Cerarjev oblastno vohunski križev pot!

Tajne službe v tajnih službah!

Cincanje in motoviljenje stranke SD in njenega predsednika Dejana Židana okrog vprašanja ali bodo žrtvovali svojega ministra Janka Vebra, ki ga opozicijski stranki SDS in NSi okrepljeni celo s podporo koalicijske SMC ter žepnih strank ZAAB in ZL, obtožujejo, da je zlorabil vojaško tajno službo, postaja že krepko neokusno ter politično hinavsko in za državo škodljivo. Resna politična stranka tako ne ravna in prav nikoli v takšnih ali podobnih zagatah ne daje pravni formi prednosti pred konkretno vsebino. Prav toliko kot naj bi obrambni minister Janko Veber zlorabil vojaško tajno službo so poslanci strank SDS in NSi kot člani komisije DZ za nadzor tajnih služb zlorabili to komisijo in svoje pristojnosti. Ravnali so po načelu, da ni važno kaj je koristno za državo, temveč kaj bi lahko bilo dobro za politični položaj in koristi obeh opozicijskih strank in Velikega vodje Janeza.

Po tem kar doslej navadni državljani  po pisanju in poročanju medijev ter dvoumno jecljajočih izjavah politikov vemo je, da so člani komisije DZ za nadzor tajnih služb dobili informacijo, da naj bi minister Janko Veber vojaški tajni službi naročil izdelavo poročila kaj bi za varnost zaupnih komunikacij pomenila prodaja Telekoma tujemu lastniku. S tem dejanjem naj bi minister Veber z angažiranjem vojaške tajne službe posegel v sfero civilnega in pri tem kršil še zakon in zaradi tega mora odstopiti. S temi obtožbami pa se je mogoče strinjati le deloma, ker slovenska vojska razen Telekomovih komunikacijskih tehničnih možnosti, kakih drugih omembe vrednih praktično nima na voljo. Skoraj gotovo to velja tudi za SOVO, ki bi morala biti prva, da takšno oceno posledic izdela in z njimi seznani vsaj predsednika vlade Mira Cerarja in verjetno tudi še navedeni odbor DZ za nadzor nad tajnimi službami. Ali je SOVA kaj takšnega izdelala in koga o tem informirala ne vemo, ker se o tem ne govori in ne piše. Tudi, če je, je bila vojaška tajna služba za svoje potrebe takšno oceno dolžna narediti sama in z rezultati ugotovitev seznani pristojnega ministra ter preko njega slovensko vlado.  Seveda, če smo sploh še kakšna resna država in ne neka obžalovanja vredna banana republika.

Priznam, da vse zakonodaje, ki ta področja pokriva ne poznam in si tako pač ne morem ob splošnem  razumevanja očitkov in političnega zapleta, privoščiti komentiranja očitka kršenja slovenske pozitivne zakonodaje, ki naj bi jo minister Veber tako zelo kršil, da bi zaradi tega moral odstopiti in bi se ga odrekla celo njegova politična stranka ter njeni organi s predsednikom Dejanom Židanom na čelu. Po odzivih ljudi, ki so člani stranke ali pa vsaj njeni volivci, pa je mogoče sklepati, da predsednik stranke SD Dejan Židan, ki je tudi sam minister v tej vladi, s svojim neodločnim cincanjem stopa na zelo spolzek politični teren. Če želi na daljši  rok Židan sam politično obstati in zagotoviti stranki politično verodostojnost, potem minister Veber ne sme odstopiti in mu mora stranka v primeru njegove razrešitve, tudi za ceno odhoda v opozicijo, stati ob strani in ga braniti ter se Židan in Veber usesti v poslanske klopi. Za vse druge politične izhode in rešitve bo stranka plačala zelo visoko ceno.

Še vedno pa ostaja odprto zelo pomembno vprašanje, kako in od koga so nekateri člani komisije DZ za nadzor tajnih služb dobili namig, da je po naročilu ministra Vebra, vojaška tajna služba naredila nekaj kar, po mnenju nekaterih iz opozicije ter sedaj tudi predsednika vlade Mira Cerarja, ne bi smela? Tokrat namreč ni prvič v naši relativno kratki poosamosvojitveni zgodovini, da so z najbolj zaupnimi informacijami tajnih služb seznanjeni prej vsi drugi kot pa tisti, ki bi morali biti prvi. Dosedanja praksa v državi Sloveniji je namreč takšna, da je skoraj vsaka vladna garnitura, ki je po volitvah prevzela oblast, potem začela grobo šariti po tajnih službah, manipulirati z arhivi tajnih služb, zamenjevati kadre, določala nove prioritete in cilje delovanja tajnih služb in kar je najbolj pri vsem tem problematično, da so se potem podatki in informacije iz tajnih služb grobo in neodgovorno zlorabljali v medsebojnih političnih obračunih. Ni ta primer z vojaško tajno službo prvi, ko državljani dobivamo občutek, da v samih tajnih službah delujejo še neke prikrite vzporedne ali para tajne službe, ki služijo točno določenim političnim skupinam. Tako nas sedaj tudi ne more več presenečati znan dogodek, ko je pred leti prišlo do odkritega fizičnega spopada med vojaško in civilno tajno službo. Nekateri so takrat celo namigovali, da bi se v Sloveniji lahko dogodil državni udar in da naj bi se nekaj takšnega celo pripravljalo. Te današnje dogodke bi lahko z malo domišljije označili kot opletanje repa takratnih dogodkov, ker direktno ali posredno je vpletenih kar nekaj istih oseb in predvsem istih politično ideoloških okolij.

V tako prestreljene tajne službe seveda ni mogoče verjeti in jim zaupati, ker lahko postanejo nevarne celo državi sami. Če je del kadrov v takšnih tajnih službah, bolj kot interesom države in legitimnim organom ter institucijam, lojalen interesom ter koristim posameznih političnih elit, potem smo upravičeni sklepati, da bi lahko bili enako koristno lojalni tudi "prijateljem" iz drugih tajnih služb, ki lomastijo po državi Sloveniji. Pri vsej tej zgodbi pa še posebej preseneča vloga predsednika vlade Mira Cerarja, ki deluje in ravna kakor, da se ne zaveda za kako pomembno in občutljivo vprašanje v tem primeru gre ali pa celo, da mu nekje iz ozadja roke zvija nekdo povsem tretji. Da ga v tem plesu na spolzkem ledu podpirajo njegove poslanke in poslanci, seveda nikogar ne preseneča. Da pa ga nekritično podpirata žepni in politično mlečnozobi opozicijski stranki ZL in ZAAB, pa je že malo težje razumeti. Celo prefrigani politični stari maček in predsednik koalicijskega DeSUS-a Karel Erjavec, ki je nekaj dni nazaj še obsojal ministra Vebra in dajal vtis, da bo njegovo razrešitev s svojimi poslanci v DZ podprl, je v zadnjih izjavah za medije povedal, da za Vebrovo razrešitev glasov ne bodo prispevali. Razumeti ga je celo bilo, da je Veber ravnal prav, ko je naročil analizo posledic vojaške komunikacijske varnosti v primeru prodaje Telekoma tujcem.Vendar je pri Erjavcu potrebno biti previden, ker to kar je povedal danes, ni nujno, da bo tudi jutri še veljalo in bo do dneva glasovanju o razrešitvi Vebra lahko še nekajkrat spremenil mnenje.

Skrajni čas bi že bil, da predsednik slovenske vlade in predsednik največje koalicijske vladne stranke SMC dr. Miro Cerar sleče suknjič univerzitetnega profesorja ter zapriseženega moralista, etika in vrhunskega ustavnega pravnika ter obleče neprebojni jopič politika in državnika ter svoja ravnanja temu primerno prilagodi. Ker kaj hitro bo lahko deležen vprašanja kdo je v tej državi oblast in kdo vlada? Je to on kot predsednik vlade s svojimi ministri in koalicijo v DZ ali je to iz ozadja kdo drug. Lahko je bilo doseči v DZ soglasje ob podeljevanju pravic istospolnim. Nekaj povsem drugega pa bo v državi in njenih institucijah narediti red in postaviti vsakega na mesto kot so mu ga dodelili volivci na zadnjih volitvah in kot to določajo temeljni pravni dokumenti ter interesi te države. Predsednik vlade dr. Miro Cerar naj torej že začne ravnati tako kot to zahtevajo dolgoročni interesi države in dolgoročni interesi večine v državi živečih državljank in državljanov ali pa naj namesto ministra Janka Vebra odstopi kar sam.