Veliko očetov - kilavo dete!

JE ŽE DOZORELA POTREBA PO NOVI?

Velika slovenska uporniška ljudska zgodba se počasi zaključuje na način ter tako kot se edino lahko. Veliko vodij, veliko in pogosto med sabo neusklajenih programov, veliko čisto osebnih ter nekaj malega kolektivnih sektaških  ambicij ter prikritih nerealnih načrtov, vizionarstvo uprto k tlom ter v lokalno problematiko, ujetost v kalupe, ki jim jih je nastavila politika ter očitno nerazumevanje ali nepoznavanje zakonitosti, moči in vpliva globalnega na lokalno, so le nekateri razlogi zakaj se je energija VLV le delno koristno porabila.

Mariborčani, ki so vso to zgodbo junaško začeli ter plamen slovenskega ljudskega vstajništva prižgali in se je potem razširil čez vso državo, so se znebili vsaj svojega nepriljubljenega župana in njegovih radarjev. Prav nobena mariborska vstajniška skupina pa kaj več od govorjenja in razmetavanja s parolami ni bila sposobna ali  pripravljena storiti, da bi gibanje dobilo vsenarodni značaj. Ljubljančani, ki so potem še edini zmogli zbrati ogromno število ljudi in zapretiti oblasti ter režimu, so ponovili veliko napako svojih mariborskih kolegov. Organizacijska in idejna razdrobljenost ter množica različnih lokalnih ambicij in načrtov so revolucionarni naboj v nekaj mesecih  dodobra izpraznili. Odletel je predsednik vlade Janez Janša in padla njegova vlada, ki jo je potem nadomestila vlada Bratovšek-Virant, ki pa sedaj tudi ni veliko bolj priljubljena, ker nadaljuje Janševo politiko in smo tako sedaj dobili državno politiko Janša po Janši z malimi ideološkimi olepšavami ter nekaj več svobodnega duha.

Očitno je množica voditeljev VLV spoznala, da bi morali zahteve svojega upora nasloviti na druge naslove od katerih so mnogi izven države Slovenije in ne le na domače, podrejene in zelo poslušne v Ljubljani. Vse bolj imam občutek, da so voditelji VLV spoznali, da boja proti skorumpiranemu, brutalno izkoriščevalnemu in povampirjenemu neoliberalizmu ni mogoče začeti ter tudi končati v Ljubljani oziroma v Sloveniji. Ko so končno prepoznali svojega pravega nasprotnika, njegovo moč in trdnost, so se verjetno kar malo ustrašili in se ponovno zagnali v lokalne veljake in lokalne teme. Že nekaj krat sem na teh straneh zapisal, da ljubljanski župan Zoran Jankovič ni vseslovenski problem in za njegovo odstavitev ne gre trošiti energije vseslovenskega ljudskega upora. Prav tako ne morem razumeti, zakaj je Zoran Jankovič moral odstopiti kot vodja največje opozicijske, danes celo vladne, stranke, ko pa se od Janeza Janše to ni zahtevalo?  So vstajniki nasedli demagoški doktrini Gregorja Viranta?

Naslednja napaka vodij VLV je zahteva po parlamentarnih volitvah v roku šestih mesecev, ker je nerealna in ob vsem še zelo škodljiva za državo ter v njej živeče ljudi. Vodje VLV  danes ravnajo tako kakor, da  ne bi poznali splošnega razpoloženja ljudi v državi in ne bi vedeli koliko ljudi bi se volitev sploh udeležilo, volivci katerih strank bi na volitve sploh prišli in kakšen bi bil rezultat teh izsiljenih volitev. Edini stranki, ki sta danes ali v roku nekaj mesecev na volišča sposobni pripeljati svoje volivce sta Janševa SDS in Lukšič-Pahorjeva SD in nekaj SLS. Vse ostale pa le skromen drobiž. Stranka, ki naj bi jo rojevali voditelji in del članstva organov VLV nima na volitvah, ki bi bile organizirane v času naslednjih dveh let skoraj nobenih možnosti, da bi sploh prestopila prag parlamenta in kaj šele, da bi tam potem imela odločujočo besedo in vpliv na odločitve.

Vodstva VLV so se očitno ujela v nastavljeno programsko past in se zagnala v posledice in ne v vzroke težav s katerimi se danes srečuje prebivalstvo države. Na posledice pa ni mogoče vplivati, če se vzrokov ne znaš ali ne upaš lotiti. Nekaj vzrokov je res mogoče najti v domačih podalpskih logih, in je seveda še kako prav, da so se jih lotili. Velika večina in to tistih najbolj odločujočih ter usodnih, pa ima svoje naslove izven države Slovenije. So globalni ali vseevropski in so nastali že pred leti, ko smo Slovenci še izigravali velike, slepe in najbolj zavzete Evropejce in pristaše NATA ter potem še skupne valute evro. Nekritično ter prav sramotno ponižno in politično sluzavo smo sprejemali ter potrjevali, ne da bi sploh prebrali ali o čem dobro premislili,  vse kar se nam je iz Bruslja poslalo in celo med prvimi, ki so kaj sprejeli, smo ves čas želeli biti. Podpirali smo okupacijo Iraka, rušenje in pobijanje v Afganistanu, razrušenje in uničenje Libije, nič posebej nas ni motilo pobijanje civilistov in otrok v Gazi, med prvimi smo priznali nekaj državi podobnega na Kosovu in povsod smo želeli biti prvi ter seveda zraven.

Spomnimo se le kakšno leto nazaj kaj vse smo bili pripravljeni verjeti o Grkih, njihovi prirojeni lenobi, zapravljivosti in nesposobnosti in celo to, da želijo Grki živeti na naš račun. In podobno smo pisali ter javno razmišljali  o Srbih ter še o mnogih drugih. Danes smo sami  v zelo podobnem položaju in vse to ali še veliko slabše o nas razmišljajo in verjamejo mnogi v državah severa EU povezave. Če se Slovenci res želimo rešiti in kaj zase ter svojo državo dolgoročno koristnega storiti, potem se moramo najprej kritično pogledati v objektivno ogledalo in se šele potem odločiti kaj in kako bomo v bodoče ravnali. Srbi imajo dober rek, ki sicer zveni precej vulgarno in pravi, "da posle j........ nema kajanja!".