Pa se vrnimo nazaj k nesrečnim Špancem, ki jim je pred dnevi ponovno prekipelo in so svoje nezadovoljstvo, bes in socialno ter človeško nesrečo izrazili z množičnimi protesti v svojem glavnem mestu Madridu. Ne bomo si več zastavljali vprašanj kaj jih je pognalo na ulice, ker to vemo in velik del tega gorja, ki ga Španci danes občutijo in preživljajo, mnogi že dalj časa prav dobro poznajo tudi v drugih v državah juga EU. Kruh, delo in dostojno bivališče za vse, so bile zahteve več deset tisoč nesrečnih pohodnikov po ulicah Madrida. Niso zahtevali kaviarja, šampanjca, počitnic na eksotičnih otokih južnih morij ter razkošnih vil. Želijo le delo in primerno plačilo zanj, vsakdanji kruh zase in svoje otroke in dostojen prostor v katerem bi s svojimi družinami prebivali, Se vam to zdijo nerazumne in prevelike zahteve, zaradi katerih je ljudi potem potrebno pretepati, zapirati, jih polivati z vodo in dušiti s plinom na ulicah njihovih mest?
Kot so španski protestniki zapisali v svojem manifestu, se jim življenjske razmera iz dneva v dan zaostrujejo, povečuje se represija državnega režima, z vsakim novim ukrepom, ki jim ga domači oblastniki vsilijo po diktatu Bruslja, je vedno več nasilnih deložacij družin, ki niso v stanju pokrivati stroškov prehrane, bivanja, šolanja otrok in drugih vsakodnevnih potreb. Milijoni Špancev so potisnjeni na sam rob preživetja in neoliberalni režim domačih oblastnikov, Bruslja in Trojke jih enostavno sili na ulice. Okrog 6 milijonov Špancev je brez dela ali pa za svoje delo, ki ga morebiti še opravljajo, sploh ne dobijo plačila. Več kot milijon jih že živi daleč pod uradnim pragom revščine in zanje praktično ni rešitve. Politične, bančne, kapitalske in druge elite pa ropajo državo in ljudstvo in se bore malo zmenijo za kalvarijo milijonov svojih sodržavljanov. Opazijo jih le, ko masovno zasedejo ulice Madrida in drugih večjih mest in glasno ter roteče opozarjajo na svoj položaj in vedno večjo bedo in ne zahtevajo nič drugega kot le delo, kruh in prostor v katerem bodo prebivali.
V objavljenem manifestu so protestniki zapisali še, da se v državi dogaja načrtno uničevanje zdravstvenega, izobraževalnega in pokojninskega sistema, uničevanje kulturnih institucij in celotnega sistema kulture ter medijev in drugih javnih storitev Privatizira se vse kar je donosno in kjer zasebni kapital sluti, da bi se lahko omastil in okoristil. Na področju davčnega sistema pa se prav neusmiljeno obremenjuje prebivalstvo, ki novih davkov ter drugih finančnih obveznosti več ne zmore. Odpustki pa se v breme izžemanja prebivalstva dajejo velikim korporacijam, privatnemu kapitalu, bankam in katoliški cerkvi. Nekam znano se to bere in bi morebiti lahko našli kakšno primerjavo z dogajanji v Sloveniji.
Iz države se izseljuje tisoče mladi in tudi že celo tisti, ki niso več rosno mladi, da bi morebiti kje našli kako delo in prehranili sebe ter svoje družine. Španci vedno bolj spoznavajo in o tem tudi že glasno ter javno govorijo, da se EU demokracija, ki jo danes živijo, v bistvu skoraj v ničemer več ne razlikuje od nekdanje Francove fašistične diktature. Korupcija, ki se je zavlekla v vse pore oblastnih, političnih, finančnih, kapitalskih in drugih privilegiranih elit španske družbe je postala družbeni sistem in se jo z vsiljenimi ukrepi Bruslja ter Trojke le še vzpodbuja in ter krepi.
Protestniki zahtevajo takojšen sprejem socialno usmerjenih družbenih reform na področju delovne zakonodaje, pokojnin, varne starosti, zdravstvenega varstva, izobraževanja in večji vpliv civilne družbe na organe in institucije represije. Zahtevajo, da režim sprejme realističen načrt obnove gospodarstva ter odpiranja delovnih mest, da se primerno poskrbi za armado brezposelnih s sprejemom zakona o minimalnem dohodku ter sprejem moratorija za vse prisilne deložacije ljudi, ki stroškov bivanja ter energije in vode v tem trenutku ne zmorejo.
Zahtevajo tudi popolno enakopravnost pri dostopu do delovnih mest ter javnih storitev in dobrin ne glede na socialno poreklo, spolno usmerjenost, politično pripadnost, veroizpoved, spol ali starost. Zahtevajo tudi takojšnje podržavljenje strateških bank v državi in nacionalizacijo vseh strateških gospodarskih sektorjev in podjetij. Na področju davčne politike zahtevajo, da tisti, ki imajo več v državni proračun tudi več plačajo.
Skoraj povsem enake zahteve nesrečnih ljudi lahko slišimo z grških, portugalskih in drugih ulic večjih mest držav juga EU. In kakšna je v tem socialnem in tragično apokaliptičnem cirkusu južnih držav EU bodočnost države Slovenije in njenih državljank ter državljanov? Ne slepimo se, da smo veliko na boljšem kot so prebivalci ostalih držav juga EU. Protestniki v Madridu so nam pred dnevi nastavili ogledalo v katerem lahko vidimo kam gremo in kaj nas čaka v bližnji prihodnosti, če se slovenska politika ne bo hitro spametovala in se začela ukvarjati s perečimi problemi države in prebivalstva. Prav nobene potrebe počasi več ne bo, da bi naši poslanci v državnem zboru se trudili iskati desne ali leve politične ali ideološke skrajneže, ker se nam hitro lahko dogodi, da se nam bodo ulice slovenskih mest ponovno napolnile z množicami socialnih "skrajnežev". Ki pa jih tja ne bodo pognale razne bebave ideologije, politike ali malikovanja raznih Janš, Jankovičev, Pahorjev Erjavcev, Virantov, Lukšićev, Toninov, Štuhecov in drugih nesreč tega časa, temveč jih bo pot na ulice vodila preko stokanja lačnih otrok, kupov neplačanih položnic, oderuških davkov, ukinjanja delovnih mest, mizernih mezd ter na koncu sodnih izvržb. Luči na koncu predora namreč ni, ker se za to, da bi vsaj medlo zasvetila, tudi nihče prav ne potrudi.
Tako cenjene sodržavljanke in sodržavljani, sedaj, ko ste to prebrali, in mnogi verjetno še zamahnili z roko, pa se le začnite pripravljati na volitve EU poslank in poslancev 25. maja tega leta. Ker le to je sedaj pomembno. Podarite torej tej in takšni EU svoj košček legitimnosti.
.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar