolju, ker potem se ti ne bo dobro pisalo. Ljubljana te čez čas prav grobo izpljune in težko, da se boš še kdaj imel možnost vrniti. Primer Ivana Vogrina je le eden od mnogih, ki to dokazujejo in potrjujejo.
Daj jih Ivek!
OdgovoriIzbriši