Janša tudi po Janši!

Slovenske politične elite, ki so odstranile Janševo oblastno garnituro sedaj nadaljujejo Janševo politiko. V čem tako bistvenem pa se razlikuje končni rezultat uvajanje diktature, če se ta uvaja na bolj grob ali malo bolj mlačen način? Na koncu smo tako na istem.

Vedno bolj pa se sprašujem kdo v resnici vodi sedanjo vlado, ki ji načeljuje premierka Alenka Bratušek in koliko svobode ter vpliva sploh ima prva dama vlade na odločitve, ki se sprejemajo? Ne morem se nekako znebiti občutka, da v ozadju slovensko politiko vodi ter delo vlade in parlamenta usmerja trojček Virant - Pahor - Janša. Ob tem pa tudi nisem prepričan, da mogoče prav v tem trenutku Virant premierki Bratuškovi ne zvija rok zaradi njene magistrske naloge in morebitne blamaže do katere bi lahko prišlo v primeru, da se njena naloga razglasi za plagiat. Premierka, ki bi bila pod takšnim pritiskom tihega ali prikritega izsiljevanja, pa ne bi bila verodostojna in samostojna in s tem bi bila pod vprašaj postavljena tudi verodostojnost celotne vlade ter vladajoče koalicije.

Odgovor na to vprašanje in dilemo bomo dobili kmalu. Manever predsednika parlamenta Janka Vebra s povabilom nekaterim vstajniškim skupinam na pogovor o nečem o čemer se, kot se je potem izkazalo, niti ni več mogoče pogovarjati, se je izjalovil, ker Vebru ni uspelo doseči tega kar si je želel. Dosegel je morebiti le to, da je med posameznimi vstajniškimi skupinami najprej prišlo do določenega medsebojnega  nezaupanja, da bi potem hitro skupno ugotovili namere oblastnih elit ter se na koncu poenotili in kot vse kaže, še bolj strnili vrste.

Odločilni test kam želi nova oblastna garnitura s svojimi, tokrat pa kot kaže res pravimi botri iz ozadja,  popeljati državo Slovenijo, bo prav v tem ali bodo vztrajali in spremenili ustavo ter zakon na področju omejevanja neposrednega referendumskega odločanja državljank in državljnov ter v ustavo še zapisali tisto zlovešče zlato fiskalno pravilo. Kot kaže so se politične elite v državnem zboru že dogovorile in dosegle soglasje, da se ustava spremeni in dopolni z zahtevami Bruslja. Po tem dnevu v državi Sloveniji ne bo nič več tako kot je bilo še dan pred tem, da malo parafraziram besede nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ki jih je izrekel ob osamosvajanju Slovenije. Skozi na široko odprta vrata bo v Slovenijo vstopila diktatura.

Prav te dni je Virant začel socialni dialog s sindikati javnega sektorja glede novih vladnih predlogov za stabilizacijo javnih financ, kot se temu uradno reče, ali kot bi temu kar po domače lahko rekli, o novih predvidenih ukrepih na področju števila zaposlenih in nižanju plač v tem družbenem sektorju. Če bodo poslanke in poslanci državnega zbora s svojo odločitvijo ob koncu aprila v ustavo zapisali tisto nesrečno zlato fiskalno pravilo ter odpravili možnost referendumskega odločanja ljudi, potem lahko temu Virantovemu sestankovanju s sindikati mirno rečemo kar čisto politikantsko nategovanje sindikatov in zaposlenih v javnem sektorju in zguba časa. Upam, da se sindikati javnega sektorja ter tudi sindikati realnega sektorja tega zavedajo in se bodo v teh dneh odločno pridružili zahtevam vstajniških skupin, da se odločanje o spremembah in dopolnitvah ustave vsaj odloži, če že ne kar dokončno ustavi.

Doslej nisem bil posebej vnet zagovornik takojšnjih predčasnih parlamentarnih volitev. Po vsem tem kar se nam zadnje dni dogaja in kar se nam še pod oblastjo aktualnih vladajočih političnih elit še obeta, pa sem začel svoje mnenje spreminjati in sem vedno bolj prepričan, da bi jih s pritiskom ljudstva morali kar najhitreje doseči. Zahteve ljudstva pa bi tokrat morale biti ne le odstop vlade in razpustitev parlamenta, temveč bi morale  segati širše, vse tja do predsednika države.  Za Janeza Janšo velja v velikem delu ljudi prepričanje, da je zelo nevaren načelom demokracije in temeljnim ljudskim svoboščinam. Tudi sam tako mislim. Vendar sem vedno bolj prepričan, da je vsaj enako demokraciji in ljudskim svoboščinam nevaren tudi Gregor Virant. Ne besede, štejejo le dejanja in končni rezultat.