Že prav žalostna nenačelnost slovenske zunanje politike!

Slovenija ne bo priznala rezultata referenduma o odcepitvi Krima. Koga, ki v mednarodni politiki kaj pomeni, pa sploh zanima kaj Slovenija bo ali česar ne bo priznala? Nikogar!

Ta ista Slovenija je pred leti pohitela in med prvimi priznala Kosovo, ker so takratni slovenski oblasti tako naročili v EU in so to želele ZDA.

To je torej tista Slovenija, ki je prav tako pred leti poletela v objem koalicije voljnih in podprla rušenje legalnega režima v Iraku ter kasnejši strahovit pokol tamkajšnjega prebivalstva, necivilizacijsko javno obešanje premaganega državnega voditelja in uničenje dežele skupaj z neprecenljivo človeško zgodovinsko kulturno in civilizacijsko dediščino.

In to je tudi tista Slovenija, ki ni našla ene besede obsodbe nad barbarskim  in zločinskim napadom na Libijo, javnim ter medijsko podprtim klanjem ujetega njenega zakonitega državnega voditelja in rušenjem države ter masovnimi pokoli civilnega prebivalstva.

Ta Slovenija, ki ne zmore ene besede obsodbe nad vse prepogostimi zločini, ki jih nad civilnim prebivalstvom s svojimi brezpilotnimi letali v Afganistanu in Pakistanu izvajajo ZDA. Pa kaj bi se čudili, saj ta Slovenija ni smela in upala obsoditi tudi masovnega pokola civilistov med katerimi je bilo tudi ogromno otrok, ki ga je pred časom v Gazi izvedla izraelska soldateska.

Pa se čisto na kratko vrnimo nazaj k primerjavi Krima in Kosova. Obstaja sploh kaka podobnost med Kosovom in Krimom? Večja kot je na prvi pogled sploh videti in še veliko večja kot so to zahodnjaki pripravljeni priznati. Če Slovenska država in njena zunanja politika ter diplomacija že nimata kakega vidnega vpliva v mednarodnih političnih, diplomatskih in vojaško strateških krogih, potem bilo še najbolj prav, da o usodnih vprašanjih naši predstavniki vsaj molčijo in se ne zaletavo ter se ne smešijo. Včasih so ljudje radi rekli, če ne moreš pomagati ali kake velike tragedije nemočnih in v nesrečo pahnjenih ljudi preprečiti, potem ravnaj tako, da vsaj škodoval sebi in tem ljudem ne boš. Slovenska zunanja politika pa se ves čas od osamosvojitve naprej obnaša kot slon v trgovini s porcelanom, ki vedno, ko se premakne, kaj dragocenega razbije. Povsod bi želeli biti zraven in pri vsem bi želeli nekaj sodelovati, pa potem, ko se vse sfiži in za našimi prijatelji ter velikimi zavezniki, s katerimi prav pohlevno in ponižno v teh zločinskih rabotah sodelujemo, ostajajo le množični grobovi, pohabljenci in razrušene dežele, pa ne bi želeli prevzeti prav nobene politične, moralne in druge vrste odgovornosti.

Naši ljudje so skozi več stoletne življenjske izkušnje in izzive pridobili mnoga poučna spoznanja od katerih  številna še danes izražajo skozi znane ljudske pregovore. Kot recimo, da ima vsaka palica dva konca ali pa tistega, da ima bog dolgo šibo in seveda še mnoge druge. Vsak dan se lahko prepričamo kako sporočila teh starih ljudskih rekov še vedno veljajo ter neusmiljeno delujejo in to ne le v primerih naših domačih in lokalnih vsakodnevnih prilikah in okoljih ter zapletih, temveč tudi v mednarodnih ekonomskih, finančnih, političnih ter vojaških razmerah. Pozabljamo pa tudi, da na tem svetu ni prav nič večnega in da je veliko stvari v resnici največkrat popolnoma drugačnih kot se nam dozdeva ali kot nas skušajo prepričati, da so.

Jutri bodo prebivalci Krima izvedli referendum in če se bodo večinsko odločili, da se Krim pripoji Rusiji, se bo to pač tudi dogodilo. Tako kot so na Kosovu ob izdatni pomoči ZDA in EU izvedli referendum, da bo Kosovo neodvisna in od Srbije povsem ločena država in zgodilo se je. Ker so se Srbi nekaj upirali, so jih s političnimi, ekonomskimi sankcijami in NATO letalstvom ter s kasetnimi in tudi z uranom obogatenimi raketami in bombami pač prisilili, da se uklonijo in priznajo vsiljeno novo stanje. Seveda, v primeru Kosova so pravico izvajale ZDA in EU, kar pa ni ravno enako kot, ko s svojo politiko in vojsko na Krimu pravico izvaja Rusija. Pa bo očitno na koncu moralo biti, če že ne povsem enako, pa vsaj zelo podobno. In Rusi še prav nič nad Ukrajino ne pošiljajo svojih letal, ne mečejo kasetnih bomb in tudi ne z osiromašenim uranom oplemenitenih raket in bomb.  In ne rušijo mostov, bolnic, nacionalne TV hiše in vojaških objektov ukrajinske vojske ter ne pobijajo civilistov. Tako, da zaenkrat neka razlika med Kosovom in Krimom vendarle še obstaja in v tem delu imajo seveda prav tisti, ki pravijo da obeh nesrečnih zgodb ni mogoče enačiti. In vsaj ena razlika med ZDA. EU in Natom na eni strani ter Rusijo na drugi še obstaja. Rusi na Krimu že imajo svoja vojaška oporišča in so toliko bolj zainteresirani, da to področje nadzirajo. NATO pa je svoje veliko oporišče na Kosovu postavil takoj, ko je tam prevzel popoln nadzor, odcepil teritorij Kosova od Srbije ter nagnal srbsko vojsko in policijo. In skoraj bi pozabil ob koncu prispevka zapisati še eno vidno razliko, da so domorodci na Kosovu takoj v znak velike zahvalnosti postavili ogromen spomenik posvečen ameriškemu predsedniku Clintonu. Prebivalce Krima torej to še čaka, da postavijo kak veličasten spomenik zahvale posvečen ruskemu predsedniku Putinu.