Da danes pišem na teh straneh o nečem o čemer tukaj doslej še ni bilo mogoče nič podobnega prebrati, je v resnici kriv znanec, ki me je včeraj povabil na kavo. V lokalu, ki sva ga obiskala, da skupaj popijeva to omamno dišečo črno tekočino, sva naletela na znance, ki so naju povabili v svojo družbo. Prisedla sva in se vključila v klepet omizja, ki so ga začeli že pred najinim prihodom. Pogovor je potem tekel o vsem mogočem in je bil nabit z raznimi res dobrimi humornimi vložki ter domislicami.
Malo smo seveda, kot se za današnji čas spodobi, politizirali in kakšno krepko rekli na račun slovenske in EU politike. Komentirali smo tudi prva poročila s hrvaških volišč in skupno ugotovili, da so Hrvati v resnici veliko pametnejši narod kot smo jim Slovenci javno pripravljeni priznati. Res je, da je pametnejšemu od sebe pogosto to zelo težko priznati. Še posebej, če imaš nekje v svojih genih že programirano vcepljen občutek manjvrednosti, ki ga potem zdraviš tako, da se večvrednostno napihuješ in vsem ter vsakomur razlagaš in dokazuješ kako si od soseda pametnejši, bolj deloven in pošten, bolj kulturen, civiliziran, bolj evropski oziroma si sploh v vsem nekaj več. Rezultati zgodovinske ter tudi sodobne prakse večstoletnega sobivanja, ki nam niti niso preveč v ponos ter v našo korist, seveda tukaj, ko gre za naš nacionalni ego, ne pomenijo veliko.
Kakšna moška gostilniška družba pa bi mi to sploh bili, če pogovora ne bi zasukali tudi v smer teme vseh tem. Ženske, spolnost, seks tako in drugače, prevare drugih, ker mi prevar javno nikoli ne bi priznali, čeprav jih tudi odločno ne zanikamo. Vedno v pogovoru pri prevarah ostanemo vsaj toliko nedorečeni, da pri drugih pustimo nekaj dvoma in mogoče, če se le da, tudi nevoščljivosti. Da pa mogoče malo mačota le še je v nas, vendar se s tem seveda ne hvalimo in svojih tovrstnih uspehov in ženskih trofej ne obešamo na velik zvon. Tako ravnajo pravi dedci v moški družbi. Tisti, ki so v življenju videli le eno samo žensko mednožje kot tudi tisti, ki so jih videli in jih še videvajo veliko. Pri tem pravem moškem pogovoru, ki smo ga po dobrem starem običaju začinili še s krepko dozo humorja in šal na ta račun, pa seveda brez poimenovanja določenih aktivnosti, občutkov ter organov tudi ne gre.
Pa smo že pri točki, ki je bila odločilna za ta današnji zapis. Eden od sodelujočih je, da bi se izognil vulgarnemu ter neprimernemu poimenovanju ženskega spolnega organa, za to tako privlačno in že skoraj mistično žensko stvar, uporabil posrečen izraz sprednjica. Omizje je prasnilo v smeh, ker prav nihče od nas prisotnih njegovih sogovornikov tega izraza nikoli še ni slišal. Kolega je takoj zaznal našo zadrego in pojasnil, da če obstaja zadnjica, zakaj ne bo obstajala še sprednjica. Razlaga se nam je zdela logična in ji ugovarjati skoraj ni bilo mogoče. Ob vsem pa je potrebno še priznati, da beseda ne zveni niti malo vulgarno ali gostilniško prostaško.
Ko sem prišel domov sem takoj sedel za računalnik in kliknil na stran SSKJ ter najprej vtipkal besedo zadnjica. Elektronski mojster slovenskega knjižnega jezika mi je v hipu ponudil skoraj celo stran raznih razlag tega jezikovnega pojma. Nisem niti prebiral ponujenega, ker me je radovednost silila v nadaljnja raziskovanja besede, ki je kriva za to mojo vedoželjnost. Vtipkal sem potem seveda še besedo sprednjica in mojster je ostal nem. Vse kar mi je uspel ponuditi je bila prazna stran ter suhoparno pojasnilo, da zadetkov pač ni. Beseda sprednjica torej v slovenskem knjižnem jeziku ne obstaja.
Ker je jezik živ organizem, ki se skoraj dnevno spreminja in gredo nekatere stare besede v pozabo ter se rojevajo nove, je seveda občasno potrebno posodobiti tudi slovar slovenskega knjižnega jezika. Mogoče pa bo ta prispevek prebral kdo od modrih mož. ki skrbijo za posodabljanje slovarja in celo posvojil nov izraz za tisto stvar, s katero naj bi ženske zasužnjile moške možgane in za katero nekateri pravijo, da se svet okrog nje vrti ter, ki moškim dvigne krvni pritisk in še kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar