ponedeljek, junij 22, 2015

Dokaz, da Bog obstaja, je internet!

Bolj se Slovenci trudimo svetu in sebi dokazati, da pa mi že nismo Balkanci, bolj nam tega nihče več ne verjame, ker v to intimno ne verjamemo več niti sami. Pa to kar sami o sebi mislimo in v kar se trudimo prepričati vse druge okrog sebe, niti ni preveč pomembno in še manj usodno, ker nekaj velja in je pomembno le to kako nas vidijo in doživljajo vsi tisti, ki o našem življenju ter naši kolektivni usodi v EU in svetu odločajo. Ker so vse te politične in ideološke predstave, ki nam jih sedaj že kar dnevno uprizarjajo naši politiki, cerkveni dostojanstveniki, razni, vse svoje življenje na državnih jaslih prisesani in ostali samooklicani ter prostočasni kulturniki, najvišji državni funkcionarji, poslanke in poslanci, mediji in mnogi drugi poklicani ter nepoklicani, služijo le za domačo lokalno rabo in nikogar v Evropi in svetu niti ne zanimajo. Pravzaprav vedno manj zanimajo tudi že dobršen del domače slovenske javnosti, ki v medijih kar mirno preskoči večino poročanj o političnih in ideoloških ter mnogih kulturnih  dogodkih in jim ne posveča več nikakršne pozornosti, čeprav vedo ali pa vsaj slutijo, da vsa ta dogajanja ne napovedujejo prav nič dobrega.

Predalčkanje ljudi v razne politične in ideološke predale je postala vsakodnevna praksa v javnih nastopih slovenskih politikov ter tudi drugih javnih govorcev, ki jim slovenski mediji na široko odpirajo vrata za njihove žolčne ali pa prav zvite izlive nestrpnosti in spodbujanja sovraštva med različno mislečimi skupinami državljanov in državljank in v zadnjem času tudi med družbenimi sloji. Tisti desno misleči bi se že kar fizično lotili tistih levo mislečih in seveda tudi obratno. Za koristi kakšnega strankarskega in ideološkega malika so dovoljena skoraj že prav vsa sredstva in država ter z njo vso prebivalstvo so kar naenkrat postali ujetniki nesposobnosti ter neučinkovitosti vseh treh vej oblasti. Nikogar tudi posebej ne skrbi, da ljudje ne verjamejo več v družbeni sistem ter njegov pravni red, v tožilstva in sodišča, preiskovalne organe, se posmehujejo predsedniku države, zgražajo se nad obnašanjem velike večine poslank in poslancev, ne zaupajo predsedniku vlade in veliki večini njegovih ministric in ministrov. Še manj pa zaupajo slovenskim evropskim poslankam in poslancem in oblastnim institucijam EU ter njihovim funkcionarjem. Uradni prikazi objavljenih javnomnenjskih raziskav seveda kažejo drugačno sliko in na srečo tudi temu verjame vedno manj ljudi. Verjetno velika večina preprostih ljudi res prav natančno niti ne bi vedela povedati zakaj nikomur v državi več ne zaupa, ker tako pač čutijo. Ker jih na prihajajočo nevarnost in težke čase vztrajno opozarja nek notranji glas, neko tiho opozorilo, ki se je skozi tisočletni razvoj zapisalo v kolektivni ljudski genski zapis. In temu notranjemu svarilu sledi vedno več državljank in državljanov, ki postajajo vedno bolj nedovzetni za vso nasilno in zvito propagando s katero jih dnevno bombardirajo iz svetovnih centrov politične, vojaške, finančne in ekonomske moči ter domači politični, ideološki, ekonomski in finančni neoliberalni lakaji.

Najprej so ljudi razočarali ter jim hudo zagrenili življenje ekonomisti, potem cerkveni dostojanstveniki, da bi jih potem v grozo spravili še pravniki in sedaj še novinarji. Ves čas pa modro molčijo ( vsaj v veliki večini ) in skoraj ne pokukajo iz svojih varnih ter udobnih zapečkarskih bivališč tisti, ki bi morali največ in najbolj glasno govoriti. To so politologi, sociologi, filozofi, antropologi in mnogi drugi misleci, ki bi morali biti glas svarila in kažipot v vsaki sodobni družbeni skupnosti. No, saj res, povsem tiho pa tudi niso. Nekateri so se sicer oglasili in celo angažirali ob izenačitvi pravic pri sklepanju zakonskih zvez istospolnih in potem smo jih nekaj slišali še ob zahtevah po pravni ureditvi legaliziranih umorov oziroma evtanaziji ter še ob zahtevah po legalizaciji marihuane. Vzpodbudno je to, da največji slovenski modreci družboslovnih ved občasno le dvignejo oči od svojih debelih bukev in ljudstvu povedo kaj je prav in kaj ni ter kako bi moralo biti, če želi ljudstvo jutri živeti srečno ter zadovoljno. Če že ne bo sito naj bo vsaj dobro omamljeno in to od česar koli pač že.

Da pa bi se cvet slovenske družboslovne znanosti ukvarjal z lačnimi družinami ter njihovimi seveda tudi lačnimi otroci doma ter v šolah, z deložacijami v katerih na cesto neusmiljeno mečejo cele družine, s problemi in težavami prekernih mladih in starejših zaposlenih, mizernimi mezdami v realnem sektorju ter vedno bolj skromnimi pokojninami, nezaposlenimi mladimi in starejšimi ter podobnimi težavami, pa seveda ni za misliti, ker tukaj gre za konkretne družbene probleme in je njihovo poslanstvo le v reševanju problemov na področju abstraktnih vizij bodočega družbenega razvoja. Tega pa preprosto ljudstvo tako ne bi razumelo in jih tudi nima prav nobenega smisla s tem obremenjevati.

Niti zavedamo se prav ne kako srečni smo lahko, da imamo internet. Kar zgrozim se nad spoznanjem v kakšni temi in grozovitih ter usodnih zablodah bi živel, če bi moral poklanjati vero samo slovenskim medijem. Verjetno bi po deželi hodil kar z dolgim nožem za pasom in puško na ramenu, da se ubranim pred zadrtim klerikalnim domobranskim desničarjem ali pa pred novodobnim krvoločnim komunističnim rdečkarjem ali pa, da po potrebi počim prvega Rusa, arabskega muslimana, krvoločnega Srba in še kakšnega sovraga, če jih slučajno srečam hoditi po moji deželici, ker bi pač verjel, da hudo ogrožajo ter želijo le slabo moji slovenski deželici ter mojim bratom v orožju v Natu, ZDA in EU. Brez interneta bi prav tako skoraj zagotovo verjel, da je v Evropi in moji deželici na pohodu nevaren neokomunizem in bi se mi to kar se imenuje neofašizem v podobi vulgarnega neoliberalizma zdela kot prava in od samega boga poslana rešitev. Verjel bi tudi, da so za preseljevanje ljudstev iz Afrike in arabskega sveta v Evropo krivi tam živeči ljudje sami, ker kaj drugega kot prodajati nafto in se pobijati med tako ne vedo in sedaj prihajajo k nam, da bi morebiti jutri to počeli še tukaj. Prepričan bi zagotovo bil tudi, da so največja grožnja svetovnemu miru ter obstoju  svetovne civilizacije tisti grozni Rusi z njihovim predsednikom Putinom na čelu in nihče drug. Verjel bi še v veliko kaj drugega v kar bi me prepričevali gospodarji sveta in moji domači lakajski politiki ter drugi javnomnenjski nakladači. Tako bi zagotovo verjel tudi, da so si za svojo nesrečo krivi Grki sami, ki bi radi še nadalje dobro živeli na naš račun in so vsa ta desetletja nesramno izkoriščali ubogo ter naivno Nemčijo, še bolj ubogo Francijo ter celotno EU in na koncu so celo prav nesramno izrabili dobrosrčnost male Slovenije.

Da, zagotovo obstaja Bog, ker v nasprotnem tudi interneta ne bi bilo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar