Mariborčani so vsaj od samega začetka vedeli kaj želijo in so oba glavna cilja tudi dosegli. Zamenjali so župana Kanglerja in rešili so se tistih nesrečnih roparskih radarjev. Kakšnih drugih bolj državotvornih revolucionarnih ambicij pa niti nikoli niso imeli oziroma jih vsaj javno niso posebej močno izpostavljali. Da so Mariborčani še potem malo robantili po svoji štajerski prestolnici gre v resnici največja zahvala takratni državni oblasti in policijskemu ministru Gorenaku, ker sta prav diletantsko in diktatorsko zlorabila pooblastila in moč policije s tem, da sta zbrane ljudi brez pravega razloga kar iz helikopterja polivala s solzivcem, naročila policiji, da ljudi pretepa in nad njimi izvaja teror in kot vse kaže med demonstrante instalirala provokatorje. Potem pa je sledila še zloraba pravosodja, ki je nekaj demonstrantov obsodilo na zaporne kazni, provokatorji od katerih naj bi bili nekateri celo opremljeni s pravimi strankarskimi članskimi izkaznicami in ki so nerede zakrivili, pa so jo odnesli brez posledic in uradno niso nikoli bili odkriti ter pripeljani pred sodišče. Za zapis v jutrišnje učbenike zgodovine je to tudi vse kar se bo o mariborski ljudski vstaji dalo zapisati.
To kar se je dogajalo v Ljubljani pa bi lahko bilo veliko bolj resno in bi morebiti lahko celo kaj spremenilo v delu in življenju države Slovenije ter v njej živečih državljank ter državljanov. Policija je bila veliko bolj mila in je le pridno pisala globe ter jih pošiljala tistim krivim za kaj in tudi tistim, ki niso bili nič krivi. V Ljubljani je bil glavna tarča vstajnikov predsednik vlade Janez Janša in nekaj časa tudi ljubljanski župan Zoran Jankovič. Za tako številno mobilizacijo ljudi v Ljubljani pa so imeli znani ter neznani organizatorji teh vstaj še najmanj zaslug. Iz toplih stanovanj na hladne ulice je ljudi vabil kar Janša sam s svojimi izzivanji ter norčevanji iz ljudi. Označeval jih je za zombije in rdeče fašiste in še s kakšno oznako. Pri tem pa so mu veselo pomagali ljudi jeziti še tisti čudni tipi zbrani v nekakšnem Zboru za republiko ter nekateri cerkveni dostojanstveniki RKC.
In kakšni so bili vidni rezultati teh množičnih ljubljanskih ljudskih vstaj. Glede na koncentrirano ogromno ljudsko energijo in družbeno moč vstajnikov so bili rezultati nikakršni. Janšo so s pomočjo Klemenčičeve KPK odpihnili kar njegovi dotedanji koalicijski partnerji in tudi ljubljanski župan Jankovič je veselo nadaljeval svoje županovanje. Obstaja pa kar velika verjetnost, da se bo osovraženi Janša na oblast jutri vrnil še veliko močnejši, arogantnejši in okrutnejši kot je z nje odletel.
Ceno za vse te diletantsko in brezciljno ter brez vsakršnega političnega programa vodene vstaje pa danes že krepko plačujejo državljanke in državljani. Ker ljubljanski vstajniki in vsi drugi, ki so se jim pridružili, niso imeli, razen odstavitve Janše, prav nobenih drugih političnih, ekonomskih in socialnih ciljev ter programov, se zgodba seveda ni mogla končati drugače kot se je. Klavrno in za ljudi živeče v državi Sloveniji prav katastrofalno nesrečno. Nova vlada, ki so jo sestavili nekdanji Janševi koalicijski partnerji in Jankovičeva Pozitivna Slovenija z Alenko Bratušek na čelu, je nekaj najslabšega kar se nam je lahko sploh dogodilo. Ta Alenkina vlada je tako neoliberalno in proti ljudsko usmerjena in tako zelo podložna ultimatom in zahtevam Bruslja, de je niti največji slovenski neoliberalci ne kritizirajo in se za njeno zamenjavo posebej vneto ne zavzemajo. Janša se je vsaj navzven delal in skušal ustvarjati vtis, da mu za osiromašene ljudi ni vsesno. Ti Alenkini se niti tega več ne potrudijo in kot kak politično ter ekonomsko ponorel buldožer mendrajo vse pred in pod sabo. Za njimi bo Slovenija videti kot kak evropski Bangladeš.
Ljudje, ki so na zadnjih volitvah tako masovno glasovali za Jankovičevo PS, so danes hudo razočarani, ker so se poslanci te stranke izkazali za večje in bolj nevarne neoliberalce od vseh doslej znanih v državi. Tisti znani libertalec Štih je proti njim že pravi neoliberalni dojenček. Nič kaj boljši seveda niso niti Lukšičevi SD-jevci, le da so za razliko od Alenkinih poslank ter poslancev, veliko bolj zviti ter prebrisani in se hinavsko skrivajo za hrbti svojih koalicijskih partnerjev.
Nekateri ljudje, ki jim Janša res nikoli ni bil všeč, se danes vse bolj sprašujejo kaj bi bilo danes drugače, če bi ga vstajniki in Klemenčičeva KPK pustili, da vlada dalje in se ga ne bi zamenjalo? In če seveda Janša ne bi imel toliko masla na glavi ter bi ob vsem tem premogel le nekaj več politične modrosti ter daljnovidnosti. Sam menim, da slabše za ljudi nikakor ne bi bilo, čeprav si niti pod razno ne bi upal zapisati, da pa bi ljudem lahko bilo kaj boljše.
Danes po enem letu bi tudi vstajniki, če je seveda od tega še kje kaj omembe vrednega ostalo, morali narediti inventuro svojih idealistično naivnih zablod in si priznati, da vsaj za del težav s katerimi se prav v teh dneh srečujejo slovenske državljanke in državljani nosijo del odgovornosti ter krivde. Oblastni režim v Sloveniji namreč še nikoli v teh dvajset in nekaj letih samostojne države ni bil tako močan, aroganten in zastrašujoče stabilen kot je danes, eno leto po teh ljudskih vstajniških avanturah. Prav grozljiv davek za vse te zgrešene ter v nič usmerjene ljudske vstajniške energije, pa danes že krepko plačujejo slovenske državljanke in državljani in jih bodo plačevali še dolga leta. Upam in res si zelo želim, da bi se iz te nesrečne izkušnje kaj naučili. Če nič drugega vsaj to, da se tako pa ljudskih vsaj res ne dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar