Je podjetnik, ki je razprodal delovne prostore in opremo ter odpustil delavce, še vedno podjetnik? Seveda ni, ker je zgubil status delodajalca in postal ponudnik svoje delovne sile na prostem neoliberalnem trgu dela. Usoda njegovih otrok in vnukov je praviloma enaka njegovi, ker tako pač delujejo zakonitosti družbe v neoliberalnem kapitalizmu, da kapitalist nadaljujejo vrsto kapitalistov in najemni delavci vrsto novih najemnih delavcev.
Je država, ki razproda vse svoje premoženje sploh še kakšna država? Po nekaterih politoloških, pravnih, socioloških in še kakšnih definicijah bi celo še lahko bila, po nekaterih drugih skoraj več ne. Ko sam v svoji državi ne razpolagaš več s svojim premoženjem in sam ne določaš družbenih, kulturnih, pravnih, političnih, varnostnih, razvojno gospodarskih in vseh drugih ključnih pogojev razvoja svoje države in nimaš skoraj več nobenega vpliva na ostalih pomembnih družbenih področjih, potem je tvoja država res podobna le še prazni steklenici, kot se je pred dnevi slikovito izrazil moj znanec. Takšna prazno steklenična država seveda ne služi več zadovoljevanju kolektivnih interesov velike večine v njej živečega prebivalstva, temveč z njo v glavnem upravljajo in jo za svoje interese ter interese zunanjih neoliberalno kapitalističnih, ideoloških, finančnih ter vojaških "prijateljev", izrabljajo domače politične, kapitalske, finančne in druge neoliberalno ter hlapčevsko usmerjene elite, ki so se v državi namnožile po osamosvojitvi in so v celoti podrejene zunanjim centrom moči ter jim popolnoma in v vsem poslušne. Državljankam in državljanom pa v zameno za razvojno in predvsem družbeno odgovorno državljanstvo, ponujajo vse pogosteje nekake nove oblike domoljubnih družbenih seans, ki vse prepogosto po svoji vsebini, ikonografiji ter ideološki sporočilnosti spominjajo na neke nove z nacionalističnimi čustvi nabite verske sekte. "Na silo" se trudijo "pobiti" oziroma iz kolektivnega ljudskega spomina odstraniti vse stare vrednote in stare zgodovinske družbene malike nadomesti z novimi in za te nove malike, ki bi jih danes bilo potrebno častiti, ponujajo kar sami sebe.
Nikoli se mi ni zdelo preveč sporno, ko je kaj prodajal tisti, ki je to kar prodaja, tudi sam ustvaril, podedoval od svojih prednikov, s svojim denarjem kupil ali si premoženje pridobil na kak drug moralno in etično nesporen način. Ko pa premoženje državljank in državljanov razprodajajo in z njim mešetarijo tisti, ki nimajo niti najmanjših zaslug za njegovo ustvaritev in so si ob vsem še pravico razpolagati ter mešetariti s tem premoženjem, prilastili s pravnimi, finančnimi, političnimi in drugimi prevarami, zvijačami ter državnim in ekonomskim nasiljem, pa dobi celotna zgodba tako imenovane "privatizacije" v Sloveniji že povsem druge in dolgoročno tudi nevarne družbene in nacionalne dimenzije. Tuje kupce slovenskega nacionalnega premoženja, ki na razprodajah po sramotno nizkih cenah kupujejo, v preteklosti s trdim delom in velikimi odrekanji celih generacij v Sloveniji živečih ljudi, ustvarjeno premoženje, imenujejo kar "vlagatelji", čeprav so v veliki večini ti le čisto navadni neoliberalni kapitalistični mešetarji in so pravi vlagatelji med njimi zelo redki.
Primer prodaje Radenske je eden od mnogih tipičnih in zelo nazornih primerov kako potekajo te razprodaje strateškega slovenskega nacionalnega premoženja, ko "kupec" Radenske v trenutku plačila že tako nizke kupnine, dobi takoj vrnjeno v gotovini kar 30 % kupnine, preostanek kupnine pa bo poplačan iz bodočih prihodkov Radenske, ker je kupec za najem posojila pri banki zastavil njene delnice. Na takšen način bi Radensko lahko kupil vsak državljan Slovenije. Tudi vsi prejemniki socialnih transferjev. Velika večina na tak način prodanega nacionalnega premoženja bi torej z lahkoto lahko ostala v zasebnih slovenskih rokah. Da se kaj takšnega ne bi slučajno dogodilo, so v državi najprej zavestno in namerno "ubili" institut nacionalnega interesa in potem še velik del državljank in državljanov uspeli prepričati, da so Slovenci praviloma slabi gospodarji in popolnoma zanič in nesposobni podjetniki ter menedžerji. Le tujci vedo prav gospodariti in razvijati podjetja nam vsak dan v glave zabijajo slovenski mediji, ekonomski teoretiki, predstavniki političnih strank in drugi slovenski politiki ter oblastniki v svojih javnih nastopih.
Le kaj se je s Slovenci tako hudega moralo zgoditi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po osamosvojitvi, da so kar naenkrat iz dobrih in uspešnih delavcev, podjetnikov, bankirjev in strokovnjakov na drugih gospodarski in družbenih področjih, postali popolnoma nesposobni in jih je potrebno sedaj zamenjati s tujci? Po drugi svetovni vojni so ljudje v Sloveniji uspeli v slabih petdesetih letih iz porušene domovine ustvariti državo, ki se je v mnogo čem lahko prav mirno in ponosno primerjala z veliko zahodnimi državami in imela zelo veliko svetovno znanih in priznanih blagovnih znamk. Mislim, da smo bili Slovenci celo glede na število prebivalcev po številu svetovno znanih blagovnih znamkah kar v samem svetovnem vrhu. Po osamosvojitvi pa je v nekaj letih skoraj vse propadlo in Slovence se je razglasilo za nesposobne gospodarstvenike, podjetnike, menedžerje, delavce in pravzaprav so nam posredno povedali, da smo tudi kot državljani popolnoma nesposobni in da imamo veliko srečo, da so odgovornost za našo usodo prevzeli "osamosvojitelji" z njihovimi zahodnimi prijatelji. Vedno bolj se mi dozdeva, da ima moj znanec kar prav, ko pravi, da smo Slovenci v preteklosti skoraj hitreje ustvarili iz povojnih ruševin uspešno, napredno in v svetu cenjeno republiko Slovenijo, kot so jo današnji naši novi gospodarji države Slovenije v stanju popolnoma uničiti in ljudi pahniti v kapitalistično tlačanstvo ter socialno in ekonomsko suženjstvo.Tako se pač dogodi družbi in državi, ki dovoli, da nesposobni in moralno pokvarjeni zamenjajo sposobne in družbeno odgovorne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar