Razkrivanje resnice o krizi in usodi Slovenije!

Vir: VEČER, 24.04.2013

Dnevnik Večer danes objavlja izpoved znanega in enega redkih verodostojnih slovenskih ekonomskih strokovnjakov dr. Jožeta Mencingerja, ki razgalja vso bedo ozadja ekonomsko finančne krize v svetu ter predvsem v EU in usodi države Slovenije kot kolateralni škodi reševanja držav skupne valute evro s  severa EU povezave.

Ta prispevek se je pojavil skoraj sočasno z mojim včerajšnjim kritičnim zapisom na teh straneh in lahko bralci mirno ta današnji zapis smatrajo kot nadaljevanje včerajšnjega. Vsak dan smo priča novim razkritjem temnih in grozečih ozadij o vzrokih nastanka svetovne in evropske ekonomsko finančne krize. Vedno bolj pa se razgaljajo tudi ozadja vsiljenih pogubnih doktrin s katerimi so politično ter okonomsko in finančno močne ter vplivne države ob zlorabi Bruslja in drugih evropskih ter mednarodnih finančnih institucij, na račun malih in slabih reševale predvsem sebe ter tako v bedo in vedno večjo odvisnost spravljale države juga EU povezave

Celoten članek si lahko preberete na spletni strani dnevnika Večer.  V ta svoj današnji zapis bom povzel le nekaj najbolj zanimivih in zgovornih misli priznanega strokovnjaka, ki kakšnega posebnega komentarja ali dodatne razlage niti več ne potrebujejo.

Slovenija je že nekaj časa pod pritiski "nervoznih" evropskih oblastnikov, kapitalskih trgov in mednarodnih finančnih institucij, ki ponavljajo mantre o strukturnih reformah, fiskalni konsolidaciji in privatizaciji. Seveda nihče od omenjenih ni prav nič nervozen, celo za njihov denar jih ne skrbi; vsi pa iz različnih razlogov poskušajo nervozno narediti Slovenijo
 
Plačilo za krizo, ki je nastala z novimi finančnimi produkti (goljufijami in igrami na srečo) v privatnem finančnem sektorju, so prevalile na javni sektor, stanje pa še naprej slabšajo z neumno "varčevalno" politiko.
 
Slednje se je po dolgih štirih letih odrekel celo Mednarodni denarni sklad, evropski voditelji pa še kar trdijo, da je bila uspešna. Kapitalski trgi poskušajo prestrašiti Slovenijo, da bi povečali zaslužke pri posojanju denarja in zmanjšali ceno podjetij, ki naj bi jih privatizirali - prodali tujcem. Mednarodne finančne institucije pa iz bolj ali manj ideoloških predsodkov do vsega, kar ne sodi v čisti ameriški tip kapitalizma, katerega edini cilj in merilo uspešnosti je maksimiranje dobička in vrednosti premoženja - delnic. 
 
Vse najbrž še najbolj skrbi, da bi Slovenija probleme rešila brez njihove "pomoči", kar bi morda le zmanjšalo našo prislovično poslušnost in poniglavost ter še bolj njihove dobičke. Paniko še povečujejo tuji in domači "eksperti" ter mediji; slednji predvsem, ker o Grčiji in Cipru ni več kaj pisati; prvo je EU s "pomočjo" uničila v štirih letih, za Ciper bodo zadoščali štirje meseci. Ko nas bo "pomoč" pripeljala v položaj Grčije ali Cipra in ko bomo vse razprodali, bomo spet dobili visoke ocene bonitetnih agencij. Estonija jih dobiva kar naprej; vse je razprodala, ima majhen javni sektor, uravnotežen proračun, zanemarljiv javni dolg, poceni delovno silo, veliko razslojenost in revščino, zapustila pa jo je že desetina prebivalstva. Strašenje je uspešno; vlada se že zaklinja k strukturnim reformam, hitremu zmanjšanju proračunskega primanjkljaja in privatizaciji. Da bi pokazali svojo vdanost EU, naj bi zdaj v ustavo zapisali še "zlato pravilo" o uravnoteženosti proračuna in tako uveljavili lani podpisano pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Tega dejansko od nas nihče ne zahteva, v Evropski uniji so na pravilo bolj ali manj pozabili, večina članic ga ne bo vpisala v ustavo. 
 
Na prvi pogled se zdi, da gre pri zapisu zlatega pravila za nekaj, kar je povsem skladno z zdravo kmečko pametjo, po kateri ne moremo zapraviti več kot zaslužimo, in če to počnemo, breme dolga prelagamo na otroke. V narodnem gospodarstvu ni tako; upoštevanje pravila o uravnoteženosti je v nasprotju s temelji ekonomske vede že od tridesetih let preteklega stoletja, saj povečuje oscilacije v gospodarstvu, ki nastajajo zaradi razkoraka med prihodki, ki so veliki, kadar je gospodarska aktivnost visoka, in majhni, kadar imamo recesijo. Breme dolga pa je odvisno od njegovih značilnosti, predvsem od tega, ali se zadolžujemo doma ali v tujini.
 
Javni dolgovi v državah EU so nastali na različne načine, v Grčiji na primer z zapravljivostjo javnega sektorja, ki so jo obilno financirale francoske in nemške banke, h katerim gre tudi vsa "pomoč", v zgledni Irski pa s tem, da je država prevzela vse obveznosti bank. Javni dolg v Estoniji je 6,7 odstotka BDP, v Grčiji 170 odstotkov. Že različnost nastanka in višine javnega dolga zadošča za trditev, da je vpis nepotreben, dejansko ravnanje po njem pa je gospodarsko škodljivo. Kako škodljiv je vpis zlatega pravila v ustavo, pa je odvisno še od drugih stvari; lahko je le okrasek, ki je podoben okrasku, da je Slovenija pravna in socialna država, kar pravi 2. člen ustave, ali da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, kar pravi 3. člen. Ker pa skupaj z razpravo o vnašanju zlatega pravila poteka tudi razprava o pravici do referenduma; po njej referendum ni mogoč, če zakon posega na področje javnih financ. Zato se zdi, da sta vpisovanje zlatega pravila in praktično popolna odprava referenduma povezana; težko je najbrž najti zakon, ki ne posega v javne finance.

Vse bolj očitno je, da reševanje krize in s tem povezani ukrepi postajajo vse manj ekonomsko finančni, temveč so vedno bolj politični, ideološki, imperialistično izkoriščevalski, ko revni in slabi pod grožnjo in prisilo rešujejo velike in bogate ter tako postajo le še revnejši. Že nekaj časa vztrajno iščem  podatek ali vsaj okvirno informacijo v medijih in dokumentih EU iz katerih bi se dalo razbrati, vsaj okvirno, kdaj se predvideva ali načrtuje, da bi se države kot so Grčija, Portugalska, Španija ali Ciper, lahko ob izvajanju EU doktrin njihovega reševanja, znebile vsiljenih političnih, gospodarskih in ekonomskih spon ter ponovno normalno funkcionirale in si povrnile ta del "začasno?" izgubljene suverenosti. Tega podatka ne boste našli nikjer, ker kaj takega v dokumentih ter programih "reševanja" teh držav očitno tudi ni predvideno. To pa pomeni najprej žalosten konec evro povezave in tudi celotne EU povezave. Žalosten konec le za tiste države EU povezave, ki so krizo povzročile, se na njenih krilih finančno ter gospodarsko omastile in zasužnjile jug EU povezave. Kaj pa bo z nesrečnimi ter izropanimi državami juga EU povezave pa si nihče ne beli glave. O njih nihče resno ne razmišlja, jih v svojih razvojnih, ekonomskih in finančnih kalkulacijah tudi nihče ne zajema in nanje ne računa. Med te zadnje pa sodi tudi Slovenija in sami bomo morali še pravočasno realno oceniti svoj položaj ter naše možnosti in sami sprejeti težke, usodne in tvegane odločitve, če se želimo kot država in narod sploh še obdržati. Ali se bodo notranji red in odnosi v celotni EU hitro spremenili in prilagodili realnim razmeram in razlikam med članicami ali pa bo potrebno povezavo kar najhitreje zapustiti.