Kako bi bilo videti, če bi nas iz onostranstva obiskal Ivan Cankar?

Ivan Cankar

Te dni so bili slovenski mediji polni zapisov in poročanj o delu in življenju največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Pravzaprav ima tudi Cankar kot ogromno njemu podobnih že zdavnaj preminulih velikih in zaslužnih slovenskih žena ter mož srečo, da obstaja kult razno raznih obletnic. Tako se jih nacionalna politika, mediji, kulturna srenja in ljudstvo spomni vsaj enkrat na leto in ohranja spomin nanje, na njihova umetniška in druga pomembna dela in kulturna ali politična sporočila, ki so nam jih zapustili. Čez dan ali dva bo Cankarja le še malo kdo v medijih omenjal in spomin nanj bo varno shranjen za novo obletnico v naslednjem letu, ko ga bomo ponovno oživili ter Cankarju ponovno posvetili nekaj malega časa in prostora v medijih in potem že čez dan ali dva svojo pozornost usmerili v nek nov zaslužen ter pomemben zgodovinski lik. In tako pač vedno znova iz leta v leto po koledarju zavedenih obletnic, ker se to na tak način pač spodobi početi.

Kako bi se Ivan Cankar počutil danes v njegovi Sloveniji, če bi se slučajno Vsemogočnemu tam v onostranstvu malo zmešalo in bi ga za določen čas oživil in utelesil ter za kratek čas poslal med njemu tako zelo drage Slovenke in Slovence. Če je bil Cankar res tako hud grešnik kot mu to pripisujejo nekateri avtorji, ki o njem občasno kaj prav nič prizanesljivo napišejo, potem bi se kaj takšnega celo lahko dogodilo. Ker hudim grešnikom gre po božjih postavah pač tudi huda božja kaštiga. Prepričan sem, da bi ubogi Cankar takoj, ko bi videl kaj je iz njegove Slovenije nastalo, pri gospodu Bogu zahteval takojšnjo vrnitev nazaj v Pekel onostranstva kjer skoraj zagotovo glede na svoje nekdanje grešno zemeljsko življenje sedaj prebiva in bi se ob tem še prav ponižno spokoril ter hudo pokesal za vse grehe, ki jih je storil ali, ki  se mu jih pripisuje.

Njegove Socialdemokratske stranke že dolgo več ni oziroma je v osamosvojeni državi Sloveniji v resnici nikoli ni bilo. Nekaj časa je obstajal le nek njen žalosten približek in še ta se je potem hitro spremenil v njeno pravo nasprotje. Politično bi se torej Cankar v današnji Sloveniji v danem zelo omejenem začasnem času ponovnega bivanja v ljubi deželi zelo težko angažiral. S sabo bi Cankar v deželo slovensko zagotovo prinesel zapiske svojih političnih govorov in ko bi primerjal kaj je takrat govoril, na kaj opozarjal in pred čim Slovenske in Slovence svaril, bi ugotovil, da se od časa njegovega nesrečnega odhoda v večnost pa do danes ni kaj veliko spremenilo. V svojih takratnih nagovorih bi moral narediti le nekaj malih popravkov, jih le malo posodobiti glede na razmere v katerih bi danes našel svojo nesrečno domovino in ponovno bi lahko z njihovo pomočjo vneseno nagovoril ljudstvo v deželi Šentflorjanski. Čisto malo sem mu pri tej posodobitvi pomagal, ker zapisati tako kot bi zagotovo sam napisal, si enostavno nisem upal.

 Skoraj zagotovo bi med ostalim svojemu slovenskemu ljudstvu povedal:

"Naši od omedlevice navdušeni domoljubni veliki Evropejci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega domoljuba in velikega Evropejca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Bruslju ali vsaj v Berlinu, na Dunaju, Parizu, Londonu ... Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme."

In potem bi ves zagrenjen ter s solznimi očmi zagotovo nadaljeval:

"Imenuj se dandanes v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Kopru, Celju ali v Gornji Radgoni Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, italijanskih ali britanskih, temveč od veliko eujevskih novodobnih  šovinistov... Najbolj gnusni, res gnusni pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim eujevskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Nemca, Italijana, Britanca, ki bi prišel ponujat k nam svojo nemščino, italijanščino ali anglešino. Pri nas pa je drugače! Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in bi jo najrajši kar vrgli čez plot."

