Koliko čebeljih družin je v resnici pomrlo in zakaj to nikogar ne zanima?

Katastrofa v Sloveniji: 

Če bi naredili analizo cvetnega prahu, bi bili verjetno bliže razkritju misteriju odmrtja več sto čebeljih družin ( če ne že kar več tisoč? ) v času od septembra 2014 do marca 2015 ??

Že lansko jesen sem na teh straneh opozarjal na veliko umiranje čebeljih družin po celotni državi in napovedal pravo katastrofo spomladi, ko bodo čebelarji imeli prazne panje. Točno to se je tudi dogodilo in vseh razsežnosti te čebelarske tragedije danes niti še ne poznamo. Zanimivo pa je, da vsaj okvirno razmere vsi poznajo in vztrajno molčijo. Kakor, da bi bil od nekoga zaukazan molk. Molčijo vsi slovenski mediji, molčijo na ČZS, KIS, NVI, molčijo področne čebelarske organizacije in molčijo celo čebelarska društva. Molčijo in svojo nesrečo pa skrivajo tudi premnogi čebelarji, ki so jim zabili v glavo, da so za svojo nesrečo sami krivi, ker niso bili dovolj pazljivi pri zatiranju zajedavca varoje.

Ta ( očitno zaukazan ) zid medijskega molka pa je sinoči v svoji oddaji Svet prebil Kanal A, ki je med ostalim povedal: Svet: Izginile celotne družine: Čebelarjem po državi izginilo na stotine čebeljih družin. Kaj je razlog? In predvsem, kakšne bodo posledice? Se pa to ne dogaja prvič in postaja problem celotnega sveta.

Nekaterim prizadetim čebelarjem na Notranjskem je očitno prekipelo in o tem tragičnem jesensko - zimskem pojavu umiranja čebel so obvestili novinarje Kanala A ter tako razbili oklep molka. Mnogi prizadeti čebelarji pa tudi doslej niso mirovali in so želeli vzrokom te nove slovenske čebelarske tragedije priti do dna. Že jeseni 2014 so posamezni čebelarji, ki so koncem meseca oktobra, po uspešno opravljenem zimskem krmljenju čebel, ugotovili prisotnost ropa ter prazne panje ali v panjih naši mrtve čebele, na pomoč poklicali terenske veterinarje NVI. V nekaterih primerih so bili tako odvzeti tudi vzorci mrtvih čebel ter vzorci satja z zalego za laboratorijsko analizo. Je pa prizadetim čebelarjem že ob obisku veterinarjev bilo rečeno, da jim je čebele pomorila varoja, ker pač niso bili pri njenem zatiranju dovolj uspešni. Poznejši laboratorijski pregledi odvzetih vzorcev, ki naj bi jih opravil NVI, naj bi ugotovili v nekaj primerih prisotnost bolezni noseme in v večini drugih primerov pregledanih vzorcev pa prisotnost določenih virusov, ki spremljajo zajedavca varojo. S tem je bila zgodba za NVI očitno zaključena in čebelarjem posredno sporočeno, da so si za svojo nesrečo krivi sami.

Vendar se mnogi čebelarji s tem niso povsem zadovoljili in so sami raziskovali dalje. Združila sta se tudi dva vestna čebelarja iz Slovenskih goric, ki precej natančno vodita svoje čebelarske dnevnike in izpolnjujeta panjske liste za vsako čebeljo družino. Oba sta v le enem dobrem mesecu dni ( od 15. septembra do 20. oktobra ) izgubila vsak krepko preko polovice ( 3/4 ) svojih čebeljih družin. Ker z ugotovitvami veterinarske službe ter rezultati laboratorijskih analiz nista bila povsem zadovoljna in na premnoga vprašanja nista dobila odgovorov, sta se lotila analize svojih dokumentov, postopkov in pregleda zaporedja opravil, ki sta jih opravila v oskrbi svojih čebel v času od pomladi 2014 pa do oktobra, ko so jima čebelje družine masovno pomrle.

Kaj sta ugotovila?

1. da sta kljub slabemu letu imela vse leto povprečo dobro živalne( močne ) čebelje družine;

2. da sta zajedavca varojo zatirala povsem enako kot vsa pretekla leta;

3. da sta v tem letu naselila v panje vsak kar nekaj rojev, ki sta jih, ker sta v teh panjih imela prazna medišča, roje še dodatno očistila zajedavca varoje, ker ni obstajala prav nobena nevarnost za onesnaženostjo medu;

4. da sta oba z zimskim krmljenjem začela prve dni meseca avgusta in končala okrog 15. septembra in da so bile čebelje družina lepo živalne ( močne ) in vzele ter predelale vso vstavljeno hrano;

5. da sta po končanem krmljenju čebel za zimsko zalogo hrane ponovno in na ustaljen način zatirala varojo;

6. da sta oba skoraj sočasno v prvi polovici meseca oktobra zaznala prve rope čebel in seveda takoj ukrepala ter potem še ugotovila, da so nekateri panji že povsem prazni in v nekaterih sta našla mrtve čebelje družine;

7. pri pregledu zapiskov sta ugotovila, da so prvi padli v tem letu naseljeni roji, ki so bili dodatno podvrženi zatiranju varoje ter živalno zelo močni in to ju je povsem presenetilo;

8. čeprav oslabljene, pa so preživele ( tudi zimo ) družine, ki so bile vse leto ocenjene kot najslabše in v katerih bi bile zamenjane matice, če bi bilo lansko leto čebelam bolj prijazno in bi vzrejevalci čebeljih matic le te imeli pravočasno na razpolago. Ker vse do 15. junija matic nista uspela dobiti sta pač pustila družine pri miru in matic zaradi slabih vremenskih razmer pozneje nista želela zamenjevati - in te družine so jima potem tudi preživele jesensko kalvarijo in letošnjo zimo. Zanimivo!!!

Zaključek njunega internega preverjanja vzrokov za odmrtje čebeljih družin:

1. dotok cvetnega prahu, ki ga čebele za svoj razvoj in obstoj nujno potrebujejo, je bil vse leto izredno slab;

2. največ jesenskega cvetnega prahu so čebele v lanskem letu nabrale na koruzi. To sta opazila že takrat in koruzna njiva je šumela kakor, da bi vanjo čebele rojile. Vendar si takrat v času cvetenja koruze nista delala pretiranih skrbi, ker je bilo v njunih čebelarstvih vse videti v najlepšem redu.

3. to zaznavo sta takoj povezala s tem, da so jima prve umrle čebelje družine ( lansko leto naseljeni roji ), ki praktično drugih zalog cvetnega prahu kakor s koruze skoraj niso imele!!!!!!!!!

Analiz cvetnega prahu v odmrlih družinah pa ni opravil nihče in tako tudi njuna hipotetična ugotovitev dobljena na osnovi skrbnega pregleda njunih lastnih doktrin in postopkov oskrbe čebel v lanskem letu, ni ter nikoli ne bo dobila strokovne potrditve. Oba čebelarja sta prepričana, da bi odgovore na premnoga vprašanja, ki se danes postavljajo prizadetim čebelarjem, lahko dala prav laboratorijska analiza cvetnega prahu.

Tako kot vse prepogosto krat doslej bodo prizadeti slovenski čebelarji tudi tokrat ostali v svoji nesreči sami. Nihče jim ne bo pomagal, da bi svoja čebelarstva obnovili in svoje prazne panje ponovno napolnili s šumečimi čebelicami. Najlažje je vso krivdo zvaliti na čebelarje in jim ob tem še očitati neznanje, malomarnost, šlampavost in še kaj ter tako pozornost javnosti in državnih strokovnih ter društvenih institucij od pravih vzrokov za masovno umiranje čebel usmeriti daleč vstran - na nemočne čebelarje seveda!. In to tako leto za letom ter verjetno vse tako dolgo dokler panji slovenskih čebelarjev ne bodo povsem prazni. Vse bolj očitno tudi postaja, da slovenske čebele in slovensko čebelarstvo lahko rešijo le še mediji in osveščena slovenska javnost, ker vsi drugi, ki so prvenstveno za to zadolženi, so že zdavnaj odpovedali.

Drage državljanke in cenjeni državljani rešite slovensko čebelo, našo pridno kranjico in pomagajte slovenskim čebelarjem!