Vlada Alenke Bratušek oglašuje!

Slovenska vlada pod vodstvom premierke Alenke Bratušek je v okviru sprejetih  reformnih ukrepov in v skladu s strogimi  priporočili oblastnih institucij EU ter Trojke,  sprejela odločitev, da se popolnoma razproda slovensko ljudsko premoženje.

Za popolnejše informiranje morebitnih potencialnih tujih kupcev se prav te dni postavljajo tudi oglaševalske obcestne table v bližini vseh mejnih prehodov, ki opozarjajo zainteresirane vlagatelje, da se je v Sloveniji  razprodaja začela in da te priložnosti nikakor ne kaže zamuditi.

Če tujih kupcev, vlagateljev, investitorjev ter strateških partnerjev slučajno ne bi bilo dovolj za ugoden nakup vsega prodaji namenjenega premoženja, se bo neprodano ljudsko premoženje po sistemu "daj kolikor pač daš" ali v določenih primerih tudi zastonj, razdelilo domačim skrbno izbranim interesentom. Pretežni del kupnine tako prodanega ali podarjenega ljudskega premoženja bodo kupcem na način posrednega subvencioniranja financirali slovenski davkoplačevalci.

Dolenjskega Janeza nenadna razsvetlitev!

Poznate govorca, ki pogumno stoji na govorniškem odru in nagovarja ljudstvo? Res pogumno in nevarno  početje, ker iz ozadja nanj preži pravo gnezdo grozečih rdečih zvezd.

Saj je kar težko verjeti. Preživel je in ostal je živ ter zdrav. Publika je njegov govor celo nagradila z gromkim aplavzom in govorec je z dvignjeno glavo ter ponosen odkorakal z odra.

Z močjo svoje osebnosti in energijo neizmernega domoljubja ter strumni podpori svojih pristašev, mu je uspelo premagati negativne energije ki so jih iz ozadja vanj usmerjale ter mu pretile, za njegovim hrbtom  postrojene, rdeče zvezde. To zmorejo le veliki. Kaj veliki, le največji in vedno strumno zravnani.

Moč rdečih zvezd pa je žarela in žarela vedno močneje ter hudo načenjala odpornost domoljubnega  imunskega sistema našega pogumnega govorca. In nenadoma je spoznal ter se zavedel, da se mora temu nevarnemu ideološkemu sevanju rdečih zvezd upreti na način, da spusti rdeče zvezde v ospredje in jih sam napade iz ozadja, z varne razdalje in na pomoč pokliče še vse svoje verne ideološke ter politične prijatelje in zaveznike v ogroženi domovini ter z vseh koncev sveta. Veliki in junaški boj dolenjskega Janeza z rdečimi zvezdami se pogumno nadaljuje vse do končne veličastne zmage in njegove posvetitve v največjega ter edinega heroja slovenskega naroda. Pred njim bo celo gospod Bog moral nekoč skloniti glavo, ker njegovi podaniki v deželi slovenski so to že storili.

Pse in ljudi na vrvice!

Namesto čestitke ob prazniku domovine in praznih velikih besed, svojim rednim ter naključnim bralcem ponujam v branje znamenito Kajuhovo pesem, katere sporočilo je ravno pravšnje za današnjo rabo.

Karel Destovnik- Kajuh

Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!
 
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo …
 
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
 
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!

Milijon je v prelepi slovenski deželi že trpečih in njihovo število iz dneva v dan narašča.  Vse manj se govori o demokraciji in človekovih pravicah, bodočnosti ter varni prihodnosti nas in naših otrok ter vnukov. Vedno več državljank in državljanov se vsak dan bolj zaveda ter spoznava, da sreče slovenskemu človeku na morejo zagotoviti ne cerkev in ne tujcu hlapčevska narodova politika in še manj zatiralska ter izkoriščevalska EU. Da svoboden ni človek, ki danes ne ve kako bo jutri nahranil, oblekel, šolal ali zdravil sebe in svoje otroke in kje bo prebival in kako preživljal svojo starost.  Tako jih je tudi vsak dan več odločenih, da sami nekaj storijo zase, za svoje najbližne, svoje sodržavljane in svojo državo ter domovino. Kakor pse, se na nevidne režimske vrvice odvisnosti od kapitala, pravne, ekonomske in socialne  prisile ter raznih zasužnjevalnih ideologij, vsak dan pripenja vedno več ubogih ter v nesrečo in brezup pahnjenih ljudi.

Od demagogije, zavajanj, lažnih obljub ter obetov slovenski ljudje ne morejo ne živeti in ne preživeti. Demokracije in svobode ni nikjer tam kjer ljudje nimajo politične, pravne, ekonomske ali socialne varnosti ali kjer je prebivalstvo ideološko razklano in na smrt sprto. Svobode ni v družbi v kateri se molita dva boga, učita dve zgodovini istega časa, zaklinja k dvema različnima ideologijama, maha z dvema zastavama, pojeta dve himni, obeležuje državni praznik na dva načina in na dveh različnih mestih, ljudstvu ponujata dve med sabo na smrt sprti kulturi in politiki, državljankam in državljanom grozi z vsiljenimi intervencijami od zunaj. In kot človeško bitje ni svoboden posameznik, ki ga dnevno politično ter ideološko in ekonomsko tlačijo, mu grozijo, omejujejo njegove socialne in druge pravice ter si ga podrejajo domači ter tuji kapitalistični zatiralci in krvosesi. Ni svoboden človek, ki mu dnevno skrajšujejo vrvico odvisnosti od milosti in dobre volje kapitala, ideologije in politike, na katero so ga pripeli in mu omejili njegovo osebno politično, ekonomsko in duhovno svobodo ter ga tako spremenili v sodobnega sužnja.

Kdo in kaj sploh danes, na praznik dneva slovenske državnosti, praznuje? Ima ljudstvo razlog za praznovanje? Pogledam skozi okno v to oblačno jutro po ulici v kateri stanujem in na hišah ne vidim plapolati ne enih in ne drugih državnih zastav. Le na stebrih uličnih svetilk in na zgradbah državnih ter lokalnih ustanov po sili zakona visi nekaj obledelih zastav. Praznujte in veselite se danes vsi tisti maloštevilni v naši dragi domovini, ki imate za praznovanje dobre razloge. Tudi ljudstvo bo še nekoč praznovalo, ko bo za praznovanjem čutilo potrebo in imelo svoje razloge.

Ministrica, ki sovraži brezposelne, mamice in dojenčke!

Dr. Anja Kopač Mrak je tista ministrica za delo, družino in socialne zadeve v vladi premierke Alenke Bratušek, ki ji gredo najbolj v nos že tako zelo skromni prejemki brezposelnim in porodniška nadomestila materam, ki so na porodniškem dopustu zaradi nege dojenčkov. Verjetno kar skupaj z, še do nedavnega zelo socialno občutljivo poslanko in danes premierko Alenko Bratušek, sta odločili, da bosta z intervencijskim zakonom, ki ga pošiljata v državni zbor, brezposelnim in mamicam, ki doma negujejo svoje dojenčke, zmanjšali njihova nadomestila.

Ni skoraj potrebe posebej navajati, da je gospa ministrica Anja Kopač Mrak članica Lukšičeve ( Pahorjeve )  SD, ki baje na lestvicah priljubljenosti celo vodi in tudi res dostojna naslednica svojega ministrskega predhodnika in strankarskega kolega v odstavljeni Pahorjevi vladi dr. Ivana Svetlika. To je tisti minister za delo v Pahorjevi vladi, če ste nekateri slučajno že pozabili, ki so mu na referendumih po vrsti padali zakoni, in ki ga tisoči brezposelnih, prejemnikov socialnih in drugih pomoči ter mnogi drugi slovenski nesrečniki ter nesrečnice, ne bodo še dolgo pozabili in je  s svojimi radikalnimi ter proti socialnimi zakonskimi predlogi presegal celo ideje in predloge najbolj zadrtih slovenskih neoliberalcev.

Ministrica Kopač Mrakova in premierka Bratuškova sta ta brezčuten in hudo krivičen predlog zakona pripravili kar mimo vedenja socialnih partnerjev in na vladi naj bi ga sprejeli kar na dopisni seji in poslali v državni zbor. Da bi se vlada sestajala zaradi nekaj tisoč brezposelnih nesrečnikov in še nekaj tisoč nesrečnih mamic ter njihovih dojenčkov, pa menda res ne gre pričakovati ali celo zahtevati. Sedaj bo počasi tudi že največjim tepcem jasno zakaj je bilo potrebno v ustavo zapisati fiskalno pravilo in ometi pravice ljudi, da o čem odločajo na referendumih. In to je šele začetek. Pravo še sledi in prepozno bo takrat za solze, jok in stok. Če imate težave s spominom, si še danes zapišite imena politikov in drugih čvekačev, ki so zagovarjali vpis fiskalnega pravila v ustavo in omejitev vaše pravice do referenduma, da ne boste nekoč koga po krivici tresnili po betici.

Ministrica Anja Kopač Mrak ima na področju omejevanja socialnih pravic najranljivejših socialnih skupin že kar nekaj izkušenj, ki si jih je pridobivala kot državna sekretarka v Pahorjevi vladi in kjer v takrat pogorelih Svetlikovih zakonskih predlogih najdemo tudi njene prstne odtise. Kar jima ni s Svetlikom uspelo realizirati takrat, ker so njuna prizadevanja omejili ljudje na referendumih in ker je nesposobno Pahorjevo vlado predčasno zamenjala Janševa, skuša sedaj na povsem nedemokratičen, ne transparenten ter najbolj vulgaren neoliberalen način doseči kot ministrica v vladi Alenke Bratušek.

Način katerega se je ministrica Anja Kopač Mrak poslužila, da zmanjša denarna nadomestila enima izmed najbolj ranljivih družbenih socialnih skupin državljank in državljanov, je vsega obsojanja vreden, je skrajno nedemokratičen ter nečloveški in neskladen z deklariranimi načeli s katerimi se je sama kot kandidatka za ministrico kot tudi celotna vlada Bratuškove razmetavala pred imenovanjem vlade v državnem zboru. Gospa ministrica dr. Anja Kopač Mrak, čas je za vaš odhod s položaja ministrice v aktualni slovenski vladi. Sam vam to lahko le predlagam, ker nezadržno prihaja čas, ko bodo mnogi drugi to glasno in ostro zahtevali ter tudi dosegli. Mogoče imate za ministrico za delo, družino in socialne zadeve potrebna teoretična znanja, zagotovo pa nimate razvitih potrebnih etičnih in moralnih vrednot kakor tudi ne razvitega občutka za težave svojih osiromašenih, lačnih in bodočnosti oropanih sodržavljank in sodržavljanov. Jemati tistim, ki že tako ničesar več nimajo in jemati mamicam in njihovim dojenčkom je res zelo žalostno, ni civilizacijsko in je ob vsem še vsega obsojanja ter celo pomilovanja vredno početje.

Svetel dan velikih pričakovanj in upanj se vse bolj preveša v temno noč hudih ljudskih stisk in travm!

V deželi slovenski je sicer po odstranitvi Janeza Janše z oblasti zavladalo varljivo politično zatišje. Ustvarjen je lažni občutek normalnosti in politične elite se pripravljajo na jesenski spopad. Utihnili so celo slovenski EU poslanci in poslanke, ki praviloma ne izgubljajo radi priložnosti, da v slovenski javnosti izpostavijo svojo veliko pomembnost ter v kričečih barvah slikajo "našo novo širšo domovino" in čudovito življenje, ki naj bi nas v njej še čakalo. Le malo je v deželi ljudi, ki bi jim sploh še kaj verjeli ali nasedali njihovim obljubam in praznim demagogijam. Današnji slovenski veliki Evropejci postajajo vse bolj podobni nekdanjim velikim AO-cem, zatem velikim 3. rajhovcem in pozneje velikim Jugoslovanom. V čem se sploh še razlikujejo, če se sploh v čem? Če Srbom in njihovim politikom sploh lahko kaj zavidam, je to, da so vsi vedno in povsod najprej Srbi in zvesti svoji Srbiji.

Vlada Alenke Bratušek, z vsemi svojimi zakulisnimi političnimi in strokovnimi prišepetovalci, ljudstvu razen varljivega političnega zatišja ni ponudila doslej nič takega kar bi pri ljudeh porajalo vsaj malo nujno potrebnega optimizma, da bi pa morebiti nekoč le lahko bilo boljše. V resnici aktualna vlada ni prav v ničemer odstopila od strani EU in Trojke vsiljene doktrine neoliberalnega uničevanja države in siromašenja državljank in državljanov, ki ji je temelje postavila že predhodna Janševa vlada. Je pa uspela to apokaliptično doktrino še nadgraditi s posegom v Ustavo in z zapisom fiskalnega pravila ter omejitvijo referenduma, diktaturo oblasti in političnih ter kapitalskih elit le še utrditi. Sedaj lahko slovenske politične in oblastne elite v resnici počno kar jih je volja, ker ljudstvo s svojimi civilno družbenimi organizacijami in oportunističnimi sindikati nima več na voljo skoraj nobenih političnih ali pravnih orodij s katerimi bi lahko legalno ter na demokratičen način kontroliralo ter omejevalo režim.

Čeprav tega nihče ne želi javno priznati, je vendarle danes že več kot očitno, da je Slovenija skozi noč postala ujetnica grškega sindroma uničevanja države in siromašenja prebivalstva in s tem se bo v naslednjih mesecih še pospešeno nadaljevalo. Na eni strani se bo razprodajalo vse kar bo kdo od zunaj želel po bagatelni ceni kupiti in se bo to imenovalo privatizacija državnega premoženja in na drugi strani se bo z zmanjševanjem socialnih in drugih transferjev udarilo pa najšibkejših slojih prebivalstva. Sočasno se bo prebivalstvo obremenilo še s prav oderuškimi obstoječimi ter novimi davki, ki jih velika večina sploh ne bo zmogla ali pa jih bodo uspevali plačevati le krajši čas in s tem se bo ustreglo zahtevam EU in Trojke, da se korenito poseže tudi v strukturo zasebnega lastništva državljank in državljanov. Slovenke in Slovenci naj bi imeli preveč zasebne lastnine in potrebno jih je na nek način razlastniniti. Ker razlastninjenja velikega dela prebivalstva z državnimi pravnimi ( zakonskimi ) orodji ni mogoče doseči, je edini način, da lastnino davčno tako zelo obremeniš, da predpisanih dajatev ljudstvo več ne zmore plačevati in tako temeljito posežeš v lastniško strukturo prebivalstva. Vse to in še veliko več omogoča režimu v Ustavo zapisano fiskalno pravilo. Z dnem, ko je fiskalno pravilo v Sloveniji postalo ustavna norma, je v državi umrla demokracija.

Vse to kar se pravkar dogaja v Sloveniji in kar se še pripravlja, smo lahko videli že pred tem v Grčiji, Španiji in Portugalski. Slovenski mediji so le o razmerah v Grčiji malo več poročali, ker so pri tem imeli na voljo še nesramna in zelo žaljiva "opravičila" zakaj so se Grki znašli v hudih težavah. Razglasili so jih za delomrzneže, uživače, ki bi le radi živeli na račun pridnih, delovnih, varčnih ter pametnih zahodnjakov in narod, ki svoje države ni vedel in želel prav upravljati. O Špancih in Portugalcih se seveda kaj takšnega ali podobnega ni pisalo. Ste se kdaj vprašali zakaj ne? Vzroki za propad vseh prej navedenih držav pa so si zelo podobni in v veliki večini celo identični. Trojki in oblastnemu režimu EU pa se sedaj že krepko mudi in s primerom Slovenije mora hitro zaključiti ter jo odkljukati, ker jih čakata veliko trša in bolj zapletena primera Italije in potem še Francije. Pri tem pa jim seveda zelo pomagajo slovenske hlapčevske politične in oblastne elite, ki nimajo ne volje, ne znanja in še manj poguma, da bi se temu uničevanju države Slovenije ter pehanju prebivalstva v hudo revščino uprle. Celo javno govorjenje ali pisanje o teh temah ni posebej zaželjeno.

Raje dnevno medijsko obstreljujejo slovensko javnost z raznimi, za državo ter narod in njegov obstoj in bodočnost, popolnoma nepomembnimi zgodbami, kot so nek zgodovinsko malo pomemben politik Janez Janša in njegove korupcijske zgodbe, pa prepiri okrog državnih proslav in rdečih zvezdah ter še o kopici drugih ideoloških ali političnih slaboumnostih. Bes slovenske javnosti je bil doslej pretežno usmerjen v enega ali drugega od obeh ideoloških in političnih strankarskih ter oblastnih polov. Tega sta se obe strani zavedali in verjetno celo malo ustrašili in sedaj se trudita del tega ljudskega besa usmeriti še v tretjo vejo oblasti, to je, v pravosodje. Pri tem je prav zanimivo kako sta oba režimska pola, levica in desnica, pri tem enotna in se razlikujeta le v nekih nepomembnih niansah ali v tem kako to predstavljata slovenski javnosti. Očitno je, da imajo politiki, gospodarstveniki, finančniki in drugi vidni predstavniki obeh elit, dovolj močnih razlogov, da se neodvisnega in učinkovitega pravosodja bojijo kot hudič križa in ravno v teh dneh in tednih se med obema elitama bije pravo prikrito mesarsko klanje, kdo si bo uspel pravosodje podrediti in ga kontrolirati.

So pa tukaj še mediji, kot nekakšna neformalna "četrta veja oblasti", ki v tej nesrečni raboti uničevanja države ter siromašenja prebivalstva prav tako sodelujejo in pri tem niti ne prevzemajo prav nobene odgovornosti ter so  razdeljeni tako, da del njih servisira in piha na dušo ter zavaja eno in drugo drugo polovico razdeljenega slovenskega javnega mnenja. Vendar svoji odgovornosti tudi mediji ne bodo mogli in nikakor ne bi smeli, ubežati. Naj so njihovi izgovori takšni ali drugačni in naj se sklicujejo na kakršna koli načela, ko bo prišel čas, da se krivci za propad države in bedo ter trpljenje ljudstva pokličejo na odgovornost, jim morajo družbo delati tudi nekateri uredniki in novinarji slovenskih medijev. Kdor ni z ljudstvom je proti njemu. Tretje poti sedaj več ni. Kaj je za državljanke in državljane Slovenije dobro, koristno in kako želijo v bodočnosti živeti ter se razvijati in kakšno državo ter kako bolj ali manj lepo in varno življenje zagotoviti svojim otrokom ter vnukom, naj odločijo sami. Ne cerkev in ne razne politične, ideološke ali kapitalske elite in ne EU ali Trojka, temveč edino le državljanke in državljani Republike Slovenije imajo pravico o tem odločiti. Pa so jim prav aktualna vlada Alenke Bratušek in stranke vladajoče koalicije ob zaplotniški podpori svojih "naravnih političnih ter ideoloških nasprotnikov" s spremembo referendumske zakonodaje iz rok izmaknili tudi to demokratično in naravno pravno pravico.

Kar je bilo ljudstvu s prevaro ter nasilno odvzeto in onemogočeno, si sme ljudstvo nazaj pridobiti na enak ali podoben način. Globoko verjamem, da se bo to v bližnji prihodnosti tudi dogodilo. Ker v slovenski Ustavi še vedno obstaja norma, ki pravi, da ima v Slovenji oblast ljudstvo. Skrajni čas je, da ljudstvo začne tudi vladati.

Rešite grško ljudstvo ter jim vrnite svobodo in demokracijo, da sami odločajo o svoji usodi!

Grčija je okupirana, gospodarsko, finančno ter kulturno uničena in njeno ljudstvo pahnjeno v bedo in tiranijo. Novi val vulgarnega EU fašizma prav na nesrečnih Grkih in njihovi državi trenira scenarije, ki čakajo vse nas, če se demokratične in svobodomiselne sile v Evropi ne osvestijo ter se temu zastrašujočemu evropskemu pojavu odločno ne uprejo. Neoliberalni kapitalizem, ki ga je pred leti posvojila Evropa ter njene oblastne, politične ter finančno kapitalske elite, sedaj vse bolj nasilno prerašča v čisto navadni brezkompromisni fašizem s prav grozljivim obrazom in zelo nepredvidljivimi posledicami.

Najprej so jim razrušili vse državne institucije, potem so jim uničili realni sektor in sedaj jim sesuvajo javni sektor. Na ulice in v revščino ter nesrečo so pognali milijone ljudi in jim uničili vsakršno spodobno in človeškega bitja dostojno današnjost ter bodočnost.

V ponedeljek je trojka mednarodnih posojilodajalcev – Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (IMF) – od Grčije zahtevala, naj odpusti več tisoč javnih uslužbencev. Grška vlada je nato v torek napovedala, da bo začasno ukinila javno radiotelevizijo. Začasno (??!!), da si bo proti ljudski grški režim lahko javni medijski servis grške RTV preuredil po svoji podobi in nastavil urednike, novinarke in novinarje, ki mu bodo brezpogojno lojalni in ki bodo poročali v skladu z navodili in interesi ter napotili diktatorskega režima kot tudi v duhu ideologije novega EU fašizma.Vsaka diktatura mora nadzirati in imeti v oblasti najprej medije in področje informacij ter propagande, da lahko obvladuje družbo.

Zibelka stare evropske civilizacije in kulture je uničena. Primer Grčije in njene današnje nesrečne usode je kažipot vsem narodom ter državam juga EU povezave kakšno bodočnost so fašistične evropske in svetovne elite namenile najprej jugu EU povezave kamor spada tudi naša država Slovenija. Nesreča grške države in grškega ljudstva je tudi naša nesreča, čeprav se tega danes v večini še ne zavedamo in mnogi celo verjamejo, da bo nam kaj takšnega prihranjeno. Ne bo nam! O naši usodi kot narodu in državi je že odločeno. Tako kot že nekaj krat v naši zgodovini bomo tudi tokrat Slovenci očitno prepozno zaznali nevarnosti, ki nam kot narodu, ki si je pred kratkim uspel ustvariti celo svojo državo, sedaj grozijo. In se bomo potem, ko se bomo večinsko osvestili ter spoznali, da smo hudo zavozili, ponovno nevarno in mogoče celo usodno razdelili in pa se bomo kot narod ponovno zgodovinsko napačno odločili. Vse kaže, da smo Slovenci kar cepljeni na napačne zgodovinske odločitve in če je bila katera med njimi morebiti zgodovinsko manj slaba, je ta bila zagotovo slučajna.

Doslej nam je Zgodovina ponudila kar nekaj novih priložnosti, da smo smeli popravljati svoje pretekle napačne odločitve. Nikoli jih nismo posebej dobro izkoristili. Očitno prihaja čas, ko se nas je tudi Zgodovina že naveličala in če ji tokrat ne bomo prisluhnili, potem se nam kaj lahko dogodi, da novih priložnosti nikoli več ne bo.  Grki bodo obstali in bodo preživeli in tudi svojo državo bodo še imeli, ker nekoč se bo tako ali drugače zaključilo tudi to črno in  nesrečno politično ter ideološko obdobje v katerega pravkar vstopa Evropa. Slovenci zagotovo ne bomo, če sami zase ne bomo ničesar storili in za svojo ter bodočnost svojih otrok in vnukov ničesar storili in žrtvovali.

Poslovimo se torej od sanj o svobodni, demokratični in uspešni EU povezavi v kateri se spoštujejo človekove pravice, ki je socialna ter pravna, v kateri so tudi narodi enakopravni in svobodni, in ki vsakemu državljanu zagotavlja pogoje za znosno ter človeškega bitja vredno življenje. Prej se bomo prebudili in se zavedali realnosti današnjega časa ter prihajajoče nevarnosti črne ter trpljenja, solz, znoja, krvi in smrti polne bodočnosti, več možnosti bomo imeli, da ohranimo svojo mlado državo in kot narod sploh obstanemo.

Lovci pa bi le streljali in streljali!

Že nekaj časa traja v Sloveniji precej žgoča razprava med naravovarstveniki, društvom za opazovanje ptic ter osveščeno javnostjo na eni strani in vodstvom Lovske zveze Slovenije ( LZS ) in nekaj vplivnejšimi člani te organizacije na drugi, ki so na pristojne državne organe in institucije naslovili zahtevo po razširitvi dovoljenja streljanja pernate divjadi.

Očitno v sami slovenski lovski organizaciji glede te pobude ni prišlo niti do kakšne širše strokovno lovske razprave in tako tudi ne do soglasja glede predloga po zahtevi, da se dovoli odstrel doslej zaščitenih vrst.  Po odzivih slovenskih lovskih organizacij (LD ) ter vedno večjem števili lovcev posameznikov je moč sklepati, da slovenski lovci te zahteve vodstva svoje organizacije in nekaj vplivnih posameznikov, ne podpirajo in se temu vedno bolj množično upirajo. Še posebej, ker so v LZS že dalj časa prisotna močna trenja in velika nesoglasja tudi na drugih čisto organizacijskih in statusnih področjih in jih nikakor ne uspevajo razrešiti v splošno zadovoljstvo večine članstva te zelo masovne društvene organizacije, ki ima tudi status posebnega pomena.

V nadaljevanju objavljam zapis enega od članov LZS in tudi glavnega nosilca aktivnosti kolektivnega zasebnega Lovskega foruma, kot nekakšne svobodne in demokratične tribune oziroma recimo temu kar opozicije slovenskih lovcev, ki ga je pred dnevi objavil na  spletnem portalu Lov. Zapis je zelo zgovoren in ob skrbem prebiranju bo bralec brez večjih težav in hitro spoznal, da je problem veliko širši kot le upor proti zahtevi po razširitvi dovoljenja streljanja zaščitenih vrst ptic.

Kateri Srečko vodi LZS?

Napisal Marijan Likar.

Kdo je tisti, ki ima odgovornost in pravico zastopanja Slovenske lovske zveze?

Zadnja aktualna dogajanja so lovce postavila v fokus večine Slovenskih medijev. Trdimo lahko, da po zaslugi problematike, ki jo je sprožilo ravno vodstvo lovske zveze z ostalimi predlagatelji spremembe lovnih vrst. Dejstvo je, da niti članice, niti lovci posamezniki nismo bili preko organizacije nikoli povprašani kaj si o tej problematiki mislimo, četudi smo v vsakdanjem življenju ravno lovci posamezniki tisti, ki najbolj čutimo posledice te afere. Smo pa seveda bili z raznih strani kasneje pozvani k revoltu oz. izrazu enotnosti na ukaz!

V taki situaciji bi človek, ki plačuje članarino v lastni društveni organizaciji od  teh akterjev pričakoval vsaj spoštovanje lastnih Pravil, če so bili že proti/ukrepi popolnoma zgrešeni. V pozivih in nesrečnih pisanjih, ki so jih namenili tako interni kot zunanji javnosti sledimo predvsem podpis Srečka. Enega in drugega. Za prvega vemo, da je predsednik LZS, (če za trenutek zanemarimo že zgodovinsko dejstvo nezakonitosti ali vsaj nemoralnosti volitev), drugi pa na predlog prvega po zamegljeni novoletni zgodbi izbire, poveljuje strokovni službi. A se zdi, da je to poveljstvo razširil kar na celotno organizacijo.

V prispevku na TV me pod njegovim likom preseneti kar napis „Direktor lovske zveze Slovenije“. Oprostite gospodje in gospe novinarji ali pa kar celo sam imenovani, v lovstvu ni nihče moj direktor niti direktor moje LD! In četudi bi šlo za pomoto novinarjev, demantija tega poimenovanja nisem zasledil nikjer. Pa bi ta spodrsljaj zelo lahko spregledal, če me ne bi tudi še številna druga pojavljanja navajala na to, da dotičnemu to zgleda ustreza in godi. Drugače si ne morem razlagati njegovo pogosto pojavljanje v medijih in njegovo pozivanje tudi samim lovcem kako naj se obnašajo in razmišljajo recimo o aktualni problematiki lovnih vrst.

Kristalno jasno mi je, da do anomalij v društveni organizaciji prihaja predvsem tam, kjer situacija in ležernost članstva to dopušča. Da imamo funkcionarje kakršne si zaslužimo in s tem tudi tako strokovno službo oz. vodstvo, njo pa tako, kakor jo vodijo. In kje vidim to anomalijo o kateri pišem? V nespoštovanju osnovnega akta lovske zveze, pod katerim je podpisan ravno tisti prvi Srečko, ki naj bi kot predsednik LZS zastopal in predstavljal LZS in vodil stike z javnostmi (31 čl. Pravil LZS) in ki je predvsem odgovoren za delovanje LZS v skladu S temi pravili.
Ta prvi Srečko je tisti, ki bi moral najbolj poznati utrip v „svoji“ organizaciji in skrbeti da ta deluje in zori tako, da ji bo celotna družba še dolgo zaupala njeno dejavnost in jo za to tudi cenila. Za to je tudi odgovoren! Članom članic zveze, ostali javnosti in predvsem in na prvem mestu subjektom upravljanja. (Še pomnimo kdo so to?)

Mogoče pa je ravno ta odgovornost pretežka in jo Srečko št.1 želi ali dovoli prevaliti na pleče Srečka št.2? Ampak Srečku št.2, direktorju strokovnih služb LZS Pravila nikjer ne podeljujejo pravice zastopanja LZS in vodenja stikov z javnostmi! Ima le pravico in iz naših članarin plačano službeno dolžnost vodenja Strokovne službe LZS, ta pa le in zgolj opravljati strokovna in administrativna dela za LZS.
A očitno tudi v društveni sferi funkcionarjev kotira zelo visoko. Med drugim tudi v uredništvu društvenega glasila, katero pisanje uslužbenca postavi kar v uvodnike. Ne zanikam njegove pravice izražanja lastnega mnenja kot lovca posameznika. A koliko uvodnikov lovcev posameznikov nečlanov komisij ali drugače nekompetentnih za trenutno problematiko smo do sedaj na tem mestu brali? Še posebej ob aktualni problematiki? Bi to moje pisanje postavili v uvodnik?

Mislim, da bi bilo fino, ko bi se ta naša Srečka postavila vsak na svoje mesto. Pa ne zaradi zamer ali česa podobnega. Enostavno zato, ker želim, da mnenje moje organizacije podaja tisti, ki je voljen. Lahko in priporočeno je pri tem seveda uporabiti tudi strokovno osebo zaposleno za stike z javnostjo. A ta  že po opisu del ne more in ne sme biti odgovorna direktorju strokovne službe, temveč neposredno predsedniku LZS! Ker želim in je edino prav, da njega kot voljenega društvenega funkcionarja lahko pohvalim ali grajam in v bodoče upam, da tudi neposredno volim in tako vplivam. Uslužbenec pa naj počne, kar mu zveza društev s Pravili nalaga in za to plača!

Stroka prenehaj se že enkrat prostituirati in sramotiti!

Nekoč je veljalo, da se je je ljudem, ki so nam jih predstavljali kot strokovnjake na svojem področju verjelo in sledimo njihovim napotilom ter opozorilom, pozorno poslušalo kaj so povedali ali skrbno prebiralo kar so napisali. Že lep čas ni več tako in če nas kdo res spravi v dvome, so to prav nekateri današnji slovenski strokovnjaki. Ki pa jih kot strokovnjake ne predstavlja njihovo strokovno okolje, temveč se v največjem delu za strokovnjake  razglašajo kar sami.

Še posebej so opazni mnogi tisti, ki so do znanja ter akademskih naslovov prišli kje v tujini in bi po mnenju nekaterih že zaradi tega morali biti veliko bolj verodostojni ter strokovno avtoritativni, kot njihovi kolegi ali kolegice, ki so drgnili klopi na  slovenskih fakultetah ter pred slovenskimi profesorji zagovarjali in pridobivali svoje doktorske naslove.

Pred kakšnim dobrim desetletjem ali morebiti celo kakšno leto več, so se nam za vrat spravili ekonomski strokovnjaki, ki so svoje bogato znanje in akademske naslove pridobili na univerzah v ZDA in smo jih potem doma imenovali kar "ameriški dečki" in "mlado-ekonomisti".. Takoj jih je pod svoje peruti vzela in posvojila njihove strokovne ekonomske doktrine mlada slovenska tranzicijska politika. Njihovi predlogi, nasveti in priporočila so bila železen zakon. Še najbolj goreči verniki so manj verjeli razlagalcem Svetega pisma, kot so nekateri, predvsem desno usmerjeni slovenski politiki in njihove politične stranke ter nekateri drugi sloji, verjeli tem ameriškim dečkom kot ekonomskim strokovnjakom, ki so poznali odgovore na vsa vprašanja in so njihove ekonomske doktrine postale prave dogme. Šlo se je celo tako daleč. da so se starejši in doma v Sloveniji izšolani ekonomski strokovnjaki javno zaničevali, prav okrutno in ponižujoče odrivali in so bila njihova strokovna opozorila podvržena strokovnemu ter javnemu posmehu.

Danes, po preteku nekaj več kot dobrih deset in še kakšno leto zraven, pa seveda ni nikomur več do smeha, ker sedaj je prišel čas, ko smo zaželi plačevati račune za svojo takratno naivnost in bebavost ter slaboumnost slovenske politike in njenih vsevednih strokovnih svetovalcev. Uresničile so se nam napovedi ter resna opozorila, takrat zaničevanih in zasmehovanih ter grobo odrinjenih, doma izšolanih slovenskih ekonomskih strokovnjakov. "Ameriški dečki" pa so se potem, ko smo že vsi videli ter občutili rezultate njihovih neoliberalnih ekonomskih doktrin, nekateri prav hinavsko potuhnili, manjši del njih je spremenil svoje poglede ali pa jih vsaj javno več nikomur ne vsiljuje in le še nekaj njih in njihovih zvestih sledilcev se občasno še oglasi in deli nasvete tistim, ki so jih sploh še voljni poslušati. Slovenska politika, tudi ta današnja, ter tako leva kot še veliko bolj desna, pa je zaradi svoje dogmatičnosti kot tudi zaradi zahtev Bruslja, še vedno ujeta v takrat oblikovane kalupe neoliberalnih doktrin ekonomske politike.

Komaj smo se torej rešili ekonomskih doktrin in dobrih uslug ameriških dečkov na ekonomskem področju, pa vse kaže, da smo pa sedaj dobili nove ameriške dečke na pravnem področju. Sodba  ljubljanskega okrajnega sodišča v zadevi Patria jim je dala vetra v jadra in kot nekoč njihovi ekonomski kolegi, so sedaj ameriški dečki na področju pravne stroke prevzeli pobudo in se veselo ter zelo avtoritativno razmetavajo s svojimi strokovno pravnimi nastopi ter v slovensko pravno doktrino vsiljujejo neke čisto ameriške pravne elemente, razlage ter tolmačenja. Vsega tega seveda ne počnejo za korist razvoja slovenske pravne in sodne stroke, temveč so celo toliko površni, da svojih ideološko in politično motiviranih ozadij niti pretirano ne prikrivajo. S temi svojimi početji ne vplivajo več na sodbo okrajnega sodišča, ki je pač že sprejeta, temveč skušajo sedaj na ta način pritisniti na pritožbene sodne instance  ter dodatno motivirati del javnosti, ki je prepričan, da je sodba krivična, politično motivirana ter, da je v tem primeru res šlo za montiran sodni proces, da bi se z nesprejemljivi uličnimi pritiski nadaljevalo. Doma v Sloveniji izšolani in v praksi že dokazani pravni strokovnjaki so se sedaj znašli v zelo podobnih razmerah kot pred leti njihovi ekonomski kolegi.

Pregovor pravi, da gre le osel dvakrat na led. Bo slovenska javnost tudi tokrat ponovno nasedla in poklonila vero novim ameriškim dečkom in njihovim vprašljivim pravnim doktrinam ter vsiljeni avtoriteti ameriškega doktorata? Ena zelo neprijetna izkušnja bi morala biti dovolj. S prvo smo zapravili svojo ekonomsko, finančno ter socialno državo in s sprejetjem ter posvojitvijo te ponujene druge, pa bomo lahko dokončno uničili še pravno državo, neodvisnost sodstva ter pristali v diktaturi. Vedno in povsod, ko so se stroka ter politika in ideologija skupaj spravile med rjuhe, se ljudstvu ni dobro pisalo. Tega bi se državljanke in državljani Slovenije, danes po tolikih letih hudih izkušenj ter družbenih travm,  že morali zavedati in biti sposobni ločiti med tistimi, ki nam želijo dobro in tistimi, ki so sebe ter svojo stroko prodali za osebne koristi.

Primer male Belmine Ibrišević bi si zaslužil tudi pozornost slovenske javnosti!

Vir: mediji BiH

Odlomek iz komentarja  objavljenega na spletnem Oslobođenju:

- Petog juna objavljena je vijest da jedna tromjesečna beba iz Sarajeva, Belmina Ibrišević, ne može da ode na hitno liječenje u inostranstvo jer njeni roditelji ne mogu da joj izvade pasoš. Razlog – poput svih beba rođenih u BiH poslije 12. Februara 2013. i Belmini je uskraćeno pravo da dobije jedinstveni matični broj. Naime, presudom Ustavnog suda BiH, u februaru ove godine prestao je da važi dotadašnji Zakon o matičnom broju BiH. Od tada do danas poslanici nisu našli za shodno da postignu dogovor o registracijskim područjima pri izdavanju JMBG. Otuda GRAĐANSKI protesti pred zgradom federalnog parlamenta u Sarajevu. Koji su samo djelimično urodili plodom. Jer, donošenje privremenog rešenja  o izdavanju JMB nije dovoljno. Žele usvajanje Zakona. I to s pravom. Kako ni jedan tek započet život više nikada ne bi ugrozili oni koji ne prezaju od politizacije svega i svačega, pa i ostvarivanja elementarnog prava svakog djeteta - Zato pred zgradom parlamenta u Sarajevu od četvrtka stoje LJUDI, stoje GRAĐANI, stoje naši PRIJATELJI, muslimani, pravoslavci, katolici,ateisti = SVI ZAJEDNO! Pružimo im podršku. Okupimo se. Pokažimo da nas ima, pokažimo da smo svi mi Belmina - navodi se u pozivu građanima Beograda.

O drami, ki se je te dni dogajala v Sarajevu si več preberite na spletnih portalih sarajevskih in drugih BiH medijev in se pri tem resno vprašajte zakaj so slovenski mediji te dramatične dogodke medijsko bojkotirali. In to ni prvi primer, ko slovenski mediji čredno zamolčijo pomembne dogodke "dogajanja ljudstva" v naši neposredni okolici in celo v državah EU povezave. Če pa o takšnih dogodkih že kaj poročajo, pa je to le obrobno in praviloma zamolčijo vzroke, ki so ljudi pognali na ulice in v silovite proteste.

V času razgibanega dogajanja ljudstva v Sloveniji so Sarajevčani in mnogi prebivalci drugih delov BiH izražali podporo demonstrirajočim Slovenkam in Slovencem. Prav bi bilo, da jim tokrat to podporo na primeren način povrnemo in jim sporočimo, da razumemo njihove težave ter jih v njihovih upravičenih prizadevanjih ter zahtevah podpiramo. Tako kot to počnejo v drugih okoliških državah nekdanje YU, v katerih njihovi mediji obširno poročajo o demonstracijah v Sarajevu, blokiranju parlamenta ter strahu, ki so ga Sarajevčanke in Sarajevčani pognali v kosti svojim političnim in oblastnim predstavnikom in institucijam. Mala Belmina in njena tragična usoda sta bili iskri, ki sta se v hipu razplamteli v vseljudski punt ter resno zagrozili domačim in tujim političnim ter oblastnim samodržcem in uničevalcem nekoč čudovite in gostoljubne dežele BiH. 

Janez in Julija!

Ob raznih transparentih od katerih so bili  nekateri s prav neposrečenimi sporočili, so protestniki pred dnevi pred sodiščem v Ljubljani in v podporo Janezu Janši. nosili tudi povečano fotografijo na kateri sta skupaj Janez Janša ter nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko.

S tem so seveda želeli slovenski in drugi zainteresirani javnosti sporočiti, da sta njuni nesrečni usodi povezani, ker naj bi oba bila žrtvi zrežiranih političnih sodnih procesov. Nesrečna Julija je sodno bitko v svoji deželi že izgubila in  prestaja, seveda krivično, sedemletno zaporno kazen. Janez pa v deželi slovenski svojo bitko še bojuje in prav danes pričakuje, da bo iz nje izšel kot zmagovalec in opran vseh sumov ter krivd. Montiran politični sodni proces proti Janezu naj bi počil kot milni mehurček in Janez bo, tudi ob podpori svojih zvestih malikov, pristašev in strankarskih kolegic in kolegov ter drugih častilcev,  zmagoslavno proslavil svojo novo veliko politično ter pravno zmago. Kakor koli se bo že danes razpletlo, v vsakem primeru sta le dve možnosti ter to kar obe sočasno in sicer bo za del javnosti danes pravna država zmagala in bo za drugi del javnosti pravna država pogrnila.

Kaj pa imata Janez in Julija skupnega, da se je protestnikom pred sodiščem zdelo tako zelo pomembno, da ju kažejo na skupni fotografiji? Pravzaprav imata res zelo veliko skupnega. Oba sta bila predsednika vlad v državah, ki sta pred dvema desetletjema izšli iz socialistično-komunističnega družbenega sistema. Oba pa sta se pri opravljanju svojih političnih ter državniških funkcij zapletla tudi v razne posle in sklenila premnoge povezave, kar vse pa se ni ravno izteklo po njunih željah in predvidevanjih in se danes pač srečujeta s posledicami.

Julija je v Ukrajini znana po veliki, nekateri pravijo, da kar že po bolestni, ambicioznosti in so jo mnogi njeni sodržavljani videli ter doživljali kot ukrajinsko železno lady. Ambicioznosti in velike želje po oblasti ter dominaciji tudi pri Janezu ne primanjkuje. Julijo so v njeni deželi povezovali s posli pri prodaji in mešetarjenju s plinom ter jo imenovali kar plinska princesa. Nekaj podobnega kot so v Janezovi deželi mnogi prepričani, da je prekupčeval,  mešetaril in naj bi pri teh poslih dobro zaslužil, s prodajami orožja ter druge vojaške opreme. Doma ga sicer niso označili za princa orožja ali vojaške opreme, temveč so mu nasprotniki nadeli vzdevek princ teme. Verjetno so za to že imeli kake razloge.

Ko so na sodišču v Kijevu sodili nesrečni Juliji zaradi mešetarjenja s plinom, se je pred sodiščem zbrala množica njenih zvestih pristašev, ki so protestirali proti politični in sodni oblasti Ukrajine ter trdili, da gre za montiran politični sodni proces in s pritiskom ulice skušali vplivati na odločitev sodišča. Kot kaže niso bili dovolj prepričljivi, ker je uboga Julija fasala kar sedem let. Slovenskemu Janezu se prav te dni dogaja nekaj zelo podobnega. Končan je sodni proces v zadevi Patria, njegovi pristaši so demonstrirali pred sodiščem v Ljubljani in skušali tako izvršiti pritisk na sodišče, da bi nič krivega in po krivici obdolženega Janeza oprostilo ter sodni proces razglasili za montiran in političen. Le odločitve sodišča in rezultatov uspešnosti demonstriranja ter pritiska ulice še ne poznamo, ker bo sodba objavljena šele čez nekaj ur.

Imata pa Janez in Julija še nekaj skupnega. Nesrečna Julija ima v svoji Ukrajini velikega nasprotnika in večnega preganjalca v predsedniku države Viktorju Janukoviču, ki ji ne da spati in mirno živeti ter vladati. Za vse nesreče ter hudo in slabo kar se ji zadnja leta dogaja naj bi bil zaslužen prav ta Janukovič. Podobno kot je v Sloveniji za vse nesreče, hude in slabe stvari, ki se Janezu že več kot dobro desetletje dogajajo, kriv bivši predsednik države Milan Kučan. Oba je očitno kruta usoda udarila s temi aktualnimi ali bivšimi predsedniki držav, ki jima ne privoščijo mirnega spanca in uresničevanja svojih vizij ter načrtov.

 Vendar ni vse tako črno kot je videti na prvi pogled in tudi star pregovor pravi, da upanje umira zadnje. Tako Julija kot Janez imata močne zaveznike, podpornike in partnerje v krogih vplivnih politikov ter kapitalskih elit Evropske unije in ZDA, ki se zanju zavzemajo, malo celo izsiljujejo in pri tem grozijo političnim ter državnim institucijam v obeh državah, lobirajo in verjetno počnejo še kaj, da  jima olajšajo težko skušnjo, ki jima jo namenjajo lastne nehvaležne domovine. In oba seveda polagata tudi velika upanja v Evropsko sodišče za človekove pravice, ki naj bi presodilo, da so njuni sodni procesi v domovinah bili politično motivirani ter seveda montirani in pravno krivični.

Janeza in Julijo tako res druži kar veliko skupnih značilnosti in okoliščin, ki ju povezujejo v njunih nesrečnih državniških, političnih in poslovnih usodah. Transparent z njuno skupno fotografijo pred sodiščem v Ljubljani je bil tako res izpovedno zelo močan ter tudi politično zgovoren.

Dežurni varuhi ustavnosti, zakonitosti in demokracije so se poskrili in varujejo le svoje riti!

Nisem se prav veliko obremenjeval s sodnim procesom imenovanim "Patria", ker to že nekaj let počnejo skoraj vsi slovenski mediji, ki jih v ozadju usmerja in vzpodbuja k pisanju raznih "resnic" slovenska politika. Vendar so zadnji dogodki postali tako resni in vznemirjajoči, da enostavno čutim potrebo še sam kot državljan te države  nekaj o tem zapisati.

Razočaran bo vsak, ki pričakuje, da se bom opredeljeval o krivdi ali nedolžnosti akterjev, ki so stranke v tem sodnem procesu. To bo storilo pristojno sodišče. Vsaj moralo bi in to se v vsaki, vsaj malo pravni državi, od njega seveda tudi pričakuje. Ker pa je to sodišče, ki v tej nesrečni zadevi odloča,  vključno s pristojnim državnim tožilstvom, prav zadnje dni pred razglasitvijo sodbe deležno toliko neverjetnih ter grobih medijskih, političnih, čisto strankarskih in celo oblastnih pritiskov ter potem še pritiska ulice, bo vsakršna odločitev sodišča objavljena to sredo, deležna dvomov javnosti  o nepristranskosti, strokovnosti in neodvisnosti sodstva.

V to zgodbo se je popolnoma po nepotrebnem ter ob najmanj primernem času vmešal celo minister za pravosodje aktualne in tudi prejšnje ( Janševe ) vlade Pličanič in je s svojimi javnimi zahtevami po zamenjavi nekaterih ključnih in najbolj odgovornih ljudeh v pravosodju ter tožilstvu, tako izvršil nezaslišan in ustavno sporen, zunanji oblastni pritisk na pravosodje ter konkretno sodišče, ki v sodnem procesu "Patrija" odloča. V hipu so vsi odmislili ustavna, zakonska ter obča civilizacijska načela o neodvisnosti sodišča ter konkretnih sodnikov, ki v zadevi odločajo in so uspeli v celotno zgodbo nasilno vsiliti politični naboj , da so tako lahko sedaj skoraj tik pred koncem in razglasitvijo sodbe, ta sodni proces v javnosti označili kot politični proces. Uporabili so staro, znano ter v preteklosti že preizkušeno matrico kako iz kazenskega narediti politični proces in tako zainteresirati ter vzpodbuditi del zavedene ali ideološko in politično zaplankane javnosti, da se zbere pred sodiščem in izvaja "pritisk javnosti" na odločitev sodnikov.

Vendar je v celotni tej zgodbi ta mala množica zavedenih in zmanipuliranih državljank ter državljanov z nekaj bebavimi transparenti in državnimi zastavami ter neokusnim in neciviliziranim kričanem, mahanjem ter nekulturnim obnašanjem še najmanj pomembna in tudi za slovensko demokracijo ter neodvisnost sodstva najmanj nevarna. So pa se tej množici priključili tudi nekateri poslanci ter vidni funkcionarji in člani stranke SDS in skoraj vsi po vrsti tudi visoki državni uradniki, od katerih jih velika večina že vse svoje življenje živi od državnih jasli. V vsaki normalni pravni, demokratični in urejeni državi bi takšen poskus protiustavnega rušenja avtoritete in neodvisnosti sodišča bil deležen hude obsodbe in reagirale bi prav vse demokratične politične in državne institucije ter sprejeti bi bili potrebni pravni, politični in drugi ukrepi, da se pravosodni sistem zavaruje in zaščiti pred zunanjimi političnimi ter drugimi nedovoljenimi vplivi.

Še najbolj pa me preseneča molk ter nerazumljiva pasivnost največjih slovenskih pravnih avtoritet, ki so še pred kratkim tako radi nastopali v medijih in državljankam ter državljanom na široko razlagali pravne in kazenske vidike grdobij, ki so jih počeli tajkuni, bankirji, kakšni direktorji, občasno kak novinar in mnogi drugi, ki jih je dosegla "roka pravice". In pri tem nikoli niso pozabili povedati še kaj o neodvisnosti tožilstev in sodstva ter nam "na srce položiti", da smo pred zakonom vsi enaki in da zaščitenih ter nedotakljivih v pravni državi ni. Sedaj pa, ko skušajo nekateri kar z ulice z gručo kričečega ljubljanskega lumpen proletariata in pridruženimi nekaj avtobusi SDS članov in njihovih zvestih pristašev, zrušiti avtoriteto in neodvisnost sodišča ter doseči takšno odločitev sodišča za katero bi prav ti na ulici menili, da je pravična in prava, pa vseh teh modrecev ni nikjer. Varno so se poskrili po svojih kabinetih in pisarnah ter predavalnicah fakultet in jim je kar naenkrat eno figo mar za demokracijo v tej državi, za neodvisnost sodstva in tožilstva, za vladavino prava in ustavnost v tej državi ter enakost pred zakonom. Ker če bi se glasili in svoj glas zastavili tako kot bi bilo edino prav, bi v primeru "ugodno-neugodnega " razpleta lahko bile ogrožene potem še njihove riti in njihovi privilegiji ter družben ugled. Pa seveda niso edini, ki sedaj tako ravnajo. Tudi premnogi včerajšnji ali še vedno aktualni revolucionarji VLV, ki so še pred nekaj meseci na veliko mahali z zastavami svobode, demokracije, ločenosti oblasti, ustavnosti in zakonitosti ter pravne in sodne pravičnosti, so, razen zelo redkih pogumnih posameznikov, tokrat tiho in v varnem zavetju molka verjetno iščejo kako svojo novo priložnost.

Vsa zgoraj navedena načela in še premnoga druga, veljajo očitno le takrat, ko gre za kakšnega politično in družbeno statusno nepomembnega Matjaža iz Haloz ali Bele krajine ali pač od kje drugje iz periferije in v takih primerih so se gospe in gospodje pravni strokovnjaki, politiki, kulturniki in drugi intelektualci pripravljeni na široko po medijih razmetavati s svojimi bogatimi znanji, avtoriteto stroke in družbene pozicije ter modrovati,  podučevati in celo strašiti ljudi te uboge in izropane slovenske dežele. Ko pa se v sodnem procesu slučajno znajde posameznik ali skupina pripadnikov katere od vplivnih slovenskih političnih, finančnih ali gospodarskih elit, pa očitno veljajo neka druga načela, ki verjetno dovoljujejo, da se celo sme razrahljati neodvisnost in avtoriteto tožilstva ter sodišča.

Molči v glavnem tudi največji pravičnik v državi ter policijski minister in šef stranke DL Gregor Virant,  prav grozljivo je, da molči celo predsednik države Borut Pahor, ki se zadnje čase ukvarja z vsem drugim le z državo, ki jo vodi, očitno še najmanj in molči tokrat tudi predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič, molčijo pa tudi vsi drugi liderji parlamentarnih koalicijskih strank, molči celo predsednica vlade Alenka Bratušek in molčijo premnogi drugi, ki bi se morali oglasiti in svoj vpliv ter ugled prav v tem trenutku zastaviti v bran neodvisnosti sodne veje oblasti v državi Sloveniji. Z dnem padca obeh prvih mož,  tožilstva in sodne veje oblasti, lahko mirno v Slovenji razglasite nastop nove dobe imenovane fašizem na slovenski način.