Grozi Sloveniji naravna katastrofa?

smrdokavra

Podnaslov tega prispevka bi morebiti lahko glasil tudi: Kaj imajo skupnega ornitologi, čebelarji, ribiči in lovci? In k tem naštetim bi seveda seznam lahko nadaljevali še z mnogimi drugimi naravovarstvenimi organizacijami in osveščenimi posamezniki. K temu današnjemu zapisu so me vzpodbudili vse pogostejši medijski zapisi predstavnikov navedenih organizacij v Sloveniji in Evropi. Vsi opozarjajo na katastrofalne spremembe v naravnem prostoru in že kar dnevno izginjanje avtohtonih živalskih vrst in druge hude posledice kmetijske ter okoljske politike na zdravje in življenje živalskih vrst ter tudi ljudi.

 Iz dopisa DOPPS:

DOPPS poziva Evropsko Komisijo na naglo upadanje travniških ptic

DOPPS je na Evropsko Komisijo v Bruslju naslovil uradno pritožbo zaradi naglega upadanja travniških ptic v Sloveniji. Upadanje populacij ptic je posledica uničujočega sistema kmetijskih subvencij. Travniški habitati in travniške vrste ptic spadajo med najbolj ogrožene. Kljub temu, da jih varuje Ptičja direktiva naglo upadajo marsikje po Evropi. Zaradi tega so v partnerstvu za varstvo ptic BirdLife sklenili opozoriti Evropsko Komisijo, da ukrepa proti državam članicam, ki svojih obvez glede varstva narave ne jemljejo resno.  Sočasno sta uradne pritožbe na Komisijo poslala slovenski in nemški BirdLife partner, DOPPS in NABU.

V Sloveniji travniške vrste ptic, kot so kosec, poljski škrjanec in veliki strnad, dramatično upadajo po vsej državi. Posebej zaskrbljujoče je, da strmo upadajo tudi v območjih Natura 2000, ki so namenjena ohranjanju prav teh ptic.

Od leta 2008 do 2013 so populacije travniških vrste v Sloveniji upadle za 33%, za tretjino v samo 5 letih! Na Ljubljanskem barju je populacija kosca upadla za 60%, populacija repaljščice pa je od leta 1994 zrušila za več kot 80%. Podobno je na Goričkem, tam so v 15 letih populacije velikega skovika in smrdokavre upadle za več kot 75%. Ornitologi ocenjujejo, da sta vrtni strnad in veliki škurh v Sloveniji na robu izumrtja.

Skupni imenovalec vsem tem žalostnim zgodbam je uničujoča kmetijska politika. Država s sistemom kmetijskih subvencij kmete usmerja v intenziviranje travnikov in v preoravanje travnikov v njive. Tako se je v 10 letih med 2000 in 2010 površina trajnih travnikov in pašnikov v Sloveniji zmanjšala za 7,3%, v istem času pa so se najbolj intenzivni, štiri in večkosni travniki povečali za 29%.

V medijih lahko prav te dni skoraj vsak dan prebiramo prispevke slovenskih čebelarjev, ki opozarjajo na vsakoletne velike pomore čebel, ki jih z nerazumno ter prepogosto tudi s proti zakonito prakso povzročajo kmetijci, vinogradniki in sadjarji ter tudi neodgovorni vrtičkarji. Tako čebelarji ugotavljajo, da so ti pomori čebel vsako leto vse intenzivnejši in obsežnejši. Pri tem pa država bore malo stori, da bi bi se ta pojav omejil in bi bili čebelarji deležni vsaj kakšnih odškodnin za nastalo škodo. Vendar pri teh pomorih ne gre le za škodo nastalo na čebelah, temveč masovno umirajo tudi divje čebele in čmrlji ter druge v prostoru živeče žuželke od katerih so nekatere zelo koristne. Prav ti spomladanski meseci so čas, ko premnogi slovenski čebelarji z velikim strahom vsak dan obiskujejo svoje čebele in upajo, da jih ne bodo našli v grupah ležeče pred panji z iztegnjenimi rilčki in trepetajočimi krilci kar je prvi znak, da so bile zastrupljene. Številni čebelarji, ki jih te zastrupitve sedaj prizadenejo že skoraj vsako leto, pomorov sploh več ne prijavljajo oblastem, ker si s tem nakopljejo samo dodatne težave. Terenski veterinarji, vaterinarski, kmetijski, fitosanitarni in drugi inšpektorji, ki po klicu čebelarja na 112 morajo obiskati prizadetega čebelarja,  se v teh postopkih bolj posvečajo nadzoru čebelarja in pregledovanju njegovih dnevnikov ter doktrini čebelarjenja kot pa ugotavljanju vzrokov za zastrupitev čebel ter odkrivanju povzročitelja. Edini na delo katerih v teh postopkih večina čebelarjev nima pripomb so policisti, ki svoje delo opravijo korektno in se v okviru objektivnih možnosti ter informacij, ki jih uspejo pridobiti, vsaj potrudijo, da bi odkrili povzročitelja pomora čebel. 

Na posledice izumiranja avtohtonih in sezonskih živalskih vrst pa že več desetletij glasno opozarjajo tudi slovenski lovci. Sami so v okviru razpoložljivih denarnih sredstev s katerimi so razpolagali in vloženega ogromno prostovoljnega dela skušali s svojimi ukrepi poseči v ta pojav in pri določenih živalskih vrstah ponovno vzpostaviti večjo številčnost. Na daljši rok se jim prav noben poizkus ni obrestoval in število osebkov določenih prostoživečih živalskih vrst se še nadalje zelo zmanjšuje in v posameznih predelih nekaterih sploh več ni prisotnih. Več desetletno nepremišljeno poseganje v naravni prostor v korist večje kmetijske proizvodnje, ki jih je vedno načrtovala, vodila in izvajala stroka, je povzročilo nepopravljivo škodo v naravnem prostoru in uničilo razmere za življenje prostoživečih avtohtonih živalskih vrst. Že nekaj desetletij poznamo posledice takšnega ravnanja in še vedno prav ničesar kot družba ne ukrenemo, da bi se ta norija uničevanja živali ter tudi posledično ljudi ustavila. Vsak lahko v naravnem prostoru počne kar ga je volja in s politično razglasitvijo zasebne lastnine kot nekaj svetega, smo stopili na pot samouničenja. Pri tem pa nikomur ne pade na pamet, da bi dovolj avtoritativno povedal, da je tudi zasebna lastnina že vse od nastanka rimskega prava dalje zelo relativna in nikakor ne absolutna in v skladu s tem načelom potem spisal zakone ter poskrbel za njihovo izvajanje.

S skoraj enakimi ali vsaj zelo podobnimi težavami se srečujejo tudi ribiči, ki prav tako že desetletja opozarjajo na vedno večja onesnaževanja slovenskih voda in izumiranju življenja v njih. Opozarjajo na izginjanje mokrišč ter na pravi zločin nad naravo, ko so se pod vodstvom stroke, državnih ter lokalnih oblasti premnogi potočki in manjše rečice masovno spreminjali v smrdeče kanale raznih in pretežno strupenih odplak. Le še najstarejši prebivalci nekaterih najbolj prizadetih področij v Sloveniji pomnijo časov, ko so kot otroci v skoraj slehernem potočku ali rečici lovili ribe in rake, se kot otroci bali pijavk in z zanimanjem opazovali življenje ogromnega števila raznih v vodi živečih živalic. V teh nekoč čistih potočkih in rečicah so se otroci ter tudi odrasli kopali, napajali živino ter se tudi sami brez skrbi za svoje zdravje odžejali. Vse to je za vedno izgubljeno. Posledice teh nerazumnih ter prav zločinskih dejanj nad naravo, živalmi in človekom niso ostale nekaznovane. Narava se nam že maščuje in pravo njeno maščevanje šele sledi. Zelo se motijo tisti tisoči živeči v človeških golobnjakih sredi betona in asfalta v mestih, če menijo, da se vse to njih ne tiče. Koliko se jih res tiče pa naj si gredo vsaj občasno pogledat na Onkološki inštitut v Ljubljani ali kak podoben oddelek v svoji domicilni bolnišnici.

Pri vsem tem se pogosto sprašujem zakaj lovci, čebelarji, ornitologi, ribiči in vsi drugi, ki se zavedajo posledic mačehovskega ravnanja z naravnim prostorom in nevarnosti, ki nam kot posameznikom in narodu grozijo, skupaj ne ustanovijo naravovarstvene koalicije ter odločno ne dvignejo glasu in pozovejo k razumu? Kdo jim to preprečuje? Glasni in močni so le v svojih interesnih vrtičkih in se sočasno prav pritlehno prilizujejo kapitalu, politiki in oblasti za neke nepomembne in male koristi posameznih vodstvenih elit v teh organizacijah. Politika in oblast kot predstavnika kapitala seveda vesta kako je potrebno s temi ravnati in kako jih kontrolirati ter usmerjati, da ne postanejo preveč nadležni ali celo nevarni. Kdor obvladuje vodstva teh organizacij na državnem in tudi premnogih lokalnih nivojih, ta obvladuje in kontrolira celotno organizacijo. Sloveniji ne, da grozi naravovarstvena katastrofa, temveč smo že prav sredi te katastrofe s prav grozljivi posledicami, ki bodo vsak dan vidnejše in hujše. Zaradi raznih resolucij, deklaracij in kopice demagoških in zavajajočih besed politikov, oblastnikov in pokvarjene ter od kapitala podkupljive stroke, ne bomo povrnili niti ene izumrle živalske vrste in ne izboljšali življenjskih razmer živalim ter človeku. Ostane nam tako le še, da začnemo pospešeno po regijah graditi nove onkološke inštitute v katere bom strpali sebe in svoje drage, da tam skupaj v hudih mukah in trpljenju dočakamo svoj konec.