Dokazana nesposobnost slovenske zdravstvene birokracije!

Državljanke in državljani Slovenije se vsak dan srečujemo z zdravstvenim sistemom ter njegovimi hudimi težavami in vsak dan znova nas prepričujejo, da zdravstvenega standarda, ki smo ga na tem področju dosegli, ne bomo mogli obdržati.

Že nekaj let se napoveduje temeljita zdravstvena reforma, ki pa se je ni doslej lotila še prav nobena vlada in se je tudi ta Cerarjeva ne bo. Mogoče bodo pripravili kaj lepotnih popravkov, državljanom vzeli še kaj pravic in jim naprtili še kakšne dodatne finančne obveznosti ter zdravnikom, sestram in tehničnemu osebju v zdravstvu grozili z odpuščanji in jim dodatno omejevali nujna sredstva ter  sistemsko poskušali zmanjševati plače in nadomestila iz dela. Tudi, ko naši levoroki oblastni reformatorji govoričijo o zmanjševanju zaposlenih v javnem sektorju, imajo na področju zdravstva v mislih le zdravnike in medicinsko ter tehnično osebje, ki pa je kadrovsko že tako dalj časa precej podhranjeno. Nikoli pa ne slišite nič o reformi zdravstvene birokracije, ki si je v preteklosti popolnoma podredila ves zdravstveni sistem v državi in ima očitno izredno moč pred katero mora skloniti glavo sleherna vlada in se ji v načrtovanju kakih reform na daleč izogniti. Pravzaprav se teh preštevilnih in kadrovsko preobsežnih ter hromih institucij zdravstvene birokracije ne upa lotiti nihče, čeprav največji del težav in blokad slovenskega zdravstvenega sistema izhaja prav iz teh krogov. Funkcionirajo kot država v državi in ne dovolijo prav nikomur, da bi smel pogledati v ozadja njihovega funkcioniranja, organiziranja, porabe denarja, sistemskih rešitev in neprestanega  dodatnega produciranja njihovega birokratskega miljeja na račun bolnišničnih, specialističnih in osnovnih zdravstvenih dejavnosti.

Dogodki zadnjih dni na Koroškem, ko naj bi se tam našel begunec z zdravstvenimi težavami, ki bi jih laiki, kar seveda policisti na področju medicine vsekakor so, lahko označili za sum na okuženost s tisto grozljivo ebolo o kateri že nekaj mesecev govori in piše ves svet. Ves zaplet, ki je v tem primeru nastal, bi državljani še nekako razumeli, če ne bi nekaj dni pred tem predstavniki te iste državne zdravstvene birokracije preko medijev in še posebej TV, govorili in prikazovali ter nam zagotavljali kako je v državi Sloveniji vse pripravljeno za primer, če bi se primer okuženosti z ebolo pojavil v našem okolju. Včeraj smo lahko videli, da ni pripravljeno praktično nič in da tudi sistem ne funkcionira in kar je še najbolj grozno od vsega, ebolo naj bi odkrivali policisti in pacientu zaprtemu in izoliranem v kaki sobi težave lajšali z lekadolom. Halo!?! In videli smo včeraj še nekaj kar pa res vzbuja ne le skrb, temveč tudi kar upravičen strah pri ljudeh. Ko so policisti sporočili zdravnikom v zdravstveni dom, da imajo osebo, ki kaže znake obolelosti podobne tistim za katere so jim pred tem povedali ali so lahko o njih slišali v medijih, da so značilni za ebolo, so zdravniki v zdravstvenem domu dobili polne hlače in jih nesrečni bolnik in policisti, ki so bili z njim v stiku sploh niso zanimali. Vsak pač najprej poskrbi zase in tako tudi zdravnik.

Smemo sedaj z ognem in mečem nad te zdravnike, ki se kar tri ure niso zganili, da bi pregledali in pomagali človeku z zdravstvenimi težavami? V tem primeru ne! Ker jim državna zdravstvena birokracija ni pripravila ustreznih zaščitnih sredstev, očitno jih tudi ni dovolj dobro podučila kako v takih primerih ravnati in zaščititi zdravstveno osebje, policiste in vse druge, ki so s tem nesrečnim Nigerijcem prišli v stik. In državna zdravstvena birokracija je pozabila, da se bolnik okužen s tem virusom ebole lahko pojavi v katerem koli koncu države, v vsakem kraju ali vasi in ne le v Ljubljani ali na brniškem letališču. Sedaj, ko se je na koncu vendarle izkazalo, da tisti nesrečnik ni okužen z virusom ebole, pa so vsi ti pomembni zdravstveni birokrati prilezli iz svojih skrivališč iz katerih jih včeraj niti policiji ni uspelo izbezati in na veliko pametujejo ter se razmetavajo z velikimi strokovnimi modrostmi. Nekaj pa je očitno in temu ni mogoče oporekati. Sistem ne deluje in je včeraj popolnoma odpovedal. Le sreči, da nesrečni Nigerijec ni bil okužen s smrtonosnim virusom ebole, se imamo zahvaliti za dober razplet, ker si niti zamisliti ne upam posledic za policiste, njihove družine in druge osebe, ki so bile z njim v stikih.  Zdravstvena ministrica Milojka Kolar, čeprav je na tej funkciji šele nekaj tednov, bi morala resno razmisliti o svojem odstopu ali pa takoj korenito zaorati po celotnem sistemu državne zdravstvene birokracije in odstaviti ter zamenjati kar lepo število večnih birokratskih zdravstvenih funkcionarjev.

Pravijo, da je bil prehitro podan sum na ebolo. Kdo ga je podal prehitro? Policisti? Kaj pa ti vedo o eboli in ravnali so tako kot so morali. K bolnemu človeku so poklicali medicinsko pomoč in pri tem povedali, kakšne bolezenske znake so zaznali. Kaj pa bi morali še storiti? Kako pa se je odzvala naša medicinska stroka? O tem se je potrebno pogovoriti in ne o postopkih policistov, ki bi edini lahko bili res hudo ogroženi, ker razen rokavic kaj drugega za svojo zaščito niso imeli. Kaj če bi nesrečnik, ki mu nihče ni želel cele tri ure nudite medicinske pomoči, umrl? Kako bi slovenska medicinska stroka in državna zdravstvena birokracija to opravičevali po vseh teh znanih zapletih. Veliko pametneje bi bilo, če bi zdravstvena ministrica Kolarjeva in predstavniki državne zdravstvene birokracije včeraj molčali in ne medijem razlagali pravljic v katere nihče ne verjame in se tako še dodatno blamirali. Konec dober - vse dobro, pravi star rek! Vendar tokrat sporočilo tega reka ne drži, ker smo ugotovili, da ni prav nič dobro in dobro ne bo vse tako dolgo dokler nekdo ne bo s trdo roko zaoral po strukturah državne zdravstvene birokracije. Ker če se to ne bo kmalu dogodilo, se nam bo sesul celoten zdravstveni sistem in posledice za državljanke in državljane bodo katastrofalne.

Naša evropska pot v neznano!

Vse dosedanje vlade po vrsti, od tiste prve Janševe, pa one nesrečne Pahorjeve in današnje Cerarjeve, so takoj, ko so predsednik in njegovi ministri zasedli svoje vladne kabinete  najprej pregledale sezname ukrepov siromašenja prebivalstva spisane v oblastni prestolnici v Bruslju. Napovedani kruti ukrepi s katerimi nas prav te dni strašita predsednik vlade Miro Cerar in njegov prvi finančnik Mramor, so bili seveda pričakovani in le kakšen patološki naivec je morebiti tiho še verjel, da pa bo tokrat morebiti
drugače.

Nemški evro je potrebno rešiti za vsako ceno, pa naj stane kolikor bo pač stalo. Dosedanje zmanjševanje pravic zaposlenih delavcev je bilo premilo in pod parolo "prožnosti trga delovne sile"je potrebno lastnikom kapitala in njihovim delodajalcem omogočiti, da odpuščajo delavce kot se jim bo pač zahotelo. Vsako položnico, ki jo dobite,  je potrebno v roku plačati ali pa sledijo sankcije. Le delodajalcem se prav nič ne dogodi, če svojim delavcem tudi po nekaj mesecih ne izplačajo plač ali jim jih celo nikoli ne izplačajo in jih na koncu vržejo na cesto. Lahko to razumete in lahko ob tem razumete govoričenje o pravni državi, morali, etiki, človekovih pravicah?

Upokojevanje in varna starost omaganih, izčrpanih, invalidnih in bolnih delavcev so relikti nekih preteklih socialdemokratskih in socialističnih časov in za današnji sodobni in vulgarni neoliberalni čas povsem neprimerni ter celo škodljivi. Na področju zagotavljanja zdravja prebivalstva je potrebno korenito spremeniti pravila igre in vzpostaviti sistem v katerem bo imel več pravic in deležen več ter boljših zdravstvenih uslug tisti, ki bo v stanju to tudi plačati iz svojega žepa. Napredka in razvoja ne zagotavljajo brezposelne, delovno še neaktivne, bolne in stare ljudske množice in jih je potrebno obravnavati kot družbeni strošek. Strošek pa je v družbenem produkcijskem procesu smrtni sovražnik profita ali dobička kot edinega motivacijskega smotra materialne in finančne produkcije in ga je potrebno omejiti na najbolj nujni del. Miro Cerar in njegovi strankarski kolegi, ki so na zadnjih volitvah tako zelo premočno zmagali, so nam šele sedaj, ko so prevzeli oblast v državi, povedali, da so oni v resnici liberalci in ne kaki pravoljubni, etični in moralni ter človekoljubni reformatorji slovenske zablojene družbe.

V Sloveniji pa je tudi s temi politično ideološkimi delitvami strankarskih elit en sam velik križ, ker jih po programih in po tem kaj v praksi po prevzemu oblasti potem resnično počno z državo in z v njej živečimi ljudmi, ni mogoče več jasno razlikovati. Če pa jim odvzamete še pravico do razlaganja in v politične ter ideološke namene uporabe dogodkov iz polpretekle zgodovine, takoj dobijo vse stranke enako barvo in jih med sabo enostavno ne boste več v stanju ločiti. Elite vseh političnih strank se pod rjuho v škodo prebivalstva in države mencajo s paradržavno tvorbo RKC, s to razliko, da ene to počnejo na bolj transparentno javen način in druge bolj skrivaj in zaplotniško. Prav tako nobena od teh strankarskih elit ni uspešno cepljena proti vsem vrstam in oblikam prikritega kriminala, korupcije, elitizma in drugim znanim ter zelo škodljivim pojavom značilnim za oblastne strukture današnjih družb v srednji in južni Evropi. Seveda na tem področju tudi države severa Evrope niso nedolžne. Njihova prednost je v njihovi skupni zgodovini, tradiciji, ekonomski ter finančni moči in v prepričanju, da so pametnejši, vojaško in politično močnejši ter seveda sposobnejši in si tako smejo dovoliti izkoriščati tiste tam južneje od sebe. Saj zaradi tega pa so jih v EU tudi sprejeli in jim vsilili svoja pravila igre za katera pa te države niso bile niti pripravljene in tako svojim severnim sosedam tudi kulturno, razvojno ter ekonomsko niso bile sposobne slediti. Namesto, da bi se južne države počasi razvijale in bi napredovale in se tako postopoma približevale doseženim nivojem svojih  severnih partnerk, so vse po vrsti začele propadati in prebivalstvo se je znašlo v vse večji revščini ob neprestanem omejevanju vseh vrst pravic.

Stopnja socialne neobčutljivosti, vulgarna zloraba prava, ekonomije, temeljnih človekovih pravic, politične in ideološke manipulacije, prikrite in občasno tudi glasne grožnje, poskusi razgradnje in podreditve določenih državnih in oblastnih  institucij ter  podobni pojavi dobivajo že prav zastrašujoče razsežnosti. Očitno je prišel čas, ko so za uresničitev ciljev postavljenih v Bruslju in drugih ekonomskih, finančnih ter vojaških  EU in svetovnih centrih moči, postala dovoljena že skoraj prav vsa sredstva. Bodočnost nam je tako postala zelo nejasna in čas bi bil, da se tudi države juga začnejo zatekati k doktrini reševanja najprej sebe in potem drugih, kot to že nekaj časa in zelo uspešno počne velika Nemčija ter še kakšna od naših severnih partneric. Od evropskih finančnih skladov ne bomo preživeli, ker ti nam dolgoročno kot državi in narodu celo veliko bolj škodujejo kot koristijo. Koristi so trenutne in priročne za zamegljevanje pravih problemov v katere je slovenska država in z njo vso prebivalstvo že zelo globoko zabredlo.

Tudi srbski premier Aleksander Vučić se je grdo zapletel!

Najbolj znan slovenski politik in zapornik Janez Janša je pred časom, ko se je čutil še dovolj močnega in je bil prepričan, da njega pa roka pravice že ne more doseči, javno zatrjeval, da če ga bo za obtožbe, ki ga bremenijo, kakšno slovensko sodišče pravnomočno obsodilo, bo takoj odstopil z vseh funkcij. Seveda je potem, ko se je vse to tudi dogodilo, kar pozabil na svoje javno izrečene obljube in dane zaveze in ni odstopil s prav nobene funkcije. Ne v državnem zboru kot poslanec in ne kot predsednik stranke SDS. Prav nasprotno, mobiliziral je svoje strankarske kolege in pristaše ter ideološke vernike, ki sedaj po državi že lep čas zganjajo cel cirkus in se tako skoraj o ničemer drugem kot o njem in njegovih težavah ter krivicah, ki naj bi se mu dogajale, več ne piše, poroča in ne govori.

Kot vse kaže sedaj tudi Srbija dobiva svoj izvod Janeza Janše v podobi premiera Aleksandra Vučiča.

Zgodba v kateri se je znašel srbski premier Vučič postaja iz dneva v dan bolj vroča in opozicijski raziskovalci vsak dan javnosti predstavijo kak nov dokument ali verodostojen podatek, ki negira Vučičeve predhodne trditve in ga postavlja na laž. Kot kaže pa gre za nadaljevanje zgodbe, ki je svoje začetke dobila na tisti znameniti paradi istospolnih v Beogradu, ko je žandarmerija krepko pretolkla Vučičevega brata Andreja Vučiča in dva njegova spremljevalca. Na teh straneh sem takrat o tem nekaj malega napisal in tudi napovedal, da premier Aleksander Vučić tega ne bo mirno požrl in da bodo sledile sankcije v žandarmeriji. Tako se je potem tudi dogodilo in sledili so nekateri organizacijski in kadrovski ukrepi ter sankcije, ki pa jih del srbske javnosti ni razumel tako kot jim jih je želela prikazati srbska vlada z Vučičem na čelu.

V javnost so pričeli prihajati dokumenti in razna poročila o poslovnih aktivnostih in zablodah premierovega brata Andreja Vučiča. Premiera Vučića se je zaradi sumljivih poslovnih aktivnosti njegovega brata lotil tudi opozicijski politik Zoran Živkovič kateremu je Vučič javno zagotovil, da bo takoj odstopil, če le ta uspe dokazati, da je tista sporna fantomska firma z velikimi dolgovi v lasti njegovega brata Andreja Vučiča. Aleksander Vučič je namreč ves čas srbski javnosti razlagal, da s firmo ASOMACUM njegov brat Andrej Vučić nima nič in da je lastnik tega prezadolženega podjetja neka druga oseba, ki se pač slučajno tudi piše Andrej Vučić. Ker ima hudič praviloma vedno veliko mladih, jih je tako sedaj nakotil tudi srbskemu premieru Aleksandru Vučiću, ker so njegovi nasprotniki že v nekaj urah na svetlo spravili dokumente, ki nesporno dokazujejo, da je prav njegov brat Andrej lastnik tega podjetja.

Potem so skozi noč državni uradniki iz uradnih poslovnih evidenc odstranili možnost vpogleda v podatke o lastnikih tega podjetja v ustreznem registru podjetij in pri tem bili toliko nerodni, da so jih opozicijski nasprotniki prehiteli in iz evidenc sneli kar so rabili ter javnosti omogočili drugo povezavo preko katere si je bilo mogoče vroče dokumente tudi ogledati. Ko so oblasti to ugotovile, so čez nekaj ur vrnile možnost vpogleda v poslovne dokumente registra po stari uradni povezavi.

Sedaj se velik del srbske javnosti sprašuje ali bo predsednik srbske vlade Aleksander Vučić držal besedo in v ponedeljek 27.10 2014 res odstopil kot je zagotovil Živkoviču in srbski javnosti, da bo storil, če se dokaže, da je lastnik tega podjetja, zadolženega za okrog 22,5 milijonov dinarjev, njegov brat Andrej Vučić. Ti so njegovemu bratu ter seveda tudi njemu lastništvo dokazali in sedaj naj bi bil Vučič na vrsti, da dokaže svojo osebno in politično verodostojnost. Sam v  njegov odstop ne verjamem in se mi kar močno dozdeva, da so tudi Srbi dobili svojega Janeza Janšo.

Novi in zelo verodostojni dokazi, da nesrečni predsednikov brat Andrej glede tiste skrivnostne firme, ki državi dolguje  22,5 milijonov dinarjev davkov, res ni prav nič kriv. Nek neznan pokvarjenec je 2010 z zlorabo osebne izkaznice na ime Aleksandra Vučiča ustanovil to podjetje in veselo posloval ter ob tem državi še pozabil plačevati davke.Tako namreč sedaj trdi namestnik srbske davčne uprave.Če bo pri tej svoji trditvi dovolj vztrajen in trden, bo mogoče  čez kakšen mesec ali dva že direktor srbskega DURS-a. O ti nesrečni in poredni Srbi! V Sloveniji se to nikoli ne bo moglo dogoditi, ker bi kaj takega v podobnem primeru trdilo celotno članstvo in verno občestvo kake politične stranke. Verjetno bi se celo zbirali in demonstrirali pred zgradbo državne davčne uprave in cvet slovenskih pravnikov bi izvajal prave pravne vratolomije, da bi dokazal kako nekdo, ki je naš,  ni kriv.

Slovenski EU poslanci z invalidno legitimnostjo!

V preteklosti sem se že kar nekaj krat na teh straneh spraševal koga v resnici predstavljajo v EU parlament izvoljene slovenske poslanke in poslanci in v čigavem imenu tam odločajo? Danes ugotavljam, da si to vprašanje zastavlja vedno več slovenskih državljank ter državljanov in zagotovo bi kazalo tudi tukaj iskati vsaj del odgovorov za mizerno nizko volilno udeležbo na volitvah za EU parlament ter posledično potem tudi na vseh drugih volitvah v državi. Če pri tem še upoštevamo koliko glasov na volitvah od skupnega števila volilnih upravičencev v Sloveniji je za izvolitev uspelo zbrati posamezni "izvoljeni" EU poslanki ali poslancu, potem si smem upravičeno dovoliti resen dvom v njihovo legitimnost. Legalnosti jim seveda ni težko zagotoviti, ker jim to zagotavljajo domače in EU politične elite s sprejemom ustreznih zakonskih  predpisov. V čigavem imenu torej EU poslanke in poslanci tam v EU parlamentu nastopajo in sprejemajo odločitve? V imenu države Slovenije zagotovo ne, ker niso vezani na prav nobena napotila ali navodila uradnih državnih organov kot sta na primer državni zbor ali vlada. Očitno tudi ne v imenu političnih strank, ki jih edine smejo kandidirati in na listah katerih so bili "izvoljeni". Ne nastopajo pa tudi v imenu slovenskih državljank in državljanov, ker teh prav nikoli ne povprašajo po mnenju in jih o svojem delu ter odločanjih niti ne obveščajo in jim slovensko volilno telo na volitvah tudi ni podelilo ustrezne legitimnosti. V čigavem imenu torej?

To vprašanje se nam vedno znova zastavlja, ko slučajno dobimo kakšne informacije o, zelo milo rečeno, prav zanimivih, da kar mirno napišem prav butastih, odločitvah EU parlamenta h katerim so svoje glasove prispevali tudi predstavniki iz Slovenije. Tista o kravjem sranju na strminah, ki smejo dosegati le določen stopinjski kot, je že ena od takšnih in je za povrh vsaj še malo humorna ter ljudem privabi na lica vesel nasmeh. Krave pa tako le mirno zamahnejo z repom in se spraznijo pač tam in takrat, ko jim pride. Veliko manj humorna pa je pred dnevi sprejeta odločitev EU parlamenta za katero so glasove prispevali tudi nekateri poslanci in seveda poslanke, iz Slovenije ter se nanaša na financiranje bikoborb v Španiji. Za rejo teh nesrečnih bikov, ki jih potem v naslado primitivnih ljudskih množic, prav kruto pobijajo v arenah naj bi EU namenila kar 110 milijonov € davkoplačevalskega denarja vseh Evropejcev. Od poslancev iz Slovenije naj bi proti tej slaboumni odločitvi zagotovo glasovala Igor Šoltes in Ivo Vajgl. Za Tanjo Fajon so najprej poročali, da je bila proti, potem, da je bila za in potem ponovno, da naj bi le bila proti. Zagotovo pa naj bi ta sklep podprle poslanke in poslanci Lojze Peterle, Franc Bogovič, Patricija Šulin, Renata Tomc in Milan Zver. V čigavem imenu gospe in gospodje? V mojem zagotovo ne!

Tako seveda prav nič več ne preseneča, da evropske oblastne institucije s Komisijo in Parlamentom na čelu  ne črhnejo nobene v korist okrog 80.000 lovskih psov, ki jih španski lovci po končanju vsakoletne lovne sezone na prav krut in skrajno primitiven ter nečloveški način pokončajo. Ker so psi za to leto svoje opravili in jih v času, ko lov ni dovoljen, nihče ne želi hraniti in zanje skrbeti, jih enostavno pustijo izstradati ali jih žive zmečejo v naravne jame kjer potem v hudih mukah več dni poginjajo. To ve vsa Evropa in prvi, ki so na ta pojav opozorili so bili Nemci, ki pa potem tudi niso več kaj veliko storili, da se ta morija v Španiji konča. Poslankam in poslancem iz Slovenije, ki so gornji sklep o financiranju reje tistih nesrečnih bikov tako velikodušno podprli, bi predlagal, da bi tista denarna sredstva raje namenili za reševanje ubogih lovskih psov in sprejeli zakonske predpise s katerimi bi takšna kruta in ne civilizacijska početja najstrožje prepovedali. Seveda vključno z bikoborbo. Sklicevanje na tradicijo je tukaj povsem neumestno in za veliko večino ljudi s povprečno razvito čustveno inteligenco celo zelo ponižujoče. Če že nekatere poslanke in poslanci iz Slovenije v EU parlamentu nimajo ustrezno razvitega tega čustva, naj ne sodijo tudi drugih svojih sodržavljank in sodržavljanov po sebi.

To sta le dva novejša in zelo drastična primera ravnanja EU poslank in poslancev s katerimi v skupni rog trobi tudi večina poslank in poslancev iz Slovenije. Je pa v ozadju še veliko hujših in za našo ter naših otrok in vnukov dolgoročno življenje veliko usodnejših in zelo neodgovornih odločitev, ki jih dogovarjajo in sprejemajo, te nikomur odgovorne poslanke in poslanci in to zelo daleč vstran od naših oči in ušes ter vedenja.O teh odločitvah, ki jih pred evropsko javnostjo skrivajo kot skriva kača noge, pa veliko pišejo tudi že nekateri mediji in razne civilno družbene skupine na spletnih omrežjih in čas bi že bil, da jim tudi mi navadni državljani prisluhnemo in k temu kaj povemo. Ker te gospe in gospodje poslanke in poslanci v EU parlamentu, ki tam v resnici nikogar ne predstavljajo in nikomur ne polagajo računov, odločajo o miru in vojni, o našem kapitalističnem tlačanstvu in finančnem suženjstvu, o obstoju naše države in celo obstoju slovenskega naroda. Odločajo o usodi nas vseh, naših otrok in naših vnukov ter celo naših pravnukov. Prihaja čas, ko se bomo morali temu početju zaplotniškega mešetarjenja z našimi življenji in našimi usodami odločno upreti in glasno zakričati, da je pa sedaj tega res dovolj. Če seveda želimo kot Slovenci preživeti in ohraniti našo malo in lepo državico!

Blamaža slovenskih političnih elit!

Slovenski mediji so danes ponoreli. Vzhičeni poročajo kako čudovito se je Bulčeva včeraj predstavila EU poslankam in poslancem in si zagotovila imenovanje za EU komisarko za promet. Odgovarjala je v čisti, brezhibni in enkratni angleščini, je eden glavnih in prav
orgazmičnih izlivov v slovenskih medijih in temu prav slaboumno sledijo tudi nekateri   pisci  na Facebooku in Twitterju.

Slovenija se je predstavila v čisto novi in čudoviti luči in Bulčeva naj bi včeraj rešila ugled države in slovenske politike. Pravo nasprotje v primerjavi s ponesrečenim in sramotnim nastopom Alenke Bratušek, pišejo in poročajo skoraj vsi mediji in vsi tisti, ki so prepričani, da smejo ali morajo na to temo kaj povedati ali komentirati. Bulčeva je osvojila veliko zlato medaljo, medtem, ko je Bratuškova izpadla že v prvem krogu kvalifikacij in pri tem seveda, tako sebi kot tudi vsem nam, nakopala veliko sramoto in blamažo.

Vendar celotna zgodba le ni povsem taka kot nam jo skušajo sedaj prikazati slovenski mediji, razni slaboumni navijači in predvsem režiserji v naprej pripravljenega ter zrežiranega poloma Alenke Bratušek. Kje je torej naredila napako Bratuškova? Prvo takrat, ko se je zavihtela v fotelj premierja države in zabila klin v načrte slovenskih ( beri: ljubljanskih ) političnih elit. Veliko vprašanje je ali so to res bili le oblastni in kadrovski načrti slovenskih elit in morebiti ne še koga iz ozadja. V času svojega predsedovanja slovenski vladi in ob premnogih službenih obiskih Bruslja in še kakšnega centra EU moči, si je Bratuškova očitno uspela pridobiti simpatije in zaupanje nekaterih pomembnih ljudi in ji je bilo ponujeno pomembno mesto v EU Komisiji o katerem večina slovenskih političnih elitnežev lahko le sanja. Še posebej visoko v zrak so skočili vsi tisti desni in levi elitneži, ki si pripisujejo velike zasluge za članstvo Slovenije v EU ter NATO in propagiranje EU vrednot ter direktiv in ukazov evropskih elit v državi Sloveniji. Ponovno so se v vsaj nečem tudi navzven združili vsi tisti, ki so pred tem preprečili Zoranu Jankoviču, da bi postal predsednik vlade, čeprav je njegova stranka PS na volitvah zmagala. Na tem mestu si bom dovolil še mali medklic, ki s temo samo nima nič skupnega in vam zastavil vprašanje; kaj mislite, da bi se v Sloveniji dogodilo, če bi na zadnjih volitvah slučajno zmagala Združena levica (ZL)? Poskusite si odgovoriti!

Politično nevešča Bratuškova je v času predsedovanja vladi in da bi te domače slabovoljne  elite pomirila in se jim morebiti celo prikupila, naredila nekaj katastrofalnih političnih napak. Na mino pa jim je prišla, ko se je morala nekako spraviti na listo kandidatke za EU komisarko in celo podpredsednico Komisije, ker je pač bil v Bruslju dogovor, da se ji bo to mesto dodelilo. Naenkrat slovenskim desnim in levim političnim elitam ni bilo več pomembno nič drugega kot le to, da se Bratuškovo zruši na tej njeni EU karijerni poti in so bila za ta cilj dovoljena prav vsa sredstva. Včeraj bi tudi Bulčeva iz EU prišla nazaj v Slovenijo kot polit in osramočen cucek, če bi bilo proti njej uporabljenih le polovica tistih propagandno sramotilnih političnih in diskvalifikacijskih sredstev s katerimi so iz domovine napadli Bratuškovo.

Državo Slovenijo in njeno kandidatko Bratuškovo so v Bruslju in drugih centrih EU moči prav nizkotno sramotili stari in novi slovenski EU poslanci ter pri tem prav nizkotno politikantsko lobirali v svojih EU političnih in ideoloških skupinah ter Bratuškovi pripravili sprejem, ki ga prav nihče iz nobene države vključene v EU ne bi preživel. Doma v Sloveniji pa so levi in desni politični vplivneži in oblastniki mobilizirali vse medije in izvedli nezaslišan napad na Bratuškovo ter v tujino pisali prav bebava sramotilna  pisma in zahteve, da jo je potrebno na vsak način zrušiti in osramotiti. Dosegli so to kar so si zadali in sedaj jim kaj drugega kot, da na ves glas hvalijo ter v zvezde kujejo Bulčevo, niti več ne preostane, čeprav mnogi med njimi s tem Cerarjevim kadrovskim izborom seveda niso najmanj zadovoljni. Nekateri pa se verjetno tiho tudi zavedajo, da ta ponesrečena EU avantura Bratuškove ni le njena blamaža, temveč je to velika sramota za slovenske oblastne in politične elite, ki so svoje osebne in kolektivne politične ter ideološke interese postavili daleč pred interese države Slovenije.

Tako danes v medijih in internetnih omrežjih pretežno beremo le o tem kako je Bulčeva v prečudoviti angleščini govorila in zelo malo o tem kaj je povedala. Forma je torej sedaj daleč bolj pomembna od same vsebine, ker sedaj morajo biti zadovoljni tako domači politični mešetarji kot vsi tisti v EU parlamentu, ki o tem odločajo, ker si še ene blamaže nikakor ne smejo in ne morejo privoščiti. Verjetno bi včeraj Bulčevi uspelo tudi, če bi vsem tistim EU poslankam in poslancem pred katerimi je nastopila, namesto strokovnih odgovorov na njihova v naprej pripravljena vprašanja povedala pravljico o Rdeči kapici. Da pa ne bo napačnega razumevanja, želim kar takoj zapisati, da Bulčeva za vso to godljo in državno sramoto ni prav nič kriva. Izziv je sprejela in izkoristila priložnost, ki se ji je ponudila, kot je nekaj mesecev pred njo izziv sprejela Bratuškova in tudi skušala izkoristiti svojo življenjsko priložnost. Bratuškova danes ve to česar še pred meseci ni vedela. Izkušnja, ki jo je drago plačala, ker pač ni bila in očitno tudi nikoli ne bo sprejeta v ozki krog slovenske politične in oblastne elite, ki se le navzven in za potrebe svojega preživetja ter menjavanja na oblasti deli na leve in desne. In vse to prav uspešno že dvajset let prodajajo svojemu naivnemu in zavedenemu ljudstvu.

Klic k razumu in iskanju rešitelja!

Znanec me je zaprosil, da na svojem blogu objavim pismo, ki ga je spisal znan slovenski upornik in kritik razmer v državi. Zakaj pa ne, sem si dejal, ko sem pismo prebral. Bo pač še nekaj več bralcev prebralo njegov obupen klic k razumu in hitremu spreminjanju razmer v državi. To ni pismo prvo te vrste in prepričan sem, da zagotovo tudi ne zadnje.

Nekoč bo vsemu temu siromašenju ljudi živečih v državi Sloveniji vendarle moral priti konec. Nekoč se bo tudi moral zgoditi konec slovenskemu kulturnemu, ideološkemu in političnemu ter nacionalnemu spopadu, ki nas kot ljudsko skupnost hromi, razdvaja, nacionalno, duhovno ter materialno siromaši in zaradi česar smo se ob veliki pomoči ter mentorstvu zunanjih "prijateljev?", spravili na sam rob prepada in samouničenja. Nekje državljanke in državljani države Slovenije vendarle delamo ogromno napako, da nismo že več kot dvajset let v stanju preseči teh pogubnih medsebojnih razlik in stopiti na pot pomiritve ter napredka in vzdržnega socialnega blagostanja. Nekaj mora biti z nami kot družbeno skupnostjo vendar le hudo narobe. Pripravljeni smo se med sabo na smrt spreti zaradi nekega politika, ki naj bi bil po krivem obsojen in strpan v zapor, nismo pa se pripravljeni enako odločno zavzeti za okrog štiristo tisoč ( oziroma ene četrtine prebivalstva te države) naših sodržavljanov, ki živijo vsak dan v vedno večji revščini ali na njenem samem robu. Nismo pripravljeni strniti vrst in preprečiti uničevanja in razprodaje našega nacionalnega premoženja, ki so ga ustvarile generacije naših dedov in očetov, ga plemenitili ter razvijali, bogatili in z njim nadvse uspešno upravljali, da bi ga sedaj le v dveh slabih desetletjih naši politiki in drugi pokvarjeni mešetarji, pod pritiski zunanjih centrov moči skoraj popolnoma zapravili, zabarantali in razprodali.

Svojo slabo vest si lajšamo s tem, da skrajno moralno pokvarjeno ter oportunistično, iz svojih naslanjačev doma na določeno telefonsko številko v humanitarne namene nakažemo en ali pet evrov ali pa v kakšni trgovini v košarico odložimo kilogram moke ali sladkorja. Kot kakšni najbolj zabiti verniki kake verske sekte, značilne za čase tam pred dobrimi tristo ali več leti, proseče in roteče ter polni lažnih upanj obračamo oči proti Bruslju, Berlinu, ZDA ali kakemu drugemu centru svetovne vojaške, politične in finančne moči in od tam pričakujemo čudež rešitve naših težav in zablod. Nič ne bo iz tega drage sodržavljanke in sodržavljani, ker prav od tam največji del naših težav tudi prihaja in interes teh centrov ni, da se mi poberemo, spravimo, mirno zaživimo ter kot država in skupnost napredujemo in se razvijamo. Če že morate v kaj neizmerno verovati, pred kom povešati oči in kriviti hrbtenice ter mu neizmerno zaupati in vanj neomajno verjeti, potem se raje kot v te centre, posvetite verovanju v bogove v onostranstvu in to obvezno brez zemeljskih posrednikov. Ti bogovi vam vsaj nič slabega ne želijo ter ne morejo povzročiti. Ali pa se kot narod in država enkrat že streznimo in začnimo verovati vase ter v svojo skupnost in državo, ki smo jo dobili, pa sedaj ne vemo kaj bi z njo počeli. Rešitev naših družbenih, ekonomskih, finančnih, socialnih in vseh drugih težav in nacionalnih zablod ne iščimo več zunaj nas, temveč le in  izključno v nas samih in tem uničevalnim svetovnim centrom že enkrat povejmo odločni NE!

V nadaljevanju pa obljubljeno pismo obupanega sodržavljana:

UROŠ BLATNIK JE REDNI PISEC PISEM BRALCEV V SOBOTNI PRILOGI DELA - 

BISTER IN PRONICLJIV ANALITIK AKTUALNIH DOGODKOV 

SICER PRIVEZAN NA INVALIDSKI VOZIČEK IN JE BOREC DO KONCA

Dovolj mi je! Res, dovolj mi je Janeza Ivana Janše, dovolj mi je ostalih politikov, dovolj mi je pokvarjenih direktorjev, dovolj mi je podkupljivih županov, dovolj mi je kradljivih tajkunov, dovolj mi je, resnično! Slovenija je propadla, enostavno, zbrišimo jo iz zemljevida, pozabimo na zgodovino naroda, zaprimo vse muzeje, zažgimo vse knjige ki so kdajkoli prišle izpod rok naih pisateljev, pesnikov!

Resnično mi je dovolj pisanja člankov, dovolj mi je komentiranja in odgovarjanja na neumna vprašanja, ne grem se več! Dovolj sem opozarjal, dovolj sem govoril, zadeve pa se ne premaknejo! Sedimo, molčimo in čakamo! Koga čakamo, povejte mi? Odrešenika? In kdo je ta odrešenik? En zaraščen mojster na križu, en golobučni preprodajalec orožja, en očalarski pravnik, ena šivilja v kratkem krilu? Kdo hudiča je odrešenik, povejte mi, vam ga grem sam iskat in vam ga bom pripeljal, sem v Slovenijo, še v celofan vam ga bom zavil in dostavil na dom!

Samo povejte mi prosim, kdo je ta odrešenik? Vam še ni postalo jasno, da ste odrešeniki za vse težave vi sami! Vam res še ni jasno, da imate svojo usodo v svojih rokah? Ja vem, berem očitke pod besedili ki jih napišem, očitke v smislu "Še en ki samo govori in sedi za računalnikom in tipka!" Pa to ni res! Verjemite mi da ni res, čeprav se ne čutim dolžnega, da bi komerkoli razlagal o svojih podvigih in o svojih "revolucionarnih" akcijah! Nisem Che Guevara, nisem Fidel Castro, nisem Martin Krpan, nisem Ivan Kramberger! Nisem odgovor na vsa vaša vprašanja, še zase ne znam več v tem ponorelem svetu poskrbet! 

 

Kdo sem? Jaz sem ti! Jaz sem tisti sosed, ki ne more plačevati stanovanja iz katerega so ga vrgli ven! Jaz sem tisti sosed, ki je ostal brez hiše, ker ni mogel plačevati kredita! Jaz sem tisti upokojenec, ki cele dneve presedi pred hišo in kolne ta sistem in politike! Jaz sem tisti klošar, ki na Prešernovem trgu prosi za drobiž! Jaz sem tisti rudar, ki je ostal brez službe v Zasavju! Jaz sem tista šivilja, ki je ostala brez službe v Polzeli! Jaz sem tisti delavec, ki je ostal brez dela v Cimosu, v Svei, jaz sem tisti delavec, ki ga je direktor pripeljal na rob obstoja! Jaz sem tisti človek, ki je skočil iz devetega nadstropja! Jaz sem tista mamica, ki mora zjutraj poslati otroka lačnega v šolo! Jaz sem tista stara mama, ki je morala na banki zaprositi za kredit, da bo lahko dostojno pokopala svojega moža! Jaz sem tisti otrok, ki se na dvorišču igra s kamnom, ker mu starši ne morejo kupiti žoge! Jaz sem ti! In bolj kot se trudi izstopati, bolj sodim v kalup revščine!

JA, JAZ SEM TI!!!!

Ne sprašujte me kaj storiti, ker ne vem! Revolucija? Mogoče! Krvava? Zakaj pa ne! Mirna, dostojanstvena? Mogoče nam pa na ta način uspe! Vem le to, da tako ne gre več naprej! 99,9% ljudi umira na obroke, medtem ko elita živi na veliki nogi! Dovolj mi je!!! Sprejmite odločitve, uprite se, vsak na svoj način! Vse kar vas prosim je le to, da ne molčite, da ne sedite doma pred televizorjem, da ne stokate o svojih problemih ob pivu! To je vse kar vas prosim! Bodite ponosni nase, bodite močni, trdni, trmasti, ne stojte nemo ko vidite, da se nekomu dogaja krivica!!! Lahko noč oz lep dan ti želim, ja, tebi ki to bereš!!! Deli to naprej v kakrsne koli obliki le da zaokrozi med ljudi!

Govor predsednice Argentine Elisabet Christine Fernandes de Kirschner v OZN!

Priporočam v branje! Res se splača vzeti si nekaj časa in temeljito prebrati govor argentinske predsednice Elisabet Christine Fernandes de Kirschner v OZN. Dobili boste odgovore na premnoga vprašanja, ki ste si jih morebiti zastavljali in odstrlo vam bo povsem nova obzorja na področju razumevanja razmer v svetu.
 

Ceo govor predsednice Argentine, Kristine Kiršner, koji je zapanjio Ujedinjene nacije i zapalio svet

Objavljeno: 13/10/2014

Poštovani predsedniče,

dragi kolege,šefovi svih delegacija UN

Želim da vam se obratim u veoma specifičnom trenutku za ceo svet, kao i za moju zemlju. Počeću razmišljajući o uvodnoj reči generalnog sekretara gospodina Ban Kimuna, kojom je otvorio 69. zasedanje Generalne skupštine. Osvrnuo se na veliki deo problema, tragedija i nesreća koje brinu današnji svet. I verujem, ako se dobro sećam, da su „te turbulencije“, kako je on rekao, „koje drmaju svet“ opasnost po multilateralizam. Iskreno verujem da veliki deo problema sa kojim se svet suočava na ekonomskom i finansijskom polju, kao i na polju terorizma i bezbednosti, moći i teritorijalnog integriteta, rata i mira – da su to sve problemi nastali zbog krajnje suprotnog problema – nedostatka efikasnog, pravog demokratskog multilateralizma.

Zato želim pre svega da (govor) započnem tako što ću se zahvaliti Generalnoj skupštini na odlukama usvojenim rezolucijom 68/304 9. septembra, kojom je većinom, odnosno sa 124 glasa „za“, odlučeno da se formira multilateralna konvencija kojom se stvaraju legalni okviri za restrukturiranje državnih dugova svih zemalja. Zadatak koji nismo rešili, barem otkad prisustvujem sednicama Generalne skupštine od 2003. kao senator a zatim kao predsednica, jeste reorganizacija Saveta bezbednosti UN i MMF.

Pričali smo o iskustvu koje je doživela Republika Argentina, moja zemlja. Danas se usuđujem da u globalnom kontekstu kažem da je Republika Argentina trostruki primer – na finansijsko-privrednom polju, bezbednosnom, kao i na pitanju teritorijalnog integriteta. Što se tiče prvog primera, on se odnosi na ekonomsku i finansijsku krizu koja razara svet od 2008. i počinje da preti zemljama koje se od nje oporavljaju. Te zemlje su održale najveći privredni rast u poslednjoj deceniji. Mislim na krizu od 2008, koju je moja zemlja prošla 2001, kada nije mogla da otplaćuje državni dug. U to vreme Argentinska Republika je napravila dogovor sa multilateralnim organizacijama jer, gospodo, kada duguete 160 odsto BDP, to nije samo krivica onog koji duguje već i onog koji je to dao na zajam.

PROBLEM ARGENTINSKIH DUGOVA

Od završetka diktature 24. marta 1974, kada je Argentina ušla u neoliberalnu fazu, ona je tada predstavljena kao voljeni učenik na svim predsedavanjima MMF, a završila je tako što je toliko nagomilala dug da je kolabirala ne samo na privrednom već i na političkom nivou. Imali smo pet predsednika u jednoj nedelji. Do tada niko nije bio odgovoran za ono što se dešavalo Argentini, preživljavalo se kako se moglo, a predsednik, koji je došao sa 22 odsto glasova, par meseci posle stupanja na dužnost prisustvao je ovoj skupštini i istakao kako je zemlji potreban rast i razvoj kako bi mogla da isplati dugove. I to je rekao u više nego zanimljivoj metafori da „mrtvi ljudi ne mogu plaćati dugove i da treba dozvoliti državama da ožive“ (prekid emitovanja).

onavljam: 160 odsto BDP nije odgovornost samo države dužnika, a mi smo usvojili politiku koja nam je nametnuta. Preuzeli smo odgovornost, ali smo isto tako i zahtevali i očekivali od MMF i drugih kreditora da preuzmu odgovornost za taj dug zato što su nametnuli lihvarskih 14 odsto kamate. I taj čovek koji je preuzeo vođstvo sa 22 odsto glasova, imao je 25 odsto nezaposlenih, 54 odsto siromašnih i 27 odsto onih koji žive u nemaštini, bez zdravstvenog osiguranja, obrazovanja, bezbednosti. Posle nekog vremena, uz novi model razvoja, ne samo da smo stvorili milione radnih mesta i uveli milione u socijalni i penzioni sistem već smo i proizveli šest tačaka BDP za investiranje, među kojima je obrazovanje. Usmerili smo ogromne količine novce na infrastrukturu, puteve, škole, nuklearne elektrane, hidroelektane, vodovode, gasne i elektro-mreže, koje danas prožimaju celu zemlju. To je bio društveni proces bez presedana, koji je smanjio broj siromašnih i onih u nemaštini na jednu cifru. I to je MMF priznao – da je privredni rast koji je Argentina ostvarila od 2004-2011. treći u celom svetu, samo su nas Kina i Bugarska nadmašile. Danas u regonu Lationske Amerike imamo bolji kvalitet života, veću kupovnu moć radnika i najbolji društveni dohodak.

To smo učinili plaćajući dug koji su drugi stvorili. Zato valja istaći da naše vlade niti su ignorisale dug niti su padale u bankrot. Preuzeli smo inicijativu i plaćali dugove od 2003. do danas. Platili smo više od 190 milijardi dolara. Ponavljam: više od 190 milijardi dolara! Platili smo 92,4 odsto duga u dve rate: prvi put to je 2005. učinio predsednik Kiršner, drugi put 2010. takođe on. Platili smo 92 odsto duga kako bismo ga normalizovali, i kasnije smo u redovnim isplatama vratili ceo dug MMF i ispunili sve obaveze prema njima. Pre par meseci zaključili smo pregovore sa Pariskim klubom poverenika o dugu iz 1956. godine. Kako bih vam opisala situaciju, rećiću da sam tada imala tri godine, a ministar ekonomije moje zemlje, koji je pregovarao o reprogramu ovog duga, tada se nije ni rodio. Ipak, napravili smo dogovor sa 19 ministara finansija iz Evropske unije o reprogramu duga i već smo platili prvu ratu od 642 miliona dolara.

LEŠINARI POD ZAŠTITOM

Ali to nije sve. Trebalo je da rešimo sudske sporove sa CIADI i Svetskom bankom, sporove koje nisu započele naše vlade, već su prethodne vlade, zbog svog delovanja, dovedene pred taj tribunal Svetske banke. I to smo krenuli da rešavamo, baš kao što smo rešili situaciju sa Repsolom, kad smo odlučili da preuzmemo kontrolu nad našim energetskim izvorima i preuzmemo 51 odsto naftne kompanije. I taj smo dug reprogramirali i došli do dogovora. Sve to smo uradili sami, svojim resursima, bez pristupa tržištu kapitala zato što je Argentini zbog bankrota 2001. zabranjen pristup tržištu kapitala. Imajte u vidu taj socijalni oporavak bez presedana.

I zašto sve ovo sada govorim? Tokom 50-tih godina ista stvar se dešavala, ali je postojala razlika? Ona je u tome što smo počeli da radimo od apsolutnog bankrota, od same nule. Počeli smo da ispunjavamo obaveze prema kreditorima, počeli smo da oporavljamo Argentince, postigli rast, uspeli da izađemo iz dugova, i sad smo jedan od najmanjih dužnika na planeti.

O čemu sad hoću da govorim? Sad se pojavljuju tzv lešinarski fondovi. Taj izraz nije izmislio nijedan populistički lider Južne Amerike niti neki afrički vladar iako je i sama Afrika bila žrtva lešinarskih fondova. Jedan od prvih zvaničnika koji je te fondove pomenuo u ovoj skupštini je nekadašnji britanski premijer Gordon Braun 2002. godine, koji je naveo da je nemoralno nametati te fondove zemljama koje se suočavaju sa iskonskim problemima vezanim za nemaštinu, zdravstvo i obrazovanje. I danas se Argentina, uz saučesništvo pravosudnog sistema ove zemlje (SAD: prim. prev.), suočava sa tim lešinarskim fondovima.

Koji su to lešinarski fondovi? Postoji deo dugova koje nismo uspeli da reprogramiramo kada smo to radili 2005. godine. Oni nisu mogli da učestvuju u reprogramu zato što su 2008. kupiljene obveznice. Znate, ti fondovi su se specijalizovali za kupovinu obveznica onih zemalja koje su bankrotirale ili se tek spremaju da to učine da kasnije ne bi išle da potražuju te obveznice, već da bi oni pokretali parnice na svojim sudovima kako bi zgrnuli ogromne profite. Neću se obazirati na te profite jer je njujorško pravosuđe jedan deo koji mu je stigao na pretres prepoznalo kao 1.608 odsto kamatne stope za pet godina u američkim dolarima. Navedite mi, molim vas, kompaniju ili preduzeće koje može da obrne toliki profit u dolarima za samo pet godina. To je razlog za njihovo ime. Oni sad blokiraju isplate svojim poveriocima u Argentini. I zato se radujem što se ova skupština suočila sa ovim problemom, nadajući se da će ove ili sledeće godine graditi primere multilateralizma aktivnog i konstruktivnog sveta u kome će se reprogramirati dugovi kako nijedna zemlja ne bi morala da prolazi kroz ono kroz šta sad prolazi Argentina, kao nacija koja može, voljna je i koja će platiti dug uprkos maltretiranju lešinarskih fondova.

UNIŠTAVANjE EKONOMIJA CELIH ZEMALjA

Lešinarski fondovi šire glasine i klevete širom privrednog i finansijskog sektora, ali i u stanovništvu, destabilizujući tim privredu. To se može okarakterisati kao finansijski i ekonomski terorizam zato što teroristi nisu samo oni koji podmeću bombe. Postoje i ekonomski teroristi, oni koji uništavaju ekonomije zemalja, uzrokujući u njima nemaštinu, glad i jad. Zato odlučno zahtevamo da se ovaj multilateralni sporazum što pre zaključi. Ne samo za Argentinu već i za ostatak sveta, zato što verujemo da će ekonomski i finansijski balans, koje ugrožava socijalna nejednakosti, postati protivotrov za one koji vrbuju mlade ljude. Zato što ti delovi stanovništva gube nadu i nemaju budućnost, oni se se pridružuju ludačkim pohodima, zbog kojih ćemo kasnije žaliti.

Ne radi se samo o tome da gledamo površinu ovih problema, moramo da tražimo razloge koji dovode do njihovog stvaranja. Pričala sam o svojoj zemlji koja je vodeći primer i na poljima terorizma i bezbednosti. Moja zemlja je, uz SAD, je jedina američka država koja je bila žrtva dva teroristička napada. Prvi je bio 1992, kada je izraelska ambasada dignuta u vazduh, i dve godine kasnije, kada je zgrada AMIA, Asocijacije argentinsko-izraelskog prijateljstva, dignuta u vazduh. Ove godine je dvadesetogodišnjica tog napada. Usudiću se da kažem pred ovom skupštinom i članovima porodica žrtava, koje su ovde prisutne, da je vlada predsednika Kiršnera učinila sve kako bi otkrila odgovorne za napad, i to ne samo otvaranjem starih obaveštajnih arhiva već je i formirala vladin tim za istragu. Pošto je 2006. pravosuđe moje zemlje optužilo iranske državljane da su uključeni u napad na AMIA, tražilo je saradnju Islamske Republikom Iran u istrazi. Taj zahtev ponovljen je 2007, dok 2010. Iran konačno nije pristao. Pristali su na bilateralni sastanak, na kome smo zajedno potpisali memorandum o saradnji pravosuđa. Zašto smo to uradili? Kako bi optuženi iranski državljani koji žive u Teheranu mogli da svedoče pred argentinskim sudom.

DANAS PRIJATELjI, SUTRA TERORISTI

Šta se desilo pošto smo potpisali memorandum? Izgledalo je kao da su svi unutrašnji i spoljni demoni oslobođeni. Jevrejske institucije, koje su nas podržavale, odjednom su nam okrenule leđa. Kad je odlučeno da se sprovede memorandum, bili smo optuženi za saučesništvo sa Iranom. Isto se dogodilo kad su lešinarski fondovi lobirali pred američkim Kongresom, tvrdeći da smo mi partneri Islamske Republike, s tim što se Iran tad nije oslovljavao kao „Islamska republika“, već kao „Teroristička država Iran“. Lobirali su i na internetu, gde su moju sliku stavljali pored slike predsednika Ahmadinedžada, kao da smo partneri. A ove nedelje smo saznali da se u Valdorf Astoriji, hotelu-simbolu ovog grada (Njujorka; prim. prev.) održao sastanak šefa Stejt departmenta i njegovog iranskog kolege. Ne kritikujemo to, štaviše, podržavamo sve što podrazumeva dijalog. Ali bismo voleli da pitamo one koji su pljuvali Iran i optuživali ga za terorizam – i to ne pre sto godina, već prošle godine – šta li bi sad rekli?

Šta bi sad rekli o onima koji su stvorili IDIL. Njih su mnogi smatrali borcima za slobodu, koji se bore u Siriji protiv Asadove vlade, a sada su deo IDIL. Mislim da tu leži drugi problem koji se tiče bezbednosti i terorizma. Velike sile olako neprijatelje pretvararaju u prijatelje, a teroriste u borce. Problem je što moramo da shvatimo jednom zauvek da ne možemo koristiti međunarodne odnose i geopolitičke pozicije kako bismo uskladili položaje sila. To kažem iz pozicije borca protiv međunarodnog terorizma.

Evo jedne zanimljivosti. Argentinsko pravosuđe istražuje da li sam navukla bes IDIL na Argentinu zbog dva razloga: svoje bliskosti sa njegovom svetošću papom Franciskom, kao i mojim priznanjem dve država, poput Palestine i Izraela. Zato ponovo tražim od Generalne skupštine da prizna Palestinu kao punopravnu članicu ove institucije. Jer tako ćemo razrešiti nekoliko Gordijevih čvorova; ne jedan, već nekoliko. Počećemo da rešavamo neke od problema na Bliskom Istoku. Priznavanje države Palestine i pravo Izraela da živi unutar svojih granica, kao i da se više nikad ne dozvoli da Palestini doživi neproporcionalnu primenu sile koja je dovela do smrti stotina dece i žena. To osuđujemo, kao što osuđujemo one koji su ispaljivali rakete na Izrael.

Verujemo da u nam je u vremenu ekonomskih lešinara i ratnih huškača potrebno mnogo maslinovih grančica kako bi obezbedili mir i bezbedniji svet. Za to nam treba poštovanje međunarodnog prava i jednakost među onima koji sede ovde. Danas je i predsednik pričao o primeni sile pri ugrožavanju teritorijalnog integriteta neke zemlje. I za to je Argentina primer jer čekamo više od sto godina kako bismo sa Ujedinjenim Kraljevstvom razgovarali o našem suverenitetu nad Malvinskim ostrvima. I niko nije zabrinut; nema veta Saveta bezbednosti zato što Argentina nije članica Saveta bezbednosti niti je zemlja toliko smažna da prekraja granice. I, dok je takva situacija na snazi, dok su glasovi pet stalnih članica bitniji od glasova Obale Slonovače, Gane, Kenije, Egipta, Ugande, Argentine, Bahreina ili Arapskih Emirata, ništa se neće rešiti. Ovde će se samo održavati govori svake godine i ništa se neće rešavati.

PROBLEM UN

Zato sile koje su delegirane u Savetu bezbednosti deluju kao paradoks. Skupština mora da traži dozvolu Saveta da bi primila novog člana. Moramo da oslobodimo skupštinu kao potpuno suverenu, kao i Ujedinjene nacije u kojima će svaki glas biti ravanopravan jer će se tako postići demokratija. Kad demokratija počne da se primenjuje u potpunosti, tad će se nazreti i rešenje. Između pesimizma i optimizma ću uvek izabrati optimizam, ali realni, jer, bez uvida u realnost, ili smo cinični ili naivni.

Ne želim da budem ni naivna ni cinična pred vama. Reći ću vam šta u mojoj zemlji mislimo o tim velikim temama, poput reforme bezbednosnih organizacija ili reforme MMF. Godine 2003. izgledalo je preko potrebno da se reformiše MMF. Sad više niko ne želi da reformiše MMF zato što je izgubio glavnu ulogu u rešavanju ključnih problema. Međutim, šef MMF, kao i bivša šefica Ana Kruger, zahteva regulisanje reprogramiranja državnih dugova. Jer, dok god nemamo međunarodni sporazum koji ratifikuje ova skupština, uvek će negde postojati sudija poput gospodina Grise koji će siromašnoj zemlji naturiti kamatu od koje će ona duboko krvariti. Jer oni žele da osujete reprogramiranje državnih dugova, što želi argentinski narod.

Bila sam u Rimu pre nego što sam došla ovde kako bih razgovarala sa svojim sunarodnikom koji je na poziciji od izuzetnog značaja ne samo religijskog već i moralnog. Želim da vam prenesem poruku mira. Ako ćemo zaista da se borimo protiv terorizma, hajde da radimo za mir, jer se ne borite za mir prizivajući rat. A to je baš ono što oni žele – simetričnu reakciju kako bi igre počele, gde bi uvek bio neki kredit koji bi oni tražili da se vrati. Zato mislim da je bitno odlučno reagovati na ove probleme.

Na kraju želim da kažem da, ako ova skupština povrati svoj mandat i uspostavi međunarodno pravo u mnogim delovima sveta koji nameću pravila drugima, a sami ih ne priznaju, onda ćemo napraviti doprinos miru u borbi protiv terorizma kako bismo našoj deci ostavili svet boljim nego što je sad. Na kraju, želim da podsetim da su prošle godine problemi bili drugačiji, svi su pričali o drugim problemima i bezbednosnim pretnjama. Stvari su se od tada dosta promenile – oni koji su prošle godine bili zli sada i nisu tako loši, a oni je tada trebalo da budu napadnuti sad sarađuju u odstranjivanju IDIL.

KAKO SU NASTALI AL KAIDA I TALIBANI

I sad pitam kako su Al Kaida i Talibani nastali? Odakle im oružje i novac? Moja zemlja ne proizvodi oružje, ko im ga je onda prodao? Zatim su došli oni koji su podržali Arapsko proleće, za koje se ispostavilo da nije baš proleće, već jesen ili čak zima. Ti ljudi su prešli put od boraca za slobodu do monstruma. Sada su se pretvorili u IDIL, monstruma koji seče ljudima grkljane po televizijama. Ljudi se pitaju kako se to dogodilo, a meni ćete oprostiti što više ne verujem nikom.

Sve druge stvari koje se prikazuju na televiziji samo su bajka u poređenju sa onim sa čim se svet suočava. Zato bi trebalo da se zapitamo kako nastaju ti problemi koji su naterali Papu da kaže da živimo u Trećem svetskom ratu. Istina je, Treći svetski rat nije nalik konvencionalnim ratovima koje smo videli u 20. veku. To su manji ratovi u kojem su jedine žrtve civili. I zato ćemo u Savetu bezbednosti postaviti neka pitanja.

Ne pravimo nikakve zaključke, samo imamo pitanja, i postavićemo ih onim zemljama koje imaju više informacije od moje, koje imaju mnogo razvijenije informacione mreže od naših. Biće šteta ako dobijemo hrpu informacija koju nećemo moći da razumemo. Jer morate shvatiti šta se dešava ako želite da napravite konačno rešenje.

Još jednom se zahvaljujem onim 124 zemljama koje su pristale da se usvoji rezolucija 68/304. Svi znamo da je bilo pritisaka da se ne glasa za tu rezoluciju, ali verujem da je primena praktičnog i efikasnog multilateralizma pokazala da nije sve izgubljeno. Sa druge strane, u rukama je svih nas da rešavamo probleme sa kojima se suočavamo.

(za Standard.rs preveo: Andrej Cvijanović)

Imajo nas za popolne debile!

Da, iz nas res delajo popolne bedake in še prav imajo, ker jim to kolektivno dovolimo. Iz TV ekrana vsak dan kakšen pametnjakovič bulji vame in ne, da bi trenil z očesom ali, da bi mu bilo vsaj malo nerodno, mi naklada takšne neumnosti, da mi roka kar sama seže po daljincu in preklopim. Le TV daljinec je tisto tehnično sredstvo, ki me obvaruje pred napadom besa in občutki ponižanja ter nemoči, da bi kar koli lahko spremenil in tistemu debilu na TV, ki se tako očitno iz mene javno norčuje ter me ponižuje in mi laže, v obraz povedal kar mu gre in ga po tem še krepko mahnil po nosu. Pa ne bi z največjim veseljem krepko premlatil le njega ali njo, ki so ga ali so jo poslali pred TV kamere in mu oziroma ji naročili, da to z nami na tak način počne, temveč tudi vse njune politične ter druge gospodarje, domače in tuje, ki vse to tudi počnejo in iz mene ter mojih otrok in vnukov delajo kapitalistične tlačane ter ekonomske in finančne sužnje.

Zamislite si, da imate doma pet let star avtomobil, ki kar kliče po dobrem servisu in zamenjavi določenih delov, da bo ponovno primeren za varno vožnjo. Po uradni cenitvi zavarovalnice je vaš avtomobil vreden  okrog 2700 evrov in na internetu ste pogledali tudi tudi po malih oglasih in ugotovili, da se zavarovalničarji niti niso zmotili. Njihova ocenjena vrednost vašega avtomobila in njegova tržna vrednost po kateri bi bilo mogoče najti kupca, sta si zelo blizu oziroma sta skoraj enaki.

Privarčevane gotovine nimate, pa tudi, ker si kredita za nakup novega avtomobila ne morete privoščiti, ste si pač pri znanci in sorodnikih izposodili nekaj denarja ( 1450 evrov ) in vašega štirikolesnega ljubimca odpeljali na servis, da ga spravijo v red. Ko ste po nekaj dneh na servisu vozilo prevzeli in ga registrirali, ste za vse to plačali 1450 evrov, točno toliko kolikor ste si za to tudi sposodili. Takoj ste si izračunali, da je vaše vozilo sedaj za vas in vašo družino vredno 4150 evrov. Ni slabo, ste si zadovoljno rekli in bili veseli, da ste nekako rešili ta družinski finančni zalogaj. Denar, ki ste si ga za to investicijo v vaš avtomobil sposodili, pa boste po obrokih, v dogovoru s vašimi prijateljskimi posojilodajalci, vračali v mesecih, ki sledijo.

Star pregovor pa nas uči, da, ko ima hudič mlade. jih ima praviloma kar za celo gnezdo. Vašo družino je  doletela huda neprijetnost, ki zahteva večjo vašo finančno udeležbo. Temu izogniti se enostavno ne morete in na  družinskem posvetu ste skupno ugotovili, da je edina rešitev v prodaji vašega avtomobila , da boste lahko poravnali novonastale finančne obveznosti, ki jih enostavno ne morete odložiti ali se jim izogniti. Lotili ste se prodaje in ker ste bili v časovni stiski, kar so z lahkoto ugotovili zainteresirani kupci, ste pač vaš avtomobil morali prodati po vrednosti, ki so jo bili kupci pripravljeni plačati. Dobili oziroma s prodajo avtomobila novemu kupcu  ste zaslužili 2450 evrov. Seveda ste že ob sklenitvi kupčije vedeli, da ste že v sami razliki med dejansko in tržno vrednostjo  izgubili ( 4150 - 2450 = ) 1700 evrov.

Seveda še vedno imate v žepu prejeto kupnino v višini 2450 evrov od katere pa morate sedaj nujno odšteti sposojen znesek denarja za obnovo in popravilo avta, ki ga morate vrniti svojim kreditodajalcem v višini 1450 evrov in vam tako za to novo finančno obveznost ostane le še  1000 evrov. Ker pač pri financah in stroških ne poznate šale, ste takoj brez velikega napora in brez uporabe kakih zahtevnih finančnih operacij ugotovili, da ste za avtomobil z realno vrednostjo 4150 evrov v resnici dobili le teh borih 1000 evrov. Začnite takoj resno razmišljati o objavi osebnega stečaja oziroma bankrota, ker stroškov zaradi katerih ste se bili prisiljeni spustiti v to ponesrečeno prodajno avanturo vašega avtomobila, v nobenem primeru niste v stanju pokriti.

Gornji izmišljen ter poenostavljen primer vam pokaže kako slovenske politične elite v imenu države  Slovenije ter po diktatu Bruslja in drugih EU in svetovnih finančnih ter gospodarskih centrov razprodajajo naše državne banke in državna podjetja. Točno tako in prav nič drugače!

Posledice primitivnega spakovanja pred TV kamerami!

Ko se je ime relativno neznanega prekmurskega odvetnika Borisa Štefaneca prvič pojavilo v javnosti in se nam ga je predstavilo kot resnega kandidata za mesto predsednika Komisije za preprečevanje korupcije ( KPK ), sem na teh straneh zapisal, da mu tega pa res ni bilo treba. Vedel sem in danes se to potrjuje, da v ljubljanskem političnem in malomeščansko ter elitistično interesno strukturiranem okolju nima niti najmanjši možnosti.

Že v samem postopku izbire predsednika KPK in obeh njegovih podpredsednikov, smo lahko zaznali vso bedo ljubljanske politične in malomeščansko elitistične scene ter zaslutili skrite namene tako tistih, ki so se trudili Štefaneca in njegove podpredsednike ustoličiti kot onih drugih, ki so takoj hiteli, predvsem po kandidatu za predsednika Štefanecu,  zlivati gnojnico in ga na vsak način prikazati kot mevžo ter nesposobneža. Tako se to dela v Ljubljani z vsakim, ki se iz province skuša na silo preriniti nekam kjer mu naj ne bi bilo mesta. Ker Slovenija je Ljubljana in Ljubljana je Slovenija. Ali, če takoj, ko po neki sreči ali napaki elit slučajno prideš v Ljubljano, ne skloniš glave ter močno upogneš hrbtenice in se za nasvete glede svoji ravnanj ne obrneš na prave ljudi in si tako zagotoviš obstanek, te bodo zmleli, osramotili in nič kaj prijazno izpljunili tja od koder si prišel. Štefanec ni prvi, ki ga je to na takšen način doletelo in vsekakor tudi ne zadnji. To je slovenska politika, ki je v resnici le ljubljanska malomeščanska politika in pravi bedak ali patološki naivnež je vsakdo, ki misli ali verjame v kaj drugega.

Štefaneca so se lotili podobno kot že mnogih pred njim, čeprav se jim je skušal prikupiti in se trudil narediti natanko to kar je mislil, da želijo in pričakujejo tisti najpomembnejši in najmočnejši. Pri tem pa je pozabil, da tudi oni drugi niso od muh in dobili so ga tam kjer je najmanj pričakoval. Izkoristili so najšibkejši člen v njegovi tričlanski ekipi in z njegovim ter ugledom celotne KPK je konec. Star pregovor pravi: "kjer hudič sam ni zmogel je poslal babo".  Priznam, bil sem kar krepko presenečen in ob tem tudi nemalo razočaran, ko se je razkrilo, da je ta najšibkejši člen in tudi neke vrste trojanski konj v Štafanecovi ekipi prav Alma Sedlar. Zgodbo te dame in nekaj njenih javnih nastopov, sem že pred tem spremljal v slovenskih medijih in ko je bila predlagana ter potem tudi imenovana v KPK, sem bil kar zadovoljen in celo prepričan,, da pa bi to lahko bila v tistih čudnih okoliščinah formiranja komisije, res prava in ustrezna kadrovska rešitev. Madonca, kako zelo sem ponovno udaril mimo! Ljubljanski strici in tete, ki so vse to kuhali ter mešali, so me ponovno krepko nategnili.

Ne bom pisal o tistem drugem in javnem pismu, ki ga je Alma Sedlar napisala in v katerem med ostalim zahteva odstop Borisa Štefaneca. Alma Sedlar je očitno produkt ljubljanske elitistične šole in ob tem se, kot kažejo dogodki zadnjih dni, nič kaj dobro ne počuti v vlogah v katerih ni glavna in se vse ne vrti okrog nje. Primanjkuje pa ji verjetno tudi sposobnosti uspešno funkcionirati v pogojih kolektivnega dela. Da pa vendarle Alma ni tako samozavestna ter osebnostno in strokovno močna oseba in članica KPK, pa dokazujejo njeni stokajoči in prestrašeni twiti, s katerimi slovensko javnost obvešča, da ji prikrito grozijo in ji napovedujejo hudo maščevanje. Kdo, kdaj in na kak način naj bi ji grozil pa ne pove. Namen tovrstnih javnih sporočil pa je seveda jasen. Zagotoviti si podporo medijske in slovenske javnosti in si tako rešiti kožo, ker javnost se pač praviloma postavi na stran žrtve in pri tem se niti veliko ne sprašuje o drugih okoliščinah. In vse to dogajanje je povezano z razkritjem vsebine anonimnega pisma v katerem anonimna avtorica oziroma avtor razkriva vrsto nepravilnosti v delovanju KPK in zelo slabe odnose, ki naj bi tam prevladovali. Čeprav so nekateri bolje obveščeni takoj, ko se je to anonimno pismo pojavilo, namigovali, da bi avtorica tega pisma lahko bila prav Alma Sedlar, sam v to nekako nisem želel verjeti. Seveda vse tako dolgo dokler se ni zgodila tista nesrečna tiskovna konferenca na kateri so bili prisotni predsednik KPK Boris Štefanec in oba njegova podpredsednika.

Ko je Štefanec na kratko in res površno predstavil vsebino tega anonimnega pisma in povedal, da se z anonimkami nima namena posebej ukvarjati, se je njegova podpredsednica Alma Sedlar, ki je stala ob njem prav čudno vedla. Obrnjena proti novinarjem se je prav bebavo spakovala in čudno nasmihala in jim tako na prav ponesrečen  ter nekulturen način pošiljala svoja neverbalna sporočila. Ko sem gledal ta žalosten TV posnetek Alminega nastopa, sem se spraševal, ali je to njeno čudno spakovanje namenjeno vsem novinarkam in novinarjem v dvorani ali le nekaterim? Verjetno vsem, le, da je vsaki skupini želela sporočiti, kaj drugega. Kaj je Alma komu s tem neokusnim ni nekulturnim kremženjem komu sporočala, pa bo najbolje vedela kar sama. Mnogih gledalcev njenega TV nastopa  in bralcev njenih twitov pa ni prepričala.

Ubogi Janez Janša se je leta in leta trudil, da bi likvidiral to nesrečno KPK, ker se je ves čas čutil hudo ogroženega ( je že vedel zakaj!) in na koncu ga je res ta ista KPK vrgla iz premierskega kabineta. Kar Janezu ni nikoli uspelo je neka Alma storila z levo roko. Sedaj so vsi rešeni strahu pred to strašno KPK. Tako levi in desni ter vsi ostali mavrični. KPK ni več. Umrla je od ženske roke. Almino je maščevanje za Janezovo trpljenje!

JAZ vem kakšno zavarovanje VI nujno potrebujete!

Skoraj dve desetletji je trajalo, da so zelo sporne metode pridobivanja novih strank zavarovalnic v Sloveniji in manipulacije njihovih zavarovalnih zastopnikov ter predvsem zastopnikov raznih zavarovalnih agencij, dobile potrebno pozornost v slovenskih medijih. Pa se je je o tem pred leti že veliko govorilo in mnogi so ves ta čas opozarjali ne zelo sporne, če že ne kar nezakonite in moralno ter etično hudo sporne prijeme prepričevanja ter zavajanja, ki se jih poslužujejo predvsem zavarovalni zastopniki raznih agencij, ki so v imenu in za račun zavarovalnic pridobivali nove zavarovance in sklepali zavarovalne posle.

V letih takoj po osamosvojitvi Slovenije so nekatere zavarovalnice kar ponorele v vnemi pridobivanja novih poslov ter novih zavarovancev in nekatere so v ta namen celo iz tujine pripeljale razne trenerje, ki naj bi primerno usposobili zavarovalne zastopnike. Tisti, ki so to zgodbo spremljali malo bolj od blizu, so že takrat ugotavljali, da je med temi trenerji bilo veliko več raznih šarlatanov in moralnih pokvarjencev, kot pa res pravih in strokovnih marketinških trenerjev. In to je bil tudi čas, ko so kot gobe po dežju rasle razne zavarovalne agencije in so ob podpori ter agresivnem mentorstvu teh zunanjih svetovalcev in trenerjev zaposlene, ki so jih vse agencije zaposlovale izključno za določen čas, spreminjale v prave  marketinške monstrume, ki so kolektivno funkcionirali ter delovali kot pripadniki kakšne najbolj zadrte sekte. Naloga teh zavarovalnih zastopnikov je bila skleniti zavarovanje za vsako ceno in dovoljeno je bilo uporabiti prav vse najbolj agresivne ter etično in moralno sporne doktrine in metode prepričevanja vse do zavajanja in celo prikritega izsiljevanja ljudi. Velika večina teh zavarovalnih zastopnic in zastopnikov tega načina dela in funkcioniranja ni bila pripravljena in ne sposobna sprejeti in so iz te kolektivne norišnice pobegnili takoj, ko so lahko.

Ta zadnji dogodek z novinarko Dela in zastopniki neke takšne agencije, ki je za Vzajemno opravljala storitve, seveda ne bi smel biti prav nobeno presenečenje, ker se vse  to v državi dogaja že skoraj dve desetletji in temu ni želel doslej nihče posvetiti potrebne pozornosti. Nihče ni želel narediti prav ničesar, da bi ljudi zavaroval pred takšnimi in še veliko hujšimi praksami premnogih zavarovalnih zastopnikov, ki so v imenu zavarovalnic ter za račun svojih agencij dnevno uporabljali razne metode in načine kako ob obiskih ljudi vstopiti v stanovanje in jih potem zlomiti, da sklenejo zavarovanje. Mnoge pristojne državne institucije od inšpekcije za delo pa vse do Agencije za zavarovalni nadzor, so bile tudi pisno opozarjane na takšno nesprejemljivo prakso delovanja zavarovalnih zastopnikov na terenu in nihče vsa ta leta ni na tem področju naredil praktično skoraj ničesar.Tudi licenciranje zavarovalnih zastopnikov ni na tem področju prineslo izboljšav in ne dvignilo strokovnega nivoja ter odnosa do zavarovancev. Prepričan sem, da v tem konkretnem primeru ni šlo le za vulgarno in neetično primitivnost tega zavarovalnega zastopnika, temveč je bil njegov nastop rezultat predhodnega drila in priprav kakšnih delodajalčevih trenerjev. Vse že videno!

Tako mi je znanec pred dnevi povedal, da ga je po telefonu poklicala neka ženska, ki se je seveda predstavila in tudi povedala za katero agencijo dela in mu avtoritativno sporočila, da je na polici njegovega življenjskega zavarovanja prišlo do resne in pomembne spremembe in da ga mora obiskati, da to tudi pisno uredita. Znanec je seveda takoj prepoznal prevaro in jo vprašal kako pa ona ve pri kateri zavarovalnici naj bi imel sklenjeno življenjsko zavarovanje. Kot iz topa mu je odgovorila, da ima ona pooblastilo za skoraj vse zavarovalnice v Sloveniji in mu jih hitela naštevati. Jezno jo je prekinil ter ji povedal, da nima sklenjenega nobenega življenjskega zavarovanja in ga tudi skleni nima namena. Dama je takoj prekinila pogovor.

Veliko med vami pa prav zagotovo pozna tudi tisti marketinški trik zavarovalnih zastopnikov, ko vas pokličejo po telefonu in vam povedo, da bodo naslednji teden v vašem kraju in vam bodo poklonili milost ter vas osrečili s svojim osebnim obiskom in vam povedali kaj na področju zavarovanja vi nujno potrebujete, ker tega sami tako ali tako ne veste. Ste pač navaden tepec, ki ne ve kaj je dobro in koristno zanj.

Nekateri se boste mogoče spomnili tudi TV nastopa predsednika uprave neke zavarovalnice s sedežem v Mariboru, ki je takoj po svetovnem finančnem zlomu in ko je bilo očitno, da so sklenitelji naložbenih življenjskih zavarovanj izgubili ogromno denarja, v TV kamero brez najmanjšega sramu in bahato bleknil, da to ni nikakršna katastrofa, ker je tako šlo pretežno za špekulante, ki so naložbena življenjska zavarovanja sklepali z namenom se finančno okoristiti. Halo!!!! Verjetno boste celo presenečeni, ko bom zapisal, da je ta naduti gospod predsednik uprave te zavarovalnice ostal tudi po tem svojem TV nastopu.

V Sloveniji živi danes nekaj sto, če že ne kar nekaj tisoč, nekdanjih zavarovalnih zastopnic in zastopnikov, ki so nasedli ali bili enostavno prisiljeni sprejeti ponudbe zavarovalnic in pa številnih zavarovalnih agencij in ti bi vam lahko povedali svoje tragične zgodbe. Med njimi jih je le peščica takšnih, ki so bili psihično v stanju prenesti vse pritiske in obupen mobing svojih delodajalcev in njihovih tujih trenerjev, ter pri tem še osebno uspeli kot zavarovalni zastopniki. So pa na njihov račun in račun njihovega ter izkoriščanja zavarovancev, nenormalno bogateli lastniki teh zavarovalnih agencij. To področje kar kliče po tem, da se mu malo podrobneje posvetijo državni organi pregona od policije, tožilstva do sodišča. Ni se veliko motil moj znanec, ki je že pred leti povedal, da je od vseh mafij v Sloveniji najbolje organizirana in najbolj uspešna prav zavarovalniška mafija.

Moj nasvet vsem, ki želite skleniti kakršno koli zavarovanje od avtomobilskega, premoženjskega do življenjskega je, na daleč se izogibajte zavarovalnim zastopnikom zaposlenim pri zavarovalniških agencijah in S.P zavarovalnim zastopnikom, torej vsem tistim, ki niso zaposleni v zavarovalnici pri kateri nameravate zavarovanje skleniti. Če katera od zavarovalnic svojih zastopnikov, ki bi pri njej imeli sklenjeno redno delovno razmerje za nedoločen čas nima, pa pojdite pač k tisti, ki jih ima. Ničesar ne boste izgubili in nič ne boste na slabšem, ker so razlike med njimi in njihovimi storitvami vsebinsko, formalno in pravno tako male, da so zanemarljive. Redno zaposlenim zastopnikom v večini lahko zaupate, ker se  zavedajo svoje odgovornosti in morebitnih posledic svojega napačnega ravnanja in mnogi med njimi z vami raje ne bodo sklenili zavarovanja kot bi ga skleni s prevaro ali z lažnimi  obljubami. Ne dovolite si biti le stranka zavarovalnice in številka zavarovalne police, temveč zahtevajte partnerski odnos in obvezno brez vsakršnih posrednikov.

Slovenija na EU prangerju!

To so ti!

Vsi dobro misleči in še vsaj malo razumni državljani Slovenije bi morali biti hvaležni nacionalni TV, da nam je včeraj prvič v zgodovini našega članstva v EU, posredovala neposreden prenos dogajanja v EU parlamentu. Seveda namen organizatorjev na nacionalki ni bil, da bi bile državljanke in državljani dobro obveščeni o dogajanjih v EU parlamentu in neposredno informirani o tem kaj se tam dogaja in kakšne vse, za nas tudi zelo usodne, odločitve se tam sprejemajo.

Njihov namen je bil, da slovensko kandidatko za komisarko in podpredsednico EU Komisije Alenko Bratušek pred slovensko in evropsko politično ter vso drugo zainteresirano javnostjo javno osramotijo in na prav nizkoten način diskvalificirajo. Nekaj takšnega si doslej še ni privoščila prav nobena država članica EU in tudi nisem zasledil, da bi katera od političnih elit v državi članici vsaj poskušala nekaj podobnega. Če pa je kaj takšnega kje že bilo poskušano, pa so to modro pred svojo in evropsko javnostjo prikrili in svojega umazanega perila niso na tako primitivno nizkoten način prali pred drugimi. Prepričan sem, da takšnega ponižanja država Slovenija, odkar smo članica EU povezave, še ni doživela in se tega ogabnega političnega smradu še lep čas ne bomo znebili. Prvič v življenju me je včeraj bilo resnično sram, da sem državljan te države in pripadnik tega naroda, ki si je privoščil takšno blamažo in se na tak način sramotil pred celotno evropsko javnostjo.

O tej in takšni EU že doslej nisem imel posebej dobrega mnenja. Vsekakor pa je bilo veliko boljše kot ga imam o slovenski politiki ter elitah in posameznikih, ki jo javno in uradno predstavljajo ter, tudi v mojem imenu, doma ter v tujini zastopajo. To kar so si slovenske politične elite v prav patološko histerični in hudo klevetniški kampanji dobršnega dela slovenskih medijev in slovenskih evropskih poslank ter poslancev kot politikantskih trojanskih konjev v EU parlamentu privoščili včeraj, je preseglo vse meje politične in vsakršne druge dostojnosti ter je bilo pravo zanikanje državotvornosti države Slovenije. Blamaža kot je še nismo doživeli in ki je zagotovo še dolgo ne bomo pozabili in si od nje politično ter moralno opomogli.

Že po prvih nekaj vprašanjih, ki so jih poslanke in poslanci EU parlamenta zastavili Alenki Bratušek, je bilo jasno, da je šlo za organiziran in orkestrirano izveden napad na kandidatko z namenom jo diskvalificirati in osramotiti ter ji tako onemogočiti, da zasede visoko mesto v EU Komisiji. Ves čas sem imel občutek in trdno sem prepričan, da me ni varal, da so dobršen del vprašanj, ki so bila Alenki zastavljena, sestavili slovenski poslanci v EU parlamentu in del so jih nekaj verjetno dobili celo iz Slovenije. Bratuškova ni imela proti tej čredi desničarskih, in na žalost tudi nekaj levičarskih ter liberalnih in predhodno nagovorjenih ter ideološko obdelanih tepcev z v naprej zlonamerno napisanimi  ter zastavljenimi vprašanji, prav nobenih možnosti. Lahko ji je danes očitati, da so bili njeni odgovori splošni, zbegani, nervozni, brez konkretnosti, brez vizije, brez številk in še kar nekaj očitkov smo lahko slišali in prebrali. Prav nič čudnega ni, da se je Bratuškova enostavno psihično zlomila pod bremenom pritiskov s katerimi so jo napadli poslanci in nekatere poslanke EU parlamenta.

Nobenega dvoma ni, da je Bratuškova vedela kaj ji pripravljajo, ker smo to vedeli tudi državljanke in državljani Slovenije in je verjetno tudi po nasvetih kakih svojih svetovalcev, se v svojih odgovorih izogibala konkretnostim ter se držala bolj splošnih in pretežno že znanih programskih izhodišč za področje, ki naj bi ga pokrivala in koordinirala v EU Komisiji. S svojimi svetovalci pa ima Bratuškova velike težave že vse od takrat, ko je v državi prevzela mesto predsednice vlade. Za največji del napak ter velikih političnih zdrsov, ki jih je v bližnji preteklosti kot predsednica vlade in političarka naredila, se lahko zahvali izključno svojim diletantskim svetovalcem. Pa kdor koli ti že pač so. Mogoče so imeli celo dobre namene, znanja in poznavanja razmer pa zagotovo prav nikakršnega. Sam bi kot predsednik kakšne krajevne skupnosti takšne svetovalce takoj nagnal.

Slovensko politično in medijsko srenjo pa sedaj čaka prav nič prijetno samo očiščevanje, ker tako dalje dolgo nikakor ne bo več šlo. Toliko prav nič prikrite škodoželjnosti, pritlehnosti, primitivne privoščljivosti in predvsem slaboumnega političnega zaplotništva ter zarotništva, ki si ga je slovenska politika privoščila v primeru kandidature Alenke Bratušek, se na daljši rok ne more dobro končati. Alenka Bratušek se bo v slovensko zgodovino zapisala kot ena najbolj tragičnih političnih figur in njena nesrečna zgodba razkriva ves lažni blišč in vso moralno, etično, pravno in vsakršno drugo podobo slovenske politične in družbene greznice. Ljubljana je res zelo bolana. Pa to še najmanj zaradi ponovne izvolitve Zorana Jankoviča za ljubljanskega župana, temveč zaradi vsega tega kar so ljubljanske politične in malomeščanske elite doslej počele, pravkar  počnejo in kar še bodo počele v zgodbi imenovani primer Alenke Bratušek. Ljubljana očitno ponovno postaja velik vseslovenski problem, ki bi lahko bil celo usoden za obstoj te države in obstoj slovenskega naroda.

Lokalne volitve so ( skoraj ) za nami!

Vsi moji kandidati so bili včeraj izvoljeni in prav nobeden od mojih kandidatov ni bil izvoljen. Kaj je torej res, so bili ali niso bili izvoljeni, se verjetno sedaj sprašujete? Točno to in tako kot sem zapisal! Bili so in niso bili izvoljeni.

Nek tepec si je nekoč izmislil rek: vsake volitve so praznik demokracije! Praznik? Za koga? Za vse tiste, ki so v pripravah na volitve, njihovi izvedbi ter predvolilnih kampanjah lepo služili. In malo še za tiste, ki imajo to srečo, da jih povabijo na nacionalno ali POP TV, da tam nekaj "kao" komentirajo, klatijo neumnosti in se pri tem strašno resno ter modro držijo in seveda ves čas svoje medijske predstave veselo služijo. Če je avtor gornjega reka morebiti imel v mislih slovensko različico demokracije, pa bi to o prazniku lahko celo delno držalo. Ker z vsakimi novimi volitvami imamo manj države, manj državne in nacionalne suverenosti in neodvisnosti in manj državnega premoženja in imamo vedno več revežev, brezposelnih in drugih mladih ter starih nesrečnikov.

Če tudi vi verjamete v to, da bi volitve lahko bile praznik demokracije, potem lahko mirno zapišem, da ste velik srečnež ali pa patološki naivnež, ker so vas v letošnjem letu slovenski politični oblastniki obdarovali s kar štirimi dodatnimi prazničnimi dnevi in ste se res lahko napraznovali. Trikrat ste hiteli na volitve in še enkrat na referendum in k temu prištejte še vse državne. lokalne, cerkvene, družinske ter osebne in še kakšne druge praznike. Ste si sploh uspeli odpočiti od vseh teh praznovanj? To leto lahko mirno razglasite za leto praznikov in velikih praznovanj, ker naslednje leto in še kakšna za njim, bodo veliko bolj suha na tem področju, pa še  računi za vsa ta letošnja števila praznovanja nam bodo kmalu začeli pritekati v plačilo. Tu pa takoj nastopi delovanje drugega reka, ki pravi, da v kapitalizmu ni zastonj kosil. Pripravite torej svoje denarnice.

Ker včerajšnjega lokalnega volilnega praznika povsod niste izživeli in izpraznovali, boste čez štirinajst dni imeli novo priložnost, da vse skupaj še malo ponovite in ponovno praznujete. Potem pa bo za to leto konec političnih in ideoloških praznovanj, ker je pač vsega lepega enkrat konec. Tam kjer svojih lokalnih alfa samcev ali samic včeraj še niste izvolili, boste torej imeli popravni izpit za dva tedna in glejte, da ponovno kaj ne zamočite in da boste res izbrali najboljše izmed najboljših. Ker le na vas, ki vedno pridno tekate na vsa volišča ob številnih volitvah in referendumih, se naše vrle nacionalne  politične elite še lahko zanesejo, ker vedo, da jih ne boste pustili na cedilu. Računi za vso to nadnacionalno ter nacionalno oblastno, politično in ideološko spakovanje, pa se bodo seveda izstavili tudi tisti drugi polovici državljank in državljanov, ki ne želijo v tem več sodelovati in vse te lepe praznične nedelje prav egoistično in ob tem še prav nič državotvorno, ne žrtvujejo na oltarju domovine za naše skupno dobro. 

Državljanke in državljani Slovenije smo očitno res veliki srečneži. Ko sem sinoči poslušal veljake slovenskih političnih strank, ki so vse vzhičeni komentirali še neuradne volilne rezultate in vsi brez izjeme in ne da bi trenili z očmi ali bi se jim kakšna besedica zataknila v grlu, v en glas zase in svoje politične ter ideološke pristaše razglašali svoje velike volilne zmage. Eni naj bi imeli največ že izvoljenih županov, drugi največ občinskih svetnikov, tretji svetnic, četrti so kar žareli od sreče, ker se je njihova kandidatka ali kandidat za župana uvrstil v drugi krog, peti, ker so izboljšali rezultat prejšnjih volitev, šesti, ker ga niso poslabšali in tako dalje. Sami zmagovalci in vsi nadvse zadovoljni ter srečni. Menda imamo na Slovenskem edini na svetu volitve, v katerih ni volilnih poražencev, temveč so vedno vsi le zmagovalci.

Kaj za to, če imajo ljudje doma polne predale neplačanih položnic, mizerne pokojnine in plače, če je v državi vsak dan večje število brezposelnih, če sta zdravstvo in šolstvo pred bankrotom in tudi država ni daleč od tega, imamo vsak dan stečaje podjetij, pod ceno prodajamo še tisto malo kar nam je kot državi in narodu ostalo in smo kot država vedno bolj podobni nečemu kar je votlo in tudi okrog tega votlega ni nič. Nič našega seveda. Važno je, da lahko še vedno nekaj praznujemo, se veselo pričkamo okrog ideoloških nesmislov, zganjamo demagogije vseh vrst, na ulicah sodimo in sodbe razveljavljamo, se tožarimo, cinkarimo in špecamo doma ter v tujini in tako počnemo še veliko kaj kar nekatere trenutno še zelo osrečuje in zadovoljuje. Kot bi rekel moj vrholajnski znanec, z državo in z vsem kar k neki normalni nacionalni ter suvereni državi sodi, delamo kot svinja z melnatim žakljem. Navkljub vsemu pa bomo morebiti celo že mi, naši otroci in vnuki pa vsekakor, že v bližnji prihodnosti lahko rekli, da smo tudi Slovenci nekoč imeli svojo državo. Ne sicer posebej dolgo, ker smo jo takoj zapravili, zabarantali in nekaj celo razprodali, imeli pa smo jo vendarle.

Misel za današnji dan!

Ne obupujte in ne delajte si zaradi volilnih rezultatov po nepotrebnem novih skrbi in z njimi ne morite sebe, svojih dragih ter vseh drugih in si tudi ne  ustvarjate novih lažnih upanj ter  nerealnih pričakovanj!

Ker danes nam je res veliko slabše kot nam je bilo včeraj, ampak nam je tudi veliko boljše kot nam bo jutri!

Volitve v moji lokalni skupnosti!

Znanka me je včeraj prav prisrčno zbodla, ko mi je očitala, da veliko pišem o politiki na državnem nivoju in nič na lokalnem. Njen očitek je bil, da ljudi in razmere na lokalnem nivoju  verjetno le bolje poznam kot na državnem in zagotovo veliko bolje kot na mednarodnem ter je pač tako upravičeno pričakovala, da bom na teh straneh kaj zapisal tudi na to temo.

Res je, da osebno poznam prav vse kandidate, ki se na tokratnih volitvah v občini potegujejo za županski stolček in poznam seveda tudi veliko večino kandidatk in kandidatov, ki so jih posamezne politične stranke ali liste, občankam in občanom predlagale v izvolitev za člane občinskega sveta. Če bi lahko, bi sam z največjim veseljem na volitvah svoj glas oddal vsem štirim moškim kandidatom in enako tudi edini ženski kandidatki med njimi, ki se potegujejo za županski stolček. Prav tukaj pa nastopi moja največja težava, ker sem v preteklosti s tremi med njimi zelo tesno sodeloval na različnih področjih in vse do danes ohranil prisrčno pristen medčloveški odnos, čeprav se ne srečujemo preveč pogosto. Z ostalima dvema kandidatoma pa sem tudi imel kar nekaj podobnih, čeprav manj intenzivnih  bližnjih stikov in ves čas poznavanja in srečevanja smo vedno ohranjali korekten ter obojestransko spoštljiv odnos.

Verjetno mi boste sedaj očitali, pa še prav boste imeli, da je vse to lepo in prav, vendar vsi za funkcijo župana pa le niso enako sposobni. Razen enega kandidata, ki je že doslej tri mandate sedel v občutljivem županskem sedežu in sem si o njem ter njegovi uspešnosti lahko ustvaril določeno mnenje, si kaj podobnega o ostalih kandidatih in kandidatki seveda ne morem, ker priložnosti županovati v moji občini še niso dobili in tako pač tudi ne morem med njimi veliko primerjati ter jih ocenjevati. Da pa bi svoj politični odnos do posameznih kandidatov in seveda kandidatke, temeljil na kakšnih političnih, ideoloških ali nekih lastnih subjektivno osebnostnih merilih in kriterijih ali morebiti celo na tem kaj v predvolilni kampanji navijači in privrženci posameznih političnih skupin pišejo ali govorijo o nasprotnikih svojih favoritov, pa mi seveda na kraj pameti ne bi prišlo. Pri tem naj še zapišem, da kakšnih takšnih predvolilnih propagandnih pisanih ali izgovorjenih slaboumnosti  ne berem in ne poslušam. Če pa na kaj takšnega pač naletim, ker se je temu blatenju v predvolilnem času popolnoma izogniti skoraj nemogoče, potem se moje simpatije enostavno preselijo h oklevetanemu. V tem se sam verjetno niti kaj veliko ne razlikujem od velike večine drugih državljank in državljanov.

V primeru lokalnih volitev je to seveda veliko lažje kot v primeru državnozborskih. Tokrat gre za lokalne teme pri katerih so vprašanja kot so namerno vsiljene dileme o Janševi nedolžnosti ali krivdi in podobne politično ter ideološko nabite pasje bombice, s katerimi politika in posamične politične, ideološke in druge koristoljubne elite že mesece obmetavajo in morijo  prebivalstvo te države,  popolnoma nepomembne. Seveda obstajajo med kandidatko in posameznimi kandidati tudi takšne  politične, ideološke in še kakšne pomembne razlike in za prav vsemi se vleče neprijeten ter mnogim tudi odbijajoč strankarski rep. Skoraj bi si upal zapisati, čeprav tega dokazati nikakor ne bi mogel, da bi bile lahko lokalne volitve veliko bolj zanimive in mnogim ljudem bolj simpatične, če bi se dalo iz njih popolnoma izločiti politične stranke in s kandidatov oprati ostuden vonj, ki so jim ga nalepile. Mislim celo, da bi se pod takšnimi pogoji kadrovska slika občinskih organov zelo razlikovala od te, ki jo danes poznamo ali te, ki jo bomo po nedelji dobili. In tudi kandidati za župane bi v takšnih razmerah bili v veliko bolj enakopravnem položaju.

Ker pa je pač tako kot je, se sam v to lokalno volilno godljo niti preveč ne poglabljam in vsega tega cirkusa niti  javno ne komentiram in se  zasebno in ne javno, ne opredeljujem za koga sem in za koga nisem, kdo je boljši in kdo slabši ter podobno. Če so jih neke skupine ljudi in politične institucije že predlagale, potem so verjetno vsi dobri in vsi sposobni. Sam nimam razloga, da bi v dobre namene, sposobnost in poštenost kogar koli dvomil ali se s kašnimi pretirano idealiziranimi oziroma slabimi sodbami o kom, ki kandidira, razmetaval v moji lokalni javnosti. Po volilni nedelji vedno pride čisto navaden ponedeljek in potem še vsi drugi dnevi, tedni, meseci in najmanj štiri leta, do novega volilnega cirkusa. Sam pa se bom ves ta čas dnevno srečeval z mnogimi, ki tokrat kandidirajo in želim svoj odnos z njimi ohraniti na ravni kot je bil pred volitvami, ne glede ali bodo v nedeljo prišteti med zmagovalce ali poražence.