Fiskalno pravilo in varčevalni ukrepi v Sloveniji je enako načrtovanemu ljudskemu genocidu!

Prav grozljivo je prebirati naslove prispevkov v nekaterih slovenskih medijih in poslušati izjave ekonomskih, finančnih ter še mnogih drugih "strokovnjakov", ki vedo kako državo izvleči iz ekonomskih in gospodarskih težav. Pred dobrimi dvajsetimi leti so že imeli recepte za slovensko zgodbo o uspehu, poznali so poti po katerih bi Slovenija postala druga Švica in ves čas so vedeli kaj in kdaj je potrebno narediti, da bo Slovenija raj blagostanja.

Po njihovih receptih bi danes morali biti skoraj že brez večjih tovarn ali pa bi njihovi lastniki bili tujci. Slovenci bi bili le turistični delavci, kuharji, sobarice, natakarji, čistilke, obrtniki in mali podjetniki. To je bila usoda, ki so nam jo pred dvajsetimi leti začrtali in jo ves čas tudi pridno uresničevali. Nacionalnega interesa in nacionalne bodočnosti to ubogo in naivno ljudstvo na južni strani Alp seveda ni smelo imeti, ker bi naj to bila ostalina nekih starih časov ali pa že kar komunistična izmišljotina.  Take in še veliko hujše ter usodnejše so ti "strokovnjaki" in njihovi sledilci slovenski oblastni politični hlapci, intelektualni pritlehneži ter prodane duše razdirali vseh teh dvajset in nekaj let ter državo Slovenijo ob nasvetih ter zahtevah in izsiljevanjih imperialistično kapitalističnih EU prijateljev, partnerjev ter diktatorjev pripeljali na sam rob propada.

Tudi danes, ko so celo mnogi slepi že spregledali in mnogi nekoč neumno naivni začeli spoznavati, da je slovenska zgodba krepko zavožena in da sedaj ne govorimo več o razvoju, blagostanju in družbenem napredku, temveč le še o golem preživetju države in v njej živečih državljank ter državljanov, ti isti ekonomsko gospodarski neoliberalni guruji okrepljeni z mladimi sledilci nadaljujejo svojo črno uničujoče poslanstvo. Še vedno v nekaterih medijih prebiramo ali slišimo privoščljive komentarje, ko aktualni slovenski vladi kaj ne uspe kot je začrtala in zahteve po še trših in še bolj uničujočih ekonomsko finančnih ukrepih. Prave orgazme naslade doživljajo, ko prebirajo neugodne statistične in finančne pokazatelje razmer v državi in slabši so ti pokazatelji bolj so navdušeni in veseli ter glasni. Slabše je, boljše je, se veselijo in tega niti več ne skrivajo. Da bi premnoge v teh dvajsetih letih nastale elite, ki so se vse življenje pasle na državnih jaslih ali živele od kraj, preprodaj in mešetarjenj z nekoč družbenim, to je, ljudskim premoženjem,  vsaj še nekaj časa preživele in obdržale svoje privilegije, so pripravljene za to žrtvovati skoraj celotno prebivalstvo te države in ga pahniti še globlje v revščino ter splošno bedo.

Uničili so že skoraj vse kar se je uničiti, prodati, podariti, ukrasti, denacionalizirati, privatizirati doslej dalo in sedaj se pripravljajo, da izvedejo rop še tistega kar je ostalo. Pri tem pa niso ves ta čas ustvarili prav nič novega, dobrega in za državo ter ljudstvo koristnega. Prav ničesar! Razsuli so pravni red v državi, uvedli so brutalno strankokracijo, ki se že zelo nevarno spogleduje s fašizmom, namerno razsuli finančno disciplino, uničili in onemogočili učinkovito delo premnogih inšpekcijskih služb, državo razdelili na 212 malih oblastnih občinskih pašalukov, z neprestanimi kadrovskimi in drugimi ukrepi paralizirali učinkovito delo tožilstev, sodišč, policije in drugih pomembnih državnih organov.  Razsuli so zdravstveni sistem, pokojninski in izobraževalni sistem in v državi Sloveniji je med državljankami in državljani nastala grozovita socialna in pravna diferenciacija, ko lahko manjšina ima vse kar si poželi in velika večina skoraj nima več za preživetje.

Vse to jim še vedno ni dovolj in skoraj dnevno zahtevajo nove in nove ukrepe kako ubogim še kaj vzeti ter porazdeliti v korist slovenskih elit in raznih kast. Strah pred lastnim ljudstvom jih tako sili v oziranje po pomoči in rešitvi, ki naj bi prišla iz Bruslja v obliki okupatorske Trojke ter iz mednarodnih finančnih,  kapitalskih in politično vojaških centrov. Namesto narodovega blagostanja in razvoja ter neke znosne bodočnosti nam sedaj pripravljajo črno fašistično diktaturo pod plaščem lažne demokratičnosti v kateri zaenkrat s praznim trebuhom ljudje vsaj javno govoriti še smejo. Vendar se tudi to že počasi spreminja in z neprestanim omejevanjem delavskih, pravnih, ekonomskih, socialnih ter drugih temeljnih človekovih  pravic se nesrečnim ljudem vedno bolj zapira usta.

Ukrepi, ki jih za nas pišejo v Bruslju in nekaterih centrih držav severa EU povezave ter v svetovih finančnih, gospodarskih, političnih in vojaških institucijah in  jih doma želijo pridno uveljavljati nekateri politiki in njihovi koristolovni priskledniki, so zadnje čase vedno bolj naravnani na upokojence, bolnike, delavce v javnem in zasebnem sektorju, invalide, brezposelne, reveže in druge skupine obubožanega prebivalstva. Kako dolgo še bomo pristajali, da ne smemo imeti svojega nacionalnega interesa po mirnem in znosnem življenju ter svoji državi Sloveniji v kateri bomo ustvarjali in jo razvijali ter krepili? In v kateri bomo zagotavljali normalno preživljanje starosti svojim staršem in mirno življenje sebi ter bodočnost svojim otrokom in vnukom. Če vse to ne gre v nekoč veliko obetajoči EU, pa si bomo pač morali svoje priložnosti piskati izven nje.