sreda, februar 26, 2014

Koalicija in vlada Alenke Bratušek sta včeraj svojo pravo podobo na ogled postavili!

Nekdo je pred dnevi rekel, da je prebivalstvo Slovenije v samo dveh mesecih tega leta doživelo že dve katastrofalni elementarni nesreči. Z žledom nas je udarila narava in z zakonom o davku na nepremičnine pa koalicijska vlada Alenke Bratušek. Skoraj je nemogoče sedaj reči katera nesreča od obeh je hujša.

Čeprav sem v svojih zapisih na teh straneh že kar nekaj kritike naslovil na GURS, moram tokrat vendarle zapisati, da so krivi veliko manj kot se to želi v javnosti prikazati. Njihova krivda bi lahko bila le v tem, če o posledicah pospešenega uvajanja tega davka ter uresničevanja zakona o davku na nepremičnine, niso predhodno dovolj korektno seznanili avtorjev zakona in predstavnikov vlade. Pri tem pa se vedno bolj sprašujem ali so predstavniki GURS-a sploh imeli priložnost predstaviti vse pasti urejanja podlag za izvajanje zakona in ali so sploh smeli kaj pomembnega k temu dodati? Po včerajšnjem nastopu državne sekretarke na ministrstvu za finance Vraničarjeve na odboru za finance v to nisem več prepričan. Ženska se je enostavno izgubila in se s svojimi izjavami prav grdo zapletla. Ali povedano drugače, prisotni poslanci, tako tisti koalicijski in še veliko bolj opozicijski, so jo s svojimi vprašanji ter poznavanjem problematike popolnoma dotolkli. Omenim naj le dve področji kjer se revica več ni uspela znajti in ki se nanašata na "zazidljive" parcele ter "nezazidane" parcele in na rezidenčnost ter nerezidenčnost stanovanjskih nepremičnin. Priznam, da se mi je Vraničarjeva kar malo zasmilila, ker jo je njen šef minister Čufer poslal branit in zagovarjat nekaj česar se enostavno ubraniti in zagovarjati več ne da.V svoji strokovni nemoči se ji je zareklo celo to, da naj pač občine čez čas, ko bodo to smele storiti, povišajo davčne stopnje svojim občanom in si tako zagotovijo dodatna sredstva za svoje občinske proračune. Se je sploh zavedala kaj je bleknila? Če državljane neusmiljeno ropa država, pa naj jih na enak način ropajo še občine!

Ni se še seja odbora za finance prav končala in v javnost smo že dobili informacije, da vlada prav na teh dveh področjih, to je na statusih in obdavčitvah teh nesrečnih parcel ter rezidenčnosti in nerezidenčnosti stanovanjskih nepremičnin namerava sprejeti spremembe zakona. Glede tistih parcel je sprememba zakona seveda nujna ter predvsem upravičena, ker je zgodba tudi pravno precej sporna. Preseneča pa namera vlade, da ukine status nerezidenčnosti stanovanjskih nepremičnin. To napoved vlade po ukinitvi tega statusa pa lahko prav mirno razglasimo za zmago premoženjsko močnih lobijev, ki so se za to ves čas nastajanja zakona še kako krčevito zavzemali. Sedaj so izkoristili trenutek splošnega nezadovoljstva ljudi in ponovno pritisnili na vlado ter kot kaže bodo tokrat uspešni. Vlada seveda lahko predlaga in sprejme odpravo statusa nerezidenčnosti stanovanjskih nepremičnin in s tem razbremeni najbogatejše sloje prebivalstva, ki imajo v lasti premičnine po sedanji ureditvi obdavčene s stopnjo 0,50. Ne bo pa s tem ukrepom dosegla kakih drugih pomembnejših izboljšav ter odpravo mnogih anomalij, ki težijo ter v obup spravljajo tisoče lastnikov stanovanjskih nepremičnin. V življenju in matematiki je namreč vedno tako, da če nekje nekomu nekaj oprostiš, potem moraš nekje drugje in nekomu drugemu dodatno še kaj odvzeti, da se ti končni rezultat izenači. Kdo pa bodo tisti, ki se jim bo za to finančno izenačitev potem še dodatno nekje jemalo, pa se tako ve.

Namesto, da bi vlada realno ocenila vzroke in razloge, ki so do tega nepremičninskega poloma pripeljali ter sebi, državnim organom, državljanom in vsem drugim, ki na tem področju morajo kaj postoriti, omogočila potreben čas, se je v očitni paniki zatekla k ukrepom sprememb zakona s katerimi bo le še povečala nezadovoljstvo ljudi in njegovo nepravičnost. Na tej že skoraj tragikomični seji odbora DZ za finance smo tako lahko videli in slišali tudi ves blišč in vso veliko bedo koalicijskih poslancev, ki so vsi po vrsti prav grdo kritizirali zakon in njegove nedorečene rešitve, da bi potem na koncu prav vsi glasovali ZA predlagan sklep. Če tega ne bi videl na lastne oči, ne bi verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče. Res smo včeraj ob spremljanju ravnanj teh poslank in poslancev vsi volivci, ki smo na zadnjih volitvah oddali svoj glas za katero od teh koalicijskih strank,  izpadli pravi veliki voli in bedaki. Vsekakor pa manjši kot tisti, ki smo jih tako nesrečno izvolili in ki so včeraj eno govorili in za nekaj povsem drugega potem čredno glasovali.

torek, februar 25, 2014

Vpis tuje lastnine v zemljiško knjigo!

Ta nesrečni Zakon o davku na nepremičnine in v posledici njegove izsiljeno hitre ter nepremišljene uveljavitve, je povzročil tudi pospešene vpise lastništva etažne lastnine v zemljiško knjigo. Lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah - etažni lastniki - ki so svoja stanovanja kupili pred več leti ali celo desetletji in svojega premoženja -etažne lastnine- niso mogli vpisati v zemljiško knjigo, ker upravniki teh stavb niso poskrbeli za etažne načrte in drugo potrebno dokumentacijo, so sedaj pač s temi vpisi preko notarskih pisarn pohiteli. Kot sedaj kažejo izkušnje so hiteli vsi.  V tej ihti izdelave etažnih načrtov ter drugih dokumentov, da bi se dosegel vpis nepremičnine v zemljiško knjigo,  je sodelovalo veliko strokovno poklicanih ter kompetentnih ljudi in organizacij in kot sedaj kažejo izkušnje, tudi veliko takšnih ljudi, ki pri teh opravilih sploh niso imeli kaj za iskati. Niso pa sodelovali tisti, ki bi v prvi vrsti morali in ki so imeli tudi največji interes, da se to področje končno enkrat primerno uredi, to je etažni lastniki - lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah. V največ primerih njih ni nihče nič vprašal, izdelani dokumenti, ki služijo kot podlage za poznejše vpise v zemljiško knjigo, so se pred njimi skrivali kot kaka največja državna skrivnost. Izstavljali so se jim le računi, ki so jih morali potem poravnati.

Predloge vpisov v zemljiško knjigo so potem seveda za etažne lastnike skupaj z upravniki izvedli notarji, ki pa napak v etažnih načrtih seveda niso mogli poznati. Sedaj, ko je GURS začel pošiljati ta obvestila, pa so se začele razkrivati prav čudne stvari, ki mnoge lastnike spravljajo v pravi obup in o katerih se v glavnem javno molči, ker o njih govorijo ter jih rešujejo etažni lastniki sami.  Tako je na primer sedaj lastnik etažne lastnine ugotovil, da sploh ni lastnik stanovanja, ki ga je kupil in v katerem prebiva, ker bi po zemljiško knjižni evidenci naj bil lastnik skoraj enakega stanovanja na drugem koncu stanovanjskega bloka in celo na drugi hišni številki. Lastnik njegovega stanovanja pa naj bi bila občina, ki to sploh nikoli ni bila. Mnogi se sedaj sprašujejo kako so se občine v zemljiških knjigah in evidencah GURS-a sploh lahko znašle kot lastniki, čeprav lastnice teh nepremičnin nikoli niso bile in s temi nepremičninami nimajo prav nobene veze? Ker je tudi tisto stanovanje na drugi strani bloka lastniško, se sedaj nesrečni občan sprašuje,  katerega stanovanja pa je potem sedaj lastnik tista oseba, ki je resnični lastnik "njegovega stanovanja"? In teh ter podobnih primerov naj ne bi bilo niti tako malo. Nekdo je očitno zgodbo grdo zapacal in ker tako velike spremembe v zemljiški knjigi niso tako enostavno opravilo, je sedaj vprašanje, kdo bo na koncu vse to sedaj plačal. In naslednje vprašanje je, v kolikšnem času je tudi ob največjem prizadevanju notarjev ter morebiti potem celo še odvetnikov, to zmešnjavo sploh mogoče pravno urediti in pravna stanja uskladiti s stanji v naravi in kako bosta v teh in podobnih primerih ravnala GURS in potem še DURS?

Naslednja težava na katero opozarjajo nekateri etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah je, da naj bi se v zemljiško knjigo kot lastnina vpisovali tudi prostori, ki so si jih, s soglasjem solastnikov večstanovanjske stanovanjske stavbe, v brezplačno uporabo in preureditev v bivalne prostore   pridobili lastniki najvišje v bloku ležečih stanovanj. Šlo naj bi za dele podstrešnih prostorov preurejenih v bivalne prostore, ki s stenami mejijo na kupljeno stanovanje in ki v pogodbi o nakupu stanovanja niso bili predmet nakupa oziroma prodaje, ker so imeli in očitno še sedaj imajo status skupne lastnine vseh etažnih lastnikov v stanovanjskem bloku. In ti dodatni deli stanovanja naj bi se sedaj v nekaterih primerih vknjižb v zemljiško knjigo vpisovali kot lastnina etažnega lastnika. Koliko je teh primerov bi morebiti lahko vedeli le na GURS-u, ali s konkretnim vpogledom v zemljiško knjigo. Ker pa ostali etažni lastniki tega enostavno ne vedo, ker jim dokumenti etažnih načrtov in drugi, ki to urejajo, niso na voljo za vpogled. Če se to res dogaja, potem gre za prisvajanje skupne lastnine v korist posameznega lastnika etažne lastnine, kar je vsekakor nezakonito. Nekoč bo ta zgodba dobila epilog in takrat bi se "lastniki" teh brezplačno in nezakonito pridobljenih bivalnih prostorov v lastništvo, lahko znašli v hudi zadregi ter morebiti celo v velikih težavah.  Na težave pa bodo tudi vsekakor naleteli že prvi naslednji kupci teh stanovanj, če bi se sedanji zemljiškoknjižni lastniki odločili ta ( povečana ) stanovanja prodati, ker bodo kupili nekaj kar pravno ni lastnina prodajalca, čeprav je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. Zavedati se je potrebno, da zemljiška knjiga in to kar je v njej vpisano res je zakon, ni pa bog.

Preseneča dejstvo, da na GURS-u vse to očitno vedo, da vse to vedo celo nekateri notarji, da veliko od tega vedo na občinah, da se s temi problemi sedaj srečujejo že prvi odvetniki na katere se prizadeti etažni lastniki v svojih težavah tudi že obračajo in očitno to vedo, ali bi vsaj morali vedeti tudi na finančnem ter pravosodnem ministrstvu in vsi molčijo. Nihče nič ne ukrene in te davčno nepremičninske norije ne ustavi ter državnim institucijam, upravnikom, odvetnikom, notarjem, sodiščem in etažnim lastnikom ne da na voljo dovolj potrebnega časa, da se vse to primerno in pravno korektno uredi in uskladi s stanji v naravi. V neki normalni državi bi zaradi takšnih slaboumnosti in terorja nad lastnimi državljani padla vlada. Kaj od vsega tega pa ve ali sploh želi vedeti Ustavno sodišče, pa bomo kmalu videli.



sobota, februar 22, 2014

Skrpucalo imenovano Zakon o davku na nepremičnine!

Pred časom, ko sem o tem davku in njegovih posledicah in zapletih pri njegovi uveljavitvi, pisal na teh straneh, sem verjel, da se mi k tej temi ne bo več potrebno vračati. Priznam, da si takrat niti v sanjah nisem predstavljal koliko nevšečnosti, težav in problemov bo zakon povzročil lastnikom nepremičnin. Sedaj si upam z vso odgovornostjo zapisati, da gre za prav sramotno pravno in strokovno skrpucalo spisano z enim samim namenom, dodatno obdavčiti prebivalstvo in v državni proračun spraviti v naprej izračunan znesek davščin. Že ko sem spremljal nastajanje tega zakona in koliko samooklicanih raznih nepremičninskih, davčnih, finančnih, pravnih in drugih "strokovnjakov?" se je nagnetlo v krog avtorjev nastajanja tega zakona, sem imel zelo slab občutek in sem na to v zapisih na teh straneh tudi že opozoril. O poslankah in poslancih, ki so potem to skrpucalo sprejeli in mu dali pravno veljavo, pa niti ni vredno izgubljati besed. Ta zakon je res pravo ogledalo njihove kolektivne strankarske zaplankanosti, pišmeuhovskega dela v parlamentu ter njihovih osebnih strokovnih in intelektualnih sposobnosti.

Sedaj je zakon pred Ustavnim sodiščem (US ), ki prav tako nekaj menca in cinca ter je očitno v hudi zadregi, ker seveda ustavni sodniki vedo to kar ve večinski del prebivalstva in stroke, da je zakon zanič. Bojimo se lahko le, da bo US nadaljevalo s prakso že ustaljene doktrine in zakona ne bo v celoti razveljavilo, temveč bo v najboljšem primeru razveljavilo le nekatere najbolj štrleče določbe. S tem bo US naredilo točno to česar ne bi smelo in bo ponovno podleglo že toliko krat videni ter uveljavljeni slovenski pravni in oblastni  praksi, da se z odpravo ene krivice ustvari najmanj dve novi krivici. V uveljavljanju takšnih praks smo v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih postali pravi mojstri.

Ponovno moram kritiko usmeriti proti GURS-u, ki ravna v duhu najbolj zadrtega in neobčutljivega državnega birokrata. Bi komu na GURS-u odpadli prsti, če bi pred časom, ko so ugotovili, da v uradnih evidencah prijavljenih prebivališč lastnikov stanovanj v večstanovanjskih stavbah niso posodobljeni podatki o novih številkah stanovanj in bi prebivalstvo z javnim obvestilom na to opozorili. Vedeli so to in vendar ljudi o tem niso obvestili, temveč so raje izdali dokumente v katerih so ljudem prikazali izračun davka po stopnji 0,50 in tako razbesnili več tisoč lastnikov, ki o tem najmanjšega pojma niso imeli. Jasno mi je, da državnih birokratov jeza ljudi preveč ne skrbi. To kar bi ljudje lahko uredili v nekem daljšem časovnem obdobju in brez jeze ter vznemirjenja, se je sedaj strnilo v relativno kratek čas in nenormalno ustvarilo dolge vrste ljudi na državnih uradih ter popolnoma brez potrebe obremenilo delavce na izpostavah GURS-a po državi ter na Upravnih enotah. Popolnoma pa so očitno zatajili tudi razni upravniki večstanovanjskih stavb z etažnimi lastniki, ki bi bili dolžni etažne nepremičnine opremiti z novimi nalepkami s številkami stanovanj. Ker tega mnogi niso storili so s tem dodatno vnesli zmedo med ljudi, ker mnogi nekaj časa sploh niso vedeli kaj naj na upravnih enotah pri prijavi prebivališča v resnici spreminjajo in kje naj te nove številke sploh dobijo.

V ospredje pa ponovno prihaja problem na katerega sem vsaj dvakrat na teh straneh že opozarjal, in ki si ga sedaj med sabo kot vroče železo, podajajo država in občine. Gre za zemljiške parcele, ki so v prostorskih dokumentih opredeljene kot parcele na katerih je gradnja možna in so zaradi tega seveda visoko obdavčene. Mnoge občine so sicer pred kakšnim letom ali več od lastnikov teh parcel zahtevale, da se izjasnijo ali imajo na teh parcelah namen graditi ali jih kot gradbene parcele prodati. Ni mi sicer znano kako je večina lastnikov odgovorila, poznam pa mnoge, ki so pisno občini sporočili, da graditi  nimajo namena in kot gradbeno parcelo je tudi prodati nimajo namena. Vse do pred nekaj dnevi je v javnosti veljalo in to so trdili tudi državni uradniki, da je usoda teh parcel v rokah občin in njihovih prostorskih načrtov. Če bodo občine spremenile svoje prostorske načrte in parcelo za katero je doslej veljalo, da je na njej gradnja mogoča, prekategorizirale v parcelo na kateri gradnja ni mogoča, bo pač potem obračunan nižji davek. Usoda lastnikov teh parcel naj bi torej bila v rokah občin, ki pa za takšnimi prekategorizacijami seveda nimajo posebej velikega interesa, ker bo čez dve ali tri leta zaradi tega manj prihodka v njihove občinske proračune.

Končno se je pa pred dnevi le prebudil del slovenske zaspane pravne stroke in javnosti sporočil, da pa celotna zgodba s temi parcelami le ni v izključni domeni ter povsem odvisna le od dobre volje in milosti občin, ker naj bi to področje že doslej urejala zakonodaja, ki naj bi določene pristojnosti in pravice dajala tudi lastnikom takšnih parcel. V naslednjih dneh se bo temu problemu potrebno bolj podrobno posvetiti in ugotoviti kakšne vse pravice daje aktualna zakonodaja lastnikom takšnih parcel in kaj lahko lastniki storijo brez dobre volje občin in kar je pri vsem še najbolj pomembno, kaj ter v kolikšnem času občine na zahtevo lastnikov takšnih parcel morajo storiti. Iz strokovnih krogov je namreč prišlo tolmačenje, da je parcelo na kateri je gradnja mogoča, že po samem zakonu potrebno prekategorizirati v parcelo na kateri gradnja ni mogoča, če v določenem času za to parcelo ni bila vložena vloga za gradnjo stanovanjskega objekta in ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Če to drži, potem so lastniki takšnih parcel dobili luč na koncu tunela.

O statusu garaž v večstanovanjskih stavbah in zapletih z njihovo obdavčitvijo pa tokrat sploh ne bom na široko pisal. Garaža je lahko obdavčena s 0,15 in je lahko obdavčena s 0,50. V največ primerih je seveda sedaj obdavčena s stopnjo 0,50, ker ljudi na to ni nihče opozoril in ker je postopek združitve garaže s stanovanjem tako zakompliciran ter drag, da ga je, za upoštevanje pri obračunu davka v letošnjem letu,  praktično nemogoče izpeljati. Pripravljavce etažnih načrtov in lastnike etažnih lastnin ob vpisih v zemljiške knjige vse doslej na te zanke ni nihče opozoril in jim pojasnil kaj pomeni ločena garaža in kaj garaža združena s stanovanjem. O tem niso nič govorili pripravljavci etažnih načrtov, upravniki večstanovanjskih stavb, ne odvetniki in še manj notarji, ki so večinsko te postopke vodili. Ljudem enostavno niso dali možnosti odgovorne izbire. Latniki etažnih nepremičnin so bili iz teh postopkov popolnoma izključeni.Smeli so vse to le plačati.

Iz spoznanj, ki smo si jih pri uveljavitvi tega nesrečnega nepremičninskega zakona doslej pridobili, bi verjetno bilo najbolj modro, če bi ga US v celoti razveljavilo ali ga v najslabšem primeru razveljavilo vsaj v tistih delih kjer je ustavno najbolj sporen in njegovo izvajanje odložilo za najmanj eno leto. S tem bi vsi: država, občine, gospodarski subjekti ter druge pravne osebe in državljani dobili potreben čas, da se spiše primeren in operativen zakon, dokončno uredijo stanja v zemljiških knjigah, v miru odpravijo velike napake v evidencah GURS-a, uredijo evidence prebivališč v prijavnih službah na upravnih enotah in mnoge druge stvari povezane z izvajanjem tega zakona.


torek, februar 11, 2014

Slovenski poslanski EU janičarji!

Slovenska narovarstvena in okoljsko osveščena javnost ter okrog 9000 slovenskih čebelarjev, je bilo najprej neprijetno presenečenih ter predvsem zelo ogorčenih, ko so jim slovenski mediji sporočili, da se je EU parlament hlapčevsko uklonil zahtevi ameriške multinacionalke MONSANTO, da se na etiketah na kozarcih medu na prodajnih policah ne zapiše iz katere države ali pokrajine med izhaja in kje so ga pridne čebele nabrale. Zakaj je to za Monsanto tako zelo pomembno se boste morebiti vprašali? Iz zelo preprostega razloga, ker je dobršen del evropske javnosti zelo uperjen proti uvajanju gensko spremenjenih organizmov ( GSO ) v evropski naravni prostor ter v pridelavo hrane za ljudi in živali. Ker pa so prav po zaslugi hlapčevskih in koruptivnih politikov, poslancev EU parlamenta in oblastnih birokratov EU ter vlad nekaterih evropskih držav, ti gensko spremenjeni organizmi na nekaterih področjih EU že prisotni, bi tako potrošniki lahko vedeli ali med, ki ga kupujejo, vsebuje cvetni prah nabran na GSO rastlinah. 

Bojazen, da bi osveščeni kupci medu po celotni Evropi začeli bolj pozorno prebirati podatke na etiketah in se odločati za nakup medu iz dežel in pokrajin kjer GSO ni dovoljen, je seveda upravičena. Tako pa so potrošnikom v EU odvzeli pravico vedeti kje so med pridelali  in vedeti ali se v medu ne nahaja cvetni prah nabran na cvetovih na osnovi GSO vzgojenih rastlin.

Prav ogorčeni, celo besni in skrajno neprijetno presenečeni pa so bili slovenski čebelarji ob novici, da so to zahtevo s svojimi glasovi podprli tudi trije slovenski EU poslanci in sicer Lojze PETERLE, Ivo VAJGL in Jelko KACIN. Mnogi se sedaj sprašujejo kako so lahko tako ravnali in slovenskim čebelarjem zarili nož v hrbet, ker v Sloveniji zaenkrat GSO ni dovoljen in bi prav ta navedba na etiketi, odkod med prihaja in kje so ga čebele nabrale, lahko bila odlična promocija izredno kvalitetnega slovenskega medu. Vsaj Lojze PETERLE se tukaj ne more sprenevedati, ker se že vrsto let sam razglaša za slovenskega čebelarja in je bil nekaj časa celo predsednik slovenske krovne čebelarske organizacije ( ČZS ). Pa tudi kot EU poslanec se rad podaja med slovenske čebelarje ter jim tam pleteniči o mnogo čem in jih zavaja ter jim laže.

EU poslanca Ivo VAJGL in Jelko KACIN pa se slovenski javnosti predstavljata kot okoljsko osveščena levičarja in potem prav tako prispevata svoj glas za koristi ameriške vsemogočne multinacionalke Monsanto, ki ima v lasti preko 4000 patentov in ki že nekaj let zasužnjuje največji del sveta z nasilnim vsiljevanjem svojih gensko spremenjenih rastlin kot so koruza, pšenica,riž in
mnoge druge. Monsanto je korporacija, ki je znana po svojih agresivnih pristopih na področju vsiljevanja svojih GSO rastlin po celotnem svetu in s tem v resnici prevzema popoln nadzor na proizvodno hrane na planetu. Niso ji tuji prav nobeni prijemi za uveljavitev svoje volje in svojih interesov od podkupovanj politikov, raznih lobijev, političnih in drugih pritiskov na vlade posameznih držav.

Ni je dežele ali države kjer ne bi imeli svojih zagovornikov v političnih in strokovnih krogih. Ti potem preko medijev pridno in prav hlapčevsko poniževalno ter z argumenti zlorabljene stroke  ljudstvu zatrjujejo, da ni prav nobenih dokazov, da bi lahko bil GSO človeku in živalim nevaren. To morebiti celo drži, ker tudi ni prav nobenih znanstvenih dokazov, da GSO človeku in živalim ni nevaren. Tako je stroka ponovno dokazala, da ni vedno le v korist ljudem, temveč je lahko prav pritlehna in osramočena ter sprostituirana dekla kapitala in njegovih hlapčevskih političnih in drugih koristoljubnih elit.

In kaj naj si sedaj Slovenke in Slovenci mislimo o takšnih dvoličnih EU poslancih, ki smo jih na zadnjih volitvah poslali v EU parlament in ki prav te dni napovedujejo svoje vnovične kandidature za volitve v letošnjem maju? Namesto, da bi zagovarjali interese ljudstva, ki jih je izvolilo, so se zlizali z enim od najslabših in najbolj nevarnih med svetovnimi kapitalskimi interesi. Zakaj so to storili? Imajo od tega svojega neetičnega dejanja kake osebne koristi?  Materialne, politične, ideološke, karijerne ali kake druge? Koristi morajo vsekakor biti ogromne, da zanje žrtvuješ ves svoj narod in ljudstvo, ki ti je zaupalo, vate verjelo in te kot svojega predstavnika izvolilo v EU parlament.

Zakaj potem sploh še odhajati na volitve poslank in poslancev v EU parlament, če jim ne moreš in ne smeš zaupati? Če lahko že pred njihovo izvolitvijo in odhodom v EU parlament in druge EU oblastne institucije, upravičeno, na osnovi dosedanjih izkušenj, predvidevaš, da nas bodo ponovno izigrali in se prodali tujim političnim, ideološkim in kapitalskim interesom. Da bodo za "višje" ali čisto osebne cilje in koristi žrtvovali prebivalstvo lastne države in ga kot čredo neumnih ovac mirno ter brez kančka slabe vesti poslali v svetovno kapitalsko ali politično in ideološko klavnico. Drage državljanke in cenjeni državljani, če se boste odločili vendarle udeležiti letošnjih volitev poslank in poslancev v EU parlament, potem bodite vsaj toliko modri in imejte sebe ter svoje otroke in vnuke vsaj toliko radi, da jih zavarujete pred takšnimi "že dokazanimi" poslanci in poslankami. Sicer pa se bomo k tem trem imenovanim slovenskim EU janičarjem ter kapitalsko poslanskim "svetnikom" pred letošnjimi volitvami na teh straneh še vrnili. Ne bomo jih pozabili in še manj bomo pozabili na to njihovo glasovanje s katerim so se nam predstavili v svoji pravi podobi.














ponedeljek, februar 03, 2014

Bleknik in ostal živ!

Slovenske državljanke in državljani so v teh dvajset in nekaj po osamosvojitvenih letih doživeli ter preživeli že marsikaj. V glavnem veliko več slabega in ponižujočega kot dobrega in razveseljujočega. Razlastninili so jih preteklosti, jim res krepko zagrenili sedanjost ter jim uničili bodočnost. In kot že toliko krat v pretekli zgodovini tega južno podalpskega življa, ti ljudje ponovno s svojo trdoživostjo in zdravim razumom na svojem primeru dokazujejo pravilnost starega reka, ki pravi, da tisto kar te ne uniči, te okrepi.

Preprosti ljudje radi povedo, ko jim kak pomembnež ali znana osebnost kaj neumnega sporoči, da je bleknil in ostal živ. Živ je seveda ostal tudi Dušan Šešok in naj mu dobri bog da še veliko zdravih in zadovoljnih let ter predvsem pameti. Te bi očitno še najbolj potreboval. V čem se naš blebetavo zaletavi in nepremišljeni Dušan tako zelo razlikuje od mnogih svojih slovenskih novo kapitalističnih kolegic in kolegov? Očitno le v tem, da mu jezik prepogosto krepko prehiteva sive celice. Pa se z njim in njegovimi nakladanji ne bomo več posebej ukvarjali, ker si tega niti ne zasluži. Čas vedno postavi vse na svoje mesto in tudi v njegovem primeru bo zagotovo tako.

Veliko bolj je zanimivo opazovati kako so se na njegova delodajalska dejanja in grožnje svojim delavcem, odzvali večni varuhi pravne države, zaščitniki delavskih in človekovih pravic ter tem podobni poklicni in amaterski zaščitniki ponižanih, ogroženih ter izkoriščanih ljudi. Nekaj so tako zaradi javnosti povedali sindikati, ki bi ob tem kar si je Dušan privoščil, morali prav ponoreti in zagnati divji halo. Nekaj kritičnega so o Dušanu in njegovih nečloveških ravnanji z zaposlenimi napisali mediji in še to le tisti, ki jih označujejo kot leve. Država pa naj bi mu v podjetje poslal inšpekcijo dela, ki mu bo morebiti celo izrekla kakšno minimalno globo, če jim bo uspelo ugotoviti kak delovno pravni prekršek.

Prav presenetljivo pa je, da molčijo mnogi dežurni človekoljubci, ki skoraj nikoli ne zamudijo kakšne priložnosti, da se javno ne bi na vsa usta zavzemali za človekove pravice in spoštovanje človekovega dostojanstva ter se pri tem sklicevali na krščanske in ob tem še na neke izmišljene evropske civilizacijske vrednote. Tiho in prav potuhnjeno so nekam poniknili, ko nek delodajalec svoje delavke in delavce javno razglaša za kapitalistične tlačane in sužnje, ki naj bi v njegovem podjetju delali predvsem zase in popolnoma nič zanj. Njegova naloga pa je, da skrbi za dobrobit podjetja v katerem so zaposleni le delovna sila in strošek ter za dobrobit države katere  sestavni del pa očitno te delavke in delavci niso. Država so torej on in njemu podobni kolegi ter kolegice in država so verjetno še bančniki ter politiki od katerih je odvisen in ki bi mu naj sedaj omogočili, da svojo privatizacijo uspešno izpelje v svojo osebno korist ter v škodo državljank in državljanov. Ne bomo sedaj tukaj navajali določil zakonov, ki jih naš trdosrčni kapitalist Dušan očitno krši, ker je Dušan s svojim dejanji ter v javnost  poslanimi sporočili pljunil po slovenski ustavi in mnogih mednarodnih ter pravno, politično in moralno zavezajočih dokumentih, ki urejajo področja človekovih in delavskih pravic. Navajanju in sklicevanju na evropske moralne standarde in vrednote pa se bomo tokrat in v tem primeru kar izognili, ker v njihovo odrešitev vedno manj verjamemo in jim zaupamo. Saj je Slovenija vendar sestavni del te Evrope in kar velja ter se spoštuje drugje, bi se moralo tudi v Sloveniji.

Pričakovali bi, da bi se ob javni razglasitvi svojih delavcev za kapitalistične tlačane in sužnje oglasil predsednik države Borut Pahor in takšen odnos delodajalca do svojih zaposlenih ostro obsodil. Oglasiti bi se morala tudi predsednica vlade Alenka Bratušek, pa njena ministrica za delo ter minister za pravosodje in še kdo iz njene oblastne bližine. In upravičeno bi smeli pričakovati, da bi se oglasili tudi politiki, ki se prav v zadnjem času tako zelo ukvarjajo s človekovimi pravicami. Vendar njih zanimajo le človekove pravice že zdavnaj mrtvih. Pravice živih in to še delavk in delavcev,  pa res ni nekaj na čemer bi kazalo zapravljati dragocen čas ter trošiti intelektualne potenciale slovenskih političnih elit. Pa tudi EU tega v Sloveniji od nikogar ne zahteva in nobena politična grupacija v EU ne piše na to temo prav nobene resolucije. Važno je le, in to je trenutno edina naloga slovenskih političnih elit, da se letos maja spravi te tepce iz kapitalistično tlačanskih množic na volišča za volitve EU poslank in poslancev. Vse drugo je manj pomembno.


nedelja, februar 02, 2014

Kdo bo umiril divje in neodgovorne fante?

Ne dolgo nazaj sem kritično pisal o dveh lovcih, ki sta streljala in pokončala z zakonom zaščitenega sokola selca. Nista imele sreče, ker ju je pri dejanju zalotil občan, ki je poskrbel, da je bila o tem obveščena slovenska javnost. Kot so pozneje poročali mediji sta bila tudi kaznovana. Glede na pogostost pojavov krivolova v vrstah slovenskih lovcev je bila kazen neprimerno nizka  in prav malo vzgojna. Slovenski divji in neodgovorni lovski fantje tako niso dobili potrebnega vzgojnega sporočila in opozorila. Z objavo odprtega pisma se je odzvala tudi Lovska zveza Slovenije ( LZS ), ki je na njej lasten način, vso odgovornost prevalila na članstvo in Lovske družine ter si tako skušala prav po pilatovsko umiti roke. Ob prebiranju tistega nesrečnega javnega pisma LZS mi je bilo jasno, da vodstvo slovenske lovske organizacije nima namena ostreje poseči v ta dogajanja ter v slovenski lovski organizaciji že končno narediti reda na način, da lovskim družinam pomaga iz lovskih vrst izločiti vse, ki kršijo določila zakona in njihovega etičnega kodeksa.

Pa je od tega nesrečnega in za slovenske lovce prav sramotnega dejanja poteklo le malo časa in v javnost je udarila novica o novem nezakonitem in lovsko neetičnem dejanju nekega pokvarjenca in kršitelja zakona ter določil etičnega kodeksa v lovskih vrstah. V bližini Divače so našli ranjeno, v Sloveniji že zelo redko ter seveda z zakonom zaščiteno,  sovo veliko uharico za katero se je potem v veterinarski ambulanti ugotovilo, da je bila ustreljena. Uboga ranjena žival je bila operirana in je preživela ter bo verjetno preostanek svojega življenja preživela v azilu za divje živali.

To sta le dve žalostni zgodbi nevestnega ter neetičnega ravnanja nekaterih članov slovenske lovske organizacije, ki sta naleteli na zelo ostro obsodbo tudi v vrstah slovenskih lovcev. Tako kot v primeru ustrelitve sokola selca in v novem primeru zastrelitve sove velike uharice, so se med lovci na terenu razvnele ostre polemike in vestni lovci s prsti vse bolj ogorčeno kažejo na odgovorne v svoji krovni organizaciji LZS ter v Lovskih družinah. Vedno več je članov v lovskih organizacijah, ki pravijo, da ne želijo več prenašati bremen, ki jim jih s svojimi neodgovornimi ter brezvestnimi in neetičnimi dejanji pred slovensko javnostjo nalagajo nekateri njihovi lovski kolegi. Pri tem še opozarjajo, da na vse pogostejše znane in največkrat zamolčane ter potem prikrite pojave krivolova v vrstah slovenskih lovcev že leta opozarjajo in se na tem področju prav nič ne premakne. Kršilci zakona, Etičnega kodeksa slovenskih lovcev ter starih dobrih lovskih navad in običajev, skoraj nikoli ne doživijo ne ustreznih moralnih ter ne disciplinskih in sodnih sankcij. Če pa se že koga, zaradi zunanjih pritiskov in ker primera enostavno ne uspevajo pomesti pod preprogo in ga prepustiti pozabi, sankcionira, pa je praviloma ves postopek podrejen disciplinsko pravnim formalizmom s prav smešno nizkimi disciplinskimi kaznimi. Zelo redki pa so primeri, da bi se takšnega nevestnega ter neetičnega lovskega kolega izključilo iz lovskih vrst in potem pripeljalo še pred sodnika rednega sodišča.

V pogovorih s člani slovenske lovske organizacije, ki takšna dejanja obsojajo, lahko zvemo za številne primere krivolova storjenega s strani njihovih lovskih kolegov. Pri tem navajajo, da sta primera sokola selca in velike uharice le vrh ledene gore, ki ju pač storilci niso uspeli prikriti in sta tako dobila odmev v slovenski javnosti. Kar pogoste pojave krivolova naj bi, po njihovih pričevanjih, zasledili tudi pri vrstah divjadi s katerimi je mogoče nelegalno in za svoj žep trgovati in na katero je prav tako omogočen individualni lov. Tako omenjajo naveze posameznih lovcev z zasebnimi gostinci in drugimi zainteresiranimi za odkup divjačine ter primere na pol legalnega ali v celoti nelegalnega lovskega turizma kjer so praviloma v igri precej veliki denarji. Vse to naj bi že leta bilo poznano večini vodstev lovskih družin, vodstev regijskih lovskih organizacij in vodstvu LZS. Kaj lahko ali bi morebiti v bodoče na tem področju lahko storili lovski inšpektorji je seveda že drugo vprašanje? Verjetno zelo malo. Vsaj tako dolgo ne dokler nekdo od zunaj vodstev lovskih družin ne prisili, da začnejo res dobro sodelovati z inšpektorji in same ne spoznajo, da krivolov v lovskih vrstah je prisoten in je velik problem, ki ga je potrebno nujno in takoj zatreti. Ter sočasno prenehajo z vsemi sredstvi in različnimi nemoralnimi izgovori ščititi storilce in storijo vse, da se pred javnim linčem ter neformalnimi  pritiski v organizaciji  zavaruje tiste člane, ki takšnih početij ne odobravajo in jih obsojajo.

Slovenska lovska organizacija še ima podporo največjega dela slovenske javnosti, ki ji priznava velike pretekle zasluge na tem področju. Se pa to lahko hitro spremeni, če se v sami lovski organizaciji ne bodo potrudili očistiti svojih vrst vseh, ki v slovensko zeleno bratovščino ne spadajo. Neprestano ponavljanje zgodb o vlogi slovenskih lovcev na področju varovanja narave, prosto živečih živali v naravnem prostoru in drugih nespornih vrednotah ter njihovih uspehih, lahko kaj hitro zatemnijo pred javnostjo prikriti in potlačeni njihovi notranji odnosi ter nečednosti, kar vse vedno bolj prodira v vedenje slovenske javnosti. Tukaj sklicevanje na več kot stoletno tradicijo ne bo veliko pomagalo, ker je danes zelo drugačen čas, ki zahteva novo paradigmo razmišljanja in delovanja na tem področju. Kdor pač ne uspeva slediti zahtevam novega časa se bo moral umakniti in prepustiti prostor nekomu drugemu. To pa bi lahko za slovensko lovsko organizacijo in njen obstoj bilo tudi usodno.









sreda, januar 29, 2014

Vse mora biti uravnoteženo!

Nj. Eksc. dr. Doku ZAVGAJEV
VELEPOSLANIK RUSKE FEDERACIJE V REPUBLIKI SLOVENIJI
V slovenskih medijih že leta prebiramo kaj je kje počel, kaj govoril in kaj komu svetoval, priporočal ali naročal ameriški ambasadov v Sloveniji gospod Joseph Mussomeli. V preteklosti smo ga lahko videvali na veliko pomembnih prireditvah, obiskoval je razne družbene skupine, pisal kdaj kakšnemu županu s kakšno zahtevo, klical k sebi v svoj kabinet slovenske politike in jih usmerjal ter jim govoril kaj bi bilo ameriškim oblastem všeč in kaj jim ne bi bilo. Nekateri ga imajo celo na sumu, da je prav on bil arhitekt tiste nesrečne Janševe vlade, ki jo je v lanskem letu po velikih demonstracijah ter poročilu KPK potem zamenjala vlada Alenke Bratušek. In on je bil tisti ambasador h kateremu naj bi v zavetju teme po nasvete in male usluge prihajal kot predsednik vlade Borut Pahor z veliko prošnjo za foto termin z ameriškim predsednikom Obamo. V zameno za skupno fotografiranje, ki se je potem res dogodilo, pa bo potem Slovenija sprejela nekaj tistih nesrečnih zapornikov iz Guantánama na Kubi, ki bi se jih Američani po vsej sili radi hitro znebili ter jih podtaknili v oskrbo svojim prijateljskim zaveznikom. Ameriška ambasada je bila pod vodstvom cenjenega gospoda ambasadorja Mussomelija res pravo pribežališče zafrustriranih in skoraj vedno nesrečnih ter zakompleksiranih slovenskih levih ter desnih politikov, ki so tam vedno našli tolažbo, nasvet in po potrebi dobili tudi nesebično pomoč v raznih dobrih uslugah. Ker pa nobeno kosilo nikjer ni zastonj, so se potem, ko so dobili priložnost, zelo potrudili, da so se primerno oddolžili. Tako se pač to dela v svetu visoke politike, so rekli in nas tolažili vedno, ko smo se javno spraševali o čem kar nam ni bilo povsem jasno in razumljivo ali se nam je, ubogi nevedni raji, zdelo celo malce neprimerno in že skoraj sramotno.

Nekateri pa smo se ves ta čas tiho in občasno kdo tudi malo bolj glasno ter boječe, spraševali kaj pa je z ruskim ambasadorjem v Sloveniji? In bili pri tem celo malo v dvomih ali so Rusi v Slovenijo sploh poslali svojega visokega predstavnika. Nikjer o njem ni bilo mogoče v medijih ničesar prebrati, TV kamere nam ga niso nikoli pokazale na kakšni državni proslavi, nič ni javno kritiziral ali grozil slovenskim protestnikom, nič nam niso rekli, da bi ga zelo skrbelo katere stranke bodo sestavljale vlado in kateri politik bo zasedel kakšno pomembno državniško funkcijo in smo tako kar malo pogrešali mnenje ter poglede te druge svetovno velesilske strani. Pa so tudi za takšno, skoraj javnosti neopazno delovanje in ravnanje ambasadorja v neki državi, tisti modri in dobro poučeni rekli, da se tako pač dela v visoki mednarodni politiki. In mi navadna slovenska raja naj sedaj vemo kako se v visoki mednarodni politiki res prav dela, ko pa se nam vsiljujeta dva popolnoma različna modela delovanja naših dragih ambasadorksih gostov in oba naj bi bila popolnoma pravilna ter skladna z ustaljenimi ter v svetu sprejetimi diplomatskimi doktrinami in dobrimi praksami.

Ker so nas o ameriškem ambasadorju gospodu Mussomeliju naši vrli politiki in mediji res dobro obveščali in o njem vemo res veliko, tudi kaj kar sploh ne bi rabili vedeti, je zaradi uravnoteženja informiranosti slovenske javnosti nujno, da predstavimo tudi Ruskega veleposlanika v Sloveniji. Še posebej, ker bodo čez nekaj dni zimske olimpijske igre v ruskem mestu Sočiju kjer se tudi Slovenci nadejamo kakšne medalje ter dobrih uvrstitev naših športnih ambasadorjev. Celo nacionalna TV je v svojem programu našla nekaj minut prostega termina in vanj uvrstila res kratek intervju z ruskim ambasadorjem gospodom dr. Dokum ZAVGAJEVIM. Tako smo vsaj na TV videli kako gospod ambasador zgleda in slišali njegov glas. Povedati res ni mogel veliko, ker mu časa za to niso ravno veliko odmerili. Govoril je le o olimpijskih igrah in težavah pri organizaciji ter varnosti in v skopo odmerjenem času je uspel povedati tudi še to, da se istospolnim obiskovalcem Sočija res ni potrebno ničesar bati ter da naj kar pridejo in bodo dragi gostje.

Kdo torej je naš gost ambasador Ruske federacije v Republiki Sloveniji in gostitelj naših zimskih športnikov v Sočiju gospod dr. Doku ZAVGAJEV? Ćesar nam ne želijo ali ne čutijo potrebe povedati slovenski politiki in mediji, nam pač pove svetovni splet. Tako zvemo, da je rojen leta 1940. Leta 1966 je diplomiral na Gorskem kmetijskem inštitutu ter si pridobil naziv inženir mehanik. Pozneje je še doktoriral iz ekonomije. Je tudi redni član Ruske inženirske akademije. Za veleposlanika Ruske federacije v Sloveniji je bil imenovan v letu 2009. Pred tem je vrsto let opravljal odgovorne diplomatske dolžnosti tudi v drugih državah in pomembne dolžnosti v oblastnih ter političnih institucijah doma v Rusiji.

Za večjo uravnoteženost informiranja slovenske javnosti in vedenja o njem, njegovem delu v naši domovini ter o njegovih pogledih na dogajanja v svetu in pri nas, pa se bo gospod ambasador moral malo potruditi tudi sam. Ali pa naj svojim sodelavcem naloži nalogo, da o njem in državi, ki jo v Sloveniji zastopa, primerno zapolnijo veliko vrzel v našem vedenju in razumevanju.





ponedeljek, januar 27, 2014

Vohuni in skrivnosti slovenskega novega časa!

Že leta v Sloveniji poslušamo in prebiramo vse mogoče o sodelavcih nekdanje UDBE, KOS-a in SDV-ja. Še največ za čisto pritlehne politične ter ideološke cilje in pa, ko se želi koga diskreditirati ter politično in osebnostno onemogočiti. Za tovrstna početja jim služijo dokumenti v arhivih in občasno tudi na skrivnosten način izginuli dokumenti in kar je še od vsega najbolj zanimivo, neznani ter nikoli razkriti viri.

V vseh teh primerih razkrivanja tajnih aktivnosti  nekdanjih državnih varnostnih služb, s katerimi se Slovenci že dve desetletji tako zelo intenzivno ukvarjamo in se okrog tega še krepko prepiramo in najdeno ter ugotovljeno potem še krepko zlorabljamo, gre v vseh primerih za aktivnosti tajnih služb s katerimi so te varovale takratno državo, njeno teritorialno celovitost in politično ter ustavno ureditev. Tiste države pa že več kot dve desetletji ni in ni več njenih tajnih služb ter ne potreb po njihovem delovanju na področju njenega varovanja. Čemu torej tako velik interes po brskanju po preteklosti, razkrivanju njenih skrivnosti, ko pa tajne službe takratne skupne države YU niso počele popolnoma nič drugega in ne na popolnoma nič drugačen način, kot vse tajne službe v vseh resnih držav sveta?

Kdor se je pač takrat in danes seveda ni prav nič drugače, zapletel v smrtni ples s tajnimi službami, je moral pričakovati temu primerne posledice. Ali jih je premagal ali pa je v tej igri izgubil in za to plačal visoko ceno. Država se je vedno vedela braniti in je za to imela na razpolago vedno tudi veliko različnih možnosti, načinov in orodij. Tako je vedno v sodobni zgodovini bilo in nič ne kaže, da bi se na tem področju v zadnjem času kaj bistveno spremenilo. Prav nasprotno. Razkritja v nekaj zadnjih letih so pokazala, da se na tem mednarodnem vohunsko obveščevalnem področju prav ta trenutek bijejo silovite bitke. Potrebno je torej našo pozornost od preteklosti usmeriti v dogajanja današnjega  časa ter predvsem v bodočnost, če se želimo kot narod obdržati in svojo malo državico ohraniti.

Jugoslavijo in zanimanje za njene tajne službe ter njihove rabote, bi kazalo prepustiti zgodovini in zgodovinarjem, ki imajo na razpolago dovolj časa in potrebnih strokovnih orodij, da se temu področju posvetijo in ga zgodovinsko ovrednotijo. Kaj pa je z današnjimi vohuni. skritimi sodelavci, raznimi agenti, špiclji ter podobnimi domačimi človeškimi nesrečami, ki nam grenijo življenje in zapravljajo bodočnost? Ne, ne mislim tukaj na sodelavce slovenskih tajnih služb, ki tudi danes počnejo podobno delo kot so ga nekoč opravljale YU tajne službe. Vsaj morale bi ga, če so seveda primerno organizirane in tehnično ter kadrovsko usposobljene in so jim zagotovljeni drugi pogoji za njihovo učinkovito delovanje. Doktrina delovanja je seveda bistveno spremenjena in  danes slovenske tajne službe verjetno nimajo več potrebe po tako radikalnih ukrepih kot so se jih občasno posluževale tajne službe nekdanje YU. Mnoge tajne službe v svetu pa občasno seveda še posegajo po takšnih krutih metodah ter ukrepih in nikjer nič ne zasledim, da bi se v Sloveniji nad tem posebej zgražali ali celo javno ter v medijih obsojali. Še vedno torej velja načelo, da kar si dovolijo naši prijatelji se ne obsoja, ne bomo pa tega početja odobravali onim drugim in to bomo seveda na ves glas obsojali.

Mene veliko bolj privlači misterij skrivnosti sodelovanja mojih sodržavljanov s tajnimi službami tujih držav v našo nacionalno in državno škodo ter v državljansko ogroženost. Z velikim zanimanjem bi si v arhivu kakšne tuje tajne službe rad ogledal seznam mojih slovenskih sodržavljanov, ki so tam od leta 1985 pa do danes, bili ali morebiti celo nekateri še so, prijatelji, podporniki, zaupniki, agenti in še v kakšnem drugem statusu, njihovi tajni sodelavci. Vpogled v takšen seznam katere tuje tajne službe  sem imel v mislih, ko sem v prejšnjem zapisu zapisal, da bi se nam lahko zgodila prava notranja družbena eksplozija, če bi nam bilo dovoljeno videti to kar je neposvečenim očem navadnih državljanov skrbno skrito. Mogoče pa katera od obeh slovenskih tajnih služb o tem kaj ve ali pa je vsaj nekoč kaj vedela ter je bila potem toliko krat reorganizirana in so ji šefe zamenjevali hitreje kot kakšna prostitutka zamenjuje svoje stranke.

S temi vohunskimi zgodbami in vanje vključenimi tajnimi službami je pač tako, da so zaradi svojih skrivnosti za javnost bile vedno zelo zanimive ter privlačne. Težava pa bi lahko bila v tem, da  področje delovanja tajnih služb in njihovih velikih skrivnosti zelo spominja na smrdečo greznico. Ko jo odpreš začne vse naokrog zelo zaudarjati, čeprav si imel namen iz nje pobrati le za laboratorijski vzorec vsebine za kakšno zgodovinsko, politično ali ideološko analizo. Tak pobegli smrad pa se potem le stežka poleže in rad draži tudi nežne nosnice zelo občutljivih in finih gospa ter gospodov.




nedelja, januar 26, 2014

Enačba z ogromno neznankami ter podtaknjenimi prevarami!

Ker je v svetu vohunov, delovanju tajnih služb in tudi s tem povezanega državnega mednarodnega terorizma, tako nekoč kot tudi danes,  malo slučajnosti ali nenadzorovanih velikih zgodb, moramo biti ob nenadnih izbruhih kakšnih takšnih razkritij velikih skrivnosti vedno zelo previdni. Vprašati se je potrebno kaj in kdo ter s kakšnimi vse interesi je to sprožil in je skrit od zadaj. Ker v primerih kakšnih takšnih razkritij, ki kot po pravilu skoraj nikoli niso slučajna, je v resnici vedno nekdo od zadaj tudi skrit.

Ob razpadu nekdanje skupne države Jugoslavije so njene tajne službe največji del arhivov uničile in danes lahko govorimo le še o zelo škrbinastih ostankih teh arhivov. Prepričan sem tudi, da so, preden so te škrbinaste ostanke arhivov delno ali v celoti odprli raznim domačim raziskovalcem, po njih temeljito prebrskali predstavniki raznih tujih zainteresiranih in "prijateljskih" tajnih služb ter mogoče še sami kaj odstranili. Ker, če se to predhodno ne bi dogodilo in se ne bi res vse dobro prečistilo, preverilo in zavarovalo, se Hrvatom zagotovo ne bi dogodila zgodba lex Perkovič in Slovencem ne lex Udba. Ni pa mogoče v celoti izključiti tudi verjetnosti, da bi se kje v kakšnih zasebnih rokah lahko nahajalo še kaj "vročega" arhivskega gradiva nekdanjih YU tajnih služb, ki danes velja za uničenega. In tudi tega se ne da v celoti izključiti, da bi se lahko takšni dokumenti še kdaj in ob pravem času celo pojavili ter mnogim, predvsem v Sloveniji,  res krepko zagrenili življenje. In podobno tudi v ostalih državah nekdanje Jugoslavije. Pa ne le v državicah nekdanje YU, temveč tudi v kakšni zahodno evropski državi v kateri so nekoč njene tajne službe zelo tesno sodelovale in mešetarile najprej z UDBO in potem še z SDV.

V Sloveniji je po osamosvojitvi postalo mešetarjenje in prirejanje tajnih dokumentov za potrebe medsebojnega političnega in ideološkega obračunavanja že ustaljena praksa. Ne poznam tudi  primera, da bi katera resna država  s svojo tajno službo počela to kar si je privoščila po osamosvojitvi Slovenija. Tako tudi danes ni neko posebno presenečenje, da te ostanke arhivskega gradiva v Sloveniji raziskujeta amaterja, ki o delovanju in doktrinah tajnih služb vesta zelo malo ali skoraj nič. Resni ter res strokovni raziskovalci, ki bi jih zanimale le zgodovinske resnice, bi namreč bili ob takšnem raziskovanju ostankov nekih nekoč zelo velikih ter skrbno urejenih arhivov, sila previdni in se ne bi tako na široko naokrog razmetavali z obtožbami in že kar obsodbami ljudi na katerih imena so v kakšnem dokumentu slučajno naleteli. Še manj pa bi s temi dokumenti tekali v sosednje države z namenom. da jih predajo tamkajšnjim tajnim službam in organom pregona z željo, da ti sprožijo sodne postopke proti državljanom Republike Slovenije, ki so nekoč delali v YU tajnih službah ali so bili z njimi in njihovim delovanjem kako drugače povezani.

Ali gre v ozadju te zgodbe za veliko zaroto ali pa le za veliko naivnost in nevednost s slovenske strani, bo verjetno še kdaj razkril čas. Dozdeva se mi, da na to razkritje niti ne bo potrebno predolgo čakati. Prepričan sem, da vse to kar sedaj naši "raziskovalci" v torbah prenašajo preko meje, v teh državah v arhivih njihovih tajnih služb že obstaja. In še zelo veliko več od tega.  Pravo notranjo eksplozijo v Sloveniji in enako v vseh ostalih državah bivše YU, pa bi zagotovo povzročilo morebitno odprtje ali vsaj možnost vpogleda v arhive tajnih služb Avstrije, Nemčije, Italije, Francije in Velike Britanije. Seveda vlade teh in še nekaterih drugih držav niso neumne, da bi kaj takšnega dovolile ter tako sprožile padanje nekaterih njim zvestih političnih elit v teh državicah ali morebiti celo kakšno bratomorno vojno. Odgovore na števila vprašanja, ki si jih javnost danes zastavlja v Sloveniji in tudi na Hrvaškem, bi zagotovo dobili v arhivih tajnih služb prej navedenih držav. Predvsem nemška tajna služba bi naj imela zelo dobre odnose z YU tajnimi službami in veliko akcij naj bi bilo izpeljanih v dogovoru in sodelovanju ter v medsebojno korist obeh strani. Ko bi jim kakšna emigrantska ter preveč radikalna skupina začela najedati živce in povzročati skrbi, naj bi v dogovoru s tajnimi službami YU poskrbeli, da se to na primeren in tajnim službam lasten način uredi. Svoje usluge YU tajnim službam pa so potem že vedeli primerno poplačati, ker tudi Jugoslovani niso bili neumni ter naivni in so skoraj zmeraj imeli kaj na zalogi s čimer so se lahko primerno oddolžili.

Vsa ta zgodba okrog tajnih služb bivše YU, ki je sprožena v državah nekdanje skupne države, je očitno nastavljena ter vodena za potrebe notranjih političnih in ideoloških obračunavanj ter podreditve interesov današnjih žepnih YU naslednic nekemu drugemu velikemu interesu. Na hrvaškem so se nekateri očitno tega zelo zavedali in da bi ohranili vsaj še tisto malo nacionalnega ter državniškega dostojanstva, so se skušali pritiskom in zahtevam  močnih iz Evrope upreti. Ni jim uspelo in na koncu so morali poklekniti ter se vdati. S Slovenci gre precej lažje. Njim ni potrebno niti nič ukazovati in od njih zahtevati, ker v svoji zaslepljeni nacionalni, politični, ideološki ter kulturni  razdvojenosti se sami dovolj potrudijo ugoditi svojim močnim zahodnim gospodarjem. Največ krat pri tem radi še pretiravajo in prehitevajo želje svojih gospodarjev in jih tako s svojo zagnanostjo in vnetostjo pogosto spravijo celo v zadrego.
 


sobota, januar 25, 2014

Plagiator objavlja plagiat!

Opravičujem se avtorju "Slobodni Kozi", ker sem mu s Facebooka izmaknil fotografijo in idejo ter vse skupaj poslovenil. Saj Slovenija ni tako zelo različna od Hrvaške, da to kar velja za njih, ne bi veljalo tudi za nas. Sploh pa ne sedaj, ko smo oboji ujeti v demagoške in finančne kremplje združene Evrope.

Z malo zlobe bi se dalo tudi zapisati, da je v resnici ovca veliko bolj koristna živalca od povprečnega slovenskega ( pa tudi hrvaškega ) volivca, od katerega razen volilnega glasu vsakih nekaj let, kaj drugega posebej koristnega niti ni več mogoče pričakovati. Ovčica pa nas lahko nahrani ter ogreje in še strašno simpatična živalca je. Ker nima trdne svoje volje nikoli nikomur in ničemur ne nasprotuje, vse kar jo doleti ponižno sprejme, nikomur ne vsiljuje svojih misli ali kakšnih zahtev, je izredno vodljiva in dojemljiva za ukaze ter napotila svojih pastirjev, ki jim popolnoma zaupa in je sploh je ena najbolj skromnih živih bitij. Prav v vseh teh in še mnogih drugih ter tukaj nenavedenih  dobrih lastnostih, je tako zelo podobna povprečnemu slovenskemu volivcu, da ju oba enostavno moramo imeti radi in ju občudovati ter ju takšna kot sta tudi ohraniti.

petek, januar 24, 2014

PETICIJA, ki razburja dobršen del javnosti!


PETICIJA PROTI USMRTITVI ŽIVALI V ZAVETIŠČIH
s predlogi za izboljšanje stanja
(Vsebina peticije je okvirne narave, zato naprošamo ljudi za predloge. Zbrani predlogi se bodo sestavili v čistopis predloga, s katerim bomo odšli na vladna pogajanja. Najlepša hvala)



VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE
za spremembo 4. odstavka 31. člena Zakona o zaščiti živali ( Ur. List RS 42/2007):
ÂťČe zapuščene živali ni možno oddati, se lahko po 30 dneh od dneva, ko je bila nameščena v zavetišče, usmrti.ÂŤ 

 
ZAKAJ PODPISATI PETICIJO ?
Problematika zapuščenih živali je razširjena po vsem svetu. Nekatere živali so se na ulici rodile, druge so bile zavržene s strani neodgovornih in brezbrižnih lastnikov. Njihovo življenje je vse prej kot lahko - bolne, lačne, prestrašene, brez zavetja pred vročino in mrazom in mnogokrat tudi tarča sadističnih ljudi. Tiste, ki jim uspe ÂťpobegnitiÂŤ z ulice, večinoma pristanejo v zavetiščih. Žal ime ÂťzavetiščeÂŤ ni vedno primerno. Prostorska stiska, pomanjkanje sredstev in tudi neprimerno vedenje zaposlenih privedejo do nič kaj prijetnega življenja, ki se dostikrat konča v evtanaziji ne samo starih in bolnih, ampak tudi mladih, zdravih in posvojljivih živali.
Česar se moramo zavedati vsi je, da so glavni krivci za problematiko zapuščenih živali neodgovorni ljudje in ne živali same.

NAMEN PETICIJE:
- ZAKONSKO PREPOVEDATI EVTANAZIJO ZDRAVIH ŽIVALI PO 30. DNEH BIVANJA V ZAVETIŠČU,SAJ JE TO NEHUMANO, NEREALNO IN NEVREDNO DEJANJE
- IZBOLJŠATI OZAVEŠČANJE LJUDI IN ZMANJŠANJE ŠTEVILA ŽIVALI V ZAVETIŠČIH

Podpisniki peticije predlagamo:

1. PREPOVED USMRTITVE ŽIVALI V ZAVETIŠČIH s predlogi za izboljšanje stanja:

- Obvezno sterilizacijo/kastracijo psov in mačk (pasemskih in nepasemskih), razen v primerih vzrejnega dovoljenja
- Mesečni davek za ljudi, ki ne želijo sterilizirati/kastrirati živali oz. se želijo ukvarjati z njihovo vzrejo - pasemskih in nepasemskih živali (eden od možnih načinov zbiranja sredstev za zapuščene živali - glej obrazložitev)
- Register psov in mačk – obvezno čipiranje in vpis v register
- Prijava vsakega legla (pasemskega in nepasemskega) in omejeno število legel ter dodaten davek na leglo (eden od možnih načinov zbiranja sredstev za zapuščene živali - glej obrazložitev)
- Register storilcev, ki so bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje mučenja živali po Kazenskem zakoniku RS ali kaznovani za prekršek po Zakonu o zaščiti živali za primere mučenja živali, kamor štejejo tudi preobremenitve z brejostjo in tistih, ki jih brez razloga zapustijo v zavetišču) ter začasno ali stalno prepoved lastništva katerekoli živali
- Obvezno šolanje lastnika t.i. nevarnega psa (nevaren pes je poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival (5.čl.). Nevarne živali so živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka(5 čl.))

2. SPREMEMBO PRAVILNIKA O ZAVETIŠČIH: povečanje nadzora in izrekanje kazni, postavitev enotnih cen storitev v zavetiščih, obvezno podpisovanje pogodb med občinami in zavetišči

3. SPREMEMBO JAVNIH NAROČIL: Občine, ki razpišejo javno naročilo za podelitev koncesije za oskrbo živali v lastni občini, morajo kot kriterij izbora obvezno upoštevati: dokumentacijo o delovanju zavetišča, ki ga izda inšpekcija (VURS) v letnem poročilu, mnenje občinskega Društva za zaščito živali na ponudnike, etičnost delovanja zavetišča. Če bi bile cene enotne bi kriterij Âťnajugodnejši ponudnikÂŤ odpadel.

OBRAZLOŽITEV:

- Obvezna sterilizacija/kastracija psov in mačk (pasemskih ali nepasemskih) in preprečevanje nekontroliranega razploda lastniških psov in mačk je osnovnega pomena. Vsak novorojeni mladič, ki išče dom, pomeni manjšo možnost ali celo smrtno obsodbo za vsaj enega psa ali mačka v zavetišču. Nekateri mladiči pa so sploh nezaželjeni in odvrženi na ulico, ali usmrčeni s strani lastnika
- Register tako psov kot mačk – obvezno čipiranje in vpis v register: če se najde zapuščena in/ali zanemarjena žival, se lahko najde lastnika in se ga primerno kaznuje, če je to potrebno.
- Mesečni davek za ljudi, ki ne želijo sterilizirati/kastrirati živali oz. se želijo ukvarjati z vzrejo (pasemskih in nepasemskih): Denar zbran od davka se porabi za zavetišča oz drugo obliko pomoči brezdomnim živalim (npr. sterilizacije/kastracije ter cepljenja in osnovna oskrba prostoživečih mačk).
- Prijava vsakega legla (pasemskega in nepasemskega) in omejeno število legel ter dodaten davek na leglo: Denar, zbran od davka, se porabi za zavetišča oz drugo obliko pomoči brezdomnim živalim (npr. sterilizacije/kastracije ter cepljenja in osnovna oskrba prostoživečih mačk).
- Register ljudi, ki mučijo in zanemarjajo živali (tudi tisti, ki jih brez dobrega razloga zapustijo v zavetišču): začasna ali stalna prepoved lastništva katerekoli živali
- Pogostejše kontrole inšpekcije v zavetiščih - če se ugotovi, da zavetišče ne nudi minimalnih standardov, ki veljajo po Zakonu o zaščiti živali ter Pravilniku o oskrbi živali v zavetiščih, se zavetišče preprosto zapre.
- Po obstoječem Zakonu za zaščito živali je šolanje nevarnega psa obvezno.Vendar: strokovna komisija naj upošteva tudi sposobnost in motiviranost lastnika t.i. nevarnega psa. Če se izkaže, da je pes nevaren zaradi neprimernega lastništva oz. neprimerne vzgoje lastnika se psa lastniku odvzame in ne usmrti ter poskrbi za njegovo prevzgojo.

KER VERJAMEMO, DA BOMO NA OPISANI NAČIN ZMANJŠALI ŠTEVILO ZAPUŠČENIH ŽIVALI V ZAVETIŠČIH, ZAHTEVAMO, DA SE 30. DNEVNI ROK ZA USMRTITEV ŽIVALI O D P R A V I.


Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali


Zgoraj predstavljen predlog peticije, ki se je pojavil na spletu je že dvignil veliko prahu in v nekaterih interesnih okoljih povzročil veliko razburjenj. Smo pač v času pisanja ter podpisovanja razno raznih peticij, ki jim potem največ krat tako nihče, na katere so naslovljene, ne posveča kake posebne pozornosti. Na žalost je med takšnimi peticijami, ki jih spišejo kakšne organizacije ali interesno združene skupine državljank ter državljanov res tudi nekaj takšnih, ki bi jim oblastni organi in drugi pristojni v družbi morali posvetiti kar največ pozornosti in jih obravnavati kar najbolj resno. Tudi ta pričujoča bi lahko bila ena izmed takšnih, če bi bila seveda spisana z malo več občutka za realnost in upoštevala objektivne tradicijske, finančne, organizacijske, pravne in druge možnosti njene uresničitve v praksi.

Iz same vsebine peticije je razvidno, da so bili avtorji te peticije vodeni z močnim čustvenim vzgibom, kar pa jim seveda nebi smeli preveč zameriti, ker razmere na tem področju so res katastrofalne. Tudi tega jim nebi smeli očitati, da so se odločili oblastne in druge organe ter slovensko javnost opozoriti na ta problem, ki seveda ni od včeraj, temveč se vleče že nekaj desetletij. Država je seveda sprejemala zakonodajo, jo potem skozi leta še nekaj spreminjala in dopolnjevala, ni pa poskrbela, da bi se zakonodaja v praksi dosledno izvajala. Izgradnja vedno novih zavetišč, njihovo prisilno financiranje iz proračunov občin in drugih virov kot tudi pobijanje teh nesrečnih živali, teh že zelo nevzdržnih razmer ne bo razrešilo, temveč jih bo le še poglobilo in v javnosti ustvarilo še nova nesoglasja in nestrpnosti.

Težko bi objektiven bralec s povprečno razvito čustveno inteligenco avtorjem peticije očital poskus, da je na tem področju v državi Sloveniji končno že enkrat potrebno narediti red. Veliko predlogov, ki jih avtorji peticije predlagajo je seveda nerealnih in na tak način neodgovornih lastnikov živali ne bi spametovali. Potrebni bi bili precej drugačni ukrepi na področju neprestanega osveščanja javnosti in predvsem zelo povečana aktivnost pristojnih oblastnih in drugih organov kot so veterinarske in druge inšpekcije, sofinanciranje določenih programov ( sterilizacija, kastracija, cepljenje, čipiranje in drugo ), stalen nadzor in obvladovanje razmer ter seveda tudi  primerno vzgojne globe za vse, ki zakonodaje ter napotil in navodil pristojnih organov ne bi spoštovali. Za vse to pa imamo že danes dovolj pravnih podlag v že obstoječi zakonodaji in zaenkrat nove nujno ne potrebujemo. Tudi, če bi se danes striktno ter z kaj največjo skupno zavzetostjo vseh pristojnih institucij lotili reševanja tega problema, bi šele čez nekaj let lahko videli določen napredek in šele takrat na osnovi izkušenj po potrebi kaj posegali v zakonodajo.

V Sloveniji se je pač že davno tega nekako ustalilo načelo, da če česa ne želimo urediti, ne vemo ali za to nimamo denarja, se zatečemo k ustanavljanju kakšnih komisij ali pa gremo v spremembe zakonodaje, čeprav v resnici pri tem prepogostem početju veliko krat najmanjšega pojma nimamo kaj bomo s tem povzročili. In tako to prakso ponavljamo vedno znova in znova. Razmere na tem področju so res kaotične in jih je potrebno takoj začeti razreševati. To pa seveda ne bo in ne more biti zastonj. Kakor koli se bodo že imenovali viri iz katerih se bo kaj financiralo, bomo plačniki vedno davkoplačevalci. Vprašanje je lahko le ali vsi davkoplačevalci ali pa le določene kategorije davkoplačevalcev. Samo okrog tega se lahko pričkamo, o drugih rešitvah pa se kot družba moramo nujno dogovoriti in to čim prej.

Zlivanje gnojnice na skupino malo bolj skrajno usmerjenih posameznikov, ki so spisali to peticijo, nam problemov in težav ne bo razrešilo. Bi pa avtorjem le kazalo svetovati malo več zmernosti in modrosti pri oblikovanju predlogov kako se reševanja  te nesrečne zgodbe lotiti. Predvsem tam in na področjih kjer bi lahko bili dodatno obremenjeni odgovorni lastniki domačih živali, v tem primeru psov in mačk. Cilje predlaganih ukrepov je potrebno usmeriti predvsem proti neodgovornim lastnikom živali, raznim malomarnim ter brezčutnim mešetarjem in preprodajalcem psičkov in v ukrepe nadzora raznih inšpekcijskih služb. Pri tem pa je potrebno ljudem pomagati na način, da se cene storitev za nekatere ukrepe kar najbolj znižajo in jih tudi krepko sofinancirati, če seveda želimo v nekem objektivno realnem času bistveno zmanjšati število zapuščenih psov in mačk. Najprej bi bilo torej potrebno razmere na tem področju normalizirati in v celoti obvladovati in šele takrat bi nastopil primeren čas za kakšne temeljitejše posege v zakonodajo in nadzor njenega izvajanja.

ponedeljek, januar 20, 2014

Kdo bo reformiral slovenski zdravstveni sistem?

V resnici bi moral naslov in vprašanje v njem zastaviti zelo drugače ter se vprašati kdo bo odgovoren za pripravo in izvedbo nujne reforme slovenskega zdravstva? Ker pa kakšnih morebitnih političnih ali pravnih, odškodninskih, kazenskih ali drugih odgovornosti tako nikoli nihče v slovenski politiki in oblasti  za nič ne prevzame, bi bilo postavljanje takšnega vprašanja povsem neumestno.

Vsi dosedanji ministri za zdravstvo v naši dvajsetletni državniški zgodovini so bili zdravniki. Verjamem, da so vsi dosedanji ministri bili v svoji stroki tudi odlični zdravniki in odlični profesorji. Kot minister pa se doslej ni izkazal prav nobeden med njimi. Nekateri so bili celo obupno slabi in  nesposobni ter so slovenskemu zdravstvu naredili neprecenljivo škodo. Vsaj za enega med njimi imam občutek, da se je celo nekaj trudil in skušal vlak slovenskega zdravstva, ki je drvel v prepad, če že ne povsem rešiti, pa vsaj njegovo propadanje upočasniti. Zakaj mu ni uspelo,  je pred TV kameri skušal že nekaj krat obrazložiti in pojasniti. Dela strokovne in večinske laične javnosti prepričati mu ni uspelo, ker smo državljani imeli vedno občutek, da ni povsem iskren v svoji izpovedi in da nekoga ščiti ter ne pove katere skupine in posamezniki so ga pri tem ovirali in kako vse. Nekaj javnost tudi ve, večino pa ji že leta uspešno prikrivajo.

"Opozicija" v zdravniških vrstah, ki jo nekako pooseblja dr. Brecelj, je po odstopu ministra za zdravje dr. Gantarja, kot kandidata predsednici vlade Bratuškovi predlagala nekdanjega predsednika Računskega sodišča Igorja Šoltesa. Dobršen del politično in ideološko neobremenjene slovenske javnosti je optimistično zastrigel z ušesi in naivno verjel, da si tudi koalicijski partnerji, ki sestavljajo slovensko vlado, tokrat res želijo na ministrstvu za zdravje človeka, ki ima potrebna znanja ter tudi pogum in voljo, da se spoprime z nujno zdravstveno reformo. Danes seveda vemo kako zelo smo se motili.

Sedaj, ko so Šoltesa kot kandidata za ministra za zdravje nagnali, pa nekateri pravijo, da so intervenirali strici iz ozadja. Saj si zagotovo res intervenirali strici iz ozadja, so pa intervenirali tudi  tudi močni strici iz ospredja. Vsekakor pa še tudi vidni ter nevidni strici iz zdravstvenega sistema samega. Že vedo zakaj. Tiho so pritisnili na nekatere politike in ti so sedaj ponovno opravili zadano nalogo. Predsednik DeSUS-a Karel Erjavec je v Tv kamere uspel izjaviti, da Šoltesa kot morebitnega ministra za zdravje sicer podpirajo, vendar se število njihovih ministrov v vladi zaradi tega ne sme zmanjšati. S tem je ostalim koalicijskim partnerjem sporočil: zaradi nas ( DeSUS-a ) je Šoltes sicer lahko minister za zdravje, vendar nam mora nekdo izmed vas odstopiti drugo ministrstvo, ki ga sedaj zasedate. Da bi pred slovensko javnostjo ohranil čist obraz, je vse skupaj zvito zvalil na ostale koalicijske partnerje.

Visoko v zrak pa je ob napovedani Šoltesovi kandidaturi za ministra za zdravje skočil predsednik SD Igor Lukšič. ki mu pred TV kamerami ni uspelo prikriti velikega nasprotovanja Šoltesu. Pa bi vse skupaj še nekako lahko razumeli, če bi Lukšiču uspelo navesti vsaj en sam utemeljen razlog zakaj tako zelo in goreče nasprotuje temu, da bi Šoltes postal minister za zdravje ter se lotil nujne reforme slovenskega zdravstvenega sistema. Sistema, ki zelo ogroža stabilnost celotne države in je pred samim bankrotom. Nakladal in mencal je kot kak polpismen politični začetnik in si sproti izmišljal prav slaboumne razloge zakaj, da Šoltesa ni mogoče podpreti. Gledalci smo ob njegovih nastopih imeli občutek, da ga je nečesa neizmerno strah, če bi se slučajno zgodilo, da Šoltes postane minister. Prav nič profesorsko modro ter premišljeno ni deloval v svojih utemeljevanjih nasprotovanja Šoltesovi kandidaturi za ministra za zdravstvo.

Bo pa predsednik SD Igor Lukšič odslej prvo ime nasprotovanja Igorju Šoltesu, da bi postal minister za zdravje. Ostali zdravstveni, politični, koalicijski, ideološki ter drugi strici iz ozadja in ospredja nas odslej glede vprašanja ureditve razmer v slovenskem zdravstvu niti ne bodo več posebej zanimali. S tem je stranka SD in skupaj z njo njen predsednik Igor Lukšič, prevzela vso politično in moralno odgovornost za stanje v slovenskem zdravstvu ter izvedbo nujne zdravstvene reforme. Največja koalicijska stranka PS in premierka Alenka Bratušek pa bosta tudi morali prenehati cincati in preprečiti nadaljnja politikantska mešetarjenja v koaliciji, če se želijo vsi skupaj še nekaj časa obdržati na oblasti in opraviti nalogo, ki so jo prevzeli. Ničesar niso storili, da ne bi prišlo do kolektivnega odstopa KPK in posledice tega odstopa bomo državljani kmalu tudi čutili. Kot mlinski kamen se vladi okrog vratu vse težje obeša zgodba s TEŠ 6. Sedaj so nagnali in se mirno odrekli dobremu kandidatu za ministra, da bi na to mesto postavili nekega svojega strankarskega kljukca in ravnajo točno tako kot radi očitajo Janši, da je ravnal, ko  je bil premier. Ni važno če kaj veš, imaš pogum in si se že doslej kje dokazal, ker je važno le, da si naš.

Ministrstvo za zdravstvo ni niti približno enako ministrstvu za odnose RS s slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter s Slovenci po svetu. Ogromni večini državljank in državljanov je popolnoma vseeno koga bodo nastavili na tem na pol turističnem ministrstvu. Niti malo pa ljudem v državi ni vseeno kaj bodo počeli s slovenskim zdravstvom in ali bodo državljanke in državljani morebiti že jutri umirali zaradi tega in ali se bodo v bodoče lahko ustrezno zdravili le še tisti, ki bodo imeli denar. Ker se ti v vladni koaliciji ne morejo dogovoriti kdo vodi vlado in kdo je mandatar in se do tega izredno občutljivega vprašanja tako pišmeuhovsko obnašajo. Od danes se bo tudi pozornost slovenske javnosti glede iskanja novega zdravstvenega ministra zaostrila in ljudi ne bodo več uspevali zavajati z raznimi puhlicami ter demagoškimi čvekarijami o veliki strokovni verodostojnosti ter kompetentnosti od nekod privlečenega kandidata. Ne novi minister, kdorkoli pač že to bo in kjer koli ga bodo uspeli izbrskati, temveč Bratuškova in njena PS ter Lukšič in njegova SD , od danes prevzemata pred slovensko javnostjo vso odgovornost za razmere v slovenskem zdravstvu ter pripravo in izvedbo reforme slovenskega zdravstva. Državljanke in državljani niso pripravljeni umirati zaradi njihove nesposobnosti ter politične nečimrnosti.

Od danes pa res več ne vemo kdo vodi slovensko vlado in kdo je mandatar? Je to res Bratuškova ali pa se je sedež vlade preselil v kabinet predsednika SD Igorja Lukšiča in se tam sprejemajo najpomembnejše odločitve? Predsednica vlade Bratuškova in ostali v koaliciji bodo javnosti morali povedati kaj je pomembnejše ali nujni začetek reševanja razmer v slovenskem zdravstvu ali strankarski pedigre zdravstvenega ministra. Rešuje ta vlada prvenstveno interese in koristi posameznih strank ter njihovih liderjev ali rešuje državo?







nedelja, januar 19, 2014

Grda propagandna manipulacija!

Na Facebooku in potem še na Twitterju se je pred dnevi pojavila fotografija, ki jo tukaj objavljam, in je bila pospremljena s komentarjem, da prikazuje sirijskega dečka, ki so mu vladne sile ubile starše ter si je za svoj počitek izbral prostor med grobovoma očeta in matere. Ker je prizor res  zelo pretresljiv, seveda ni prav nobeno presenečenje, da so se bralci odzvali zelo čustveno in ostro ter od mednarodne javnosti množično zahtevali takojšnje ostre sankcije proti sirijskemu režimu.

Potem pa se je ugotovilo, da ta nesrečna fotografija naj sploh ne bi bila posneta v Siriji in da otrok, ki je na fotografiji sploh ni izgubil staršev ter da tudi grobova nista prava. Fotografijo bi naj  naredil nek saudijski umetniški fotograf v okviru nekega umetniškega projekta in za model je uporabil kar sina svoje sestre. Del fotografij iz tega svojega umetniško fotografskega projekta je potem objavil na Facebooku kjer jih našel nek Američan, ki je prešel v islamsko vero. Fotografijo je prenesel na Twitter in dopisal, da prikazuje dečka spečega med grobovoma svojih staršev, ki so ju ubile sirske vladne sile.

Fotografija se je bliskovito razširila po Twitterju in med bralci seveda povzročila veliko razburjenje ter ogorčenost. Povzele so jo tudi nekatere mednarodne človekoljubne in druge organizacije ter jo izkoristile za napad na Sirijo, njenega predsednika ter njene oborožene sile. Odmev je bil še dodatno propagandno začinjen, ker se je prav času objave te fotografije in ob njej mnogih ogorčenih komentarjev čustveno prizadetih bralcev, v Švici začela mednarodna mirovna konferenca s ciljem končati državljansko vojno v Siriji.

Ko je avtor fotografije spoznal kako se z njegovim umetniškim delom nesramno manipulira in zavaja svetovno javnost, je od Američana, ki je to nesramno propagandno akcijo na Twitterju sprožil, zahteval, da fotografijo umakne in pove resnico o njenem nastanku ter izvoru. Ta naj bi mu nesramno odgovoril, da naj na vse skupaj kar mirno pozabi ter naj tudi sam potrdi, da je bila fotografija posneta v Siriji in si tako prisluži nagrado od Boga.

Fotografijo so potem odstranili, vendar je škoda seveda že nastala in tudi posledic njene zlonamerne objave sedaj skoraj ni več mogoče popraviti. Pri tem se lahko vprašamo koliko takšnih lažnih propagandističnih sporočil kroži v medmrežju in kako jih sploh prepoznati in ločiti od tistih pravih in dobronamernih ter resnično informativnih. Za veliko večino takšnih in podobnih zlonamernih slikovnih ali pisnih sporočil, ki jim kot bralci poklanjamo vero, potem v resnici nikoli ne zvemo, da so nas zavedla in kdo jih je v svetovni splet sploh spravil ter s kakšnimi vse nameni. Manipulacija z nami kot bralci in državljani je postala nekaj vsakdanjega in se z njo srečamo takoj ko kliknemo na spletne medije, družbena omrežja ter mnoge druge spletne strani.

Z nami v resnici manipulirajo, nas zavajajo ter nam lažejo politiki in politične stranke ter njihovi priskledniki, oblastniki, razni ideologi,  kvazi predstavniki raznih strok ter domačega in tujega kapitala, razni analitiki in drugi družbeni ter profiterski vedeževalci in seveda še mnogi drugi. Mi pa vsem tem pokvarjencem  čredno verjamemo, jim sledimo ter iz sebe delamo navadne tepce s katerimi potem res ni več težko upravljati in jih voditi. Za njihove "resnice" smo se potem pripravljeni medsebojno spreti, se celo stepsti ali morebiti kdaj še celo medsebojno ubijati. Zakaj dovoljujemo, da njihove "resnice" zmagujejo nad našimi?



sobota, januar 18, 2014

Iskrene čestitke ob visokem jubileju!

Našemu mladostnemu prijatelju Popaju se ob njegovem visokem jubileju, častitljivi 85 letnici, spodobi izreči iskreno čestitko. Navduševal nas je v naših mladih letih in potem, ko smo se kot starši skupaj z našimi malimi otročiči veselili ob spremljanju njegovih vragolij in ga  obožujemo tudi še danes v družbi naših vnukov.

Neustrašni mornar Popaj se je rodil 17. januarja leta 1929, ko ga je javnosti predstavil njegov oče risar Elziet Crisler Segar v stripu Thimble Theatre. Potem je seveda Popaj srečal še svojo drago Olivo s katero sta skupaj zakoračila na pot slave v okrog 230 krajših epizodah ter treh daljših risanih filmih. Leta 1980 pa je bil posnet tudi celovečetni film v katerem sta glavni vlogi odigrala Popaj in Oliva.








četrtek, januar 16, 2014

Razmislek o odhodu na volišča za volitve v EU parlament!

Še nekaj mesecev nas loči do volitev poslancev v EU parlament in mnogi se sprašujejo čemu se teh volitev sploh še udeležiti. Star pregovor pravi: daleč od oči in še dalje od srca. Pa razloga za dosedanjo slabo udeležbo Slovenk in Slovencev na evropskih volitvah ni mogoče iskati  le v sporočilu tega znanega reka, temveč tudi v vedno bolj kritičnem odnosu državljank in državljanov do te naddržavne tvorbe.

Mnogi domači ter tuji politiki, politični analitiki in številni drugi, ki mislijo, da o nas kaj vedo, nam očitajo, da smo egoistični, vase zaverovani, jugonostalgični, okuženi z virusom socializma in še veliko podobnih kritičnih očitkov na naš račun lahko dnevno slišimo ter bi jih lahko tukaj navedli. Le malokdo pa se vpraša ali si upa javno povedati oziroma zapisati zakaj smo takšni kot trdijo, da smo in kaj nas je takšne naredilo. Mogoče pa smo kot ljudstvo živečo v državi Sloveniji kolektivno le veliko bolj brihtni kot bi nam ti kritiki bili pripravljeni priznati. Da smo občasno res krepko naivni smo v preteklost že kar nekajkrat dokazali. Da pa nismo popolni tepci, pa tudi in to prav v tem času vedno bolj dokazujemo.

Od tiste tako zelo poveličevane in obljubljene EU kot so nam jo prikazovali in kot se nam je prikazovala sama, je ostalo le še zelo malo. Deset let bo odkar smo postali člani te druščine in ji v upravljanje predali državo in skoraj vso njeno suverenost ter s tem tudi usodo naše in naslednjih  generacij. Prav v teh letih članstva, ko smo živeli pod strogimi normami ter pogledi in nasveti EU smo zabredli v najhujše težave in se ob tem med sabo še na smrt sprli. Nič se v tej deželi slovenski v preteklih desetih letih ni dogodilo o čemer naši gospodarji v EU ne bi bili obveščeni in k čemur ne bi, vsaj molče, dali svojega soglasja. Ko smo do konca zabredli, pa smo s strani te iste EU poslušali same očitke in zastraševanja s Trojko in drugimi ukrepi, da bi sedaj na koncu skoraj v celoti prevzeli upravljanje z našo državo. Ne sicer javno s Trojko, temveč na veliko bolj prefinjene in večinski javnosti skoraj nevidne načine ter z ekonomsko, finančno, pravno in politično prisilo. Pri tem pa imajo naši EU gospodarji še krepko podporo tudi v nekaterih političnih in ekonomskih ter drugih elitah iz slovenske države same, ki prav tekmujejo kdo bo v tujini bolj očrnil slovensko državo, njeno preteklost in sedanjost, njene institucije, drugače misleče ter s tem veliko večino državljank in državljanov.

Za vse slabo s čimer nas je v preteklem letu in nas bo v tem letu še dodatno, osrečevala slovenska oblast se lahko zahvalimo centrom moči naših EU gospodarjev v Bruslju in Berlinu ter še kje, ker navodila, napotila ter ukazi, ki iz teh centrov prihajajo so jasni, nedvoumni in ne dovoljujejo ugovarjanj. O vsem pa jih pridno obveščajo, jim svetujejo, občasno kaj tudi sami zapišejo ali sprožijo naši domači svetohlinski ter oblasti in moči željni politični dvoličneži. Nekdo bo morebiti sedaj dejal, da pa to ni nič novega in takšno ravnanje dela slovenskih hlapčevskih elit ne bi smelo nikogar presenetiti. Ker odkar Slovenci vemo zase, smo bili priča takšnim pojavom. Res je in zaradi takšnega ravnanja dela svojih elit, je ta narod v preteklosti že veliko pretrpel, na oltar domovine položil ogromno življenj in sedaj že skoraj zapravil svojo državo ter bodočnost v njej živečim ljudem.

Ob vstopu v EU so državljanke in državljane Slovenije kolektivno obrnili in v nov EU čas smo stopili obrnjeni s hrbtom naprej ter s pogledi in mislimi uperjenimi nazaj v preteklost. Vseh deset let tako korakamo v lepšo EU bodočnost, slepi za vse kar se nam pred hrbtom dogaja, ker mi gledamo le nazaj in se ukvarjamo z zgodovino na katero pa nimamo vpliva in je tudi spremeniti več ne moremo. Vsak dan nam kolektivno v glave zabijajo, da se moramo sramovati svoje preteklosti in svoje zgodovine, da nismo vredni članstva v EU, ker smo vanjo vstopili omadeževani in osramočeni z dejanji in grehi naših očetov in dedov. Ves čas bi se morali le kesati in nečesa sramovati, se nekomu za nekaj oproščati, sprejemati neke nove ter vsiljene vrednote, se medsebojno obtoževati in moralno očiščevati. Ker le takšni, brez preteklosti in brez skrbi za svojo in naših potomcev bodočnost, bomo lahko dobri Evropejci.

In v kakšni Evropi naj bi to mi bili res dobri? V tej in takšni, ki dnevno zatira in v revščino peha ves svoj južni teritorialni del skupnosti? Ki vse bolj omejuje pravne, socialne, ekonomske, politične in mnoge druge skozi čas zgodovine priborjene človekove pravice? V Evropi v kateri so vedno bolj zaznani in celo molče sprejeti pojavi agresivnega nacionalizma, šovinizma, ksenofobije, neonacizma, rasizma, ekonomskega in finančnega tlačanstva in suženjstva? Ne hvala! O tem ali bomo v maju tega leta slovenske državljanke in državljani podarili legitimnost volitvam poslank in poslancev v EU parlament, bi kazalo res temeljito razmisliti in se modro odločiti.


nedelja, januar 12, 2014

Sprenevedanje LZS ob nezakonitem pokončanju sokola!

Pogosto obiskujem spletne strani na katerih svoja razmišljanja objavljajo slovenski planinci, gasilci, čebelarji, kinologi, ribiči, lovci in člani drugih društvenih organizacij. Tako zadnje čase z velikim zanimanjem spremljam burno razpravo na neodvisnem lovskem forumu Lov, kjer se je razvnela burna razprava okrog dogodka uplenitve sokola, ki spada med z zakonom zaščitene in zelo ogrožene živalske vrste v Sloveniji. Prve novice o tem neljubem in neciviliziranem ( prav barbarskem dogodku, smem mirno zapisati ) so objavili slovenski mediji, ker je oba lovca člana LD Brezovica, ki naj bi pri tem početju sodelovala,  pri dejanju krivolova zasačil občan. Ta naj bi mrtvega sokola potem tudi pobral in o tem obvestil ustrezne državne institucije ter slovensko javnost. Člani prej navedenega spletnega foruma Lov in v veliki večini tudi slovenski lovci ter člani slovenske krovne lovske organizacije Lovske zveze Slovenije ( LZS ) so se na ta nesrečni dogodek odzvali zelo različno. Nekateri, ki pa so hitro postali velika manjšina, temu dogodku ni želela pripisovati kake omembe vredne pozornosti ali so nekateri celo ustrelitev sokola opravičevali in tako želeli zaščititi svojega lovskega kolega, ki je dvignil puško ter pokončal zaščiteno ptico. Potem pa se je kot odgovor na takšna javna razmišljanja razvnel pravi vihar množice lovcev članov foruma, ki so zelo ostro nastopili proti takim in podobnim dejanjem posameznikov v lovskih vrstah in pri tem ne malo kritike namenili tudi vodstvom lovskih družin ter na vodstvo LZS. 

Urednik spletnega foruma LOV je tako posebej izpostavil razmišljanje enega od komentatorjev, ki je po tridesetih letih članstva zapustil lovske vrste in je o tem žalostnem dogodku zapisal: 

Naš lovski tovariš o dogodku s sokolom

V srcu in tudi našem dojemanju še vedno naš lovski tovariš Sraka je spet zadel žebljico na glavico in nam natočil čistega vina:

"Spoštovani kolegi, očitno veliko članov slovenske lovske organizacije še vedno ni pripravljenih spremeniti svojih ravnanj v poslanstvu, ki ga kot lovci opravljate ter v odnosu do javnosti. Odziv mnogih članov LZS na ta nesrečni primer je ponovno v stilu ubijte kurirja, ki je prinesel slabo novico. Nadaljuje se miselnost starega reka, da kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno navadni raji. In bogovi naj bi seveda na tem področju bili lovci. Očitno velik del članstva še vedno ni pripravljen kot lovci in člani LZS ter predvsem kot državljani sprejeti dejstva, da je zakone treba spoštovati.To kar tako radi zahtevate od drugih, morate najprej spoštovati sami in predvsem biti pošteni, najprej do sebe in svoje lovske organizacije, do odgovornega poslanstva, ki vam je kot slovenskim lovcem zaupano in potem v enaki meri tudi do države ter vseh njenih državljanov.

Ponovno kot že toliko krat doslej ste padli na najbolj občutljivem postulatu vašega lovskega poslanstva kot je varovanje naravne dediščne in v okviru tega varovanje ogroženih živalskih vrst. Najprej ste si privočili tisto nesrečno zgodbo o sprostitvi zapor za nekatere vrste ptic in sedaj v primeru tega nesrečnega sokola še z vašim nekritičnim in pišmeuhovskim odzivom na ta dogodek. Ne le, da je velik del članstva v tem primeru kar prezrl očitno kršenje zakona in vsul kritiko na državljana, ki je vaša kolega zasačil pri tem dejanju ter to razkril javnosti, temveč ste prav grdo poteptali še določila vašega Etičnega kodeksa slovenskega lovca, ki ste ga sami spisali, sami sprejeli ter se mu sami s svojo svobodno voljo s podpisom zavezali.

Ker sem bil trideset let član LZS vem, da ta primer ustrelitve zaščitene živalske vrste ni osamljen in je na vašo ( še do predkratkim na našo ) veliko žalost kar razširjen pojav, ki pa se največkrat dogodi daleč vstran od oči slovenske osveščene javnosti in tudi od oči tistih slovenskih poštenih lovcev, ki takšna početja ostro obsojajo. Kolektivno udinjanje načelu, da tisto kar javnost ne vidi in ne ve, se pač ni dogodilo, vas ne bo pripeljalo daleč. Svoj strokovni ter etični in moralni ugled v javnosti ter s tem njeno zaupanje in spoštovanje vašega poslanstva, slovenske lovske organizacije in slehernega posameznega njenega člana, si boste morali priboriti sami ali pa se boste morali sprijazniti, da se bo začel odštevati čas vašega trajanja v takšni obliki kot jo danes še poznamo in kot si je sami želite.

Brez velike naklonjenosti slovenske javnosti vas čez čas enostavno več ne bo, pa če vam je kaj takšnega ljubo slišati ali ne. Boljše, da brez milosti in lažnih opravičil, izgovarjanj in hlinjenja lažnega lovskega tovarištva temeljito očistite lastne vrste kot, da se s takšnimi nekritičnim odnosom do takšnih ter podobnih pojavov odpravljate na pot samoukinitve.

Pa brez zamere cenjene kolegice in kolegi, če ste zgoraj prebirali nekaj kar vam ni všeč in s ćim se nekateri nikakor ne strinjate ali celo obsojate. Nisem vam želel nastavjati ogledala, ker si ga boste morali nastaviti sami, če boste želeli obstati.

Lep ( z dušo in srcem še vedno lovski ) pozdrav!"

Potem pa se je z javno objavo odzvala tudi še LZS in jo povzemam s strani foruma LOV:

LZS izjavlja o krivolovu sokola

Napisal LZS.

Nezakonit lov je treba takoj prijaviti pristojnim organom

Ljubljana, 10. 1. 2014  
Pri Lovski zvezi Slovenije obžalujemo, da kljub neprestanemu ozaveščanju in obveznemu izobraževanju lovcev znotraj članic do takšnih, sicer redkih dogodkov še vedno prihaja, in si želimo, da bi jih bilo v prihodnosti čim manj oziroma jih sploh ne bi bilo!
Obžalujemo pa tudi vsak nesrečni dogodek, ki se zgodi na lovu, bodisi nesreče, ki se zgodijo z orožjem, bodisi nenamerne nesreče in napake pri izvajanju lova, ki se lahko zgodijo tudi v lovskih vrstah. Podobno kot na cesti. Imamo vozniško dovoljenje, pa kljub temu prihaja do nesreč. Lovska zveza Slovenije si prizadeva, da do nezakonitega lova v lovskih vrstah ne bi prihajalo kot tudi ne do nesreč. Neprestano izobražujemo in ozaveščamo lovce, izdajamo strokovno literaturo in druga gradiva s področja lovstva in veljavne zakonodaje, izvajamo strokovne posvete ter dodatna izobraževanja. Prav tako usposabljamo lovske čuvaje, ki so tudi s strani države pooblaščeni za ugotavljanje in preprečevanje nezakonitega lova. Ti morajo o morebitnih kršitvah obvestiti pristojne organe in upravljavca lovišča, ki nato ugotavljajo, ali je šlo za prekršek oz. kaznivo dejanje nezakonitega lova in ga ustrezno obravnavajo. Dejstvo je, da je nezakonit lov treba nemudoma prijaviti policiji ali lovski inšpekciji.

Sama Lovska zveza Slovenije nima nobene pravne podlage in tudi ne praktičnih možnosti, da bi ugotavljala in sankcionirala nezakonit lov v loviščih svojih članic. Lovske družine so popolnoma samostojne pravne osebe in morajo v primeru kršitev proti svojim članom ukrepati na podlagi veljavnih Pravil društva, ki so predhodno preverjena s skladnostjo z nacionalno zakonodajo na pristojni upravni enoti.

Na LZS smo z dogodkom, da je bil na Ljubljanskem barju ustreljen sokol selec, seznanjeni. Po naših informacijah je LD Brezovica zoper domnevnega storilca nemudoma ukrepala in sprožila disciplinski postopek. Pravila lovske družine v primeru nezakonitega lova, ki se smatra za hudo kršitev, predvidevajo izključitev iz lovskih vrst.

Lovska zveza Slovenije 

Temu pisanju LZS skoraj ne moremo reči drugače kot pilatovsko umivanje rok, sprenevedanje in prelaganje odgovnosti na druge ali kar mlačna voda s katero se odžejati ni mogoče pa tudi okopati v njej ne. V resnici pa ravno LZS nosi največjo odgovornost za tovrstne pojave, ker živi tam v Ljubljani v svojem steklenem zvonu in deluje zaprto, funkcionarsko bahato, birokratsko ter v ,od podrejenih organizacij in članstva, zelo oddaljenem svetu razmišljanj in funkcioniranja. Pravzaprav vodstvo LZS velika večina slovenskih lovcev doživlja kot neko slovensko zelo nedemokratično lovsko vlado. In ta se tako v resnici tudi obnaša do svojega članstva.

Pa bi nekako še takšno sprenevedavo pisanje vodstva LZS  lahko razumeli, če bi šlo za res redek in enkraten ter ne množičen pojav kršitve pozitivne zakonodaje, podzakonskih aktov, internih aktov ZLD ter aktov temeljnih lovskih organizacij ( LD-jev ) in predvsem za kršitev načel Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ki ga v svojem kritičnem zapisu navaja tudi nekdanji lovec"Sraka". Je pa po trditvah slovenskih lovcev, ki razmere zelo dobro poznajo, teh pojavov zelo veliko in se jih tudi veliko večino prikrije ter zamolči in za njih slovenska javnost nikoli ne izve. O teh pojavih pa se veliko govori in nanje opozarjajo pošteni slovenski lovci v svojih okoljih,  pa potem zelo pogosto močno  zagrenjeni povedo, da ga potem v praksi običajno najkrajše potegnejo ravno tisti, ki na te nepravilnosti opozarjajo in jih obsojajo ter zahtevajo njihovo sankcioniranje. Gospodje na LZS se kot vodilni funkcionarji LZS seveda ne morejo na tak način razbremeniti odgovornosti in jo kar tako z levo roko podtakniti nekomu drugemu. Če bi gospodje na LZS vsaj občasno prebrali kaj od tega kar napišejo njihovi člani na spletnih straneh foruma Lov, se seveda ne bi mogli več izgovarjati, da o razširjenosti in množičnosti kršenja zakona ter drugih aktov ne vedo skoraj nič in pač zaradi tega ne čutijo kake potrebe, da bi to vprašanje v slovenski lovski organizaciji prioritetno postavili na dnevni red.

Pričakoval sem, da se bo o tem neljubem dogodku oglasilo tudi pristojno ministrstvo ( ki mu tudi priporočam občasen obisk strani foruma Lov ) in še kak drug zainteresiran državni organ ter od LZS kot krovne organizacije zahteval temeljito pojasnilo o tem in drugih podobnih primerih kršenja zakonodaje ter splošnih aktov, s katerimi se celotno to področje ureja. Do danes mi ni uspelo nikjer nič prebrati, da so se zganili in kaj v tej smeri storili. Slovenski lovci so za zavarovanje živalskih vrst storili v preteklosti ogromno in danes se velika večina lovcev trudi to tradicijo nadaljevati. Med njimi ne boste našli grdob, ki bi ogrožali zavarovane, zaščitene ter ogrožene živalske vrste, streljali pse, ki se najdejo brez nadzora v naravnem prostoru ali počeli druge podobne grdobije. Skoraj vsi po vrsti pa pravijo, da se ne uspevajo iz svojih vrst rešiti mnogih tistih članov, ki krnijo skozi zgodovino pridobljen velik in časten ugled slovenskega lovca, ker se prestopnikom največ krat v bran postavljajo posamezni vplivni člani vodstev v Lovskih družinah ter celo v organih LZS. Razlog več, da v to poseže kdo pristojen od zunaj in pomaga veliki večini poštenih ter vestnih in delovnih slovenskih lovcev, da očistijo svoje vrste vseh tistih, ki v to častno druščino ne sodijo.