In preden bi se naš razočaran ter hudo zagrenjen Ivan Cankar odpravil nazaj v varno zavetje onostranstva, bi zagotovo želel nagovoriti še nekaj sto tisoč osiromašenih ter od preteklega dela izčrpanih upokojencev, njihovih okrog 115 tisoč brezposelnih otrok in vnukov, nekaj deset tisoč mizerno plačanih delavcev v zasebnem sektorju in armado mladih z uničeno sedanjostjo ter bodočnostjo in in bi jim povedal:

"Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: 'Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?

Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih letih vulgarne tranzicije in kolonizacije naše male deželice. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih letih slovenske tranzicije trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: 'Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!' - Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim - nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako nas tujci in potujčenci delajo majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Vedno bolj pa se kaže, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom in ne povsem uničil, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas začel dvigati kvišku!"

Preden bi poslednjič svojim ljubim Slovenkam in Slovencem z roko pomahal v slovo, bi si skrivaj obrisal solzo, se žalostno ozrl po svojem dragem ljudstvu in bi se potem kot  lahna meglica dvignil v širne višave onostranstva z upanjem v srcu, da bo njegov rod v Sloveniji vendarle obstal in preživel.

Zgodovinski ponaredek najslabše vrste!

Peter Pavel Glavar

Na spletni strani Čebelarske zveze Slovenije ( ČZS ) je bil danes objavljen naslednji zapis:

LANŠPREŽ 2016

08.05.2016 

Predsednik

V soboto 7. maja je Regijska čebelarska zveza PPGlavarja priredila slavnostno počastitev 240 letnice prve slovenske čebelarske knjige v slovenskem jeziku, pisca Petra Pavla Glavarja.................................... .

Podpredsednik ČZS
Marko Alauf

Že nekaj časa se zaznava poskus nekaterih intelektualnih krogov zbranih okrog ČZS  in vidnih predstavnikov nekaterih organizacij dolenjskih čebelarjev, da se Petra Pavla Glavarja tudi uradno razglasi za pisca prve čebelarske strokovne knjige napisane v slovenskem jeziku. Zakaj to na tak nasilen način počnejo in vršijo nezaslišano nasilje nad zgodovinsko resnico vedo verjetno le ti čebelarski krogi sami. Že enostaven vpogled na Wikipedijo nam potrdi to kar je že dolgo znano in si poglejmo kaj tudi tam v resnici piše:  
Čebelarstvo ga je še posebej veselilo, zato je v letih 1776-1778 iz nemščine prevedel in z lastnimi spoznanji dopolnil Janšev Pogovor o čebelnih rojih in s tem postal tudi pisec prve slovenske strokovne knjige, ki pa jo Kmetijska družba v Ljubljani ni izdala.

Že avtorji prispevka na znameniti Wikipediji so se zvito zatekli k ponaredku, ko so  njegove neobjavljene in za dolgo časa založene ter pozabljene rokopise označili za prvo v slovenskem jeziku napisano knjigo o čebelarstvu. Bili so pa vsaj toliko korektni, da so v pripisu navedli, da zapiski niso bili objavljeni. Res je torej le, da je Peter Pavel Glavar na osnovi Janševega strokovnega dela napisanega in izdanega v nemščini naredil zapis v obliki strokovnega čebelarskega priročnika, ki pa ni bil tiskan in kot tak pač knjiga nikoli ni postal ter ni bil kot knjiga poslan med ljudi. Ta sporni Glavarjev rokopis je bil najden veliko desetletij kasneje nekje na nekem podstrešju ali kjer koli pač že, in ko je med tem že lata 1831 vzhodno štajerski duhovnik, šolski nadzornik, pisatelj in pesnik Peter Dajnko izdal svoj znameniti čebelarski priročnik " Čelarstvo ali celo novi, kratki, popun navuk čelne reje......". Zakaj torej toliko truda, da se Petru Dajnku pred slovensko čebelarsko in drugo javnostjo odvzame mesto, ki mu na tem področju nedvomno gre, ker Dajnkova knjiga "Čelartsvo..." je leta 1831 bila napisana, tudi v Gradcu tiskana in potem kot knjiga ter čebelarski priročnik  med ljudstvo posredovana?

Koga torej tako zelo moti to Dajnkovo prvenstvo izdaje prvega čebelarskega priročnika napisanega in izdanega v slovenskem jeziku, da so se pripravljeni zateči celo k zgodovinskemu plagiatorstvu najslabše vrste, z namenom mu na vsak način to zgodovinsko zaslugo odvzeti in jo na silo ter s prevaro podeliti nekomu, ki je ni zaslužen? Globoko sem prepričan, da danes sam Peter Pavel Glavar nad početjem nekaterih intelektualnih krogov zbranih okrog ČZS in določenih krogov iz vrst dolenjskih čebelarjev, ne bi bil navdušen, tega početja ne bi odobraval in bi se ga zagotovo celo sramoval. Verjamem celo, da bi vsak tak poskus nasilnega zgodovinskega plagiatorstva, ki ga zganjajo njegovi rojaki,  ostro obsodil in si ne bi želel časti, ki mu pač zaradi določenih nesrečnih zgodovinskih okoliščin ne pripada. S takšnim nespametnim in nesramnim početjem Glavarjevi rojaki in drugi, ki pri tem projektu sodelujejo, delajo tudi samemu Glavarju neizmerno škodo, ki si je kot duhovnik, ljudski učitelj in čebelarski praktik ter teoretik vsekakor ni zaslužil. S svojim rokopisom je v takratnem času res naredil veliko dejanje, ko je prevedel Janševo delo iz nemščine v slovenščino in ga ob tem še strokovno dopolnil, ki pa je na njegovo in našo žalost, ker ni bilo izdano, potem obležalo nekje založeno in pozabljeno. Dokler se ga potem po več desetletjih ni ponovno odkrilo in z njim seznanilo slovensko čebelarsko in splošno javnost.

Med tem pa je leta 1831 luč sveta ugledal Dajnkov priročnik "Čelarstvo ......", napisan v slovenskem jeziku in seveda tega leta tudi kot knjiga izdan. S tem, da se Dajnku na silo in s prevaro odvzame zgodovinska čast izdaje prvega tovrstnega priročnika napisanega v slovenskem jeziku, ne bo Glavar prav v ničemer pridobil na ugledu in občem spoštovanju. S takšnimi nasilnimi in nesramnimi zgodovinskimi ponaredki kot se jih že nekaj časa poslužujejo nekateri iz slovenskih čebelarskih in intelektualnih krogov, delajo velikemu in zasluženemu zgodovinskemu ugledu Petra Pavla Glavarja zelo slabo uslugo. Vsaj v tej nesrečni zgodbi udeleženi intelektualci bi se morali sramovati svojega početja in ostati zvesti zgodovinski resnici, ker popačenje ali celo ponarejanje določenih zgodovinskih okoliščin jim res ne more biti v ponos. Naj se še tako trudijo, prirejajo zgodovinske okoliščine, ostaja neizpodbitno dejstvo, da neki založeni in pozabljeni zapiski še niso knjiga in kot taki ne morejo biti razglašeni za prvo v slovenskem jeziku napisano knjigo o čebelarstvu. To priznanje zasluženo gre edino le avtorju knjige "Čelarstvo...." Petru Dajnku, rojenemu leta 1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni in umrlemu leta 1873 v Veliki Nedelji.

Razmišljanja ob 1. maju, zgodovinskem delavskem prazniku!

Leta 1908 izdano v Idriji in tiskano v Kranju

Minilo je že 168 let odkar sta Karl Marx in Friedrich Engels napisala Komunistični manifest kot program takratne internacionalne zveze komunistov. Čeprav je že minilo toliko let od nastanka tega dela, pa postaja njegova vsebina prav v današnjem času s svojo realnostjo in genialnostjo vedno bolj aktualna, in večina stvari napisanih v njem je danes enako perečih ali celo še večji problem delavstva kot je to bilo na dan nastanka manifesta v letih 1847 – 1848, ko je manifest zagledal luč sveta.

Namen tega dela je bil pokazati ter osvestiti ljudi, za kaj so se dejansko takratni izkoriščani delavci Evrope združeni v komunistični internacionali, zavzemali ter s strokovnimi argumenti manifest razkriva ter dokazuje laži in strokovno zavrača argumente takratne kapitalistične ter malo meščanske stroke, kot so jih javnosti prikazovali zagovorniki politične oblasti in moči ter absolutne prevlade kapitala. Danes ni prav nič drugače. Danes je še toliko bolj pomembno, da ljudje lahko preberejo pristno idejo Marxa in Engelsa, kakšno družbo sta si predstavljala onadva, in kakšno si vedno bolj glasno želi vedno več obubožanih ter prihodnosti oropanih ljudi v Sloveniji in tudi drugod po Evropi. Predvsem ljudje vzhodne Evrope vključno s Slovenijo, ima vedno bolj občutek, da je vse to kar se jim dogaja po nesrečni zgodovinski socialistični avanturi, v resnici grozno in neusmiljeno maščevanje elit zahodnega kapitalizma in da danes ljudje teh dežel plačujejo hud davek za svojo takratno privrženost ter lojalnost ideji o pravični, socialni ter humani družbi. Občutek je kar pravi in jih ne vara. Samo vprašanje časa je kdaj bodo ljudje teh izropanih in v gospodarsko, finančno ter politično odvisnost pahnjenih vzhodnih dežel Evrope to tudi tako razumeli in se temu odločno uprli. Pri tem pa se je bati, da bodo v svojem neizmernem obupu upora in boju za preživetje izbrali napačno pot in se ponovno zatekli v okrilje kakšne oblike fašizma, kot se je Evropi zgodil v prvi polovici dvajsetega stoletja. Posledice so bile katastrofalne in nekateri dogodki danes že nakazujejo realno  možnost ponovitve kakšne takšne usodne zgodovinske zmote.

Verjetno ni jezika na svetu, v katerega Komunistični manifest ne bi bil preveden. Napisan je lahkotno in razumljivo a vendar neusmiljeno usmerja svoje nauke na bralca. Vzemite ga v roke in veliko kaj o čemer vam danes pravijo, da je lahko razumljivo le zelo izobraženim in strokovno razgledanim, se vam bo prikazalo kot razumljivo in začeli boste spoznavati razloge zakaj živite danes slabše kot bi lahko ali kot so živeli vaši starši ali stari starši pred desetletji. In spoznali boste tudi zakaj bo vašim otrokom ter vnukom živeti še veliko težje kot je danes živeti vam.

Nedvomno je manifest poleg Marxovega Kapitala najpomebnejše in najbolj brano delo, kar jih premore marksistična literatura in ki postaja tudi vedno bolj aktualno branje za današnji čas. Je pa za razliko od Kapitala tudi veliko bolj primerno za branje, ker je prav lahko razumljivo tudi popolnemu laiku. Le malo se je potrebno potruditi razumeti zapisano. Ob tem pa bi kazalo omeniti še zanimivo okoliščino, ki nakazuje na zaukazano ali namerno zamolčanje drugih zelo pomembnih strokovnih del obeh avtorjev. Kakor, da se izvorne marksistične misli mnogi še danes hudo bojijo in jo je treba nujno prepustiti pozabi, čeprav gre za strokovna dela s področja mnogih znanosti od filozofije, politične ekonomije, sociologije in drugih. Odkod torej ta neizmeren strah? Zakaj tudi v tem primeru ne velja načelo nad knjigo s knjigo ali nad argumente z argumenti?  Mnogi očitno pozabljajo, da je vse kar je prepovedano ali zaukazano zamolčano potem lahko ravno najslajši sadež po katerem se sega in se ga uživa..

Mogoče je pa prav današnji praznik 1. maj primeren trenutek za temeljit razmislek o tem kaj se nam in zakaj se nam vse to dogaja in v kakšno bodočnost nas, naše otroke in predvsem naše vnuke pelje pot vedno bolj povampirjenega kapitalističnega neoliberalizma. Branje manifesta nam bo v teh razmišljanjih lahko v veliko pomoč, če bomo želeli res razumeti zakaj so nam sesuli bančni sistem, celotno narodno gospodarstvo s težko priborjeno državo vred in zakaj smo iz naroda gospodarjev v tako kratkem času postali narod evropskih kapitalističnih tlačanov in zakaj se nam vse pogosteje pojavljajo celo primeri novih oblik kapitalističnega suženjstva?