Sedaj, ko je fundacija Walk Free ( v nadaljevanju: WFF ) objavila rezultate svojih raziskav in iz katerih je razvidno, da ocenjujejo, da v Sloveniji živi okrog 7800 ljudi v razmerah zelo podobnih sodobnim oblikam suženjstva, kar Slovenijo uvršča na sramotno 67. mesto držav na svetu po razširjenosti suženjstva, so nekateri takoj pohiteli v slovenskih medijih razlagati, da ta podatek ni točen, da je previsok, da metodologije ugotavljanja vseh mogočih pojavnih oblik sodobnega suženjstva niso primerne in da tega kar WFF smatra za suženjstvo, v Sloveniji tako ne smatramo, ker tudi naša zakonodaja tega na tak način ne prepoznava in ne sankcionira. Takoj so na javni oder pohiteli nekateri slovenski oblastni in sindikalni sholastiki in hiteli zatrjevati, da mi nič od tega nimamo nikjer zapisanega ali zabeleženega in zaradi tega takšnega pojava sodobnega suženjstva v Sloveniji pač ni mogoče zaznati ali prepoznati.
Sploh ni pomembno kaj si sami o sebi in razmerah v naši državi mislimo in kako smo kaj v zakonodaji ter policijski, sodni in splošni družbeni praksi v posameznih primerih ravnali in opredeljevali. Od vsega je še najbolj pomembno, da smo sedaj v Sloveniji soočeni z dejstvom, da določene oblike sodobnega suženjstva pri nas obstajajo pa, če jih mi uradno priznavamo ali ne in se je o tem vsaj začelo javno pisati in govoriti. Pomembno pa je tudi to, da sedaj vemo kako nas vidijo drugi, kaj si o nas mislijo in kam nas v svetovni druščini držav uvrščajo. Prav neprimerno je, da bi se sedaj prepirali ali je v Sloveniji res bilo mogoče zaznati okrog 7800 primerov, ki jih je mogoče označiti kot sodobno suženjstvo ali je teh primerov kaj manj ali morebiti celo kaj več. Tudi en sam primer bi bil preveč in sodobna slovenska družba bi se morala takoj na primeren ter učinkovit način odzvati. V slovenski zgodovinski tradiciji in kolektivni zavesti je suženjstvo nekaj zelo negativnega in nesprejemljivega , družbeno skrajno zavrženega ter vsega obsojanja vrednega. Slovenci lastniki sužnjev nismo bili nikoli. Bili pa smo v svoji zgodovini, tudi sodobni, kot narod veliko krat v položajih zelo podobnim suženjstvu in nam tako v kolektivni zavesti teh nesrečnih izkušenj ne primanjkuje.
Sam trdim, da so kriteriji WFF za ugotavljanje sodobnega suženjstva v današnjih evropskih družbah očitno še vedno preohlapni, ker sem prepričan, da živi danes v Sloveniji, v razmerju katere od pojavnih oblik sodobnega suženjstva, še veliko več ljudi, kot jih je ta organizacija navedla. Zavedal sem se občutljivosti te problematike, ker se tudi današnja družboslovna stroka do tega nesrečnega pojava v Sloveniji ni nikoli opredelila in niti ni priznavala, da sploh obstaja, in tako tudi metodologije ter kriterijev za prepoznavanje pojava sodobnega suženjstva ne premoremo. Prav zaradi tega razloga sem v svojih kritičnih zapisih razmer v današnji slovenski družbi vedno uporabljal vsaj dve poimenovanji za označevanje skupin ljudi potisnjenih na samo družbeno obrobje. Čeprav do včeraj osnovne metodologije WFF za prepoznavanje sodobnega suženjstva nisem poznal, sem se pač držal nekih občih zgodovinskih antropoloških in socioloških kriterijev in tisto najbolj zatirano skupino v današnji slovenski družbi imenoval kot sodobne kapitalistične sužnje in ostale pri katerih vseh potrebnih elementov nisem mogel dovolj razločno prepoznati, sem poimenoval kot kapitalistične tlačane. To razkošje ohlapnega prepoznavanja in poimenovanja sem si pač smel privoščiti, ker nisem obremenjen z zakonitostmi določenih posameznih družboslovnih strok.
Po objavi poročila WFF v slovenskih medijih so seveda takoj pohiteli predstavniki policije, sindikatov in nekaterih drugih institucij javno zatrjevati, da ne poznajo primerov suženjstva v Sloveniji in pri tem sramežljivo dodajali, da se občasno kje celo da kaj zaznati kar bi ob ohlapnih definicijah nekdo lahko označil za sodobno suženjstvo. Verjamem, da suženjstva v Sloveniji niso mogli prepoznati, ker imajo o sužnjih še vedno zastarelo filmsko ali literarno predstavo, kjer morajo biti sužnji ves čas priklenjeni na železne verige, jih vsaj enkrat na dan lastnik sužnjev krepko premlati z usnjenim bičem in ker tudi javnega trga za nakup ali prodajo sužnjev ne premoremo. Če vsega tega ni, potem pač seveda tudi sužnjev ne more biti.
Tako kot se je v stoletjih mnogo kaj spremenilo, so se spremenile seveda tudi pojavne oblike suženjstva in jih niti ni tako zelo težko prepoznati, če jih seveda prepoznati sploh želimo. Tudi na tem področju je namreč sodobni neoliberalni kapitalizem dokazal svojo iznajdljivost ter prilagodljivost razmeram sodobnega časa. Verige so nadomestili z raznimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi, političnimi in drugimi odvisnostmi, ki so pogosto enako železno krute kot so bile nekoč verige. Bič je nadomeščen z raznimi pravnimi, upravnimi, političnimi, ekonomskimi in socialnimi prisilami ter raznimi ideologijami in tako zelo opevani in vedno bolj reguliran ter neusmiljen neoliberalni trg dela je nadomestil nekdanji trg sužnjev. Spremenila se je tako le zunanja družbena forma, vsebina pa ostaja enaka ali vsaj zelo podobna nekdanjim sužnje lastniškim odnosom.
Iz poročila WFF je razvidno, da so se tudi tako imenovane "demokratične" države razvitega ter "civiliziranega" sveta zelo slabo odrezale. Da so vse pojavne oblike sodobnega suženjstva zelo prisotne v državah v razvoju ter najmanj razvitih delih sveta pa smo tako ves čas vedeli. In prav tja hitijo in prenašajo svojo proizvodnjo sodobni zahodni ( tudi nekateri slovenski ) kapitalisti, ker je tam mogoče prav grozljivo izkoriščati delovno silo otrok, žena in drugih, ki jih zaposlijo v svojih tovarnah. Slovenci smo do pred kratkim vse to mirno in popolnoma neprizadeto opazovali, ker smo se smatrali za razviti zahod in seveda nekaj veliko več od milijonov tistih izkoriščanih revežev. Danes, ko so krute klešče neoliberalnega kapitalizma začele stiskati nas same, pa vse nesrečni vijemo roke in stokamo nad kruto usodo, ki nas je doletela in naivno še vedno verjamemo v čarobne rešitelje, ki bodo prišli in nas odrešili vseh nakopičenih težav in muk. Smo celo toliko neumni ter lahkoverni, da verjamemo trditvam naših domačih in tujih politikov ter leoliberalnih ekonomistov in drugih izkoriščevalskih demagogov, da smo si za svojo nesrečo v največjem delu krivi sami. V svoji kolektivni norosti še vedno verjamemo, da nam želijo tam v Bruslju ali kaki mednarodni finančni oziroma ekonomski organizaciji le dobro, da nas imajo Nemci s svojo kanclerko Merklovo nezmerno radi in jih zelo skrbi za naše dobro. Celo svojim hlapčevskim, skorumpiranim in do konca pokvarjenim politikom ter njihovim strankarskim združbam še vedno verjamemo, hodimo na volitve in jih volimo, da bi potem imeli kakšna štiri leta časa za stokanja in jokanja, ker ti isti iz nas delajo kapitalistične tlačane in kapitalistične sužnje.
Ko pa nam kdo nastavi ogledalo, pa takoj hitimo to ogledalo razbijat, ker ne kaže takšne podobe kot bi jo sami v njem želeli videti. Zgodovina pa nas uči, da tam kjer so sužnji se bo pojavil tudi nekdo podoben Spartakusu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar