Za otroke gre!

Za otroke naj bi torej šlo v prizadevanjih, ki jih pod okriljem in močni podpori slovenske katoliške cerkve izvaja tako imenovana civilna družba proti sprejetim spremembam zakona o zakonski zvezi. Ne bom tokrat ponavljal in opisoval kaj ta novela navedenega zakona na tem področju novega prinaša, ker to poznajo vsi. Omenim naj le dve najbolj sporni stvari in sicer izenačitev istospolnih in raznospolnih zakonskih skupnosti ter posvojitev otrok. O posledicah teh sprememb so že dovolj ali celo veliko preveč povedali oziroma napisali mnogi, ki so o tem vedeli kaj povedati in še več tisti, ki so se le uvrstili v eno od obeh sprtih družbenih skupin in potem le še slaboumno ponavljali tisto kar so jim v glave zabili razni mnenjski voditelji katerim dogmam so se priklonili ter jim poklonili svojo vero. To seveda velja za obe ideološko, politično in sociološko sprti družbeni skupini, ker prav nobena v tem neusmiljenem ter grdih manipulacij polnem spopadu dokazovanja svojega prav ne izbira sredstev.

O tej temi sem pred časom na teh straneh tudi sam že nekaj napisal. Še danes se slabo počutim, ker sem se zaradi načina kako je bila novela zakona sprejeta in zaradi črtanja moškega in ženske iz zakona ter njuno nadomestitvijo z mehaničnim pravnim institutom "osebe", proti lastni volji znašel v taboru nasprotnikov novele zakona, ki pa po zakonu udarjajo in ga rušijo iz popolnoma drugih ter predvsem ideoloških razlogov. Da bom bolj jasen, bom tudi tokrat še enkrat ponovil, da sam noveli zakona nasprotujem zaradi hudega demokratičnega deficita v procesu njenega neverjetno in neobičajno hitrega sprejemanja in nesprejemljive bahatosti in oblastniške oholosti predlagateljev novele ter pozneje v državnem zboru čudne koalicijske večine, ki je novelo potrdila. In seveda zaradi tega, ker nasprotujem, da me zakon obravnava mehanistično pravno  kot "osebo", temveč želim tudi v zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, ostati moški kot želi moja žena ostati ženska. Nič pa nimam proti temu, da enako ali podobno zakonsko zvezo skleneta dve ženski ali dva moška. Je to res tako težko razumeti in sprejeti?  Moja (zakonska ali izven zakonska) skupnost z ženo ni in nikoli ne more biti popolnoma enaka (zakonski ali izven zakonski) skupnosti dveh žensk ali dveh moških. Ena od najinih temeljnih naravnih funkcij v (zakonski ali izven zakonski) skupnosti je tudi nadaljevanje vrste in zaradi tega želiva in tudi zahtevava, da v temeljnih pravnih aktih ostaneva moški in ženska.

Prav se mi je zdelo, da to še enkrat pojasnim, ker želim, da Ustavno sodišče ima v mislih tudi to veliko skupino ljudi, ko bo odločalo ali bo referendum dovolilo ali pa bo to nasilje nad nami potrdilo in nam pravico do referenduma prepovedalo. Pravico imamo, da se izjasnimo ali želimo v zakonu biti obravnavani kot moški in ženske in ne le kot "osebe", ki jim je narava poklonila privilegij možnosti  rojevanja otrok, oziroma "osebe", ki otrok zaradi naravnih zakonitosti rojevati ne morejo. Pika! Vsi drugi razlogi za ali proti tej noveli zakona pa so ali skrajno in vulgarno neoliberalistični ali zadrto versko katoliški in z njimi nimamo nič skupnega in se mnogi z njimi ne istovetimo.

K temu današnjemu zapisu pa me ni vzpodbudilo razmišljanje o noveli zakona o zakonski zvezi, temveč je nastal na osnovi pripovedi znanke o zapletih, ki jih je imela njena sorodnica, ko je želela krstiti svojega novorojenega otročiča. S partnerjem živita v izven zakonski skupnosti in rodil se jima je otrok. Ker pač živita v tradicionalnem podeželskem okolju, je krst novorojenčka neke vrste družbena nuja, lepa navada in prepričanje sorodnikov ter širšega okolja je, da če tudi sama mlada starša vere posebej vneto ne prakticirata, otroku krst ne more škodovati. Oglasila sta se torej pri domačem župniku in ta je krst otroka zavrnil. Ker ne želim, da bi iz opisa primera in razlogov zakaj je župnik krst otročička zavrnil in kakšne pogoje je pri tem postavljal, kdo prepoznal starše, se bom temu izognil. Saj v primeru krsta otroka menda ne gre za otrokove starše in njihove večje ali manjše grehe, temveč za otroka gre. "Za otroke gre" pa je tudi znana parola s katero katoliška cerkev vodi in usmerja aktivnosti proti noveli zakona o zakonski zvezi in zahteva sedaj razpis referenduma. S tem, ko je domači župnik zavrnil krst dojenčka, je nanj prepisal vse "grehe" njunih staršev in morebiti še koga iz njegovega ožjega sorodstva in komaj rojeni otročič je bil tako s strani katoliške cerkve kaznovan za nekaj kar ni storil in na kaj ni mogel vplivati.

Naj kar takoj zapišem, da sta nesrečna starša potrkala na vrata župnika v eni od sosednjih župnij in včeraj je tamkajšnji župnik opravil obred krsta. Torej se da brez izsiljevanja in raznih nesmiselnih pogojevanj, če se seveda želi. Saj gre vendar za otroka, kajne gospod župnik?  Primer me je zanimal in ker na tem področju nisem posebej doma in o teh stvareh podučen, sem si malo pogledal po raznih spletnih straneh in forumih. Ugotovil sem, da ta primer o katerem mi je pripovedovala znanka sploh ni osamljen. Namerno sem se tokrat izognil razpravi o upravičenosti in smiselnosti krščevanja otrok, ki sami o sebi in svoji bodočnosti še ne morejo sami  odločati, ker tudi o tem v slovenski družbi že veliko časa tečejo burne razprave. Sam prilivati ognja na to temo danes nisem imel namena. Izhajal sem le iz tega, da sta starša pač želela otroka krstiti, pa jima v domači župniji to ni bilo omogočeno, ker...... . V sosednji župniji pa sta vse opravila brez kakih posebnih težav, brez pogojevanj in izsiljevanj in sta tako pač zadovoljila zahteve okolja in morebiti tudi svojo intimno željo ter notranjo potrebo, da je otrok pač krščen. Za otroka gre - sta zagotovo razmišljala tudi nesrečna starša in njima resnično verjamem, da sta pri tem mislila resno in odgovorno, ker strah pred neusmiljenim okoljem je vsak dan bolj upravičen. Kdo pa bo dolgoročno mislil na dobrobit komaj rojenega otročička, če ne najprej njegova starša, ki se še kako zelo zavedata kje in v kakšnem okolju živita in čemu vse se morata ukloniti in podrediti.