Kje bom vzel, da bom tebi dal?

Dnevnik, 29.09.2013

Notranji minister Gregor Virant napoveduje, da si bodo okoli 170 milijonov evrov, kolikor bi jim morala zaradi nezakonitega ravnanja plačati vlada, javni uslužbenci poplačali kar iz lastnega žepa. 

Kako komično se je usoda poigrala s tem Virantom. Danes bi moral popravljati to kar je pred leti sam zapacal in zaštrikal. Seveda ne povsem sam, jih je v tej zgodbi sodelovalo še kar nekaj njegovih kolegic in kolegov in vlad ter njihovih predsednikov. Vsaj Janeza Janšo in Boruta Pahorja je potrebno omeniti. V času vladanja njunih vlad so zabili največ žebljev v krsto pokopa slovenske države in storili najmanj za prepotrebne družbene in ekonomske reforme s katerimi bi stabilizirali državo. Vladajoči niso vedeli tega kar je že takrat vedelo ali vsaj slutilo nesrečno ljudstvo. Kaj? Da vse skupaj vrag jemlje, povedano in zapisano v preprostem ljudskem jeziku. Čas vladanja Janeza Janše in Boruta Pahorja je bil čas neizkoriščenih priložnosti. Čas družbenih in ekonomsko finančnih reform, ki jih ni bilo in čas slaboumnih ter škodljivih političnih in ekonomskih doktrin vsiljenih od EU in mednarodnih finančnih institucij. In bil je to tudi čas cvetenja domačih ekonomskih neoliberalnih zablod ter vzvišenosti in vsevednosti njihovih domačih avtorjev, ki danes modro molčijo ali pa se nekateri prav grdo sprenevedajo. Nobena od obeh vlad se ni upala ali se ni želela lotiti reforme lokalne samouprave in prevzeti nadzora nad dogajanji v 212-tih občinah. Enako kot danes, so razmere že takrat kričale po nujnosti reforme celotnega zdravstvenega sistema, nadzora nad finančnimi tokovi v njem, izvajanju investicij, zagotavljanju sredstev za njegovo funkcioniranje, organizaciji in na kadrovskem področju. Podobno je na področju sanacije bančnega sistema,  izobraževanja ter predšolske vzgoje in še kakšnem. Tam kjer se je porabilo daleč največ davkoplačevalskega denarja je bil nadzor najmanjši, interesi vladajočih političnih strank in raznih lobijev pa največji. Še kako prav imajo preprosti ljudje, ko pravijo, da lopov ne more nadzorovati lopova.

Vse vlade, tako obe Janševi kot tista nesrečna Pahorjeva, so mrcvarili in nekaj čarali le okrog tistih in takšnih reform s katerimi so bremenili ter siromašili gospodarstvo in prebivalstvo. Če kakšna reforma ali zakon ni bil uspešno "spravljen pod streho" ter ni takoj udaril po ljudeh, so bili seveda krivi sindikati ali pa ljudstvo, ki je na referendumih tiste zmazke zavrnilo. S prav diletantskimi metodami vladanja in upravljanja z državo so uspeli edino spreti delodajalce in sindikate  ter ustvariti v državi revščino, brezup in  državljankam ter državljanom uničiti prihodnost. Gospe in gospodje politični oblastniki ter njihovi zavezniki "tranzicijski" izkoriščevalci s slovensko RKC na čelu, so pač jemali tam kjer se je dalo še kaj vzeti in si niso veliko belili glave z vsak dan večjo brezposelnostjo, propadanjem gospodarstva, masovnimi stečaji v katerih so propadle tudi mnoge dobre in perspektivne gospodarske družbe. Število zaposlenih v gospodarstvu je padalo in se je sočasno povečevalo število zaposlenih v javnem sektorju. Ko je število brezposelnih v državi doseglo nevarno številko, pa so tudi tukaj uporabili, že v nekem drugem primeru preizkušeno, metodo izbrisa in za dobrih dvajset in nekaj tisoč to nesrečno številko zmanjšali. Teh administrativno izbrisanih brezposelnih še danes nihče nikjer ne omenja in nihče prav ne ve kakšna je njihova usoda ter kako in od česa živijo.

Sodišče je sedaj zaukazalo, da je pač javnim uslužbencem potrebno izplačati to kar jim pripada. Seveda je sodišče tudi del tega istega javnega sektorja in njegova odločitev je tudi s tega stališča lahko razumljiva. Malo manj pa je razumljivo, da to isto sodišče takšne pravno pravičniške drže ni pokazalo, ko so propadale gospodarske družbe in je na cesti ostajalo na tisoče delavk in delavcev, ki jim nihče po več mesecev ni izplačal plač in ni  poravnal prispevkov. Takrat se je pač slovenski pravni red držal starega ljudskega načela, da tam kjer nič ni tudi vojska ne more nič vzeti. Ko pa gre za javni sektor, pa sedaj to načelo naj ne bi več veljalo. Vlada Alenke Bratušek sedaj res nima velike izbire in s tem se bodo morali sprijazniti zaposleni v javnem sektorju in tudi sindikati. Ali sprejeti Virantov predlog in vsem v javnem sektorju zmanjšati plače ter tako zagotoviti denar za izvršitev sodne odločbe ali pa odpustiti kar lepo število zaposlenih v javnem sektorju in na ta način privarčevati denar.

Obdržati tako velik javni sektor, sanirati banke, vračati v preteklosti najete in nove kredite ter pokrivati ogromne tekoče obveznosti iz državnega proračuna za šolstvo, zdravstvo, pokojnine in drugo, se enostavno več ne izide. Trojka torej trka na vrata in za njen prihod in vse posledice s katerimi se bomo državljanke in državljani morali soočiti, ne krivite samo vlade Alenke Bratušek, temveč svoj bes in jezo kar mirno in tudi malo samokritično, usmerite v Janeza Janšo in Boruta Pahorja ter njune takratne ministre kot tudi njune takratne koalicijske partnerje.

Res nimam prav nobenega razloga, da bi sedaj izigraval hudičevega advokata vladi Alenke  Bratušek, vendar je pa le potrebno biti realen in vsaj malo objektiven. Njena krivda za propad države in za vse hudo  kar se nam obeta, je premo sorazmerna dolgosti njenega vladanja v primerjavi s časom in neizkoriščenimi priložnostmi časa vladanja Janeza Janše ter Boruta Pahorja. Vlada Alenke Bratušek ni nič slabša in na našo žalost tudi ne veliko boljša,kot sta bili vladi njenih predhodnikov.

Reveži južnih dežel EU združite se že končno!

Se niste še nikoli vprašali zakaj slovenski mediji skoraj nič ali zelo malo poročajo o življenju milijonov malih navadnih ljudi v Grčiji, Španiji in še recimo, v Portugalski? Če v kakšni azijski državi, Afriki ali drugod po svetu, poči kakšna bomba ali se med sabo spoprimejo tamkajšnje politične, etnične, verske in druge skupine domačinov, naši mediji tja takoj pošljejo svoje poročevalce, ki nam potem domov pošiljajo poročila s teh bojišč, jih opremijo še z gibljivimi slikami, fotografijami ter svojimi pretežno zelo enostranskimi komentarji in izjavami posameznih tamkajšnjih nesrečnikov.

Medijske hiše tako izpostavljajo velikim nevarnostim svoje poročevalce, snemalce ter druge sodelavce in ni slučaj, da je med temi potem vsako leto toliko žrtev. Brez tovrstnih rizikov in predvsem ogrožanja življenj svojih sodelavcev, bi tako lahko prav mirno in še z veliko manjšimi porabljenimi sredstvi,svoje ekipe poslali tudi, recimo, v Grčijo, Španijo ali na Portugalsko, da bi nam tam "na licu mesta" posneli življenje milijonov malih in navadnih ljudi po prihodu zlovešče Trojke ali kot nekateri v Sloveniji tej nesreči rečejo, Rešitelja. Malo bi jih povprašali kako so živeli še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti in kako ter predvsem kje živijo danes, s čim se prehranjujejo, oblačijo, ogrevajo, šolajo sebe in svoje družine, koliko od takratnega premičnega in nepremičnega premoženja jim je še ostalo in mnoga druga podobna vprašanja s katerimi se potihoma ukvarjamo tudi že sami v naši dragi domovini Sloveniji.

Zakaj torej slovenski mediji tega ne storijo? Mislijo, da nas res prav nič ne zanima kako živijo in s kakšnimi mukami se ubadajo naši "sodržavljani" v teh in drugih državah EU, ki naj bi po zatrjevanjih nekaterih v Sloveniji, bila naša širša domovina? Občasno nas obvestijo le, ko se tam našim EU sodržavljanom zgodijo kake večje demonstracije, kdo koga z nožem piči med rebra, skurijo kak avtomobil in razbijejo kako izložbeno okno. Za kratko lahko tudi občasno vidimo kako pojejo gumijevke po hrbtih tamkajšnjih revežev in kako jih plinijo, preganjajo po uličicah in trpajo v policijska vozila. Kaj vse potem počnejo s pridržanimi pa seveda ne vidimo in o tem nam praviloma tudi ne poročajo. Nekaj podobnega smo pred časom videli tudi že doma.

Vse to v navedenih državah traja že kar nekaj let in nič ne kaže, da bi se to lahko skoraj spremenilo. Milijoni ljudi v teh državah so očitno obsojeni še na dolga leta trpljenja, odrekanja in velikega siromaštva. So le množice milijonov ljudi z uničeno sedanjostjo in brez vsakršne bodočnosti.Nikomur več se ne smilijo, nikogar posebej ne zanimajo, nihče jim ne želi pomagati in jim ponuditi vsaj najmanjšega upanja. Predsednik EK Barroso se spreneveda in evropski javnosti laže o nekih lučkah upanja za ljudi teh dežel, čeppav prav dobro ve, da so žrtvovani postopnemu hiranju ter umiranju na obroke. Njegova šefica in nemška kanclerka Merklova, pa vsem tem množicam trpečih s hinavskim nasmeškom na licu sporoča, da bodo še bolj lačni in bodo še bolj trpeli.

Sedaj so utihnili celo že gostobesedni ekonomisti, tako ti naši domači Slovenski kot velika večina tujih, ki so pred leti še kako goreče zagovarjali neoliberalne in zatiralske ekonomsko- finančne ukrepe in jih imenovali reforme ter ob tem izigravali strašno pametne  modrece, se kitili z Nobelovimi nagradami in drugimi velikimi častmi. Danes, ko so ugotovili, da so v južnih državah EU pomagali ustvariti že prav nevarno velike množice vedno bolj jeznih in upornih kapitalističnih tlačanov in sužnjev,  velika večina njih govori in piše popolnoma nekaj drugega. Vendar poti nazaj ni in zaradi teh in takšnih ekonomskih strokovnjakov in njihovih kapitalskih pajdašev ter njihovih skupnih neoliberalnih zarot, za milijonske množice nesrečnih ljudi tudi poti naprej ni. Kot bi lahko rekel kak vojak, so države in državljani južnih držav EU brez enega samega izstreljenega naboja kapitulirali in sebe ter svoje države predali v roke okupatorjem. Tokrat ti nad njih niso prihrumeli s tanki, letali in bombami, temveč s prefinjenimi političnimi, ideološkimi, ekonomskimi, finančnimi in denarnimi doktrinami, prevarami, lažnimi obljubami, zavajanji in zablodami, pri čemer so jim pridno pomagali domači politični in drugi povzpetniški hlapčiči ter pokvarjenci vseh političnih barv.

Pravzaprav se na področju osvajanja in zatiranja ter zasužnjevanja šibkejših od sebe, v Evropi zadnjih sto let ni kaj bistveno spremenilo. Tanke je le zamenjal evro, ki se je izkazal za veliko bolj učinkovito sredstvo. Močni, agresivni in pohlepni v Evropi so ostali isti, tudi njihovi politični in ekonomski priskledniki ter priliznjenci  so v glavnem isti in tudi žrtve so skoraj iste. Ponavljajo se tako prav grozljivo identične napake izpred sto let in le upamo lahko, da si tudi posledice ne bodo preveč podobne.

Vse tiste, ki danes v Slovenijo tako goreče vabijo Trojko, doživljajo politične ter ideološke orgazme ob ponovni zmagi Merklove in vse tiste, ki doma delajo vse ali ne delajo nič, da bi le zagotovili izgovore za okupacijo Slovenije in sramotno ponižanje državljank in državljanov, bi kazalo opozoriti na to, da ni na tem svetu nič večnega in da se to kar je danes videti še obetajoče in varno črno, že jutri lahko hitro spremeni v tudi za njih trpeče rdeče. In takih slinavcev se potem na koncu kaj radi odrečejo tudi njihovi dozdajšnji gospodarji in zavezniki.

Prihaja Rešitelj?

Črni krokar v podobi slovenskega EU poslanca Lojzeta Peterleta je pred dnevi priletel v deželo slovensko in se usedel na vrh zelene lipe. Od koder je potem glasno zakrakal in razglasil zlo usodo oropanemu, ponižanemu in osiromašenemu ljudstvu, prebivajočemu v mali deželici na južni strani Alp ter napovedal prihod Rešitelja. Ni minilo veliko dni in njegovemu krakanju so v zboru pritegnili nekateri najvidnejši predstavniki slovenske politike, denarnih oblasti, kulture in ekonomske znanosti.

Državljanke in državljane izropane in uničene Slovenije so tako začeli pripravljati na ekonomsko, politično, socialno in kulturno okupacijo, ki so nam jo namenili svetovni in EU politični, kapitalski in finančni gospodarji. Star pregovor, ki pravi, da ima Bog dolgo šibo, se počasi uresničuje. Še kakšno leto ali dve nazaj, smo v Sloveniji tako od daleč in popolnoma neprizadeto spremljali dogajanja v Grčiji in vneto podpirali njeno okupacijo ter kruto zatiranje tamkajšnjega ljudstva. Šli smo celo še dalje in smo prav privoščljivo ter že skoraj sadistično, v prispevkih objavljenih  v medijih ter v pod njimi pripisanih komentarjih ljudstva, raznih blogih ter drugih načinih javnega izražanja, masovno izlivali svoja primitivna čustva. Kakor trop slaboumnih debilov smo ponavljali vse kar so nam razni domači in predvsem tuji mnenjski voditelji, neoliberalni propagandisti ter razni "ekonomski in finančni strokovnjaki" ponujali kot razloge za nesrečo ljudi v Grčiji. Očitali smo jim, da so patološki lenuhi, delomrzneži, zapravljivci, izkoriščevalci plemenite in dobrosrčne EU, ki bi radi živeli ter uživali od žuljev nas evropskih severnjakov, ker smo se takrat sami še prištevali v to severno elitno EU druščino.

Pa je potem minilo zelo malo časa, ko nas je ta elitna severnjaška EU druščina izpljunila kot nekaj skrajno neokusnega in zelo zaudarjajočega ter že po samem narodovem in kulturnem rodovniku manj vrednega. Hlapec, da bi se enakovredno družil z gospodarji? Kje pa je že kdo kdaj kaj takšnega videl? Mi pa smo vsake štiri leta hodili na volišča in volili politike brez pravega vonja, barve in okusa, ki so po izvolitvi državo razumeli kot svoj plen in odhiteli k svojim EU gospodarjem po nasvete in ukaze. Ob tem pa so prav neusmiljeno doma še ropali, kradli, uničevali vse kar se je uničiti še dalo, si prisvajali in manipulirali z ljudmi ter jim grdo lagali. Državo in ljudstvo so tako pripeljali do zidu preko katerega jim sedaj lahko pomaga le še Rešitelj, ki bo nasilno strl bes in jezo ljudstva ter jim pomagal ohraniti kar so si prigrabili.

Kdo v deželi slovenski pa si ta čas želi prihoda Rešitelja in "nadzorovane likvidacije slovenske države"? Kar veliko jih je in vsi ti že kar nekaj časa hodijo v Evropo h Gospodarjem ter skupaj z njimi iščejo rešitve zase in ne za v Sloveniji živeče ljudstvo. To so seveda predvsem nesposobni in do konca pokvarjeni slovenski politiki. Tako tisti z desne kot oni z leve, ki so skupaj v teh dvajset in nekaj letih  bili orodje v rokah raznih, po mafijskih vzorcih ustrojenih praksah, roparskih finančnih ter kapitalskih elit. Med te spada tudi slovenska RKC, ki je v krsto propada slovenske države zabila veliko usodnih žebljev in tako skupaj z ostalimi nosi ogromno krivdo za nesrečo in vedno večjo bedo v Sloveniji prebivajočih ljudi.Tega se zaveda celo njena vatikanska vrhuška in je morala korenito poseči v kadrovsko strukturo slovenske RKC ter prepustiti na milost in nemilost vse njene ogromne dolgove, da jih pokrije kdor to zmore in če želi. Tudi če zaradi tega propade dobršen del njene organizacijske strukture v Sloveniji in se dokončno izgubi ogromno v tranziciji pridobljeno premoženje. Vatikan je pred mestom in svetom priznal sramoto in slovensko RKC prepustil njeni usodi. Vendar v slovenski RKC ne premorejo niti delček takšnega  kesanja, kot so ga pokazali njihovi šefi v Vatikanu in se slovenskemu ljudstvu niso v stanju niti opravičiti za velike dolgove, ki so jim jih naredili in jih bo ubogo ljudstvo moralo poplačati. Odkod še gospodom v slovenski RKC pogum, da si upajo pogledati v oči množicam slovenskih revežev, ki k njim prihajajo po upanje, tolažbo in rešitev iz nesreče za katero je slovenska RKC še kako soodgovorna?

Rešitelja nestrpno pričakujejo tudi premnogi novodobni ideološki manipulatorji ter njihovi invalidi, ki se v vseh teh dvajsetih letih niso sprijaznili z ugotovitvijo, da ideologija ni kot umazana srajca, ki bi jo ljudstvo kar dnevno zamenjevalo po njihovih zapovedih. In, da je zgodovina vendarle vsaj malo tudi znanost in se je ne da kar tako skozi noč preurejati ter je prilagajati nekim novim ideološkim in političnim vzorcem, potrebam ter željam. V Sloveniji smo iz ideologije in zgodovine naredili bič s katerim se krepko in neprestano  udriha po hrbtih in glavah ubogih ter naivnih ljudi.

Skorajšnji prihod Rešitelja še kako težko pričakujejo premnogi lopovi, belo-ovratni kriminalci, kapitalski in finančni mešetarji, tranzicijski dobičkarji, nesposobni ter pogoltni in zbankrotirani novodobni slovenski kapitalisti ter veleposestniki in njihove cehovske organizacije, premnogi že desetletja na državne jasli prisesani kulturniki, intelektualci in razumniki, državni uradniki zaposleni v raznih, za potrebe politike in ideologije ustanovljenih agencijah, institutih, uradih ter službah. 

Vsem navedenim in še mnogim drugim slovenskim družbenim parazitom ter izrodom, je za njihovo preživetje ter, da bi se izognili posledicam pravne, kazenske in materialne odgovornosti, prihod Rešitelja ter njegova okupacija države Slovenije nekaj zelo potrebnega in nujnega.

Tudi sam bi se še kako zavzemal za prihod Rešitelja in okupacijo moje dežele Slovenije, če bi Rešitelj s svojim prihodom takoj odstavil predsednika države, razpustil vlado, Državni zbor in Državni svet, odpoklical vse slovenske EU poslance in EU sekretarja, lustriral vse dosedanje politike, razpustil vse politične stranke in nekatere prepovedal, razlastil vse tranzicijske kapitaliste ter veliko večino denacionalizacijskih upravičencev, ukinil vsaj polovico občin in razrešil toliko županov, občinskih uprav in občinskih organov, dokončno razmejil državo in cerkev ter slednji določil mesto kot ji v sodobni družbi gre, takoj uvedel hitre preiskovalne in kazenske ter sodne postopke za ugotovitev odgovornosti vseh, ki so doslej sodelovali v upravljanju države, bančnega sektorja, privatizacije, denacionalizacije, gospodarstva in pomembnih državnih ter drugih družbenih sektorjev. V primerih izrednih razmer se pač uporabi izredne ukrepe. Ukrepe ene revolucije je mogoče odpraviti le z ukrepi druge. Zgodovina ne pozna drugih poti in načinov.

Vendar ne bo Rešitelj prišel, da bi izvedel revolucijo in rešil nesrečno ljudstvo, temveč bo prišel, da najprej zavaruje svoje interese, si poplača svoje terjatve, iz države naredi ekonomsko in politično kolonijo ter potem še reši in pred besom ljudstva zavaruje svoje slovenske hlapce. Da reši obstoj in preživetje predvsem vsem zgoraj navedenim  elitam ter klanom in drugim mafijskim združbam in jih zavaruje ter jim tako omogoči obdržati večino tega kar so si nagrabili in nakradli. Vsa bremena reševanja države in poplačila ogromnih dolgov tujim bankam pa naloži ljudskim množicam, ki so že doslej plačevale največji tranzicijsko socialni davek preteklih in današnjih zablod vladajočih političnih, finančnih, kapitalskih in drugih zajedavskih ter izkoriščevalskih elit. Brezposelni, delavci v gospodarstvu in javnem sektorju, upokojenci, invalidi in bolniki, zelo izobraženi ter manj izobraženi mladi, ljudje brez premoženja in dohodkov ter njihove družine in mnoge druge  skupine s socialnega dna bodo, tako kot ves čas doslej, ponovno še dodatno obremenjene in plačale pretežni del reševanja nečesa za kar ne nosijo prav nobene krivde in odgovornosti.

Se bosta vsaj v bedi in revščini ter zavedanju uničene bodočnosti naroda, države in naših potomcev, končno levičarski in desničarski državljan in državljanka le spametovala ter pozabila na dosedanje ideološke in politične razlike ter vsiljene delitve in skupaj z roko v roki storila kaj za rešitev države, svojega človeškega ter nacionalnega dostojanstva?

Vabilo Rešitelju je že izročeno in slovenski črni krokarji že veselo naznanjajo njegov prihod.

Katastrofalne zablode slovenske politike in kapitala!

Slovenskim oblastnikom se je očitno do konca utrgalo. Počnejo točno to česar ne bi smeli, če bi res imeli dober namen državo in v njej živeče državljanke ter državljane popeljati na pot iz krize in vse večje revščine. Vse bolj očitno je, da aktualna vlada Alenke Bratušek več ne ve kako naprej in se v obupu zateka le še k seznamu ukrepov, ki so ji ga je pod nos potisnili EU diktatorji iz Bruslja in ukrepom s katerimi jo pridno zalagajo slovenski finančni ter kapitalski lobiji ter njihove organizacije.

Ni več mogoče prezreti niti dejstva, da vedno, ko v Sloveniji zaradi paničnih dejanj vlade ter njenih, že prav sramotno poslušnih, izpolnjevanj zahtev EU, med ljudmi in sindikati naraste vznemirjenje in zadiši po uporniškem duhu, se od nekod pojavi slovenski EU poslanski janičar Lojze Peterle in začne ljudi strašiti z zloveščo Trojko ter razlagati kako nam je Bruselj prijazno naklonjen in nas ima neizmerno rad. Le mi nehvaležneži tega ne želimo videti ter že končno enkrat dojeti, da pot v EU nebesa vodi skozi odrekanja, trpljenje in državljansko ponižnost.

Vse ima na tem svetu ima svojo ceno. Ekonomsko, proizvodno, tržno, administrativno in še kakšno. Kilogram železa ali katerega koli drugega blaga potrebnega za proizvodni proces ima na trgu svojo ceno ( zakon vrednosti ) in nanjo kupci ( beri: kapitalisti - delodajalci ) le težko vplivajo na način, da bi se ta prilagajala njihovim pričakovanim ekonomskim kalkulacijam. Slovenski izkoriščevalski družbeni razred je tako sedaj seveda z velikim zadovoljstvom pograbil zahteve Bruslja po "prožnem trgu delovne sile" in posegih v minimalno plačo kot z zakonom zavarovano spodnjo ceno delavčevega dela. Delovna sila ( delo delavca ) je seveda posebna vrsta tržnega artikla na ceno katerega bi bilo v danih razmerah še mogoče vplivati ter jo zmanjšati in od tukaj izvirajo te zahteve po zamrznitvi oziroma celo ukinitvi njene zakonske zaščite. Pri tem pa prav mirno in brez kančka slabe vesti spregledajo, da je tudi minimalna cena delovne sile  določena na ekonomskih kriterijih kot so stroški življenja delavca in njegove družine ter zagotavljanju vsaj enostavne reprodukcije delavstva in v današnjem času mezda delavca ne more več biti odvisna le od zakona ponudbe in povpraševanja. To kar prav danes, tudi po nareku Bruslja in še koga, počnejo slovenske politično oblastne in finančno kapitalske elite je velika in dolgoročno zelo nevarna zabloda, ki bi lahko imela za narod ter državo prav katastrofalne posledice.

Tudi veljavni pravni red v državi ter sodna praksa slovenskih sodišč sta veliko bolj naklonjeni zaščiti železa kot pa delavca. Če kot kupec v določenem roku prodajalcu ne plačate železa, ki ste ga kupili, boste v relativno kratkem času deležni sankcij in izvržbe. Z vašega računa bodo vzeli kar dolgujete ali pa prišli in rubili premoženje vaše firme. Če delavcu ne plačate njegove dela, se vam dolgo ne bo zgodilo nič. Šele, ko bo delavec vložil na sodišču tožbo, če bo za vložitev te sploh imel dovolj znanja ali  denarja, boste čez nekaj let dobili od sodišča sklep, da ste mu to dolžni plačati, če boste takrat svojo firmo ali podjetje seveda sploh še imeli. V državi Sloveniji je očitno tako veliko lepše biti kos železa kot pa delavec.

Okrog ena dobra tretjina prebivalstva na slovenskem danes mesec preživlja z dohodki, ki so manjši od 620 evrov in to ne na odraslega družinskega člana, temveč, kar je že prav grozljivo, na celotno družino staršev in otrok. Uradno statistično ugotovljeni povprečni stroški življenja, bivanja, izobraževanja in drugi nujni stroški za preživetje, ne le tistih najnižjih in najbolj revnih slojev, temveč sedaj že skoraj kar večinskega  dela srednjega sloja, ta znesek že daleč presegajo. Pri tem pa jim aktualni režim s svojimi neprestanimi reformami in ukrepi ves čas znižuje druge dohodke, ki neposredno ne izvirajo iz tekočega živega dela, ter jim sočasno z vedno novimi dajatvami in denarnimi obremenitvami nalaga nova denarna bremena. Posledice obremenitev najbolj ranljivih delov prebivalstva, ki jih je sprejela prejšnja Janševa vlada in potem še dvig DDV, napovedan davek na nepremičnine ter morebitna odprava zakonsko zajamčene najnižje mezde morajo nujno pripeljati do ostrega in odkritega spopada med delom in kapitalom, ki ga zastopa aktualna politika.

Tudi načini reševanja posledic preteklih zablod, manipulacij, ropanj, korupcije, kriminalnih lopovščin in prisvajanj, so v največjem delu popolnoma napačni in računi izstavljeni družbenim slojem, ki jih, tudi če bi to želeli ter na to pristali, ne zmorejo poplačati. Da bi režim ohranil mir ter politično in socialno vzdržne razmere v področju zelo občutljivega javnega sektorja, se ne upa lotiti prav nobene reforme tega  dela družbe in vsa bremena v glavnem prelaga na ostali del prebivalstva. V veliki zablodi živi največji del javnega sektorja, če verjame, da jim bo veliki večini prizanešeno. Ker se slovenske oblastne politične in kapitalske elite bojijo eksplozije intelektualnega naboja skoncentriranega v javnem sektorju, se bodo skoraj zagotovo sedaj zatekle še k reformam s katerimi bodo v okviru še razpoložljivih denarnih sredstev v zdravstvu, šolstvu in drugih sektorjih, zagotavljale usluge in ohranjale dosežene standarde le še tistim, ki bodo finančno sposobni pokrivati del storitev in koriščenih uslug. Ali povedano preprosto, tisti, ki ne bo imel denarja naj v bodoče več ne računa na kvalitetne zdravstvene usluge, kvalitetno izobraževanje svojih otrok, pokojnino ter druge storitve potrebne za vzdržno življenje. Kot je pred časom nekdo že bleknil, da družba nima več denarja, da bi ga vlagala v zdravljenje ostarelih in družbeno nekoristnih prebivalcev. Podobno je Šešok ne tako dolgo nazaj dejal, da je potrebno odpraviti minimalno plačo in njegove zlovešče besede danes meso postajajo.

Ko bodo izčrpane že skoraj vse možnosti nadaljevanja obstoja in relativno mirnega življenja slovenskih  izkoriščevalskih družbeni političnih in kapitalskih elit, bodo državo z njenimi nesrečnimi prebivalci vred predale v roke in upravljanje zunanjim močnim "zavezniškim" elitam, ki jih danes predstavljata Bruselj in Trojka. Že prav očitno je, da je scenarij že dogovorjen in zapisan ter protokol predvidenih dogodkov določen. Kdor v to še dvomi, ali ne verjame, je ali krepko naiven ali pa že prav patološko ideološko in politično ter intelektualno zmečkan. Mnogi se že sprašujejo kje bi lahko bila rešitev. Poti in načini, da se naš popolni družbeni propad prepreči seveda obstajajo. Vprašanje je le, če imamo za kaj takega dovolj zdravega razuma, državljanske enotnosti, poguma in pripravljenosti? Če vsega tega kot državljanke in državljani ne premoremo, potem si vse to kar so nam namenili in se nam bo v kratkem zgodilo, tudi zaslužimo.

Premier, ki ima jajca!

Že nekaj časa z zanimanjem spremljam politično-pravno zgodbo na Hrvaškem, ki je dobila ime "lex Perkovič" in ker je neposredno vpletena Nemčija, sem kar dobro predvidel, da se bo še krepko zapletlo. In se tudi je.

Predsednik hrvaške vlade Zoran Milanovič se je včeraj ostro odzval na izsiljevanja evro birokratov in tiranov in brez dlake na jeziku ter politikantskega nakladanja povedal, da se s Hrvaško ne bo pometalo in da "Hrvaška ni rezervat za ptice". Pri tem pa ni prav nič diplomatsko nadaljeval, da je sam na čelu, na volitvah demokratično izbrane, hrvaške vlade in ne bo dovolil, da bi s Hrvaško ter njeno vlado pometala neka evro birokratinja, ki ni bila nikjer izvoljena in ji sedaj primer "lex Perkovič" na Hrvaškem služi za kazanje mišič in nabiranje političnih točk ter prilizovanje nekaterim močnim političnim EU elitam za njen nov sedmi mandat v evropski komisiji.

S svojimi ostrimi besedami je Milanovič seveda meril na evropsko komisarko Viviane Reding. ki že kar nekaj časa stiska za vrat hrvaško vlado s svojimi izsiljevanji po takojšnji spremembi zakonodaje na osnovi katere bi potem morala hrvaška država Nemčiji izročiti nekdanjega pripadnika Državne varnosti v bivši skupni državi Perkoviča, ki je tam obdolžen za politični uboj.

Komisarka Redingova sedaj grozi s sankcijami hrvaški vladi in državi zaradi kršitev evropskega pravnega reda in je zagotovo vsa nesrečna od začudenja in presenečenja, da se ji je nekdo upal postaviti po robu in ni takoj izvršil kar je naročila. Moč in birokratsko samozavest pa ji seveda dodatno daje še močna podpora Nemčije v ozadju, ki želi Perkoviča postaviti pred sodišče.

Verjamem, da so evro diktatorji v Bruslju sedaj ob tej odločni reakciji hrvaške vlade kar krepko neprijetno presenečeni, če že ne kar osupli nad dejstvom, da se je neka mala državica, ki je komaj vstopila v EU, drznila jim postaviti po robu in uveljaviti svoj prav. Tega seveda niso navajeni in velika verjetnost obstaja, da ta primer ne bi slučajno dobil mladih, bodo sedaj ostro udarili po ponosni in uporniški hrvaški vladi ter hrvaški državi. Kakšne bodo ali bi lahko bile sankcije za Hrvaško je danes še težko napovedati, ker še ne poznamo stališč vseh držav članic EU, ki bi naj v naslednjih desetih dneh Komisiji posredovale svoja stališča v zvezi s tem neprijetnim zapletom. Vsaj dve možni sankciji, ki bi lahko Hrvaško doleteli se v medijih omenjata in ni izključeno, da če bodo Hrvati vztrajali pri svojem, EU diktatorji iz svoje zakladnice podrejanja in poniževanja malih držav članic ne uspejo najti še česar.

Skoraj bi si upal napovedati kakšen bo večinski odziv za mnenje naprošenih članic in tukaj kakih velikih neznank skoraj ni. Zanima me le ali se bo katera od držav članic EU povezave vendarle upala postaviti v bran Hrvaški? Zelo malo verjetno, popolnoma nemogoče pa seveda ni. Slovenije skoraj zagotovo ne bo med tistimi, ki bi v tem primeru stopile ob bok sosedi Hrvaški, čeprav imamo prav Slovenci daleč največ razlogov, da bi to storili. Glede na tone, ki jih je slišati iz Bruslja in počasno ter vedno bolj močno stiskanje vratu državi Sloveniji, bi nas končno enkrat že moralo strezniti in v nas prebuditi vsaj še tisto malo uporniškega duha kar nam ga je morebiti še kje ostalo. Slovenska politika bi morala tokrat za nekaj časa pozabiti na vsa s Hrvaško nerešena obojestranska vprašanja in se otresti vseh svojih frustracij do Hrvaške za katere pa seveda niso krivi Hrvati, temveč naša neenotnost, nesposobnost, lažni občutek večvrednosti, ki je ob tem še prav nesrečno cepljen na naše hlapčevske gene in kalimerovsko držo.

Hrvaška aktualna politika se očitno ravna v duhu starega in dobro znanega reka, ki pravi, da je boljša prva zamera kot zadnja. Le zavidamo jim lahko na  njihovem uporniškem duhu in pogumu, da so uspeli se tako odločno postaviti v bran svojega nacionalnega ponosa, interesa ter svoje suverenosti. To dejanje hrvaške vlade in njenega premiera Milanoviča seveda ne bo ostalo brez posledic za samo Hrvaško in morebiti celo za bodoče odnose v sami EU. Velika verjetnost obstaja, da bo EU diktatura zlomila hrvaški odpor in to bo potem poduk ter poučen kažipot tudi za državo Slovenijo in še katero drugorazredno državo članico EU, kaj jo čaka, če se slučajno drzne upreti ukazom EU Komisije in njenih birokratov za katerimi seveda stojijo velike članice, ki jih usmerjajo ter jim kažejo poti ukrepanja.

Krepko ponesrečena mala propagandna specialna vojna!

Včeraj so slovenski elektronski mediji svojim vernikom poročali nekako takole: "iz virov blizu ameriške vlade, je v javnost pricurljal tajni dokument iz katerega je razvidno, da so ameriške tajne službe že vsaj tri dni pred kemičnim napadom vedele, da bo Asad uporabil kemično orožje".

Informacijo citiram po spominu in se opravičujem, če povzetek ni v popolnosti enak originalnemu tekstu posredovanemu slovenskim gledalcem in poslušalcem. Ob poslušanju te "novice" sem kar zazijal od presenečenja in usta so se mi razlezla v velik nasmeh. Pa saj so ti ubogi Američani kar prestreljeni z varnostnimi luknjami skozi katere jim v curkih uhajajo največje državne in vojaške skrivnosti in bi si že zaradi tega zaslužili nekaj našega sočutja. Še veliko več našega sočutja in že pravega pomilovanja pa bi si zaslužili slovenski informacijski mešetarji, ki med nas s prav določenim namenom ter določenimi pričakovanji spuščajo takšne in podobne diletantske informacije. Saj skoraj ne morem verjeti, da mogoče nekateri v tej deželi res mislijo, da bi lahko vsaj povprečno inteligenten državljan še nasedel takšnim zavajajočim propagandističnim in vojno hujskaškim dezinformacijam.

Ko sem potem razmišljal  o tem kar sem na TV slišal, sem prišel do zaključka, da bi pa morebiti morala informacija tekstovno in vsebinsko glasiti malo drugače in gre v tem primeru za ponesrečen šalabajzerski prevod originala. Tako sem potem po krajšem premišljevanju zaključil, da bi pa mogoče izvirnik  informacije lahko vsebinsko  zvenel nekako takole: " viri blizu ameriške vlade so v javnost posredovali dokument, iz katerega je razvidno, da je ameriška tajna služba vedela, da se bo čez tri dni v Siriji dogodil napad s kemičnim orožjem"  Tako oblikovani in ljudstvu posredovani informaciji bi pa sam seveda veliko lažje ter prej poklonil vero. Ker tudi brez takšne v javnost posredovane informacije trdno verjamem, da je ameriška tajna služba res vedela kdaj in s čim se bo v Siriji pomorilo nekaj sto ljudi in verjamem tudi, da je vedela kdo bo to storil in kdo bo pred svetovno javnostjo za to nesrečno morijo obdolžen.

Od kje so slovenski propagandni informacijski mešetarji dobili ali povzeli informacijo o tajnem dokumentu in vedenju ameriške tajne službe, da se bo čez tri dni v Siriji dogodil množični pomor ljudi s prepovedanim kemičnim orožjem in da bo bojni strup sarin uporabil Asad, pa mi ni uspelo izslediti. Tudi vsemogočni svetovni splet mi tu ni bil v prav nobeno pomoč. Seveda obstaja verjetnost, da sem kje kaj spregledal, vendar na vsaj malo verodostojnih spletnih straneh, do katerih sem se uspel priklikati s pomočjo strica Googla,  mi nič takšnega ni uspelo izslediti. Tudi slovenski spletni mediji danes o tem ničesar ne poročajo.

Še ne tako dolgo nazaj sem se ob takšnih slaboumnih in propagandističnih dezinformacijah s katerimi so me slovenski mediji občasno obmetavali, še jezil in bil celo malce užaljen. Spraševal sem se, ali me imajo res za takšnega bebca in ali res mislijo, da jim vse to verjamem? Danes se seveda več ne jezim in tudi užaljenega se ne počutim, ker se je moj imunski sistem okrepil in ga tovrstni propagandni virusi s katerimi me skušajo neprestano okuževati domači in tuji propagandistični bebci, več ne more prizadeti. Lahko pa me, na mojo veliko žalost, še vedno prevarajo, zavedejo in spravijo v zmoto, ker imajo pač za to na razpolago veliko različnih orodij, tehničnih in drugih možnosti ter raznih znanj. Proti temu pa se navaden državljan lahko bori ter pri tem še normalno živi, izključno z uporabo antibiotika imenovanega zdrava kmečka pamet z dodatkom nekaj znanja.

Kako se počutite, ko vam lažejo in vas imajo za intelektualne kretene?

Priznam, da mi ni najbolj jasno zakaj se je državljanska vojna v Siriji pred dvema letoma sploh pričela in kdo jo je izzval. Je res le zelo nesrečno nadaljevanje tako imenovane arabske pomladi, za katero pa prav tako več ne verjamem, da je šlo za spontane internet revolucije s ciljem demokratizacije družb v arabskih državah, ki jih je revolucija zajela? Tako kot ne verjamem v spontanost teh revolucij tudi ne verjamem, da razviti zahod pri tem ne bi imel nobenih zaslug, ker so dogodki, ki so sledili to potrdili. Najprej Irak, potem Libija in Egipt ter sedaj primer Sirije dovolj zgovorno potrjujejo tezo, da res tokrat ne gre več le za teorijo zarot, temveč gre za konkretno prakso zarot kapitalistično neoliberalnega zahoda. In Slovenci smo seveda del tega zahoda in čeprav je naša vloga pri vzpostavljanju novega svetovnega reda  popolnoma nepomembna, pa naša odgovornost zaradi tega ne bo veliko manjša.

Da nam lažejo in nas zavajajo Američani ter njihovi pomembni vojaški in kapitalistični zavezniki se nekako še da razumeti. Da pa te očitne laži preprosto povzemajo tudi slovenski politiki in nas potem doma z njimi zalagajo ter nas prepričujejo v nekaj v kar niti največji tepec več ne verjame, pa ni več šala. Saj s tem in takšnim ravnanjem ter odnosom do lastnega ljudstva pred razumnim delom sveta ne ponižujejo le sebe , temveč predvsem vse nas državljane te slovenske države. Imajo nas za čisto navadne intelektualne kretene in to z nami počnejo tako tisti desni in militantno izpričani slovenski politiki kot oni drugi, ki se razglašajo za leve ter demokratične in svobodomiselne. Slovenski zunanji minister Karel Erjavec je še pred časom nakladal, da je Slovenija zelo zaskrbljena nad dogodki okrog Sirije in da upa na mirno diplomatsko rešitev tega nevarnega zapleta. Da bi pred dnevi, takoj, ko se je vrnil iz Vilniusa kjer mu je ameriški zunanji minister John Kerry opral možgane, začel doma razlagati, da je kemično orožje "zagotovo uporabil sirski režim" ker pač Američani tako pravijo in da naj bi tudi veliko drugih zunanjih ministrov EU verjelo Američanom, čeprav rezultatov dela strokovne komisije OZN, ki je to v Siriji raziskovala, še nihče ne pozna, ker jih komisija sploh še ni pripravila.

Da pa bi celotno zgodbo o uporabi kemičnega orožja v Siriji sploh lahko razumeli, je potrebno pogledati le nekaj tednov nazaj. Takrat so namreč Američani, ki so v Varnostnem svetu OZN skušali doseči odločitev o zunanji vojaški intervenciji in jim to ni uspelo, napovedali, da če bo sirski režim uporabil kemično orožje, bodo vojaško ukrepali sami s svojimi zavezniki brez OZN. In glej ga zlomka, že čez kratek čas naj bi se kemični napad v Siriji res zgodil in svet so preplavili posnetki nesrečnih žrtev bojnega strupa Sarina s katerim bi naj Asadov režim pomoril nekaj sto upornikov. Že takoj po prvih informacijah o uporabi kemičnega orožja nad sirskimi uporniki sem bil precej skeptičen do teh vesti in sem se vedno bolj nagibal k mišljenju, da bi tudi v tem primeru lahko šlo za staro in preizkušeno vojaško metodo  upornikov in njihovih zunanjih zaveznikov, ko se uprizori neko grozovito ter zelo odmevno vojaško dejanje nad svojimi ljudmi in se ga  pokrije s sovražnikovo zastavo. V zadnjih YU balkanskih vojnah smo nekaj takšnih akcij doživeli in ti žalostni ter zelo krvavi dogodki potem niso nikoli bili raziskani ter pojasnjeni.

Asadov režim naj bi uporabil bojni strup Sarin. Ta strup so koncem tridesetih let prejšnjega stoletja odkrili Nemci in danes mednarodno pravo prepoveduje njegovo izdelavo ter uporabo. Ima pa ta bojni strup to zelo slabo lastnost, da pušča sledi in se njegovo uporabo potem da dokazati. Če bi se Asad že morebiti odločil za uporabo kemičnega orožja, se zagotovo ne bi za Sarin, ko pa je na razpolago toliko drugih veliko bolj učinkovitih kemičnih sredstev, ki ne puščajo sledov in je njihovo uporabo zelo težko ali celo nemogoče dokazati. Kakšne vse bojne strupe novejše generacije, ki bi jih Asad morebiti lahko imel in uporabil, pa bi morali najbolje vedeti prav Nemci, ki so ga v preteklih desetletjih obilo zalagali s potrebno tehnologijo ter opremo.

Naslednje kar je bilo v teh obtožbah Asada in njegovega režima moteče je, da s to uporabo kemičnega orožja Asad ne bi dosegel prav nobenega omembe vrednega vojaškega strateškega cilja. Da pa bi zaradi osvojitve neke strateško nepomembne mestne četrti postavil na kocko vse dosedanje vojaške uspehe in sam izzval mednarodno javnost ter si nakopal zunanjo vojaško intervencijo in ob tem še v zelo neroden položaj postavil svoje zaveznike, pa bi bilo res skrajno neverjetno in že na meji same norosti. V kaj takšnega skoraj zagotovo ne bi bilo mogoče prepričati niti največjih Asadovih sovražnikov in ameriških zaveznikov. Američanom očitno že krepko primanjkuje ustvarjalne ter prepričljive domišljije s katero bi bili vsaj malo verodostojni. Ameriški administraciji in njihovemu vojaškem stroju ne verjamejo več niti Američani sami. Pri Britancih seveda ne gre za verjeti ali ne, ker sami prav dobro vedo, da gre tako v primeru Afganistana kot Iraka in Libije ter sedaj še Sirije za en sam velik blef v katerem so bili sami močno soudeleženi in si krepko zapacali svojo vest s krvjo nedolžnih žrtev.

Mogoče koga v primeru Sirije malo presenečajo Francozi, ki so se pridružili Američanom in želijo v tej novi moriji sodelovati. Francozi so bili nekoč kolonizatorji Sirije in očitno se jim občasno malo pocedijo sline po starih dobrih izkoriščevalskih časih. Vsak, ki malo pozna novejšo zgodovino Francije, pa niti ne bi smel biti preveč presenečen. Mnogi Francozi pravijo, da bi Francija ponovno nujno potrebovala nekega novega Charlesa de Gaulla, ki bi ji povrnil ugled in jo ponovno postavil za voditeljico demokratičnih in svobodomiselnih držav, ker aktualna Francija postaja vse bolj podobna tisti Franciji med obema svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju. 

Nič manj od Francozov pa bi kakšnega De Gaulla nujno potrebovali Slovenci. Kot državljan države Slovenije sedaj javno postavljam zunanjemu ministru Karlu Erjavcu, premierki Alenki Bratušek in celotni slovenski vladi vprašanje, s kakšnimi dokazi, razen besed ameriškega državnega sekretarja, razpolagate, da dajete tiho soglasje k načrtovanemu poboju tisoče sirskih civilistov, žena in otrok? In v čigavem imenu ter za koristi koga vse to počnete.

Dopis:

Kot kažejo nekatere okoliščine in javljajo neodvisni viri, bi v primeru uporabe bojnega strupa v Siriji, res lahko šlo za akcijo upornikov pokrito s sovražno zastavo, kakor sem predvideval in na to verjetnost tudi že pred časom opozoril. Povzemam le del prispevka objavljenega v Mladini. Na spletu pa je mogoče o tem prebrati še veliko več.

"Plinski napad je provokacija upornikov"

MLADINA, 11. 9. 2013 ,Igor Mekina

Dva ugrabljena evropska državljana, ki sta bila izpuščena iz rok ugrabiteljev v Siriji sta v svojih prvih pogovorih z novinarji potrdila, da je bil kemični napad, zaradi katerega ZDA pripravljajo na napad na Sirijo, »prevara upornikov«. To sta potrdila v vrsti pogovorov takoj po izpustitvi na italijanskem letališču Ciampino. Gre za belgijskega učitelja Pierra Piccinina in italijanskega novinarja Domenica Quirica. Oba sta v času, ko sta bila ugrabljena slišala pogovor upornikov preko Skypa, ki je potekal v angleškem jeziku med njunimi ugrabitelji ter uporniki, med katerimi je bil eden od njih tudi general Svobodne sirske vojske.

Nekaj tako duhovitega na temo današnje stvarnosti, da si zasluži našo pozornost!

Znanec mi je po mailu poslal dve foto-montažni fotografiji, ki sta me pritegnili in mi zvabili smeh na lica. Avtorju vsekakor moje iskrene čestitke.

Na spletu lahko seveda najdemo ogromno fotomontaž na temo današnje slovenske politične in duhovne stvarnosti, ki so proizvod mnogih brihtnih in duhovitih avtorjev.  Žal je med njimi še vedno veliko žaljivih in neokusnih ter tudi kakšna prav vulgarna se najde.

Res je, strižejo nas kot ovce. In še nas bodo strigli, ker so tako ukazali naši gospodarji v Bruslju in še kakšnem oblastnem centru EU. Prava parodija naše današnje nesreče pa je v tem, da nas strižejo tisti, ki za razmere v katerih smo se znašli niti niso veliko krivi. Pravi krivci so varno skriti v ozadju in skupaj s svojimi zunanjimi neoliberalističnimi in fašističnimi EU zavezniki ter prijatelji in tja poslanimi slovenskimi janičarji kujejo nove zarote našega jutrišnjega popolnega potlačanjenja in zasužnjenja.

Bo Alenčica plesala le eno poletje in ji bosta morebiti tudi še jesen in zima prijazni, pa bomo šele videli in seveda doživeli ter upam, da tudi nekako preživeli. Sodeč po tem kako se kot družba odzivamo na vse kar nam delajo in vse napovedano kar nam še pripravljajo, nisem prepričan, da se nam piše kaka posebej zavidanja vredna bodočnost. Del slovenskih, tako imenovanih, vstajnikov bi kar takoj zamenjal namizno plesalko Alenčico s harmonikarjem Zoranom in z vsemi njenimi občudovalci, zbranimi okrog mize, vred. Nič pa nam ne povedo s kom. Pa menda ne spet s tistim nesrečnim Janezom in njegovo boga boječo politično spremljevalko Ljudmilo? Gregor in Karlek pa sta tako lahko inventar v vsaki vladi in vsak lahko nanju računa, da mu bosta vdano sledila ter mu omogočala vladanje. Borut in Igor pa sta tudi že imela svoje priložnosti in jih nista izkoristila. Vsaj v korist in v dobro ubogega ljudstva ne.

Ne potrebujemo torej več prav nobene nove  politične, kapitalske ali finančno interesne ter izkoriščevalsko hlapčevske vladajoče koalicije, temveč sedaj nujno potrebujemo koalicijo vseh ponižanih, bodočnosti oropanih ter pokradenih in osiromašenih državljank in državljanov.  Še veliko manj pa potrebujemo kakšno Janezovo drugo republiko, in sploh ne potrebujemo Borutove EU železne monetarne unije oziroma celo kakšne federalne zveze EU držav ali kot bi se temu moralo pravilno reči, kakšnega novega 4. Raicha, ki ga očitno nekje daleč v ozadju in dobro prikrito pripravljajo.

Res je že skrajni čas, če želimo kot narod in država sploh preživeti ter obstati, da se iz ostrižene ovce spremenimo vsaj v trmastega in uporniškega ovna, če se že ne upamo pokazati v podobi kakšne bolj zobate in z ostrimi kremplji obdarjene živalce. Avtorju montažnega foto izdelka z na mizi plesočo Alenčico pa še čestitka, da ji je slekel tisto skrajno neokusno gepardovo krilo ter ji nadel prav privlačno ter vihrajočo oblekco. Če je že med nami vsak dan več spolno nedoločljivih, pa naj bo vsaj naša premierka videti ženska z vsemi prikupnimi in od narave podarjenimi čari, ob katerih se bo zaiskrilo oko narodove, še prave moške, manjšine.

Labodji spev slovenskega vstajniškega gibanja!

Lepo se je v lanskem letu pričelo in očitno se bo v letošnjem letu za lep čas tudi izpelo. Verjamem, da je po včerajšnji ponesrečeni protestni predstavi v organizaciji vodstva slovenskega vstajniškega gibanja pred zgradbo parlamenta, sedaj tudi že velika večina nezaposlenih ( mladih in starejših ), mizerno plačanih delavcev, upokojencev in vseh drugih kapitalističnih tlačanov in sužnjev, končno spoznala, da se v tej državi zanje in njihove potrebe nihče več ne zavzema in da v resnici sami s svojimi velikimi finančnimi in socialnimi težavami prav nikogar ne zanimajo.

Udeležba na včerajšnjem protestu je bila v številčnih okvirih kot sem pričakoval, ker večja niti ni mogla biti. Namesto, da bi vodstva vstajniških skupin v ospredje postavila aktualne probleme več sto tisoč nesrečnih državljank in državljanov, so sprejela nizkotno igro političnih in oblastnih elit poneumljanja ter zavajanja ljudskih množic. Skoraj nisem mogel verjeti, da prav vidim in dobro slišim, ko sem poslušal njihove razloge za ta nesrečni protestni shod in za kaj naj bi se na njem zavzemali. So proti političnemu kadrovanju in so proti, da nek politično nepomemben GG Mišič postane predsednik uprave Luke Koper. Kje za boga milega pa so bili teh zadnjih dvajset let, ko se v Sloveniji ni na prav nobenem področju, vse od najmanjše občine pa do države kadrovalo in nastavljalo kadre drugače kot politično ter klientelistično? V državi drugačnega kadrovanja sploh ne poznamo in ga nikoli nismo prakticirali, ker v pogojih vulgarnega ter mafijskega strankokracizma, ki smo ga uveljavili ter razvili, kakšno drugačno kadrovanje niti ni možno. Naj nikogar ne zavedejo današnji javni nastopi ter grmenje predsednika SD Igorja Lukšiča, ki naj bi bil ogorčen nad političnim kadrovanjem v primeru Luke Koper in pri tem prav mirno pozablja, da so njegovi še včeraj počeli enako in svojim političnim partnerjem dovoljevali isto doktrino kadrovanja.

Vstajniki zahtevajo odstop vlade, ki jo "vodi" Alenka Bratušek in se priklanjajo zahtevi Slovenske ljudske stranke po nekakšni tehnični vladi in pri tem popolnoma zanemarijo kar nekaj zelo pomembnih okoliščin. Kot prvo, da je ta stranka že dolgo znana po svojih mešetarskih predlogih in katastrofalno slabih kadrovskih rešitvah v daljni in bližnji preteklosti. Naj spomnim samo na nekatera področja, ki so jih v preteklosti vodili ministri te stranke, ki so veljala za njihove fevde in danes celotni državi povzročajo hude težave. Kmetijstvo, promet in prometna infrastruktura, okolje in gospodarstvo so področja na katerih smo ob ministriranju ministrov SLS zapravili državo. In kot drugo, kako si vodstvo vstajnikov zamišlja, da bi sploh lahko prišli do tehnične vlade? Kdo bi jo imenoval? Menda le ne verjamejo, da bi jo bilo mogoče imenovati v tem državnem zboru? Želijo tudi predčasne volitve. Vse lepo in prav, le da volilnega izida niso v stanju napovedati in kaj hitro se nam lahko ponovi zgodba izpred dveh let. Na kašno morebitno  svojo vstajniško zmago na naslednjih volitvah pa naj kar mirno pozabijo.

Uroš Lubej napoveduje še to jesen vstajniški cunami. S čim pa namerava s svojimi vstajniškimi kolegi vzpodbuditi ljudske množice, da se jim na ulicah pridružijo? Pa menda sam in njegovi kolegi ne verjamejo, da ljudi v tem trenutku kaj posebej zanima neki GG Mišič in druge teme, ki so jih včeraj postavljali v ospredje? Ne, da niso pomembne. Seveda so, in to še kako. Vendar imajo ljudje danes in v tem trenutku druge hude težave s katerimi se dnevno ubadajo in jih bolj ali manj uspešno rešujejo. Napovedujejo se rezi v že tako bedne pokojnine, odpovedujejo se kolektivne pogodbe, delodajalci tokrat res že v praksi svoje delavce spreminjajo v kapitalistične tlačane in sužnje. V državi je krog 140 tisoč brezposelnih in od tega zastrašujoč odstotek mladih, ogromno ostarelih živi v veliki revščini in na samem minimumu preživetja. Ogromno družin z malimi otroci nima več za vsakodnevno prehrano ter pokritje drugih stroškov, režim ljudem grozi z novimi davki, ki jih velika večina sploh ne bo zmogla ter bodo tako mnogi izgubili v preteklosti prigarano premoženje in tako lahko še navajamo v nedogled.

Prav tako se vstajniki zaletavajo v domače izvrševalce in ne v tiste, ki vse to z grožnjami od zunaj naročajo. Eden najbolj osovraženih ljudi v državi postaja finančni minister Čufer, ki v resnici ne počne nič drugega kot, da sedi v svojem kabinetu ter s kalkulatorjem v rokah premetava številke, da bi v praksi izvršil ukrepe, ki so mu jih spisali v Bruslju. Jemlje tam kjer misli, da bi se morebiti še dalo kaj vzeti in vpisuje tja kjer zevajo ogromne finančne luknje. Pri tem pa se zaveda, da če mu ne bo uspelo, bo sledila politična, finančna ter ekonomska okupacija države Slovenije. Da bom bolj jasen in lažje razumljiv: sledila bo Grčija v Sloveniji. Demagoška gesla s katerimi so včeraj vstajniki opletali, kot ta, da “Ne bomo plačali vaše krize” ali “Denar ljudem, ne pa bankam” več ne vžgejo. Seveda bo ljudstvo vse to moralo plačati in tega se ljudje vsak dan bolj tudi zavedajo. Vedo, da se jim prav zaradi tega skoraj dnevno zmanjšujejo pravice  iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, delavske in človekove pravice, pravice do izobraževanja in kulturnih dobrin, do sodnega varstva in mnoge druge pravice pridobljene skozi desetletja.

Transparent z vsebino: “Lenčica Lenka te metlica šeta, ker Gašpar Gašpar s tabo pometa”, je več kot zgovoren in dokazuje kako zelo vstajniki nekih aktualnih družbenih razmerij ne razumejo ali pa se zaradi kakšnega, meni neznanega interesa, le grdo sprenevedajo ter zavajajo javnost. Ta ljubi GG Mišič je popolnoma nepomembna persona, ki ne more te države ne rešiti in je ne potopiti še globlje kot že je. Da bi se že tako skoraj do konca izpraznjena vstajniška energija sedaj še dodatno slabila na primeru nekega političnega imenovanja v eni od gospodarskih družb in se vstajniki postavijo v bran interesa ene politične  in kapitalske elite, ki je jezna ter že prav besna, ker so ji ogrozili njen vpliv, pa mi je res nerazumljivo. Tega enostavno ne morem kar preprosto pripisati njihovi naivnosti ter vstajniški politični neizkušenosti ali popolnemu nepoznavanju političnih in družbenih razmer v državi. Tukaj zagotovo gre še za kaj.

Na koncu se bom obregnil še pod eno parolo, s katero se je na mini protestu opletalo in glasi:
“Podjetja so naša last,”. Drage dame in gospodje s tem ste pa zamudili dobrih dvajset in nekaj let. Niti država Slovenija ni več ne v lasti in ne v upravljanju slovenskih državljank in državljanov. Te pravljice je na žalost že zdavnaj konec. Kar lepo se sprijaznimo z žalostno ugotovitvijo, da smo v dvajsetih letih zapravili, zabarantali, razprodali, razdelili in uničili vse kar so generacije naši dedov in očetov v preteklosti ustvarile. Smo le še obžalovanja vredni kapitalistični tlačani in sužnji ter kot narod intelektualni invalidi  in če smo na to res čakali ter gradili tisoč let, potem smo to tisočletje enostavno zapravili v dveh desetletjih.  Važno, da smo Evropejci, pa četudi bosi in lačni ter nacionalno ponižani!

Skrivnostni misteriji začetka vojne intervencije v Siriji!

Slovenski zunanji minister Karel Erjavec je včeraj, na videz tako mimogrede, novinarjem navrgel, da se bo danes v Sloveniji, zaradi dogodkov v Siriji ter napovedane ameriške vojaške intervencije, sestal organ zadolžen na nacionalno varnost. Zastrigel sem z ušesi, ker sem takoj posumil, da bi v ozadju lahko bila zelo resna stvar, ki bi nas lahko ponovno potegnila v nekaj s čimer nimamo nič in kjer nas sploh ne bi smelo biti.

Kot prvo mi jes kozi misel šinilo, da se mogoče od nas zahteva odprtje zračnega prostora za morilske stroje, s katerimi bi naši prijatelji in zavezniki preko naše male deželice tja v daljno Sirijo množično izvažali smrt, trpljenje in uničenje dežele, ki nam ni nikoli storila nič slabega. Radovednost mi ni dala miru in začel sem brskati po spletu, da bi morebiti kje zasledil kaj s čimer bi lahko povezal ta nenadni in nujni sklic slovenskega organa zadolženega za nacionalno varnost. Da ima to skrivnostno slovensko sestankovanje neke povezave z Natom sploh nisem dvomil.

Potem pa le najdem nekaj kar bi lahko bilo povod za slovensko angažiranje v tej nesrečni sirijski vojni, v katero  nas bodo očitno ponovno pahnili, tako kot so nas že v nekaj predhodnih vojaških morij. Saj brez nas ni minilo pobijanje v Afganistanu, Iraku in Libiji. Kjer že sami nismo zraven fizično ministrirali pa smo vsaj vsa tista pobijanja in rušenja na veliko podpirali ter domačo javnost zavajali in ji krepko lagali. Kakor, da sami s sabo in svojimi domačimi velikimi ekonomskimi, socialnimi, finančnimi ter drugimi težavami ne bi imeli dovolj za opraviti in doma kaj za postoriti. Pravzaprav postaja slovenska politika, gledano z neke neodvisne oddaljenosti, že prav žalostno smešna in vsega pomilovanja vredna. Prepričan sem, da nas tako vidijo in dojemajo tudi naši veliki vojaško politični prijatelji in zavezniki, le da nam tega javno ne pokažejo in na tak način ne povedo. Že večkrat sem na teh straneh zapisal, da dokler bomo Slovenci imeli takšne svoje politike, ne potrebujemo prav nobenih zunanjih sovražnikov in tudi kaki lepi bodočnosti se ne nadejajmo.

Vrnimo se torej ponovno k temu skrivnostnemu in nenadnemu nujnemu sklicu slovenskega državnega organa zadolženega za nacionalno varnost. Kaj bi torej lahko vzpodbudilo te aktivnosti, ko pa je še pred nekaj dnevi ta isti zunanji minister v TV kamere žlobudral, da morebitno ameriško vojaško intervencijo v Siriji v Sloveniji zelo "obžalujemo"? Medtem se je torej moralo dogoditi nekaj zelo pomembnega. Bega pa seveda tudi odločitev ameriškega predsednika Obame, da gre po dovoljenje za napad na Sirijo v ameriški Kongres, ki je trenutno še na dopustu in se odreka svoji napovedani pristojnosti, da bo sam sprejel to odločitev. Začetek napovedanega masakra v Siriji je torej preložen in tako je dobljen čas za iskanje kakšnih drugih rešitev in vsaj za nekaj dni bi morali biti vsi pomirjeni ter upati na kanček zdrave pameti svetovnih jezdecev apokalipse, ki pridno sedlajo svoje uničujoče vojne konje.

Potem pa se na spletu pojavi informacija, za katero njeni avtorji trdijo, da izhaja iz zanesljivih virov blizu ameriške vojske, in ki pravi, da se je ameriški vojaški napad v resnici že začel in potem tudi takoj končal, ker na bi Sirske obrambne sile Američanom že v prvem napadalnem naletu sklatile super moderno letalo F-22 in kar štiri rakete Tomahawk. To bi naj dokazovalo, da imajo Sirci na razpolago najnovejše naprave ruskega protiraketnega ščita s katerim so sposobni zelo učinkovito delovati in napadalcem povzročiti ne le ogromne težave na vojaško operativnem področju, temveč jih pred svetom zelo osramotiti ter ponižati. Če je ta  informacija vsaj deloma točna, potem ima napadalec seveda velik problem in mora svojo strategijo napada na Sirijo v temeljih spremeniti ali pa celo od nje odstopiti in se nekako "častno" iz zgodbe umakniti.Ta nova okoliščina bi takoj bila tudi neka nova in veliko širša ter zelo občutljiva dimenzija v mednarodnih vojaških ter političnih odnosih in bil bi na preizkušnji celo svetovni mir.

Ameriško zavezništvo s Francijo, Turčijo in Izraelom v napadu na Sirijo bi v tem primeru bilo daleč preozko in bi skoraj zagotovo v vojno vihro pahnilo celoten arabski svet in prav možno je, da bi destabiliziralo tudi dobršen del evropske celine, če že ne kar celotno Evropo. Če informacije o Sirski vojaški moči ter njenih vojnih in tehničnih obrambnih sposobnostih držijo, potem Američani sedaj nujno potrebujejo angažiranje zveze Nato. Ker nekaj kar imajo Sirci, bi lahko imela tudi še kakšna druga tamkajšnja država, ki je Sircem prijazna in se zaveda, da bo po morebitnem padcu Sirije potem sama na vrsti.

Svetovni neoliberalizem se, kot kažejo današnje razmere v svetu, približuje svojemu vrhuncu in prav možno je, da se v svojem samoohranitvenem nagonu zateče k uničujočim skrajnostim. Če se že sestaja slovenski državni organ zadolžen za nacionalno varnost, potem naj prvenstveno poskrbijo za zavarovanje interesov in življenj slovenskih državljank in državljanov ter varnost in obstoj slovenske države. Ker tudi naši "partnerji in prijatelji" v prvi vrsti skrbijo predvsem za dobro svojih kapitalskih, vojaških in političnih interesov in jih mi in naši interesi ter potrebe ne zanimajo posebej veliko. V svoji zgodovini smo Slovenci že kar nekajkrat sprejeli hudo napačne odločitve, ki smo jih potem zelo drago plačali in vse do danes ostali medsebojno skoraj na smrt sprti. Naši "veliki zavezniki in prijatelji" so nam bili vedno prijazni le takrat in tako dolgo dokler so od nas lahko pričakovali kake koristi zase, ko pa smo bili mi v hudih težavah, pa smo jih vedno morali reševati sami. In sedaj smo Slovenci ponovno v velikih težavah!

Kitajski veleposlanik na obisku v Gornji Radgoni!

Veleposlanik Zhang Xiany in župan Anton Kampuš

Vir: spletni portal Pomurec.com

Zgoraj naveden kot  vir, spletni portal Pomurec.com, je na svoji strani objavil novico, da je v času trajanja kmetijskega sejma Agra Gornjo Radgono obiskal tudi veleposlanik Ljudske Republike Kitajske v Sloveniji Zhang Xian in se o možnostih gospodarskega  sodelovanja pogovarjal s tamkajšnjim  županom Antonom Kampušem. 

Zanimalo me je kaj o tem obisku poročajo osrednji slovenski mediji in trudil sem se najti kje kak zapis o tem pomembnem obisku. Prav mogoče je, da sem poročanje o tem pomembnem dogodku zamudil ali spregledal, ker danes več o tem res nikjer nič ne najdem. Preberem pa še vedno lahko kaj o aktivnostih ameriškega veleposlanika v Sloveniji gospoda Josepha Mussomelija, ki naj bi se udeležil celo glasbene prireditve DJ Umeka, čeprav so njegovi sodelavci Umeka označili kot potencialno teroristično nevarnega. V povezavi z Gornjo Radgono se ime gospoda Mussomelija pojavlja tudi v primeru tistega znamenitega avtoritativnega ter v angleščini napisanega pisma naslovljenega na državne uradnike Upravne enote Gornja Radgona, v katerem jih poučuje kako bi bilo potrebno privatizirati, lastniniti in denacionalizirati znano podjetje Radensko iz Radencev. Očitno ima ambasador ZDA gospod Joseph Mussomeli še vedno določene varnostne zadržke do Gornje Radgone, ker so prav iz tega nesrečnega mesteca pred časom zelo nevarno grozili ameriškemu predsedniku in je Gornja Radgona sproducirala prvega slovenskega mednarodnega terorista, ki resno ogroža ZDA in je bil potem celo obravnavan na sodišču. 

Očitno pa se kitajski veleposlanik Zhang Xiany radgonskih mednarodnih teroristov prav nič ne boji in si to nevarno vzhodno slovensko mestece upa celo osebno obiskati in se pogovarjati  ter načrtovati  gospodarsko in kulturno sodelovanje. Spletni portal Pomurec.com tako med ostalim poroča: da sta se kitajski veleposlanik in gornjeradgonski župan pogovarjala o sodelovanja med Slovenijo in provinco Henan na Kitajskem. Veleposlaniku so predstavili podjetje Radgonske gorice, ki že izvažajo nekaj vina na Kitajsko in sejem Agra. Predstavnik slovensko-kitajskega društva prijateljstva je povedal, da se dogovarjajo o različnih projektih: želja po izvozu mineralne vode, sodelovanje s pomurskim sejmom in vlaganju v infrastrukturo. Pripravljajo se tudi projekti za vlaganje v turizem, in sicer v Zdravilišče Radenci, bodoče terme Benedikt in bodoče terme Janežovci.

Kitajski veleposlanik je povedal, da sta se z županom pogovarjala o investicijah predvsem v turistični sektor – zdravilišča. Meni, da imata tako Slovenija kot provinca Henan zelo pomembno skupno dejavnost – kmetijstvo – in da je to zelo pomembno področje na katerem lahko tesno sodelujeta. Pomembno se mu zdi, da bi poskrbeli za financiranje štipendij in izmenjavo učencev, ki bi prišli študirat v provinco Henan. S slovensko vlado so dogovorjeni, da bi lahko bila kitajščina drugi tuji jezik v osnovnih in srednjih šolah. Ustanovili so že Konfucijev razred na 2. Gimnaziji Maribor in na eni osnovni šoli. Veleposlanik meni, da Gornja Radgona z okolico slovi po tem, da proizvaja kvalitetno peneče vino in mineralno vodo. Predlagal je, da bi naslednje leto delegacija s province Henan obiskala sejem Agra v Gornji Radgoni, saj bi se na ta način še bolj ekonomsko povezali in lažje zastavili cilje za prihodnost. Zagotovil je, da se bo potrudil, da se bodo niti skupnega sodelovanja še bolj poglobile.

Seveda je ob tovrstnih poročanjih o obiskih visokih predstavnikov tujih držav v posameznih delih države Slovenije potrebno biti realen in se zavedati, da je od ugotovljenih možnosti gospodarskega sodelovanja in ugotovljenih medsebojnih interesov do realizacije kakšnega projekta praviloma zelo dolga pot in da se veliko tega potem zaradi mnogih okoliščin nikoli ne uresniči. Kot pravi star pregovor, da še tako dolga pot se vedno začne s prvim korakom, pa bi morebiti prav ta visoki obisk kitajskega veleposlanika v Gornji Radgoni lahko pomenil ravno ta prvi korak, ki bo morebiti kdaj pripeljal do kakšnega konkretnega in obojestransko koristnega gospodarskega rezultata. Za dobro in zadovoljivo ter koristno sodelovanje pa sta vedno potrebna najmanj dva partnerja. Tretji je vse prevečkrat lahko tudi moteč, še posebej, če njegovi gospodarski ali celo politični interesi niso povsem skladni z interesi ostalih dveh. 

Sejem Agra v Gornji Radgoni privabi v mesto številne pomembneže s področja politike ter gospodarstva  ter tako lokalnim oblastem in gospodarstvenikom ponuja ogromno možnosti za sklepanje poznanstev ter poslovnih stikov. Predvsem slovenski politiki nikoli ne zamudijo priložnosti in masovno obiskujejo to mednarodno sejemsko prireditev. Lokalni politiki pa tudi ne zamudijo priložnosti za kakšne foto termine z njimi in potem za pojavljanje v medijih. Mogoče je prav v tej okoliščini iskati razloge zakaj je bil obisk kitajskega veleposlanika v Gornji Radgoni in pri radgonskem županu tako medijsko neopazen in slabo pokrit. Če bo v bližnji prihodnosti na pobudo samega gospoda veleposlanika ali pa radgonskega župana sklicano srečanje še z radgonskimi gospodarstveniki s področij za katera je bil izkazan največji interes po sodelovanju, potem bomo lahko sklepali, da je bil obisk več kot koristen in da je bil storjen tudi drugi korak na dolgi poti do skupaj dogovorjenega cilja.