Ne dovolite, da vam uničijo spomine na mladost!

Ni potrebe, da praznujete 25. maj kot nekdanji državni praznik Dneva mladosti. Praznujte ga osebno in intimno, kot dan, ki ga posvetite spominu na vse lepo kar ste preživeli in doživeli v času svojega  otroštva in brezskrbne mladosti.

Spomnite se svojih osnovnošolskih let, prijateljic in prijateljev, učiteljic in učiteljev, plong listkov, prvih najstniških ljubezni in svojih nastopov na raznih proslavah in prireditvah.

Obudite spomine na ta presrečna leta odraščanja in dozorevanja in spomnite se tudi vseh, ki ste jih imeli radi, ste z njimi prijateljevali in delili radosti mladih brezskrbnih let, pa jim danes na žalost ne morete več stisniti roke ali jih objeti, se z njimi nasmejati in poklepetati. Spomnite se, da ste nekoč bili resnično srečni in mladi ter prešerno razposajeni in si pri tem ne dovolite, da vam spomine na te prelepe čase onečastijo razni novodobni ideologi in demagogi, ki bi vas danes radi prepričali, da sta bili vaša navihana mladost in mladostna sreča le lažen privid in zabloda. Ne dovolite si odvzeti lepih spominov in na njihovih izročilih gradite svojo in svojih otrok bodočnost.

Eden redkih poslancev v DZ, ki vedno ve o čem govori!

Miha KORDIŠ, poslanec Združene levice

Občasno na TV spremljam razprave poslank in poslancev v slovenskem Državnem zboru in eden redkih poslancev, ki s svojimi umirjenimi in argumentiranimi razpravami pritegne mojo pozornost in verjamem, da tudi pozornost še kakšnega gledalca, je mlad poslanec Združene levice ( ZL ) Miha Kordiš.

Včerajšnje popoldansko poslabšanje vremena je krivo, da sem kar nekaj časa presedel pred TV in spremljal dogajanje v Državnem zboru. Še posebej so  mojo pozornost pritegnile razprave o tako imenovanem Ljudmilinem zakonu, ki bi naj urejal pokop po drugi vojni usmrčenih in slovensko narodno spravo, ki si je v resnici tako niti nihče ne želi in je očitno tudi ne potrebuje, ker se potem politika ne bi imela več na čem deliti in bi jih tako javnost videla v vsej njihovi neoliberalni bedi. In seveda me je zanimala tudi razprava o spremembah davčne zakonodaje, davčnih blagajnah, sivi ekonomiji, šušmarjih, pokvarjenih obrtnikih in podjetnikih, ter odgovornosti koristolovskih kupcev in naročnikov raznih storitev. V razpravi o pokopavanju po vojni pobitih in slovenski narodni spravi seveda tudi tokrat nič novega in vse kar se je včeraj v DZ lahko slišalo, smo se doslej naposlušali že tisočkrat. Le, da so se v tokratni vrtinec hinavske politikantske demagogije ob poslankah in poslancih Janševe SDS in Ljudmiline Nove Slovenije, pustili ujeti še poslanci in poslanke Cerarjeve SMC.

Najbolj pa so se poslanke in poslanci Cerarjeve SMC izkazali pri obravnavi in v razpravah okrog sprememb davčne zakonodaje. Prepričan sem, da so jih bili dalj časa v stanju poslušati le najbolj trdoživi in tiste gledalke in gledalci pred TV, za katere pravimo, da imajo živce kot mrtvi konji ali pa tisti, ki tako ali tako večino tega kar so nakladali niso skoraj nič razumeli in do konca TV prenosa niso prav vedeli kaj in o čem jim v resnici govorijo ter predavajo. Če je moj znanec, ki slovi po svojem reku, ki ga ob podobnih primerih rad pove in glasi: "tako šolani pa tako nori", včeraj spremljal to razpravo poslank in poslancev Cerarjeve SMC, si je zagotovo ves besen v brado ta rek zamomljal vsaj toliko krat koliko krat so s svojimi govorancami poslanke in poslanci SMC nastopili.

Sam seveda uporabljam drugo taktiko reševanja pred tovrstnimi intelektualnimi mučenji s katerimi se me lotijo poslanke in poslanci ter koristno uporabim enega največjih izumov človeštva - TV daljinec. Ta napravica me tako za kratek čas odreši muk poslušanja neprebavljivih intelektualnih črev nakladanja mojih oblastnih predstavnic in predstavnikov v slovenskem parlamentu. Prava osvežitev za gledalčeva ušesa in dušo pa je nastop poslanca Združene levice Mihe Kordiša, ki s svojim umirjenim nastopom vsaj malo povrne gledalcu upanje, da pa vse le še ni izgubljeno in da tam v Državnem zboru vendarle še sedi nekaj malega modrih in umirjenih poslank in poslancev, ki vedo zakaj so bili izvoljeni in v čigavem imenu ter čigave interese tam zastopajo. Mladi poslanec Miha Kordiš z vsakim svojim nastopom v Državnem zboru ali v katerem od njegovih delovnih teles, veliki večini poslank in poslancev vseh političnih strank zastopanih v parlamentu, vedno znova nastavlja ogledalo kako bi se morali obnašati, ravnati in biti odgovorni, prav vsi izvoljeni poslanci oziroma poslanke.

Na veliko žalost in pogosto tudi že na našo zgroženost, pa je velika večina poslank in poslancev daleč od tega, ker se mnogi že kar prepogosto predstavljajo kot prave intelektualne karikature, hujskači in bebavi nakladači, ki pogosto razdirajo take, da se za glavo držijo tudi tisti najmanj izobraženi in tisti z raznimi ideologijami in politikami ne zasvojeni državljani ter se pri tem zgroženo in glasno sprašujejo, kdo za hudiča je te in takšne  spake spravil v slovenski parlament. Nisem prepričan, da bi tudi v tem primeru lahko veljal  malo prirejen star rek, ki bi glasil: "kakšno ljudstvo, takšne pač tudi poslanke in poslanci"! Tako slabega mnenja o slovenskih državljankah in državljanih pa le nimam in tu mora biti še kaj kar nekje iz ozadja in volivkam ter volivcem skrbno prikrito ter zvito sistemsko omogoči, da nam vladajo ljudje od katerih sami mnogih niti za popoldansko košnjo trave ali spravilo sena ne bi najeli. Skrajni čas bi že bil, da državljanke in državljani končno že spoznamo, da tudi ljubezen do oblasti gre skozi želodec.

Pivo lahko vari vsak tepec. Voda je pomembna, voda!

V čast prazniku upora ter zmage slovenskih herojev in domoljubov!

Iz arhivov sodobnega slovenskega ljudskega pesništva!

Popevčica zapeta pod slovenskim prvomajskim mlajem!

Sem deklica mlada vesela,
trpežno slovensko dekle.
Nikdar ne ogibam se dela,
dobim pa nikakor ga ne.

Na borzi nestrpno postavam
pa švicam, rdim, bledim in v oglasno tablo strmim.
Se spomnim obljub osamosvojiteljev obetavnih,
ne vem več, kaj naj revica še storim.

 Refren: Tralali, tralalo, le kam je delo šlo,
 tralali, tralalo, kaj šele bo?

Sem mislila se poročiti,
ustvariti topel si dom.
Dobila sem krepko po glavi in riti,
nikoli premožna in srečna ne bom.

Je fantič odjadral daleč v neznano,
menda že svoje podjetje in načičkano babo ima,
jaz revica sama, uboga
pa celim si rane srca.

Refren: Tralali, tralalo, le kam je delo šlo,
tralali, tralalo, kaj šele bo?

Ko slišim za  honorarje in plače državne,
takoj grem na stranišče sedet,
za sanje o sreči in službici svoji
je najbolj primeren sekret.

Državo že dolgo preziram,
poslancev vrh glave imam,
edino kar mi še preostane,
je vloga dame daj-dam.

Refren: Tralali, tralalo, le kam je delo šlo,
tralali, tralalo, kaj šele bo?

Če je namen dober in plemenit, to še ne pomeni, da o stvari o kateri govoriš, ni treba nič vedeti!

Izteka se dan 1. maja, mednarodnega praznika. Prvomajski kresovi so zgoreli, gorišča so se že ohladila, sindikalni, občinski in strankarski funkcionarji so sinoči na kresovanjih povedali kar so mislili, da povedati morajo. Slabo plačanimi delavci, starejši in armada mladih brezposelnih ter velika večina upokojencev z mizernimi pokojninami ter drugi obiskovalci kresovanj, so pojedli čevapčiče ali klobaso, popili vsak svoje pivo in večina njih je tudi že pozabila kaj in o čem so jim govorili ter sporočali funkcionarji, ki so si tovrstna masovna srečanja ljudi prisvojili in podredili svojim potrebam. Ljudje so se teh demagoških govoričenj in nakladanj že kar navadili in kot sami povedo, jim gre večino tega kar jim v svojih govorancah namenijo govorci, skozi eno uho notri ter skozi drugo ven. Na kresovanje pač niso prišli zaradi tega, da bi tam poslušali razne funkcionarje in njihova slaboumna blebetanja, temveč, da so naredili veselje svojim otrokom, se srečali z znanci in prijatelji in skupaj z njimi preživeli prijeten večer.

Prav v času, ko so sinoči po deželi veselo goreli prvomajski kresovi in se je ob njih dogajalo to kar se pač kje je, sem sam prebiral materiale za prihodnjo sejo Občinskega sveta občine Gornja Radgona. Mojo pozornost je med ostalimi pritegnil predlog člana Občinskega sveta, ki ga je podal na pretekli seji in ga v celoti v nadaljevanju povzemam:

Član občinskega sveta, gospod Zvonko Gredar, je na 4. redni seji Občinskega sveta Občine

Gornja Radgona, dne 26. 3. 2015 podal naslednji predlog:

»Nekaj krajanov me je opozorilo, da so v zadnjem času dobili dopis za plačilo dolgov

stanarine. Vsi vemo kakšna je dejanska finančna situacija v občini glede socialne

problematike. Verjamem, da obstajajo ljudje, ki niso uspeli plačati stanarine (tudi pred več

leti). Predlagal bi, da se najprej ugotovi rok za zastaranje in možnosti odpisa. Ko moraš tehtati

med plačilom za stanarino in med plačilom za kruh in mleko za otroka, (občina bi naj delala

za ljudi), se bo verjetno vsak odločil za slednje. Smatram, da se v primeru potrebe, skliče ena

zaprta seja tudi na to tematiko ali se kako drugače ta problematika obravnava (glede na

varstvo osebnih podatkov). Menim, da nekdo s 300 evri mesečno in družina s 1.000 evrov

prihodkov mesečno, težko preživi in vse plača.

V tej zvezi se postavlja še eno vprašanje, in sicer, kako bomo reševali tiste družine, ki živijo

pod pragom revščine in živijo ob kanalizaciji? Vsak bo verjetno na neki način moral plačati

prispevek za priklop na kanalizacijo. Zato še enkrat prosim, glede na socialno sliko občine, da

se vsi predlogi še enkrat proučijo in se na naslednji seji, ali kasneje, stvari (dolgovi) odpišejo.

Lahko se zgodi vsakomur, da pride v finančno stisko in ni zmožen določeno obdobje plačevati

stanarine, več let pa jo že plačuje. Prosim, da se pripravi nek kompromisni predlog, ne pa, da

se kje zgodi, da koga na tak način izselimo. Takrat pa bom streljal s polnimi topovi.«

Občinski svetnik Zvonko Gredar je odprl zelo občutljivo temo, ki se jo v občini Gornja Radgona že kar nekaj let pometa pod preprogo in Občinska uprava, župan, ter Stanovanjsko komunalno podjetje ( SKP ) Gornja Radgona pred javnostjo skrivajo podatke o razmerah na tem zelo občutljivem področju. Iz vsebine predloga občinskega svetnika Gredarja je razvidno, da tudi sam razmer na tem področju ne pozna in to njegovo praznino je izkoristila tudi Občinska uprava v svojem odgovoru ter temu primerno tudi zasnovala svoj odgovor. Pohvalno seveda je, da se je Zvonko Gredar kot član Občinskega sveta ter predsednik lokalnega odbora stranke DeSUS, lotil problematike nezmožnosti plačevanja stroškov bivanja mnogih v revščino pahnjenih občank in občanov. Malo preseneča njegova zahteva, da bi se ta problematika obravnavala na za javnost zaprti seji Občinskega sveta.

Občina kot lastnik stanovanj ter stanodajalec seveda lahko vsem najemnikom, ki stroškov stanarine ne zmorejo plačati, to tudi odpiše oziroma jih oprosti plačevanja. In to je tudi vse kar lahko občina in njen Občinski svet storita. S tem pa nista prav nobenemu svojemu plačilno nezmožnemu najemniku stanovanja, ki mesečnih stroškov bivanja ne zmore plačevati, veliko pomagala oziroma res zelo malo. Ker na mesečnih položnicah, ki jih takšni najemniki občinskih stanovanja ne zmorejo poravnavati, so ob stanarini, ki gre v korist občine Gornja Radona, tudi še drugi stroški bivanja, o katerih pa ne Občina in ne njen Občinski svet ne moreta odločati in jih ne oproščati ali odpisovati in so v skupnem znesku praviloma veliko večji od najemnine same.. Zakon je tu jasen in nedvoumno pravi, da če določenih stroškov ne plača najemnik stanovanja, jih je dolžan plačati lastnik stanovanja, ki mu je stanovanje oddal v najem. Za katere stroške gre pa si lahko ogledate v nadaljevanju:

1. plačilo rezervnega sklada v katerega po zakonu morajo plačevati vsi lastniki stanovanj in se zbira ter vodi pri upravniku
2. prispevek za delo upravnika

3. stroški ogrevanja – v objektih v katerih ni individualnega ogrevanja, temveč je skupno ogrevanje iz kotlovnice ( investicijski in tekoči stroški vzdrževanja, stroški kurjača, porabljene električne energije, porabljene vode, nabava energenta in drugi )

4. stroški porabljene električne energije, v skupnih prostorih večstanovanjskega objekta
5. stroški porabljene vode ( voda se individualno plačuje po posebni položnici Komunalnemu podjetju Gornja Radgona )
6. manjši stroški investicij ter drugih izdatkov za katere se dogovorijo lastniki stanovanj in ne presegajo v rezervnem skladu zbranih sredstev
7. stroški investicijskih vzdrževanj objekta, ki presegajo v rezervnem skladu zbrana sredstva ( fasada, kurilnica, streha,...... )
8. stroški tekočih vzdrževanj objekta in skupnih prostorov, ko v rezervnem skladu ni dovolj zbranih sredstev
9. in še drugi obratovalni tekoči stroški, obveznosti, ki jih določa zakon ( storitve gasilcev, dimnikarjev, deratizacije, obresti, zavarovanja, čiščenje kanalizacije in podobno), ki nastanejo z uporabo ter vzdrževanjem večstanovanjskega objekta

Tudi upravnik ( SKP ) se seveda v svojo škodo sme odreči in odpisati zapadla plačila pod zaporedno številko 2 – prispevek za delo upravnika in to v letni finančni bilanci določene skupnosti stanovalcev posebej prikazati. Tudi dobavitelj električne energije se sme v svojo škodo odreči plačila dela stroškov porabljene energije v skupnih prostorih, ki pade na najemnika občinskega stanovanja. Prav tako se sme občinsko komunalno podjetje odreči sorazmernega zneska porabe vode in Občinski svet mu to celo lahko priporoči. Ker se tega privilegija odpusta dolga v svojo škodo doslej ni poslužilo nobeno podjetje, ki dobavlja elektriko ali vodo in ker izstavljeni računi pač plačani morajo biti, to sproti poravnavajo ostali etažni lastniki.

Nekaj povsem drugega pa so tudi vsi ostali navedeni stroški, ki, če niso dalj časa poravnani, prav tako bremenijo vse ostale etažne lastnike stanovanj v večstanovanjskem objektu. In prav tukaj je osnovni problem neprestanih sporov med etažnimi lastniki organiziranimi v skupnosti stanovalcev, upravnikom in občino kot lastnico stanovanj katerih najemniki svojih obveznosti ne morejo in nekateri tudi ne želijo poravnavati. Občina in upravnik namreč pred skupnostjo stanovalcev že več let skrivata višine zneskov neporavnanih obveznosti in kljub neprestanim zahtevam skupnosti stanovalcev ( etažnih lastnikov ) upravniku, da naj se računi za neporavnane obveznosti v skladu z zakonom prikažejo in potem izstavijo lastniku stanovanja ( občini ) se to iz neznanega razloga ne dogaja. 

Tako je že pred časom Nadzorni odbor občine Gornja Radgona v svojem poročilu Občinski svet in takratnega župana opozarjal na ta problem in takrat tudi ugotovil znesek, ki ga je bila občina dolžna nakazati upravniku SKP v korist posameznih skupnosti stanovalcev ( etažnih lastnikov ). Etažni lastniki nikoli niso dobili informacije ali je občina sploh kdaj kaj od tega dolga poravnala, ker v finančnih letnih izkazih občine in skupnosti stanovalcev tega podatka ni bilo mogoče zaslediti. Iz  navedenega lahko torej sklepamo, da so dobršen del teh neplačanih in dalj časa zapadlih plačil na koncu morali pokriti oškodovani etažni lastniki. Tej praksi pa bo potrebno narediti konec in tako kot velja zakon za etažne lastnike kot zasebne stanodajalce, velja zakon tudi za občino kot lastnico posameznih stanovanj in velja zakon tudi za upravnika, ki je dolžan ravnati v skladu z interesi ter koristmi skupnosti stanovalcev ( etažnih lastnikov ). Etažni lastniki vedno bolj postajajo nestrpni in če problema ne bo mogoče rešiti doma v občini in doseči razumnega dogovora, bo pač potrebno za posredovanje zaprositi pristojne državne organe. Ker očitno prihaja čas, ko bodo tudi etažni lastniki morali začeti "streljati s polnimi topovi"! Lahko pa Občinski svet občine Gornja Radgona, na svoji za javnost zapri seji, sprejme odločitev in sklep, da bo začel spoštovati zakon in bo sproti skupnostim stanovalcev ( etažnim lastnikom ) poravnaval vse zapadle zneske, ki jih kot stroške bivanja niso v stanju plačati najemniki občinskih stanovanj. Ker tudi etažni lastniki večstanovanjskih stavb, ki skrbijo za svoje in skupne stanovanjske objekte v občini Gornja Radona, so občani občine Gornja Radgona.

Ob našem prazniku!

Dan OF in dan upora proti včerajšnjim, današnjim ter jutrišnjim okupatorjem, izkoriščevalcem in zatiralcem!




 Karel Destovnik- Kajuh

Samo milijon nas je,

milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
in vendar ga nikoli ne uniči!

Nikoli in nikdar!

Zato, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker mi nismo le številke,
smo ljudje!

Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi
in lajajo, da nas je malo,
da bi v uporu vse pobralo ...

O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.

Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo,
zdahnili bi, da ne trpimo
z uporno, dvignjeno glavo!

Franc Podlesek je svojo privatizacijsko zgodbo očitno pripeljal do konca!

Franc Podlesek

Stečaj in izguba vinogradov ne grozi le nekoč zelo uspešni in perspektivni vinogradniški družbi Kapela, temveč grozi stečaj tudi, prav tako, nekoč zelo uspešnemu podjetju Tovarna močnih krmil ( TMK ) Črnci. Lastnik obeh zavoženih podjetij je Franc Podlesek.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je pretekli teden zaradi nasprotovanja upnikov zavrnilo predlog poenostavljene prisilne poravnave za vinogradništvo Kapela in tako sedaj lastniku Francu Podlesku ne preostane več veliko možnosti za rešitev podjetja. Če mu vinogradniškega podjetja Kapela ne bo uspelo zelo hitro prodati, bo to pristalo v stečaju. In pred stečajem naj bi bilo tudi drugo njegovo podjetje TMK Črnci, ker naj bi Kapelo reševal z denarjem TMK in se tako finančno popolnoma zaštrikal in očitno potopil obe nekoč zelo uspešni in perspektivni podjetji.

Domačini z malo boljšim zgodovinskim spominom se še spomnijo zelo zanimivih zgodb okrog  lastninjenja obeh podjetij in kako sta na koncu pristali v rokah Franca Podleska. Tako smo prav te dni ponovno priča še eni od, žal premnogih, slovenskih tranzicijskih zgodb v kateri bi kaj lahko dokončno ugasnili dve dobri podjetji. Kratko bodo verjetno tudi tokrat, tako kot v večini podobnih primerov do sedaj v naši žalostni slovenski tranzicijski pustolovščini, ponovno potegnili zaposleni delavci v obeh podjetjih, upniki in seveda mnogi drugi, ki so kakor koli sodelovali ali bili posredno vključeni v poslovanje obeh gospodarskih družb. Podjetje vinogradništvo Kapela naj bi si do konca lanskega leta ( 2014 ) nabralo že za najmanj 4,40 milijona evrov neporavnanih obveznosti. Okrog 25 zaposlenim niso redno izplačevali plač že od lanske spomladi, socialne prispevke zaposlenim pa naj bi podjetje prenehalo plačevati že nekaj prej. Kot poročajo pomurski mediji naj bi tako sedaj vinogradniško podjetje Kapela ostalo že povsem brez zaposlenih, brez denarja in brez zalog in če ga lastniku Francu Podlesku ne uspe hitro prodati, mu neizogibno sledi stečaj.

Potrpljenje v neprestanem ubadanju s težavami podjetja vinogradništvo Kapela in z njegovim nesposobnim lastnikom, pa je očitno izgubil tudi že Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ( sklad ), pri katerem ima podjetje v najemu okrog 100 hektarjev vinogradov in je obema že lansko jesen poslalo opomin pred odpovedjo pogodbe o najemu. Ker podjetje Kapela praktično nima več zaposlenih in ker nima denarja, da bi plačalo drugo najeto delovno silo, bi tako naj sedaj brez nujne in potrebne oskrbe ostala kar polovica najetih vinogradov. S tem pa je ekološko in fitosanitarno ogroženo celotno kapelsko vinogradniško področje, ker polovica trt ni niti obrezanih in ne škropljenih ter tako postaja pravo gojišče nevarnih trtnih bolezni, ki se bodo seveda neusmiljeno širile na vse ostale skrbno urejene in vzdrževanje zasebne vinograde v soseščini. Kaj na to pravi ali kako bo celo ukrepala ter ustrezno zaščitila interese zasebnih kapelskih vinogradnikov fitosanitarna inšpekcija pa ni znano. Dolgo verjetno molčati in čakati ne bo mogla, ker bi v primeru izbruhov hudih bolezni in s tem izrednega povečanja stroškov reševanja vinskih trt  in posledično tudi izpada pridelka, se zasebni vinogradniki lahko odločili za tožbo tako podjetja Kapela v stečaju in njegovega lastnika Franca Podleska kot tudi fitosanitarne inšpekcije oziroma države. Za celotno neodgovorno šlamastiko ter njene posledice bi vendarle nekdo moral prevzeti odgovornost.

Sklad naj bi tako vinogradništvu Kapela že posla odpoved najemne pogodbe zaradi neobdelanosti vinogradov in zahtevek, da jim do konca aprila podjetje poplača neplačane najemnine, ker v nasprotnem naj bi odpoved stopila v veljavo naslednji dan po zapadlosti plačil.

Isto sodišče pa je istega dne zavrnilo tudi predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave za TMK Črnci, tako da se kaj lahko dogodi, da bo tudi to podjetje na koncu pristalo v stečaju. Moraš pa res biti pravi mojster, da zapraviš in uničiš dve tako dobri in perspektivni podjetji in Francu Podlesku je to, kot vse kaže, tudi uspelo. Na koncu, ko se bo ta žalostna privatizacijska zgodba nekoč zaključila, bo javnost in seveda vsi prizadeti ter oškodovani, vedeli ter verjeli le, da je grdo zamočil nesposobni lastnik Franc Podlesek. Vsi drugi republiški in lokalni politični ter drugi interesni botri iz časov začetka obeh privatizacij, ki so najbolj zaslužni, da sta obe podjetji nekoč pristali v lastništvu Franca Podleska, pa so tako že zdavnaj pozabljeni in po dobri stari slovenski privatizacijski navadi seveda nič krivi. Računi za vse podjetniške zablode in podjetniško nesposobnost lastnika obeh podjetij Franca Podleska pa bodo tudi tokrat izstavljeni v največjem delu lokalnemu prebivalstvu na Kapeli in okolici ter prebivalcem apaške doline in v dobršnem delu tudi še vsem ostalim državljankam in državljanom Republike Slovenije. Tako kot vedno doslej v preštevilnih  slovenskih tranzicijskih zgodbah tudi na tem področju že četrt stoletja nič novega.

Poredni radio KRIČAČ se bo ponovno oglašal!

RADIO   KRIČAČ  PONOVNO MED NAMI  
  
na FM   88.8  MHz       

od 26.aprila do 9.maja 2015

Ponovno bo oddajal RADIO KRIČAČ. Tokrat z vsemi dovoljenji in soglasji pristojnih oblasti, za razliko od tistih davnih dni med okupacijo Ljubljane v času 2. Svetovne vojne.

Kadarkoli v teh dveh tednih ga boste našli na UKW radijski frekvenci FM 88.8 MHz. Svoboda šteje 70 let, zato ; kljub mnogim razlogom za nemir, socialno vrenje in premisleke o uporu proti socialnim in človekovim pravicam. Za vsako uro slehernega dne smo v teh 14 dneh pripravili program borbenih, uporniških in partizanskih pesmi  ter spominov na čas, ko je bila ustanovljena OF – OSVOBODILNA FRONTA, na mesece in leta v okupirani Ljubljani in v partizanskih enotah – ter na sonce obsijano zmagovito jutro na tisto davno sredo 9.maja 1945.

Naši sogovorniki bodo številni pričevalci tistega časa, med njimi tudi slavnostna nova častna meščana Ljubljane : zdravnica dr Zora Konjajev in ekonomist dr Marko Vrhunec – partizanski častnik, ki je bil s svojo enoto tistega zmagovitega dne že zarana na belem vrancu na čelu partizanske kolone na ulicah Ljubljane in pred magistratom.

S pogledi na prelomne čase v novejši zgodovini pa bodo govorili tudi  dr Božo Repe, dr Miklavž Komel in drugi.

Živela OF!                 Živel 1.maj!              Živel 9.maj!          Živela svoboda!    Živela Slovenija!

V čem se to razlikujejo mrtvi novinarji v Parizu od mrtvih novinarjev v Beogradu?

Novinarke in novinarji Slovenije odkrijte se danes, vsaj za trenutek se v svojem delu zaustavite, se zazrite sami vase, osramočeno upognite glave ter posvetite trenutek vašega časa nesrečni obletnici  razrušenja zgradbe srbske RTS v Beogradu in se tako vsaj v mislih poklonite spominu na vaše pobite novinarske kolegice in kolege.

Na današnji dan 23. aprila 1999 je NATO v nočnem letalskem napadu  z letalskimi bombami sesul zgradbo srbske RTS v Beogradu in ubil 18 tam zaposlenih novinarjev ter njihovih tehničnih sodelavcev.

Ne spomnim se da bi kdaj katero od obeh društev slovenskih novinarjev javno in odločno obsodilo to zločinsko dejanje vojaške organizacije NATO katere članica je tudi Slovenija. Moralno in objektivno smo tako tudi Slovenci posredno soodgovorni za ta necivilizacijski zločin ter smrti nedolžnih ljudi in naša dolžnost je, da se jih vsaj spomnimo in počastimo spomin na nesrečne žrtve. V čem bistvenem pa se tako zelo razlikujejo pred časom ubiti novinarji v Parizu  od novinarskih žrtev Natovih bom v Beogradu? Oboji si zaslužijo, da obsodimo njihove ubijalce in se odločno upremo vsakemu zločinskemu terorizmu ne glede na to kdo in v čigavem imenu ter za kakšne cilje ga izvaja. Največja odgovornost pa leži prav na vas, cenjene slovenske novinarke in novinarji in potrudite se, da boste v ponos in v čast slovenskemu novinarstvu in da vam bomo vaši bralci ter gledalci lahko verjeli in vam zaupali. Lahko, da boste v teh zelo nemirnih časih, ki so pred nami, morebiti tudi vi sami kdaj potrebovali našo pomoč in podporo ter sočutje.

Večina državljanov držav EU ne verjame svojim državnim medijem in oblastem glede vzrokov nastanka ukrajinske krize

Vir: advance - napredno novinarstvo

Britanska agencija ICM Research je na osnovi naročila ruske agencije Sputnik izvedla anketo med državljani nekaterih držav EU ( Velika Britanija, Francija, Nemčija in Grčija ) in jih povprašala koliko verjamejo svojim uradnim državnim medijem glede povzročitve ukrajinske krize ter njihovim poročanjem o dogajanjih v Ukrajini. Rezultati tega anketiranja naj bi se med posameznimi državami sicer razlikovali, v povprečju pa večina vprašanih v vseh državah kjer so državljane anketirali,  ne verjame svojim uradnim medijem o vzrokih in razlogih nastanka krize v Ukrajini in tudi ne poročanjem o dogajanjih v Ukrajini.

Agencija navaja, da so rezultati anketiranja pravzaprav pričakovani in da v Veliki Britaniji velika večina svojim državnim medijem ter s tem tudi svojim oblastem verjame in jih le 33% ne verjame. V Franciji naj bi bili anketirani v svojih odgovorih skoraj izenačeni in je 47% takih, ki svojim medijem in oblastem ne verjamejo.V Nemčiji pa je 57% vprašanih izjavilo, da svojim uradnim medijem in oblastem ne verjamejo. Svojim uradnim medijem in danes že zamenjanim oblastem, pa ne verjame kar 76% vprašanih grških državljank in državljanov.

Prav zanimivo bi bilo pogledati kaj bi takšno anketiranje pokazalo v Sloveniji.  Če sodimo po odzivih uporabnikov Facebooka, Twitterja in bolj obiskanih ter branih blogov, bi lahko zaključili, da bi verjetno rezultat ankete bil precej podoben tistemu v Nemčiji. Slovenci so tudi na področju kar zadeva poklanjanje vere medijem in slovenskim oblastem glede poročanj o dogajanjih v mednarodnem prostoru postali precej nezaupljivi in že dolgo več ne kupijo vsega kar se jim v medijih in uradnih objavah oblasti ponuja. Ogromno Slovencev namreč obvlada vsaj še en ali celo dva tuja jezika in s pomočjo interneta prebirajo tudi poročanja tujih medijev ter so seznanjeni z izjavami tujih političnih komentatorjev, vidnejših kulturnikov, politikov in državnih predstavnikov.

Vprašanje Ukrajine in  zanimanje za dogajanja v tej nesrečni državi je pri Slovencih vzbudilo precejšnje zanimanje. Ni mi znano, da bi v Sloveniji kakšna od agencij izvedla anketo med Slovenkami in Slovenci ter jih povprašala o tem kaj si mislijo o vzrokih nastanka ukrajinske krize in poznejših dogajanjih v Ukrajini. Odgovori na ta vprašanja, ki bi jih smeli svobodno izraziti  državljanke in državljani Slovenije, bi lahko bili zelo zanimivi in bi verjetno pred evropskimi in Nato parterji v hudo zadrego spravili zunanjega ministra, predsednika vlade in tudi predsednika države ter še koga, ki bebavo sledi zaukazanim politikam ZDA, EU in Nata do ukrajinske krize.

Slovenska politika in oblast seveda svojih državljank in državljanov o teh vprašanjih nič ne vprašata in tako močno oddaljeni od možnosti vsaj posredno vlivati na zunanjo politiko države že dolgo časa ljudje v Sloveniji niso bili. Slovenski politiki očitno dajejo obvezna navodila, napotila in verjetno celo ukaze v Bruslju, Berlinu, Natu in jo imajo ves čas na vajetih še kakšni ambasadorji najvplivnejših in vojaško najmočnejših zahodnih držav. Ljudstvo v državi Sloveniji pač ne obstaja zato, da bi se ga o teh vprašanjih karkoli spraševalo, ker se ga nič ne povpraša tudi o drugih in veliko manj pomembnih ter usodnih vprašanjih. Če pa se bo kaj zalomilo, pa bo prav ljudstvo tisto, ki bo preštevalo svoje mrtve, pohabljene in za več desetletij v veliko nesrečo pahnjene pripadnike. In preživelo ljudstvo bo tisto, ki bo moralo po kakšni svetovni apokalipsi ponovno v hudem odrekanju, mukah, znoju in krvi ponovno zgraditi vse tisto kar bo porušeno ali drugače uničeno in se ob vsem tem še pridno razmnoževati, da bodo oblastniki potem imeli komu vladati. Verjetno smo si takšno usodo zaslužili.

Za otroke gre!

Za otroke naj bi torej šlo v prizadevanjih, ki jih pod okriljem in močni podpori slovenske katoliške cerkve izvaja tako imenovana civilna družba proti sprejetim spremembam zakona o zakonski zvezi. Ne bom tokrat ponavljal in opisoval kaj ta novela navedenega zakona na tem področju novega prinaša, ker to poznajo vsi. Omenim naj le dve najbolj sporni stvari in sicer izenačitev istospolnih in raznospolnih zakonskih skupnosti ter posvojitev otrok. O posledicah teh sprememb so že dovolj ali celo veliko preveč povedali oziroma napisali mnogi, ki so o tem vedeli kaj povedati in še več tisti, ki so se le uvrstili v eno od obeh sprtih družbenih skupin in potem le še slaboumno ponavljali tisto kar so jim v glave zabili razni mnenjski voditelji katerim dogmam so se priklonili ter jim poklonili svojo vero. To seveda velja za obe ideološko, politično in sociološko sprti družbeni skupini, ker prav nobena v tem neusmiljenem ter grdih manipulacij polnem spopadu dokazovanja svojega prav ne izbira sredstev.

O tej temi sem pred časom na teh straneh tudi sam že nekaj napisal. Še danes se slabo počutim, ker sem se zaradi načina kako je bila novela zakona sprejeta in zaradi črtanja moškega in ženske iz zakona ter njuno nadomestitvijo z mehaničnim pravnim institutom "osebe", proti lastni volji znašel v taboru nasprotnikov novele zakona, ki pa po zakonu udarjajo in ga rušijo iz popolnoma drugih ter predvsem ideoloških razlogov. Da bom bolj jasen, bom tudi tokrat še enkrat ponovil, da sam noveli zakona nasprotujem zaradi hudega demokratičnega deficita v procesu njenega neverjetno in neobičajno hitrega sprejemanja in nesprejemljive bahatosti in oblastniške oholosti predlagateljev novele ter pozneje v državnem zboru čudne koalicijske večine, ki je novelo potrdila. In seveda zaradi tega, ker nasprotujem, da me zakon obravnava mehanistično pravno  kot "osebo", temveč želim tudi v zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, ostati moški kot želi moja žena ostati ženska. Nič pa nimam proti temu, da enako ali podobno zakonsko zvezo skleneta dve ženski ali dva moška. Je to res tako težko razumeti in sprejeti?  Moja (zakonska ali izven zakonska) skupnost z ženo ni in nikoli ne more biti popolnoma enaka (zakonski ali izven zakonski) skupnosti dveh žensk ali dveh moških. Ena od najinih temeljnih naravnih funkcij v (zakonski ali izven zakonski) skupnosti je tudi nadaljevanje vrste in zaradi tega želiva in tudi zahtevava, da v temeljnih pravnih aktih ostaneva moški in ženska.

Prav se mi je zdelo, da to še enkrat pojasnim, ker želim, da Ustavno sodišče ima v mislih tudi to veliko skupino ljudi, ko bo odločalo ali bo referendum dovolilo ali pa bo to nasilje nad nami potrdilo in nam pravico do referenduma prepovedalo. Pravico imamo, da se izjasnimo ali želimo v zakonu biti obravnavani kot moški in ženske in ne le kot "osebe", ki jim je narava poklonila privilegij možnosti  rojevanja otrok, oziroma "osebe", ki otrok zaradi naravnih zakonitosti rojevati ne morejo. Pika! Vsi drugi razlogi za ali proti tej noveli zakona pa so ali skrajno in vulgarno neoliberalistični ali zadrto versko katoliški in z njimi nimamo nič skupnega in se mnogi z njimi ne istovetimo.

K temu današnjemu zapisu pa me ni vzpodbudilo razmišljanje o noveli zakona o zakonski zvezi, temveč je nastal na osnovi pripovedi znanke o zapletih, ki jih je imela njena sorodnica, ko je želela krstiti svojega novorojenega otročiča. S partnerjem živita v izven zakonski skupnosti in rodil se jima je otrok. Ker pač živita v tradicionalnem podeželskem okolju, je krst novorojenčka neke vrste družbena nuja, lepa navada in prepričanje sorodnikov ter širšega okolja je, da če tudi sama mlada starša vere posebej vneto ne prakticirata, otroku krst ne more škodovati. Oglasila sta se torej pri domačem župniku in ta je krst otroka zavrnil. Ker ne želim, da bi iz opisa primera in razlogov zakaj je župnik krst otročička zavrnil in kakšne pogoje je pri tem postavljal, kdo prepoznal starše, se bom temu izognil. Saj v primeru krsta otroka menda ne gre za otrokove starše in njihove večje ali manjše grehe, temveč za otroka gre. "Za otroke gre" pa je tudi znana parola s katero katoliška cerkev vodi in usmerja aktivnosti proti noveli zakona o zakonski zvezi in zahteva sedaj razpis referenduma. S tem, ko je domači župnik zavrnil krst dojenčka, je nanj prepisal vse "grehe" njunih staršev in morebiti še koga iz njegovega ožjega sorodstva in komaj rojeni otročič je bil tako s strani katoliške cerkve kaznovan za nekaj kar ni storil in na kaj ni mogel vplivati.

Naj kar takoj zapišem, da sta nesrečna starša potrkala na vrata župnika v eni od sosednjih župnij in včeraj je tamkajšnji župnik opravil obred krsta. Torej se da brez izsiljevanja in raznih nesmiselnih pogojevanj, če se seveda želi. Saj gre vendar za otroka, kajne gospod župnik?  Primer me je zanimal in ker na tem področju nisem posebej doma in o teh stvareh podučen, sem si malo pogledal po raznih spletnih straneh in forumih. Ugotovil sem, da ta primer o katerem mi je pripovedovala znanka sploh ni osamljen. Namerno sem se tokrat izognil razpravi o upravičenosti in smiselnosti krščevanja otrok, ki sami o sebi in svoji bodočnosti še ne morejo sami  odločati, ker tudi o tem v slovenski družbi že veliko časa tečejo burne razprave. Sam prilivati ognja na to temo danes nisem imel namena. Izhajal sem le iz tega, da sta starša pač želela otroka krstiti, pa jima v domači župniji to ni bilo omogočeno, ker...... . V sosednji župniji pa sta vse opravila brez kakih posebnih težav, brez pogojevanj in izsiljevanj in sta tako pač zadovoljila zahteve okolja in morebiti tudi svojo intimno željo ter notranjo potrebo, da je otrok pač krščen. Za otroka gre - sta zagotovo razmišljala tudi nesrečna starša in njima resnično verjamem, da sta pri tem mislila resno in odgovorno, ker strah pred neusmiljenim okoljem je vsak dan bolj upravičen. Kdo pa bo dolgoročno mislil na dobrobit komaj rojenega otročička, če ne najprej njegova starša, ki se še kako zelo zavedata kje in v kakšnem okolju živita in čemu vse se morata ukloniti in podrediti.

Slovenija, njihova dežela!

Je kmet, ki je razprodal vse svoje njive, gozdove, travnike, vinograde in drugo premoženje, še vedno kmet?  Seveda ni. Če ima srečo in ne pristane med klošarji ali se v svoji nesreči  ne obesi na lipi, ki jo je pred desetletji posadil njegov ded, mu je usojeno življenje nadaljevati kot viničar ali kočar, ki si svoj košček trdega kruha služi pri kupcu njegovega nekdanjega premoženja.

Je podjetnik, ki je razprodal delovne prostore in opremo ter odpustil delavce, še vedno podjetnik? Seveda ni, ker je zgubil status delodajalca in postal ponudnik svoje delovne sile na prostem neoliberalnem trgu dela. Usoda njegovih otrok in vnukov je praviloma enaka njegovi, ker tako pač delujejo zakonitosti družbe v neoliberalnem kapitalizmu, da kapitalist nadaljujejo vrsto kapitalistov in najemni delavci vrsto novih najemnih delavcev.

Je država, ki razproda vse svoje premoženje sploh še kakšna država? Po nekaterih politoloških, pravnih, socioloških in še kakšnih definicijah bi celo še lahko bila, po nekaterih drugih skoraj več ne. Ko sam v svoji državi ne razpolagaš več s svojim premoženjem in sam ne določaš družbenih, kulturnih, pravnih, političnih, varnostnih, razvojno gospodarskih in vseh drugih ključnih pogojev razvoja svoje države in nimaš skoraj več nobenega vpliva na ostalih pomembnih družbenih področjih, potem je tvoja država res podobna le še prazni steklenici, kot se je pred dnevi slikovito izrazil moj znanec. Takšna prazno steklenična država seveda ne služi več zadovoljevanju kolektivnih interesov velike večine v njej živečega prebivalstva, temveč z njo v glavnem upravljajo in jo za svoje interese ter interese zunanjih neoliberalno kapitalističnih, ideoloških, finančnih ter vojaških "prijateljev", izrabljajo domače politične, kapitalske, finančne in druge neoliberalno ter hlapčevsko usmerjene  elite, ki so se v državi namnožile po osamosvojitvi in so v celoti podrejene zunanjim centrom moči ter jim popolnoma in v vsem poslušne. Državljankam in državljanom pa v zameno za razvojno in predvsem družbeno odgovorno državljanstvo, ponujajo vse pogosteje nekake nove oblike domoljubnih družbenih seans, ki vse prepogosto po svoji vsebini, ikonografiji ter ideološki sporočilnosti spominjajo na neke nove z nacionalističnimi čustvi nabite verske sekte. "Na silo" se trudijo "pobiti" oziroma iz kolektivnega ljudskega spomina odstraniti vse stare vrednote in stare zgodovinske družbene malike nadomesti z novimi in za te nove malike, ki bi jih danes bilo potrebno častiti,  ponujajo kar sami sebe. 

Nikoli se mi ni zdelo preveč sporno, ko je kaj prodajal tisti, ki je to kar prodaja, tudi sam ustvaril, podedoval od svojih prednikov, s svojim denarjem kupil ali si premoženje pridobil na kak drug moralno in etično nesporen način. Ko pa premoženje državljank in državljanov razprodajajo in z njim mešetarijo tisti, ki nimajo niti najmanjših  zaslug za njegovo ustvaritev in so si ob vsem še pravico razpolagati ter mešetariti s tem premoženjem, prilastili s pravnimi, finančnimi, političnimi in drugimi prevarami, zvijačami ter državnim in ekonomskim nasiljem, pa dobi celotna zgodba tako imenovane "privatizacije" v Sloveniji že povsem druge in dolgoročno tudi nevarne družbene in nacionalne dimenzije. Tuje kupce slovenskega nacionalnega premoženja, ki na razprodajah po sramotno nizkih cenah kupujejo, v preteklosti s trdim delom in velikimi odrekanji celih generacij v Sloveniji živečih ljudi, ustvarjeno premoženje, imenujejo kar "vlagatelji", čeprav so v veliki večini ti le čisto navadni neoliberalni kapitalistični mešetarji in so pravi vlagatelji med njimi zelo redki.

Primer prodaje Radenske je eden od mnogih tipičnih in zelo nazornih primerov kako potekajo te razprodaje strateškega slovenskega nacionalnega premoženja, ko "kupec" Radenske v trenutku plačila že tako nizke kupnine, dobi takoj vrnjeno v gotovini kar 30 % kupnine, preostanek kupnine pa bo poplačan iz bodočih prihodkov Radenske, ker je kupec za najem posojila pri banki zastavil njene delnice. Na takšen način bi Radensko lahko kupil vsak državljan Slovenije. Tudi vsi prejemniki socialnih transferjev. Velika večina na tak način prodanega nacionalnega premoženja bi torej z lahkoto lahko ostala v zasebnih slovenskih rokah. Da se kaj takšnega ne bi slučajno dogodilo, so v državi najprej zavestno in namerno "ubili" institut nacionalnega interesa in potem še velik del državljank in državljanov uspeli prepričati, da so Slovenci praviloma slabi gospodarji in popolnoma zanič in nesposobni podjetniki ter menedžerji. Le tujci vedo prav gospodariti in razvijati podjetja nam vsak dan v glave zabijajo slovenski mediji, ekonomski teoretiki, predstavniki političnih strank in drugi slovenski politiki ter oblastniki v svojih javnih nastopih.

Le kaj se je s Slovenci tako hudega moralo zgoditi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po osamosvojitvi, da so kar naenkrat iz dobrih in uspešnih delavcev, podjetnikov, bankirjev in strokovnjakov na drugih gospodarski in družbenih področjih, postali popolnoma nesposobni in jih je potrebno sedaj zamenjati s tujci? Po drugi svetovni vojni so ljudje v Sloveniji uspeli v slabih petdesetih letih iz porušene domovine ustvariti državo, ki se je v mnogo čem lahko prav mirno in ponosno primerjala z veliko zahodnimi državami in imela zelo veliko svetovno znanih in priznanih blagovnih znamk. Mislim, da smo bili Slovenci celo glede na število prebivalcev po številu svetovno znanih blagovnih znamkah kar v samem svetovnem vrhu. Po osamosvojitvi pa je v nekaj letih skoraj vse propadlo in Slovence se je razglasilo za nesposobne gospodarstvenike, podjetnike, menedžerje, delavce in pravzaprav so nam posredno povedali, da smo tudi kot državljani popolnoma nesposobni in da imamo veliko srečo, da so odgovornost za našo usodo prevzeli "osamosvojitelji" z njihovimi zahodnimi prijatelji. Vedno bolj se mi dozdeva, da ima moj znanec kar prav, ko pravi, da smo Slovenci v preteklosti skoraj hitreje ustvarili iz povojnih ruševin uspešno, napredno in v svetu cenjeno republiko Slovenijo, kot so jo današnji naši novi gospodarji države Slovenije v stanju popolnoma uničiti in ljudi pahniti v kapitalistično tlačanstvo ter socialno in ekonomsko suženjstvo.Tako se pač dogodi družbi in državi, ki dovoli, da nesposobni in moralno pokvarjeni zamenjajo sposobne in družbeno odgovorne!

Zgodovinski spomin: 6. april 1941 - 6.april 2015

Najbolj pokvarljiva roba na tem svetu je očitno človeški spomin. Odkod torej raznim profesionalnim in priložnostnim govorcem tiste slaboumne floskule, ki jih venomer znova bebavo ponavljajo v svojih javnih govorih, da je zgodovina učiteljica iz katere se moramo venomer učiti in njenih napak ne ponavljati ali tista, da se kaj tako grozljivega nikoli več ne bi ponovilo?

To nam neprestano govorijo prav tisti, ki sami kot politiki ali druge vplivne javne osebe, neprestano ponavljajo napake naših nesrečnih pomembnih prednikov, ki so skozi zgodovino ljudstvo pogosto spravljali v velike težave in hude ter krvave preizkušnje.

Pozivi k oproščanju so dobrodošli in človeško humano ter tudi krčansko je oprostiti. Pozabiti pa grozot in njihovih posledic, ki so v preteklosti doletele naše očete, dede in starejše naše prednike, pa se ne more in ne sme. Ker na žalost še kako zelo drži vsaj eden od pogosto ponavljajočih se rekov, ki pravi, da se zgodovina zelo rada ponavlja v svoji najmanj prijazni podobi.

Sedaj so nam začeli govoriti in nas prepričevati, da Slovenci nismo ne kulturno in ne politično ljudstvo in ne narod, temveč smo le skupek nekih mnogih ostankov naključnih ljudstev, ki so se na to  ozemlje v starih časih slučajno zatekla in po nekem čudežu preživela ter se do današnjih dni ohranila. Nič novega, ker nekaj takšnega še danes lahko preberemo v starih zgodovinskih učbenikih in drugih zgodovinskih delih, katerih avtorji so bili predvsem z nemškega in italijanskega kulturnega in govornega področja. Slovenci torej sploh ne obstajamo in so si naši stari predniki pred stoletji po naključju in iz same velike zlobe do sosednjih velikih in civiliziranih ter kulturno naprednejših narodov to enostavno izmislili, da bi jih jezili in izzivali in tako ohranili svoja barbarska narodna, verska ter kulturna  izročila. Od tega, da Slovenci v resnici sploh nismo Slovenci, pa do tega, da smo v resnici le poslovenjeni Nemci. Italijani. Madžari ali celo "brdski Hrvati, je potem le še droben korak. Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja.

Vendar je danes nov čas in si zagovorniki v zagovarjanju svojih raznarodovalnih trditev pomagajo celo z genetiko in nam sedaj dokazujejo, da je naš DNK vse drugo le slovanski ne. In nam skušajo v naše trde betice vsiliti vedenje, da smo tudi mi, ki bi danes radi bili Slovenci, enako kot so še pred časom, ko so želeli dokazati, da si niso prav nič v sorodu s Srbi, trdili hrvaški genetiki, v preteklosti sem pod Triglav in v Panonijo prišli tam iz daljnega Bližnjega vzhoda in drugih delov Arabije. Vse bo dobro in prav, da le nismo sem na današnje ozemlje prišli izza Karpatov ali širnih področij velike Rusije oziroma, bog ne daj, celo iz Sibirije in da le lahko danes z genetiko dokažemo, da nismo Slovani. Saj to, da smo v resnici Slovani menda hud greh tudi ne bi bil. Lepo in šik pa kakšno takšno slovansko opredeljevanje v tej novi združeni, kulturni in civilizirani Evropi pa menda tudi ni. Vsaj videti je tako.

Boj za skromen preostanek državne suverenosti!

Miloš Zeman, 3. predsednik Češke republike

Vir: Novinxy.cz

Češki mediji obširno poročajo o diplomatskem sporu Češke republike z ZDA glede nameravanega obiska njihovega predsednika Miloša Zemana 9. maja v Moskvi. Pri tem seveda navajajo, da so ta politično diplomatski spor zaznali tudi v tujini in pri tem navajajo odzive tujih medijev na odločitev njihovega predsednika Miloša Zemana, da se kljub prikritemu „ukazu“ ZDA, članic NATA in EU, tega dogodka, posvečenega 70. obletnici zmage nad nacifašizmom, v Moskvi udeleži in tako s svojo navzočnostjo počasti obeležitev te pomembne zgodovinske obletnice končanja druge svetovne vojne.

Namero češkega predsednika je javno na češki televiziji kritiziral ameriški veleposlanik v Češki republiki Andrew Schapiro, kar je seveda Zemana zelo razjezilo in se je odzval z izjavo, da mu noben veleposlanik ne bo govoril kam in kdaj sme kot predsednik Češke republike odpotovati ter še dodal, da ameriškega veleposlanika v svojem kabinetu ne želi več videti ter zastavil še retorično vprašanje kako bi Američani reagirali, če bi češki veleposlanik v ZDA ameriškemu predsedniku Obami delil nasvete kam sme in kam ne odpotovati.Vsekakor pogumno dejanje češkega predsednika, ki je še na žalost eden redkih predsednikov kakšne države članice vojaškega zavezništva NATO in EU, ki se še trudi ohraniti tisto malo državnega ponosa, občutka neodvisnosti in suverenosti države, ki ji predsednikuje.

Prav zanimivo bo 9. maja tega leta videti koliko od predsednikov evropskih držav članic NATA in EU bo imelo pogum udeležiti se te tega dogodka v Moskvi. Vesel in ponosen bi bil, če bi bil med njimi tudi predsednik republike Slovenije Borut Pahor. Ruski mediji ob Milošu Zemanu omenjajo še visoke državne predstavnike Grčije in Cipra, ki naj bi v Moskvo zagotovo odpotovali. Tudi za Slovenijo namreč velja enak ali vsaj zelo podoben razlog udeležbe na proslavitvi te visoke obletnice v Moskvi, kot ga navaja Miloš Zeman, ko pravi, da se gre v Moskvo poklonit spominu na številne ruske žrtve padle v boju z nacifašizmom ter velik ruski prispevek h končanju morije v drugi svetovni vojni ter osvoboditvi Češke. Kar vse pa še kako zelo velja tudi za Slovenijo in nekdanjo Jugoslavijo.

Zahodni tisk prav te dni zelo kritično in v mnogih primerih tudi prav zlobno in hujskaško, piše o tej odločitvi češkega predsednika Miloša Zemana ter pri tem očitno namerno iz zgodovinskega spomina ljudi brišejo takratne krvave dogodke ter milijonske ljudske žrtve, ne le ruskega, temveč tudi vseh drugih evropskih narodov, okupiranih, zatiranih ter na fašistični in nacistični genocid obsojenih. Slovenci smo v drugi svetovni vojni plačali zelo visok krvni davek in veliko je zgodovinskih ter tudi pietetnih razlogov, da se počastitve te obletnice v Moskvi udeležimo in s tem pokažemo sebi in svetu odločenost, da se bomo tudi v prihodnje uprli vsakemu novemu pojavu neonacizma in neofašizma. Še vedno želim verjeti, da bom v Moskvi 9. maja lahko videl tudi visoke predstavnike moje države Republike Slovenije.

Za ljubitelje teorij zarot!

Vir: Slovenske novice

Teorija zarote: kopilot Lubitz žrtveno jagnje za grozljivo napako?

Objavljeno: 03.04.2015

Avtor: E. N.

Tudi vam v celotni zgodbi okrog strmoglavljenega nesrečnega letala Germanwingsa, v katerem je umrlo 150 ljudi, nekaj smrdi? Niste edini. Objavljamo sedem nenavadnih dejstev, ki kažejo, da je bil pilot Andreas Lubitz žrtveno jagnje in so mu nesrečo podtaknili.

Ne, ni prizor iz znanstvenofantastičnega filma. Ameriška vojska resnično preizkuša HELLADS, orožje, ki ga lahko prevedemo kot »visokoenergijski tekoči laser«. Kakšno vlogo naj bi imel pri letu Germanwingsa, razkrivamo v članku. Foto: Darpa

1. dejstvo: prizorišče nesreče ne spominja na letalsko nesrečo

Primerjava z dosedanjimi letalskimi nesrečami pokaže, da se letalo nikoli ne razleti v prah. Nasprotno: večji kosi letala so po navadi razmetani po okolici. Kako naj bi se sicer veliki aluminijasti paneli letala pri trčenju z nekaj sto kilometrih na uro spremenili v prah? Vendar se je z Germanwingsovim airbusom zgodilo točno to: prizorišče nesreče je videti, kot bi letalo dobesedno eksplodiralo.

Sicer pa primerjajte sami: sledi fotografija nesreče v francoskih Alpah, spodaj pa fotografija nesreče slovenskega letala Inex Adrie leta 1981 na Korziki. Obe nesreči sta primerljivi, saj sta se obe letali zaleteli v goro. Od Germanwingsa je ostal prah, od Adrie pa celotni kosi letala.

Germanwings se je spremenil v prah ... (Foto: Reuters)

... letalo Inex Adrie na Korziki pa ne, čeprav sta nesreči tako rekoč enaki. Foto: Mors










2. dejstvo: je prepis dogajanja verodostojen? Zakaj ne objavijo izvirnega zvočnega zapisa?

Preiskovalci nesreče so relativno hitro našli prvo črno skrinjico in iz nje ugotovili, kaj naj bi se v kabini dogajalo zadnje minute leta. Vendar smo navadni smrtniki slišali le prepise pogovora, ne pa tudi originalnega posnetka. Na posnetku, vsaj tako pravijo preiskovalci, je slišati tudi mirno dihanje kopilota Andreasa Lubitza. A kot vedo povedati piloti, je v kabini letala vse prej kot spokojen mir: zaradi hrupa v pilotski kabini mikrofoni sploh ne registrirajo tako nežnih zvokov, kot je mirno dihanje. Pa tudi sicer je malo verjetno, da bi Lubitz v situaciji, ko so kabinska vrata poskušali odpreti s sekiro in so tulili vsi alarmi, potniki pa so padali v smrt, mirno in spokojno dihal.

3. dejstvo: zakaj so tako dolgo iskali drugo črno skrinjico?

Čeprav so našli prvo črno skrinjico, pa druge ni bilo nikjer. Niti po več kot teden dni dolgi preiskavi, in to kljub temu da črna skrinjica ni majhen predmet. Zakaj so prvo našli v delujočem stanju, druga pa se je razblinila v nič? Nenavadno. No, potem ko so se vsi začeli spraševati, kje je, so jo vendarle našli. Kaj je na njej, pa (še) niso povedali.

** Strinjam se, da je to iskanje druge črne skrinjice res zelo zanimivo. Prvo so našli relativno hitro in kaj naj bi se potem z njo dogajalo so javnosti tudi ekspresno hitro sporočili, čeprav je tak hiter postopek v tovrstnih primerih zelo neobičajen. Praviloma preiskovalne komisije, ki preiskujejo vzroke letalskih nesreč,z zaključki svojih ugotovitev, prej preden strokovno ne obdelajo in primerjajo podatkov z obeh črnih skrinjic, javno ne objavljajo. Največkrat poteče od dneva nesreče pa do javne objave končnih rezultatov vzrokov letalske nesreče kar nekaj mesecev ali celo let. Končnih rezultatov nesrečne sestrelitve malezijskega letala nad Ukrajino še preiskovalna komisija danes ni objavila. Povedala je le, da je bilo letalo sestreljeno z raketo ruske izdelave, kar pa še nič ne pove o tem kdo in zakaj je raketo uporabil.

**Zanimivo je tudi, da so se hitro po letalski nesreči oglasili Američani, ki so takoj povedali, da so trdno prepričani, da ni šlo za teroristično akcijo kakšnih ekstremistov. Potem pa se vse do danes  niso več javno oglašali in dogodka komentirali. Le kako so lahko bili tako hitro po nesreči tako trdno prepričani, da ni bilo posredi teroristično dejanje?

4. dejstvo: vse je v prafaktorjih, toda našli so delujoč mobilnik?

Letalo se je razblinilo v prah, vseeno pa so preiskovalci našli delujoč mobilnik z videoposnetkom, ki naj bi dokazoval, da so bili potniki zadnje minute leta v paniki in kričali, pilot pa naj bi udarjal po vratih. Nenavadno je, da je posnetek ostal ohranjen, čeprav vemo, kako občutljiva je elektronika: že navaden padec po tleh pogosto mobilnik uniči, ta pa je bil očitno iz neprebojnega ohišja, da je zdržal peklenske razmere po trku v goro. Pri čemer velja omeniti, da nihče od navadnih smrtnikov tega videoposnetka ni niti videl niti slišal. Zakaj taka skrivnostnost?

** Čudeži se sicer pogosto ne dogajajo, vendar bi kakšen mali čudež le bil možen in bi ta mobilnik kljub vsemu navedenemu lahko ostal delujoč. Seveda, če je delujoča ostala tudi vsaj kakšna ura nesrečnih potnikov. To pa vedo le tisti, ki so ostanke na prizorišču nesreče pobirali in jih zbirali.


5. dejstvo: Lubitz je kar preveč priročen za grešnega kozla – moten, Jud in še gej povrhu?

Preiskovalci in tožilci so javnost nenavadno hitro prepričali, da je vsega kriv kopilot Lubitz. Pravzaprav je za grešnega kozla še celo »preveč« primeren: mediji tekmujejo v razkrivanju njegovega zasebnega življenja in njegovih psihičnih težav (kdo pa jih v tem norem svetu nima?). Na spletu so se, prav prikladno, pojavili celo zapisi, da je Lubitz judovskega porekla, pri njem pa naj bi našli gejevske porniče. Torej Jud, gej in še neuravnovešen povrh, beremo. Kar je psihološko učinkovalo v času Hitlerjeve Kristalne noči, deluje še danes, bi vedeli povedati strokovnjaki, ki se ukvarjajo s psihologijo množic. Da ne omenjamo še nečesa, pregovorne nemške natančnosti, ko gre za uslužbence: roko na srce, koliko verjetnosti je, da bi šefi Lufthanse na pilotskem sedežu tolerirali suicidalnega pilota?

** Tudi sam sem bil presenečen nad informacijami, ki so sledile v dneh po nesreči letala in preiskavah v Nemčiji. Bolj kot slovenski, so me presenečali nemški TV mediji, ki so skoraj naravnost in nedvoumno poročali, da so odgovorni v času šolanja in pozneje v času zaposlitve kopilota Lubitza, ves čas vedeli za njegove zdravstvene težave in jih tolerirali oziroma se nanje naj nebi odzivali. Ko sem te informacije potem primerjal z izjavami slovenskega, hrvaškega in bosanskega pilota, ki so vsi leteli na povsem enakih letalih kot je bilo to, ki se je zaletelo v goro, in ki so povedali kako zahtevni so zdravniški pregledi in drugi preventivni ukrepi, da pilot uspe pridobiti ali pozneje obdržati licenco, se mi je veliko tega zdelo kar precej čudno. Nekako mi ni šlo skupaj z nemško natančnostjo in pedantnostjo. Še posebej v letalstvu in v tako veliki in ugledni ter odlično organizirani letalski družbi kot je Germanwings v okviru Lufthase. Ker, če že Nemci vse kar se jim ponudi neodgovorno spustijo v kokpit potniških letal, da prevažajo ljudi, kakšne so potem šele razmere v veliko bolj neorganiziranih ter manj zaupanja vrednih letalskih družbah po svetu?

6. dejstvo: kakšna je vloga skrivnostnega lovca mirage?

Prva poročila o nesreči so vključevala informacijo, da je francoska vojska za izginulim letalom poslala svojega vojaškega lovca mirage. Informacija je nenavadna z dveh vidikov: prvič, kot dokazuje časovnica nesreče, je med odhodom pilota na stranišče in padcem letala minilo zgolj nekaj minut, pri čemer je imel popoln nadzor nad komunikacijami kopilot Lubitz. Kdo in kako bi torej francosko vojsko že po nekaj minutah obvestil o izginulem letalu in kako bi lahko vojaški lovec tako hitro prišel na območje nesreče? Francoske Alpe pač niso konfliktno območje z vojnimi razmerami, ki bi ga pogosto preletavala vojaška letala. Kaj je torej mirage počel v tistem času na tistem kraju? In drugi vidik: poročila o mirageu so iz kasnejših medijskih zapisov popolnoma izginila. Vloge vojaškega letala na mestu nesreče ne problematizira oziroma celo zgolj omenja nihče več. Naključje?

** Upokojeni hrvaški pilot je na dan nesreče v popoldanskem času za TV N1 BiH, ki je o nesreči obširno poročala, povedal, da je dobil informacijo, da naj bi letalo, v katerem se na opozorilne znake elektronskih naprav v kokpitu letala naj nebi nihče odzval, samo avtomatično poslalo kodo poziva na pomoč in na osnovi te prejete kode je v pomoč nesrečnemu letalo bilo v zrak poslano francosko vojaško letalo. Res pa se potem v dneh, ki so sledili, ni o tej poslani kodi in francoskem vojaškem letalu več prav nič poročalo.

7. dejstvo: kam so izginili vsi očividci nesreče?

Prva poročila o nesreči so vključevala tudi informacijo, da so lokalni prebivalci slišali eksplozijo in videli dim z letala, PREDEN je to strmoglavilo na pobočje gore. Kje so zdaj ti lokalni prebivalci?

Kaj naj bi se zares zgodilo?

Na območju francoskih Alp je kup jedrskih reaktorjev. Trk z letalom bi vsakega od njih lahko spremenil v novi Černobil.



Teorij zarot je na spletu precej. Najzanimivejša je tale: le eno (!) minuto leta stran stoji kar sedem (7!) francoskih jedrskih elektrarn. Če torej seštejemo ena plus ena: se je kdo ustrašil scenarija, po katerem bi letalo Germanwingsa zajeli teroristi in ga hoteli strmoglaviti v enega od bližnjih jedrskih reaktorjev ter zato ukazal preventivno sestrelitev letala? Ali pa je šlo zgolj za nesrečo pri vojaškem testiranju?

 
Delovanje eksperimentalnega vojaškega HELLADS naj bi potrdili Rusi

Na spletu se pojavljajo pričevanja ruskih oficirjev, da je njihova severnomorska flota zaznala uporabo ameriškega eksperimentalnega orožja, poimenovanega HELLADS (High Energy Liquid Laser Area Defense System). To pa je orožje, namenjeno sestreljevanju sovražnih raket, ki bi vdrle v zaščiten zračni prostor. Je kdo letalo s 150 potniki zamenjal za sredstvo novega terorističnega napada, ki bi utegnilo v francoskih Alpah povzročiti novi Černobil? Ali pa je HELLADS med testiranjem civilno letalo zamenjal za sovražno raketo? Kot kaže, tega uradno ne bomo nikoli izvedeli.

**Zgodba je res precej zapletena in v svoji medijski ter informativni strukturi luknjasta kot švicarski sir in je tako prava poslastica za ljubitelje zarot. Vsakdo bo pač poklonil vero informacijam, ki jim najbolj zaupa in vanje vsaj delno verjame. Mnogi pa bodo ostali v dvomih ali so uradni preiskovalni  organi Francije in Nemčije res javnosti povedali pravo resnico. Tudi pri mnogih tistih, ki v teorije zarot ne verjamejo tako zlahka, pa bo ostal vsaj grenak priokus, da na preveč zelo pomembnih vprašanj ni zadovoljivih odgovorov. Tudi, če je morebiti v tej zgodbi bilo kaj zelo drugače kot se javnost trudijo prepričati, bo potem prava resnica po kapljicah curljala še nekaj let in razburjala predvsem neposredno prizadete svojce in ostalo zainteresirano javnost. Slabo pa je, da je dvomov preveč in se vsak dan porajajo novi.

Stara modra misel za novo rabo!

Markus Claudius Tacitus:

Bolj je država koruptivna, bolj vztrajno sprejema vedno nove in nove zakone!

Cerarjev oblastno vohunski križev pot!

Tajne službe v tajnih službah!

Cincanje in motoviljenje stranke SD in njenega predsednika Dejana Židana okrog vprašanja ali bodo žrtvovali svojega ministra Janka Vebra, ki ga opozicijski stranki SDS in NSi okrepljeni celo s podporo koalicijske SMC ter žepnih strank ZAAB in ZL, obtožujejo, da je zlorabil vojaško tajno službo, postaja že krepko neokusno ter politično hinavsko in za državo škodljivo. Resna politična stranka tako ne ravna in prav nikoli v takšnih ali podobnih zagatah ne daje pravni formi prednosti pred konkretno vsebino. Prav toliko kot naj bi obrambni minister Janko Veber zlorabil vojaško tajno službo so poslanci strank SDS in NSi kot člani komisije DZ za nadzor tajnih služb zlorabili to komisijo in svoje pristojnosti. Ravnali so po načelu, da ni važno kaj je koristno za državo, temveč kaj bi lahko bilo dobro za politični položaj in koristi obeh opozicijskih strank in Velikega vodje Janeza.

Po tem kar doslej navadni državljani  po pisanju in poročanju medijev ter dvoumno jecljajočih izjavah politikov vemo je, da so člani komisije DZ za nadzor tajnih služb dobili informacijo, da naj bi minister Janko Veber vojaški tajni službi naročil izdelavo poročila kaj bi za varnost zaupnih komunikacij pomenila prodaja Telekoma tujemu lastniku. S tem dejanjem naj bi minister Veber z angažiranjem vojaške tajne službe posegel v sfero civilnega in pri tem kršil še zakon in zaradi tega mora odstopiti. S temi obtožbami pa se je mogoče strinjati le deloma, ker slovenska vojska razen Telekomovih komunikacijskih tehničnih možnosti, kakih drugih omembe vrednih praktično nima na voljo. Skoraj gotovo to velja tudi za SOVO, ki bi morala biti prva, da takšno oceno posledic izdela in z njimi seznani vsaj predsednika vlade Mira Cerarja in verjetno tudi še navedeni odbor DZ za nadzor nad tajnimi službami. Ali je SOVA kaj takšnega izdelala in koga o tem informirala ne vemo, ker se o tem ne govori in ne piše. Tudi, če je, je bila vojaška tajna služba za svoje potrebe takšno oceno dolžna narediti sama in z rezultati ugotovitev seznani pristojnega ministra ter preko njega slovensko vlado.  Seveda, če smo sploh še kakšna resna država in ne neka obžalovanja vredna banana republika.

Priznam, da vse zakonodaje, ki ta področja pokriva ne poznam in si tako pač ne morem ob splošnem  razumevanja očitkov in političnega zapleta, privoščiti komentiranja očitka kršenja slovenske pozitivne zakonodaje, ki naj bi jo minister Veber tako zelo kršil, da bi zaradi tega moral odstopiti in bi se ga odrekla celo njegova politična stranka ter njeni organi s predsednikom Dejanom Židanom na čelu. Po odzivih ljudi, ki so člani stranke ali pa vsaj njeni volivci, pa je mogoče sklepati, da predsednik stranke SD Dejan Židan, ki je tudi sam minister v tej vladi, s svojim neodločnim cincanjem stopa na zelo spolzek politični teren. Če želi na daljši  rok Židan sam politično obstati in zagotoviti stranki politično verodostojnost, potem minister Veber ne sme odstopiti in mu mora stranka v primeru njegove razrešitve, tudi za ceno odhoda v opozicijo, stati ob strani in ga braniti ter se Židan in Veber usesti v poslanske klopi. Za vse druge politične izhode in rešitve bo stranka plačala zelo visoko ceno.

Še vedno pa ostaja odprto zelo pomembno vprašanje, kako in od koga so nekateri člani komisije DZ za nadzor tajnih služb dobili namig, da je po naročilu ministra Vebra, vojaška tajna služba naredila nekaj kar, po mnenju nekaterih iz opozicije ter sedaj tudi predsednika vlade Mira Cerarja, ne bi smela? Tokrat namreč ni prvič v naši relativno kratki poosamosvojitveni zgodovini, da so z najbolj zaupnimi informacijami tajnih služb seznanjeni prej vsi drugi kot pa tisti, ki bi morali biti prvi. Dosedanja praksa v državi Sloveniji je namreč takšna, da je skoraj vsaka vladna garnitura, ki je po volitvah prevzela oblast, potem začela grobo šariti po tajnih službah, manipulirati z arhivi tajnih služb, zamenjevati kadre, določala nove prioritete in cilje delovanja tajnih služb in kar je najbolj pri vsem tem problematično, da so se potem podatki in informacije iz tajnih služb grobo in neodgovorno zlorabljali v medsebojnih političnih obračunih. Ni ta primer z vojaško tajno službo prvi, ko državljani dobivamo občutek, da v samih tajnih službah delujejo še neke prikrite vzporedne ali para tajne službe, ki služijo točno določenim političnim skupinam. Tako nas sedaj tudi ne more več presenečati znan dogodek, ko je pred leti prišlo do odkritega fizičnega spopada med vojaško in civilno tajno službo. Nekateri so takrat celo namigovali, da bi se v Sloveniji lahko dogodil državni udar in da naj bi se nekaj takšnega celo pripravljalo. Te današnje dogodke bi lahko z malo domišljije označili kot opletanje repa takratnih dogodkov, ker direktno ali posredno je vpletenih kar nekaj istih oseb in predvsem istih politično ideoloških okolij.

V tako prestreljene tajne službe seveda ni mogoče verjeti in jim zaupati, ker lahko postanejo nevarne celo državi sami. Če je del kadrov v takšnih tajnih službah, bolj kot interesom države in legitimnim organom ter institucijam, lojalen interesom ter koristim posameznih političnih elit, potem smo upravičeni sklepati, da bi lahko bili enako koristno lojalni tudi "prijateljem" iz drugih tajnih služb, ki lomastijo po državi Sloveniji. Pri vsej tej zgodbi pa še posebej preseneča vloga predsednika vlade Mira Cerarja, ki deluje in ravna kakor, da se ne zaveda za kako pomembno in občutljivo vprašanje v tem primeru gre ali pa celo, da mu nekje iz ozadja roke zvija nekdo povsem tretji. Da ga v tem plesu na spolzkem ledu podpirajo njegove poslanke in poslanci, seveda nikogar ne preseneča. Da pa ga nekritično podpirata žepni in politično mlečnozobi opozicijski stranki ZL in ZAAB, pa je že malo težje razumeti. Celo prefrigani politični stari maček in predsednik koalicijskega DeSUS-a Karel Erjavec, ki je nekaj dni nazaj še obsojal ministra Vebra in dajal vtis, da bo njegovo razrešitev s svojimi poslanci v DZ podprl, je v zadnjih izjavah za medije povedal, da za Vebrovo razrešitev glasov ne bodo prispevali. Razumeti ga je celo bilo, da je Veber ravnal prav, ko je naročil analizo posledic vojaške komunikacijske varnosti v primeru prodaje Telekoma tujcem.Vendar je pri Erjavcu potrebno biti previden, ker to kar je povedal danes, ni nujno, da bo tudi jutri še veljalo in bo do dneva glasovanju o razrešitvi Vebra lahko še nekajkrat spremenil mnenje.

Skrajni čas bi že bil, da predsednik slovenske vlade in predsednik največje koalicijske vladne stranke SMC dr. Miro Cerar sleče suknjič univerzitetnega profesorja ter zapriseženega moralista, etika in vrhunskega ustavnega pravnika ter obleče neprebojni jopič politika in državnika ter svoja ravnanja temu primerno prilagodi. Ker kaj hitro bo lahko deležen vprašanja kdo je v tej državi oblast in kdo vlada? Je to on kot predsednik vlade s svojimi ministri in koalicijo v DZ ali je to iz ozadja kdo drug. Lahko je bilo doseči v DZ soglasje ob podeljevanju pravic istospolnim. Nekaj povsem drugega pa bo v državi in njenih institucijah narediti red in postaviti vsakega na mesto kot so mu ga dodelili volivci na zadnjih volitvah in kot to določajo temeljni pravni dokumenti ter interesi te države. Predsednik vlade dr. Miro Cerar naj torej že začne ravnati tako kot to zahtevajo dolgoročni interesi države in dolgoročni interesi večine v državi živečih državljank in državljanov ali pa naj namesto ministra Janka Vebra odstopi kar sam.

Koliko čebeljih družin je v resnici pomrlo in zakaj to nikogar ne zanima?

Katastrofa v Sloveniji: 

Če bi naredili analizo cvetnega prahu, bi bili verjetno bliže razkritju misteriju odmrtja več sto čebeljih družin ( če ne že kar več tisoč? ) v času od septembra 2014 do marca 2015 ??

Že lansko jesen sem na teh straneh opozarjal na veliko umiranje čebeljih družin po celotni državi in napovedal pravo katastrofo spomladi, ko bodo čebelarji imeli prazne panje. Točno to se je tudi dogodilo in vseh razsežnosti te čebelarske tragedije danes niti še ne poznamo. Zanimivo pa je, da vsaj okvirno razmere vsi poznajo in vztrajno molčijo. Kakor, da bi bil od nekoga zaukazan molk. Molčijo vsi slovenski mediji, molčijo na ČZS, KIS, NVI, molčijo področne čebelarske organizacije in molčijo celo čebelarska društva. Molčijo in svojo nesrečo pa skrivajo tudi premnogi čebelarji, ki so jim zabili v glavo, da so za svojo nesrečo sami krivi, ker niso bili dovolj pazljivi pri zatiranju zajedavca varoje.

Ta ( očitno zaukazan ) zid medijskega molka pa je sinoči v svoji oddaji Svet prebil Kanal A, ki je med ostalim povedal: Svet: Izginile celotne družine: Čebelarjem po državi izginilo na stotine čebeljih družin. Kaj je razlog? In predvsem, kakšne bodo posledice? Se pa to ne dogaja prvič in postaja problem celotnega sveta.

Nekaterim prizadetim čebelarjem na Notranjskem je očitno prekipelo in o tem tragičnem jesensko - zimskem pojavu umiranja čebel so obvestili novinarje Kanala A ter tako razbili oklep molka. Mnogi prizadeti čebelarji pa tudi doslej niso mirovali in so želeli vzrokom te nove slovenske čebelarske tragedije priti do dna. Že jeseni 2014 so posamezni čebelarji, ki so koncem meseca oktobra, po uspešno opravljenem zimskem krmljenju čebel, ugotovili prisotnost ropa ter prazne panje ali v panjih naši mrtve čebele, na pomoč poklicali terenske veterinarje NVI. V nekaterih primerih so bili tako odvzeti tudi vzorci mrtvih čebel ter vzorci satja z zalego za laboratorijsko analizo. Je pa prizadetim čebelarjem že ob obisku veterinarjev bilo rečeno, da jim je čebele pomorila varoja, ker pač niso bili pri njenem zatiranju dovolj uspešni. Poznejši laboratorijski pregledi odvzetih vzorcev, ki naj bi jih opravil NVI, naj bi ugotovili v nekaj primerih prisotnost bolezni noseme in v večini drugih primerov pregledanih vzorcev pa prisotnost določenih virusov, ki spremljajo zajedavca varojo. S tem je bila zgodba za NVI očitno zaključena in čebelarjem posredno sporočeno, da so si za svojo nesrečo krivi sami.

Vendar se mnogi čebelarji s tem niso povsem zadovoljili in so sami raziskovali dalje. Združila sta se tudi dva vestna čebelarja iz Slovenskih goric, ki precej natančno vodita svoje čebelarske dnevnike in izpolnjujeta panjske liste za vsako čebeljo družino. Oba sta v le enem dobrem mesecu dni ( od 15. septembra do 20. oktobra ) izgubila vsak krepko preko polovice ( 3/4 ) svojih čebeljih družin. Ker z ugotovitvami veterinarske službe ter rezultati laboratorijskih analiz nista bila povsem zadovoljna in na premnoga vprašanja nista dobila odgovorov, sta se lotila analize svojih dokumentov, postopkov in pregleda zaporedja opravil, ki sta jih opravila v oskrbi svojih čebel v času od pomladi 2014 pa do oktobra, ko so jima čebelje družine masovno pomrle.

Kaj sta ugotovila?

1. da sta kljub slabemu letu imela vse leto povprečo dobro živalne( močne ) čebelje družine;

2. da sta zajedavca varojo zatirala povsem enako kot vsa pretekla leta;

3. da sta v tem letu naselila v panje vsak kar nekaj rojev, ki sta jih, ker sta v teh panjih imela prazna medišča, roje še dodatno očistila zajedavca varoje, ker ni obstajala prav nobena nevarnost za onesnaženostjo medu;

4. da sta oba z zimskim krmljenjem začela prve dni meseca avgusta in končala okrog 15. septembra in da so bile čebelje družina lepo živalne ( močne ) in vzele ter predelale vso vstavljeno hrano;

5. da sta po končanem krmljenju čebel za zimsko zalogo hrane ponovno in na ustaljen način zatirala varojo;

6. da sta oba skoraj sočasno v prvi polovici meseca oktobra zaznala prve rope čebel in seveda takoj ukrepala ter potem še ugotovila, da so nekateri panji že povsem prazni in v nekaterih sta našla mrtve čebelje družine;

7. pri pregledu zapiskov sta ugotovila, da so prvi padli v tem letu naseljeni roji, ki so bili dodatno podvrženi zatiranju varoje ter živalno zelo močni in to ju je povsem presenetilo;

8. čeprav oslabljene, pa so preživele ( tudi zimo ) družine, ki so bile vse leto ocenjene kot najslabše in v katerih bi bile zamenjane matice, če bi bilo lansko leto čebelam bolj prijazno in bi vzrejevalci čebeljih matic le te imeli pravočasno na razpolago. Ker vse do 15. junija matic nista uspela dobiti sta pač pustila družine pri miru in matic zaradi slabih vremenskih razmer pozneje nista želela zamenjevati - in te družine so jima potem tudi preživele jesensko kalvarijo in letošnjo zimo. Zanimivo!!!

Zaključek njunega internega preverjanja vzrokov za odmrtje čebeljih družin:

1. dotok cvetnega prahu, ki ga čebele za svoj razvoj in obstoj nujno potrebujejo, je bil vse leto izredno slab;

2. največ jesenskega cvetnega prahu so čebele v lanskem letu nabrale na koruzi. To sta opazila že takrat in koruzna njiva je šumela kakor, da bi vanjo čebele rojile. Vendar si takrat v času cvetenja koruze nista delala pretiranih skrbi, ker je bilo v njunih čebelarstvih vse videti v najlepšem redu.

3. to zaznavo sta takoj povezala s tem, da so jima prve umrle čebelje družine ( lansko leto naseljeni roji ), ki praktično drugih zalog cvetnega prahu kakor s koruze skoraj niso imele!!!!!!!!!

Analiz cvetnega prahu v odmrlih družinah pa ni opravil nihče in tako tudi njuna hipotetična ugotovitev dobljena na osnovi skrbnega pregleda njunih lastnih doktrin in postopkov oskrbe čebel v lanskem letu, ni ter nikoli ne bo dobila strokovne potrditve. Oba čebelarja sta prepričana, da bi odgovore na premnoga vprašanja, ki se danes postavljajo prizadetim čebelarjem, lahko dala prav laboratorijska analiza cvetnega prahu.

Tako kot vse prepogosto krat doslej bodo prizadeti slovenski čebelarji tudi tokrat ostali v svoji nesreči sami. Nihče jim ne bo pomagal, da bi svoja čebelarstva obnovili in svoje prazne panje ponovno napolnili s šumečimi čebelicami. Najlažje je vso krivdo zvaliti na čebelarje in jim ob tem še očitati neznanje, malomarnost, šlampavost in še kaj ter tako pozornost javnosti in državnih strokovnih ter društvenih institucij od pravih vzrokov za masovno umiranje čebel usmeriti daleč vstran - na nemočne čebelarje seveda!. In to tako leto za letom ter verjetno vse tako dolgo dokler panji slovenskih čebelarjev ne bodo povsem prazni. Vse bolj očitno tudi postaja, da slovenske čebele in slovensko čebelarstvo lahko rešijo le še mediji in osveščena slovenska javnost, ker vsi drugi, ki so prvenstveno za to zadolženi, so že zdavnaj odpovedali.

Drage državljanke in cenjeni državljani rešite slovensko čebelo, našo pridno kranjico in pomagajte slovenskim čebelarjem!