Se Pepi vrača nazaj v naročje svoje domovine in svojega naroda?

Ste se kdaj že vprašali koliko knjig je bilo doslej napisanih o Josipu Brozu Titu? Jih je doslej kdo sploh že preštel? In pišejo se vedno nove. Skoraj ne mine pol leta, da se na ozemlju bivše Jugoslavije ne bi pojavila kakšna nova. O njem pišejo vsi. Srbi, Hrvati, Slovenci in vsi ostali. Eno zadnjih naj bi sedaj spisali in izdali Hrvati.

V njej sta avtorja modro ugotovila, da Brozov Pepi seveda ni bil Hrvat, temveč je bil Slovenec in da je njegov materni jezik bil slovenščina. Ker za materni jezik naj bi veljal jezik, ki se ga otrok nauči in ga govori tam do svojega petega ali šestega leta starosti. In prva otroška leta je Pepi seveda preživel na slovenski strani Sotle pri babici in dedku po materini strani. Dobro, pa naj pač Pepi bo čistokrven Slovenec, če se Hrvati sedaj odrekajo lastninske pravice nad njim. Okrog tega se pa menda sedaj le ne bomo prepirali. Imamo dovolj drugih nerešenih problemov okrog katerih se ne uspevamo dogovoriti in jih razrešiti ter potem kličemo na pomoč razne mednarodne mešetarje, ki naj bi nam  arbitrirali. Vendar kolikor poznam svoje drage Slovence s tem vračanjem Pepija v naročje svoje prve in edino prave domovine, le ne bo šlo vse tako zlahka. To bo potrebno vse še zelo skrbno proučiti in raziskati, ker Hrvati imajo zagotovo kaj za bregom, če se sedaj s takšno lahkoto odrekajo nečemu kar so doslej imeli za svoje.

Vsekakor se odpira novo področje, ki ga bo v bodočih knjigah potrebno temeljito obdelati ter pravi resnici o genetskem nacionalnem poreklu Pepija priti do dna. Ker, vedno ko Slovenci in Hrvati odpremo kako novo sporno temo, ki ima korenine v naši bližnji skupni  preteklosti in okrog katere se potem nekaj let krepko prepiramo, se naši prijatelji Srbi od smeha tolčejo po kolenih. S to zadnjo hrvaško trditvijo, da Pepi ni bil prav nič Hrvat, temveč čisti Slovenec, se seveda odpira cela paleta čisto strokovnih vprašanj na katera bodo sedaj morali odgovore poiskati razni  antropologi, sociologi, genetiki, rodoslovci in drugi strokovnjaki z obeh strani meje. Očitno Hrvati nekaj vedo ali vsaj slutijo, česar mi v Sloveniji še ne vemo, ker se z genetskimi raziskavami našega nacionalnega porekla doslej še nismo dovolj poglobljeno ukvarjali. Na tem področju so nas naši dragi sosedje Hrvati res daleč prehiteli, ker so se pred časom morali zelo truditi dokazati, da si niso prav nič v genetskem sorodu s svojimi sosedi Srbi in so tako morebiti prišli v teh raziskavah tudi še do kakšnih vzporednih stranskih rezultatov, ki jih sicer niso iskali, pa so se jim kar pojavili. In Hrvati pač ne bi bili Hrvati, če tega potem ne bi vedeli koristno uporabiti. Imajo Franjota in tako lahko prav mirno ter dobrosrčno Pepija prepustijo Slovencem, ki pa reveži doslej nismo imeli nič temu podobnega. Hrvati ob vsem tem tudi prav dobro vedo, da Pepi in Franjo tudi v njihovi zgodovini ne moreta uspešno sobivati, ker je mesto le za enega. Slovenci seveda nismo taki dlakocepci in če so nam že vzeli Sveto Gero ( Trdinov vrh ), nekaj tisoč hektarjev gozdov in travnikov ter se jim svetlika tudi polovica Piranskega zaliva, potem velikodušen odstop zgodovinskega Pepija pač razumemo kot znak dobre volje in prijateljstva ter izgubljenega sina z veseljem sprejmemo nazaj v narodovo naročje..

Lahko pa, da je zgodba na hrvaški strani veliko bolj zapletena in podprta tudi s kakšnimi tajnimi strokovnimi genetskimi ugotovitvami in dokazi. Pepijeva mama Marija je bila seveda Slovenka in okrog tega doslej sporov ali dvomov ni bilo. Za njegovega očeta je doslej uradno veljal premožen kmet Franjo, ki je prebival v Kumrovcu na Hrvaški strani Sotle in je očetovstvo očitno tudi priznal. In tukaj sedaj nastopi priložnost za delo, raziskovanje ter pisanje novih knjig, za strokovnjake raznih strok, da ugotovijo ali je bil Franjo le Pepijev krušni oče oziroma ali je v resnici tudi njegov biološki oče. To bi lahko bilo sedaj in v bodoče vprašanje vseh vprašanj.

V doslej izdanih knjigah namreč avtorji prav nič ne pišejo o tem kdaj, kje in ob kakšni priložnosti je Marija prvič srečala Franja in kako je potekalo njuno razmerje do poroke in njenega odhoda na hrvaško stran Sotle. Franjo očitno za Marijo tudi ni bil neka preveč dobra partija, če lahko v knjigah prebiramo, da je Pepi moral zapustiti domače ognjišče in svoja najbolj rana otroška leta preživeti pri babici in dedku v Slovenji. Tukaj se seveda takoj kar samo zastavi vprašanje, se je Marija s Franjom poročila zaradi ljubezni ali pa morebiti celo zaradi kakšne pritajene nuje? Kakor koli je pač že bilo, ko se je dojenček Pepi rodil, so ga hitro odnesli na slovensko stran in ga pustili tam do starosti v kateri so morali otroci začeti obiskovati osnovno šolo.

Ko naj bi Pepi šel v šolo so ga pripeljali domov in je potem revež zaradi neznanja hrvaškega jezika celo ponavljal prvi razred. In prebiramo lahko tudi, da je v domači hiši, ki naj bi prej veljala za relativno premožno, potem primanjkovalo celo hrane in so bili otroci pogosto lačni. Potem seveda ne čudi, če je imel Pepi vse življenje lepe spomine na svoja sita in brezskrbna otroška leta na slovenski strani Sotle. Prav mogoče pa je, da so ga s kraji na slovenski strani povezovale še kakšne druge tihe in skrivnostne vezi in ne le nostalgičen spomin na ekonomsko  varno ter z ljubeznijo zapolnjeno življenjsko okolje dedka in babice.

V bližnji prihodnosti tako lahko upravičeno pričakujemo še veliko novih knjig o Titu, ki pa jih ne bodo pisali le zgodovinarji in novinarji, temveč predvsem genetiki, antropologi, rodoslovci in naštetim  sorodni strokovnjaki. Velika skrivnost s katero nas ravno v tem času obdarjajo prijateljski sosedje Hrvati kar kliče po novih raziskovanjih in veličastnih odkritjih. "Pepi dobrodošel ponovno doma in med svojimi!", bi lahko sedaj mirno dejali. Pa ne bo šlo tako enostavno, ker imamo tudi Slovenci že svojega Janeza in tako nov dober razlog za prepire in delitve. Sta si pa Pepi in Janez v mnogo čem zelo podobna in ju krasijo nekatere skupne osebnostne lastnosti. Kot recimo, neizmerna ljubezen do oblasti in politične  moči. Oba krasi hud odpor do tistih, ki mislijo drugače kot onadva in oba se trudita jih nekako onemogočiti ter pri tem pri izbiri sredstev nista posebej izbirčna. Pri obeh zasledimo tudi skupno lastnost do  preštevanja in kopičenja ter skrivanja denarja iz neznanih virov. Skupna jima je tudi ljubezen do znanih lepih ženska ter nepriznavanje režimskih sodišč in njihovih sodb in še bi se kaj našlo. Janez je nekoč bil celo priden  Pepijev pionirček in potem še zelo aktiven ter privržen mladinec ter romar v sveto mesto Jajce in bi, če bi bil Pepi še živ, danes zagotovo zasedal zelo visok položaj v partiji. Prepričan sem, da v opoziciji zagotovo ne bil in sigurno bi se ga mi danes bali veliko bolj kot so se naši starši nekoč bali Mačkovega Iveka, ki so ga klicali tudi Matija.

Zaskrbljen se tako sedaj sprašujem kako bosta Pepi in Janez strpno sobivala v Sloveniji, če že na Hrvaškem takšno sobivanje z njihovim zgodovinskim Franjem ni mogoča. Našemu Janezu ta Pepijeva vrnitev v slovensko zgodovino nikakor ne bo preveč všeč. Bo že kako. Če se malo stisnejo, bodo imeli vsi svoje mesto in prostor v slovenski zgodovini.