Rudarji SREČNO!

Zgodovina rudarskih uporov v Evropi in tako tudi v nekdanji skupni državi Jugoslaviji ter v Sloveniji je pestra in vedno, ko so se rudarji odločili za stavko, je to bila tudi napoved nekega novega časa. Rudarji so zmeraj veljali za trde in odločne može ter fante, ki so globoko pod zemljo v težkih in nevarnih razmerah delali in služili denar za preživetje svojih družin. V primerjavi z nekdanjimi kovinarji ali tekstilci in drugimi skupinami organiziranih delavcev, se niso tako pogosto odločali za resne uporniške in stavkovne aktivnosti. Tako kot so imeli resen in zelo odgovoren odnos do svojega dela, so praviloma postopali tudi v odnosu do delodajalca. Vedno, ko je prekipelo rudarjem in so se odločili za stavko in še posebej, ko so se se protestno zaprli v svoje rudniške jaške, je bil to znak za alarm. Ne le njihovim neposrednim delodajalcem, temveč še veliko bolj oblastnim in političnim elitam časa v katerem se je to dogodilo. Režimi so se v preteklosti pogosto odločali in takšne rudarske upore, ki so ob močnem socialnem naboju praviloma vedno vsebovali tudi še močna politična sporočila, skušali zatreti s policijskim ali celo vojaškim nasiljem nad stavkajočimi in njihovimi družinami. Danes bi si le težko predstavljali, da bi si kakšna oblast v Evropi upala nad rudarje poslati policijo in vojsko. Imajo pa današnji sodobni evropski režimi na razpolago ogromno drugih sredstev s katerimi lahko pritiskajo na stavkajoče rudarje in njihove družine, ki niso kaj veliko manj učinkoviti in za uporne rudarje ter njihove družine pogubni. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je veliko krat, ko se je v rudniške jame uporno zaprlo večje število rudarjev, v tisti družbeni in državni skupnosti hitro za tem prišlo do velikih socialnih in političnih pretresov ter družbenih sprememb.

Lahko tudi v Sloveniji sedaj, ko se je včeraj v rudniške rove protestno zaprlo 127 rudarjev in v upravne prostore družbe še 70 rudniških delavcev Rudnika Trbovlje-Hrastnik, pričakujemo kakšne usodnejše družbene pretrese? Popolnoma nemogoče seveda ni, ker so razmere v slovenski družbi za kakšne korenite družbene, ekonomske, socialne in politične razmere več kot le zrele, čeprav kakih velikih sprememb sam ne pričakujem. Država kot lastnica rudnika in kot delodajalec tem stavkajočim rudarjem, ima še vedno dovolj denarja, da trenutno ugodi upravičenim zahtevam stavkajočih rudarjev in tako problem vsaj začasno odloži na kak poznejši čas. Prav tako stavkajoči rudarji v tem času ne morejo pričakovati kakšne upoštevanja vredne zunanje pomoči svojih delavskih kolegov v drugih panogah v katerih razmere za delavce tudi niso kaj veliko boljše kot so njihove. V nekaterih primerih so verjetno celo še veliko slabše, ker delavcev, ki vsak dan ostajajo na cestah zaradi stečajev, nihče ne zastopa in jih ne organizira, da bi tako dobili družbeno moč in si solidarno med seboj pomagali pri uveljavljanju svojih pravic.

Težava slovenskih delavcev od katerih jih ogromno dela za prav mizerne mezde in so številni  izpostavljeni okrutnemu mobingu ter mnogim drugim pritiskom in grožnjam delodajalcev, je tudi v tem, da jim njihovi sindikati ves čas zabijajo v glave in jim kot razloge njihovih težav prikazujejo posledice in ne pravih vzrokov. Dokler bodo slovenski sindikati tako funkcionirali in z oblastnimi ter  političnimi organi države Slovenije in EU, kot tudi z delodajalskimi organi in organizacijami razpravljali ter iskali rešitve v posledicah in ne v dejanskih vzrokih propada slovenskega gospodarstva ter celotne politične,  socialne in ekonomske družbene strukture, tako dolgo se kakšnemu vidnejšemu izboljšanju razmer slovensko delavstvo in z njim celotna slovenska družba ne more nadejati. Kot sem že zgoraj zapisal, se ob vsem tem z armado okrog 130,000 evidentiranih brezposelnih h kateri je nujno prišteti še okrog 15 do 18 tisoč brezposelnih, ki jih je država zaradi različnih razlogov izbrisala iz svojih evidenc iskalcev zaposlitve in se jih sploh nikjer več ne omenja, nihče se z njihovimi usodami ne ukvarja, jih tudi nihče ne organizira in kot vse kaže, tudi nikogar posebej ne skrbijo in ne zanimajo.

Sindikati so očitno bolj zaskrbljeni za svoj obstoj in svoje družbene pozicije kot pa za usodo slovenskega delavstva in usodo svojih nekdanjih ter danes brezposelnih članov. Interesi slovenskih delavk in delavcev, brezposelnih, mladih, ki pritiskajo na trg dela in armade upokojencev s prav sramotno nizkimi pokojninami, so podrejeni interesom slovenskih novodobnih lastnikov kapitala, slovenske politike in raznih finančnih ter drugih izkoriščevalskih elit. Vsi ti pa se slepo podrejajo interesom in pritiskom Bruslja, Berlina in Pariza ter slovenske ljudi spreminjajo v EU kapitalistične tlačane in sužnje. Pogosto se sprašujem zakaj slovenski oblastniki in politiki ne upajo ( ali mogoče tudi ne smejo ) slovenski javnosti odkrito povedati, katere ukrepe in pod kakšnimi vse grožnjami Komisije EU iz Bruslja, EBRD, OECD, Berlina, svetovne banke in mogoče še koga, morajo v državi izvajati in kaj od tega mučenja državljank in državljanov je v paniki ter prilizovanju zraslo na njihovih zeljnikih? Število brezposelnih se nam sedaj že kar dnevno povečuje, povečuje se število stečajev gospodarskih družb in malih podjetnikov ter obrtnikov, povečuje zadolževanje države in gospodarstva in težko boste našli nekoga dovolj modrega ter odgovornega v tej državi, ki bi vladi in celotni slovenski politiki javno zastavil vprašanj, kdaj se bo vse to ustavilo in kako bo takrat slovenska družba sploh še lahko funkcionirala ter od česa bodo ljudje sploh še lahko živeli. Temu vprašanju in takšni javni razpravi se vsi izogibajo kot hudič križu, čeprav dan streznitve prihaja in je vse bliže. In kaj bo potem?

Zamislimo se nad tem in se zavedajmo, da rudarji, ki so nocojšnjo noč preživeli zapri v rudniškem rovu, in jih bodo verjetno tako preživeli še kar nekaj, tega ne počnejo le zase in svoje družine, temveč za vse nas. Zato si zaslužijo našo podporo ter zahvalo za žrtvovanje in pogum. Fantje in možje globoko pod zemljo bijejo boj tudi za moje in vaše ter naših otrok in vnukov jutrišnje boljše življenje in če bodo bitko izgubili, smo jo izgubili tudi vsi mi. SREČNO rudarji!