Kot trajen ukrep naj bi vlada odpravila nerezidenčnost stanovanjskih objektov. Ljudje so si oddahnili in so prepričani, da se s problemom institutov rezidenčnosti in nerezidenčnosti odslej ne bodo več srečevali. Pa na žalost ni ravno tako. Nisem niti prepričan, da so si člani vlade popolnoma na jasnem kaj so s svojimi ukrepi v resnici odpravili in česar niso, pa bi nujno morali. Vseh primerov zaradi omejenega prostora tokrat ne morem navesti in bom le enega ali morebiti dva najbolj izstopajoča, ki sta najpogosteje predmet jeze ljudi. Garaža v stanovanjski hiši je rezidenčna in bo obdavčena po stopnji 0,15. Garaža v stanovanjskem bloku, ki je v lasti lastnika stanovanja v istem bloku in se v naravi pač zaradi tehničnih omejitev ne more stikati s steno stanovanja, pa bo še nadalje nerezidenčna in obdavčena po stopnji 0,50. Pred dnevi se je nekdo spomnil, da bi tudi ta garaža v bloku lahko bila rezidenčna in obdavčena po stopnji 0,15, če si bodo lastniki to uredili v zemljiški knjigi na način, da bodo pridružili garažo k stanovanju. V zadnjih letih so se masovno delali etažni načrti in so se stanovanja vpisovala v zemljiško knjigo. Zakaj takrat tisti, ki so skrbeli za izdelavo ( še danes skrivnostnih ) etažnih načrtov, upravniki večstanovanjskih stavb, odvetniki in notarji ter morebiti tudi na sami zemljiški knjigi, lastnikov stanovanj in k tem stanovanjem pripadajočih garaž, niso opozorili na to možnost? Naj sedaj lastniki teh stanovanj in garaž v stanovanjskih blokih ponovno masovno tekajo od Poncija do Pilata, od upravnika in odvetnika pa do notarja in sodišča ter vse to krepko plačujejo, ker jim je nekdo pred časom nekaj zamolčal kar bi jim moral povedati in na kar bi jih morali opozoriti?
Ni pa po izjavah premierke Bratuškove, potem še ministra Čuferja in že pred tem predsednika tistega nesrečnega svetovalnega sveta pri vladi Končana, popolnoma jasno kaj je v resnici vlada storila s problemom obdavčitve "zazidljivih" in "nezazidanih" zemljišč. Ukrep vlade na tem področju, ki naj bi veljal le za leto 2014, so vsi trije prej navedeni predstavljali vsak po svoje in seveda različno. Pozorno sem spremljal reševanje te problematike in mi sedaj po vsem tem res ni jasno kaj je v resnici vlada sprejela in kako bodo vsaj v tem letu ta zemljišča obdavčena. Iz povedanega sem uspel razbrati le to, da bo v tem letu nekaj z nečim izenačeno in da bodo morale občine v tem času določiti statuse tem parcelam. Ne premierka in ne minister nista uspela pojasniti kaj natančno so sprejeli in po katerih stopnjah bo vsaj v letu 2014 kaj obdavčeno. Najprej je bilo govora, da bodo te parcele v tem letu obdavčene kot kmetijska zemljišča, kar bi bilo tudi edino pravilno, če seveda posamezne sporne parcele niso primerno komunalno opremljene in če ni bila vložena vloga za gradnjo ali izdano gradbeno dovoljenje. Potem pa je minister Čufer povedal nekaj, kar je bilo sicer težko razumeti kaj želi povedati, vendar se je dalo razumeti vsaj toliko, da govori nekaj drugega kot njegovi predhodniki. Imel sem ga celo malo na sumu, da niti prav ne ve o čem govori in kako bo v praksi to v resnici urejeno.
Navedel sem le primera dveh področij za katera se sedaj trdi, da naj bi jih vlada v korist državljank in državljanov vsaj začasno primerno razrešila. Edini, ki po doslej vedenem in pomanjkljivo pojasnjenem, lahko danes že odpirajo šampanjec, so veliki lastniki raznih nepremičnin od vikendov v primorju ter drugod po deželi in lastniki več hiš ali stanovanj, ki so si jih pridobili v slovenski premoženjski tranziciji. Njihovi predstavniki so sodelovali tudi v nastajanju tega nesrečnega nepremičninskega zakona, sedijo v tistem svetovalnem svetu vlade in so botrovali tudi vsebini včerajšnjih vladnih odločitev. Velika množica ostalih lastnikov za življenje in bivanje nujnih stanovanjskih nepremičnin, ki so si jih kupili ali sami zgradili, pa zaenkrat še nimajo razlogov za optimizem in pravično ureditev.
Vsem navadnim in neprivilegiranim državljankam in državljanom, malim podjetnikom in obrtnikom ter lastnikom kmetijskih objektov in zemljišč in še komu, ki kaj od nepremičnin poseduje, pa ostaja še zadnje upanje v Ustavnem sodišču. Če tega zakona ustavno sodišče v celoti ne odpravi ali vsaj njegovo izvajanje v celoti za daljši čas ne zadrži, potem nadalnje pritoževanje tej najvišji pravni in ustavni instituciji v državi v bodoče ne bo več smiselno. Ker nekaj tako slabega, nepravičnega in krivičnega, nedorečenega, prav roparskega in skrajno nestrokovno spisanega, še dolgo ne bo uspelo nikomur sestaviti in ljudstvu za vrat obesiti. Če se že vse oblastne institucije v tej državi očitno prav norčujejo iz lastnih državljank in državljanov, smemo menda vsaj od Ustavnega sodišča pričakovati dovolj resnosti in odgovornosti ter pravne pravičnosti, da nas pred takšnimi ravnanji oblasti zavaruje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar