Udba, zakaj si me razočarala?

Za uvod tega prispevka bom malo preuredil znan ljudski  rek in napisal: bolje. da se rodiš brez Udbe kot brez sreče, ker če imaš srečo, boš tudi Udbo še dobil. Pa tako nestrpno sem čakal, da Arhiv Slovenije na spletu končno že objavi te znamenite arhive Udbe oziroma SDV in da tudi sam doživim svojih pet minut slave. Takoj, ko sem včeraj zvedel, da se mi na spletu končno ponuja življenjska priložnost, da stopim iz te sive državljanske anonimnosti in splošne družbene nepomembnosti, sem prižgal računalnik in mu ukazal, da zadovolji mojo potrebo po iskanju dokaza, da sem tudi jaz "neko i nešto" v tej Sloveniji.

Zapodim se torej v te dolge sezname priimkov in imen trdno prepričan, da v njih tudi moje ime enostavno mora biti. Saj ta Udba pa menda le ni bila tako šlampasta in nesposobna, da bi me v vseh teh dolgih letih najinega skupnega sobivanja v prejšnji državi, kar tako spregledala?  Seznam tistih revežev justificiranih v prvih letih po drugi vojni sem z velikim strahom na hitro preletel, v upanju, da me pa tam menda le ni, ker sem vendar še živ. In res svojega priimka in imena med njimi nisem našel. Takoj mi je odleglo in sem kliknil na seznam oziroma evidenco dosjejev nadzorovanih oseb. Tukaj pa se bom zagotovo našel in verjetno bo moje ime še mastno podčrtano s tintnim svinčnikom. Pa začnem s pregledovanjem in iskanjem svoje življenjske priložnosti.

Ko sem ugotovil obseg materiala, ki ga moram obdelati, mi je bilo takoj jasno, da mi bo to iskanje vzelo kar nekaj truda in časa. Ženo sem poprosil, da mi skuha in postreže kavo, odprl sem nov zavoj cigaret in se lotil mukotrpnega dela. Iščem in iščem, popijem vso kavo, pokadim že pol zavojčka cigaret, ura je že krepko po polnoči in še vedno sem nekaj malega čez polovico seznama. Sreča pač le malo kdaj pride sama in zanjo se je največkrat potrebno krepko potruditi. Slutil sem, kaj slutil, vedel sem, da se v tem neskončnem seznamu skriva tudi moje ime in moram ga najti. V mislih sem že komponiral vsebino današnjega prispevka, prav na tem mestu kjer sedaj tole prebirate, v katerem bi vesoljni Sloveniji naznanil, da sem bil žrtev grozne Udbe in mi tako od danes gredo vse časti in vsi privilegiji. Resno sem že razmišljal kateri stranki naj takoj zjutraj pošljem elektronsko pošto in jim  sporočim, da izpolnjujem pogoje za včlanitev v njihove vrste ter da si želim takoj postati njihov član.

Janševo SDS sem imel najprej v mislih. Pa sem si htro premislil, ker ne bi rad, da bi kot nov kvalificiran in zavzet član, potem hitro ostal brez predsednika stranke. Kako naj politično in karijerno napredujem, če mi bodo predsednika zaprli, njegovi nasledniki pa me tako nikjer ne bodo pustili zraven. Hitro sem moral odpisati  tudi Ljudmilino NSi, ker pri duhovnikih nisem ravno dobro zapisan, saj ne obiskujem nedeljskih maš, ko imajo kake nabirke me nikoli ni zraven in verjetno prebirajo tudi prispevke na tem blogu v katerih se mi občasno zapiše kaj neprijaznega o njihovi vesoljni instituciji. Mogoče pa bi me sprejeli in bi se našel v Zboru za republiko, sem dalje razmišljal, medtem ko sem nadaljeval z mrzličnim iskanjem svojega imena v tistem nesrečno dolgem seznamu. Pa sem potem hitro odpisal tudi ta zbor, ker sem ugotovil, da bi me ti le stežka izstrelili na slovensko politično sceno in mi zagotovili zasluženo družbeno pomembnost ter primerno karijero. Najmanj poslanec v državnem zboru pa bi si menda že zaslužil postati, če se seveda uspem najti na tem seznamu.Morebiti kdaj pozneje tudi kak minister.

Kava je popita, cigareti pokajeni, oči bolijo, jutranja zarja že prodira skozi okno in prebil sem se do konca te nesrečne evidence dosjejev. Nisem našel svojega imena ali vsaj kakšnega imena malo bolj podobnega mojemu, kar bi se potem z malo tehnične telovadbe morebiti tudi dalo prikazati kot moje ime. Nič! Prekleta Udba nesposobna! Mar ste res nadzorovali same levake, šalabajzerje ter popolne nepomembneže? Kako ste me v vseh teh letih lahko spregledali in me ne uvrstili na nek seznam? Se sploh zavedate, da ste mi tako uničili politično karijero in me uvrstili med politične nepomembneže in družbene anonimneže? Hop..hop, sedaj pa se mi je posvetilo! To je bil vaš hinavski sistem, da mi do konca zagrenite življenje. Namerno me niste uvrstili na noben vaš seznam in skrivoma ste uničili moj zajeten dosje, da bi se mi tako maščevali, ker sem vas s svojo bistroumnostjo in diverzantsko pretkanostjo  vedno uspel prelisičiti. Tako bo, ker drugače biti ne more. Kako pa naj sedaj to dokažem tistim, na katere sem tako zelo računal, da si bom skupaj z njimi jutri uspel priboriti oblast v deželi in seveda narediti red? Sedaj tudi na kakšno spominsko obeležje v mojem kraju ne morem računati. Pa sem si v mislih že predstavljal kako ga odkrivamo, župan ima srce parajoč govor, vsi mi čestitajo in vsi so name ponosni. Priznam, draga Udba, zmagala si!