Ker nisem zdravnik in ne epidemiolog in seveda ne strokovnjak kakšne druge veje medicinske znanosti, lahko o tej dilemi - cepiti otroke ali ne cepiti - , ki se vsake toliko časa razplamti tudi v Sloveniji, razmišljam ter pišem le kot čisto navaden državljan ter popoln medicinski in pravni laik. Glede zdravstvenega varstva otrok in njihove medicinske ter vsake druge zaščite pa sem seveda lahko le pristranski in ne sprejemam raznih pravnih, moralnih, etičnih, ideoloških ali kakih drugih argumentov, ki bi lahko kakor koli ogrozili zaščito ali varovanje otrok. Ne prepriča me tudi argument, da toliko in toliko držav v EU nima uzakonjenega obveznega cepljenja otrok proti raznim boleznim. Še manj argumenti s katerimi skušajo nekateri starši preprečiti cepljenje svojih otrok in pri tem kot dokaze za svoj prav navajajo primere zelo hudih stranskih posledic cepljenja. Ker sam menim, da bi vsi ti primeri morali biti medicinsko raziskani in bi moralo biti ugotovljeno zakaj je po cepljenju pri nekaterih redkih otrocih prišlo do tako hudih stranskih posledic. S tem vedenjem bi se verjetno v bodoče s kakšno predhodno preiskavo rizičnih otrok lahko takim posledicam izognili.
Z vdorom vedno večje komercializacije v zdravstvene sisteme in posameznih odkritih pojavov že prav vulgarnega zaslužkarstva, pa se krha tudi moje zaupanje in je vedno bolj omajana tudi vera v zdravstveni sistem in še posebej v korektnost tistih najbolj vnetih zagovornikov obveznega ali celo preventivnega cepljenja. Še vedno nismo pozabili kampanje, ki so jo pred leti po slovenskih medijih zganjali nekateri medicinski strokovnjaki in skoraj že prav silili ljudi, da naj se cepijo proti raznim kravjim, ptičjim, prašičjim in še kakšnim gripam. Farmacevtske multinacionalke so seveda takoj uvedle v proizvodnji tretje izmene in ponudile cepivo ter se pri tem delale in nam sporočale, da je povpraševanje tako veliko, da cepiv niso sposobne v zadostnih količinah proizvesti in bi naj bili zelo srečni tisti, ki jim jih bo uspelo sploh dobiti. Vlade, tudi Slovenska, so iz državnih proračunov zagotavljale finančna sredstva in velike količine teh cepiv so se dobavljale in potem nekje skrivnostno končale. Kje, nam nikoli niso pojasnili . Niti tega nismo nikoli zvedeli koliko denarja točno smo davkoplačevalci morali odšteti za nekaj kar je potem končalo v kakšni termoelektrarni ali peči kakšne cementarne.
Vendar je to le ena plat te nesrečne zgodbe, ki je še je nismo pozabili. Druga, ki pa bi zahtevala tudi kakšno strokovno odgovornost in predvsem temeljito širšo družbeno preiskavo, pa je v ravnanju nekaterih vidnih in javnosti predstavljenih kot zelo verodostojnih medicinskih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so prebivalstvo dnevno preko medijev strašili z groznimi posledicami prihoda teh čudnih grip. Govorili so o epidemijah, pandemijah in možnostih množičnih smrtih ter ljudi pozivali naj se množično udeležujejo teh cepljenj in si tako zagotovijo preživetje. Delali naj bi se celo seznami pomembnih ljudi, ki bodo najprej cepljeni in tako zavarovani pred smrtjo, ker za vse prebivalce pač cepiva ne bo dovolj. Krasna ter na prvi pogled tudi učinkovita marketinška poteza za katero potem tudi ni nihče odgovarjal, ker pač ljudje niso nasedli in v vrstah stali pred zdravstvenimi domovi. Tako kot so se naenkrat te apokaliptične smrtonosne gripe pojavile, so potem tudi naenkrat prav skrivnostno izginile. Davkoplačevalci smo ponovno plačali, multinacionalke krasno zaslužile, cepivo pa je verjetno potem zgorelo v pečeh.
Takšnih in podobnih primerov zlorabe medicinske stroke ter strokovne avtoritete njenih vidnih predstavnikov je bilo v preteklosti še več. Ljudje, ki vsaj malo pomnijo, več ne verjamejo na prvo besedo ter so postali previdni in vedno bolj nezaupljivi. Če potem k temu prištejemo še nekaj odstotkov teh nesrečnih pojavov hudih stranskih posledic z zakonom zapovedanih ali strokovno priporočenih cepljenj otrok, pa postane strah staršev za svoje otroke že veliko bolj razumljiv in bi ga bilo potrebno obravnavati z občutljivim razumevanjem ter ga postopoma s strokovnimi medicinskimi argumenti zmanjševati. Tukaj pa medicinska stroka dela največjo napako. Če ne gre ljudi prepričati s pavšalnimi in avtoritativnimi strokovnimi razlagami, tolmačenji ali pogosto kar z ignoriranjem, pa se takoj zatečejo k pravnim sankcijam in družbeni represiji.
Nekoč je nekdo rekel, da je edini privilegiran državljan lahko le otrok. S to trditvijo se zelo strinjam in bi jo morali imeti vedno pred očmi, ko posegamo v otrokove pravice kot tudi v pravice staršev. Katera pravica je močnejša? Je to pravica nemočnega otroka in edinega privilegiranega državljana, da je zavarovan pred kakšno hudo ali celo smrtno boleznijo ali je to pravica starša, da odloča o življenju, zdravju, vzgoji in izobraževanju svojega otroka? Raznim ideologijam, politiki, predsodkom, neznanju ali celo komercializaciji in še čemu podobnemu, tukaj ne more biti mesta. Varno, zdravo in srečno otroštvo za slehernega otroka v naši družbi je pravica vseh pravic in nad njo ne more prevladati prav nobena druga pravica. Ne pravica države, ne medicinske stroke in ne starševska pravica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar