Tudi Francozom gre očitno vse že krepko na živce!

José Manuel Durão Barroso (Portugalska)

Nikoli nisem tajil, da mi je takšna EU v kakršno se v zadnjih nekaj letih zelo hitro spreminja, vedno manj všeč in da danes pod nobenim pogojem ne bi več glasoval za vstop Slovenije v to druščino evropskih držav. Nekoč sem pač naivno verjel, da bo združena Evropa ostala zvesta svojim načelom, ki jih je posvojila po drugi svetovni moriji. Verjel sem, da bo ostala socialno čuteča vsaj do državljank in državljanov svojih članic EU povezave in bo standarde, ki si jih je v času povojne železno zavesne razdelitve sama postavila, po padcih vzhodno komunističnih in socialističnih režimov, še nadgradila. Da bi lahko bile kdaj v tej in takšni EU povezavi, za vstop v katero smo takrat na referendumu v Sloveniji glasovali, ogrožene politične, socialne, zdravstvene, ekonomske in celo temeljne človekove pravice, pa mi takrat ni padlo niti na kraj moje skromne pameti. Prav tako takrat nisem niti pomislil na kakšno morebitno nevarnost, da bi čez čas ta ekonomsko politična združba evropskih držav lahko začela težiti k unitarizmu in ekonomskemu ter finančnemu in tudi političnemu zatiranju manjših ter šibkejših svojih članic. Še manj pa sem pričakoval, da bodo posamezne članice EU dovoljevale in tolerirale pojave fašizma. grobega nacionalizma in drugih oblik nestrpnosti ter sovraštva in tudi pogosto že odkritega nasilja. Ne očitam si danes, ko vse to in še mnogo kaj drugega slabega postaja realnost, kake velike takratne naivnosti, temveč spoznavam kako malo sem takrat vedel o delovanju družbenih, ekonomskih, političnih in drugih zakonitostih. In še o tistih, za katere sem vedel, da obstajajo ter delujejo in sem iz teorije in tudi iz prakse poznal posledice njihovih delovanj, sem nekako verjel, da je v sodobnem razvitem in demokratičnem svetu mogoče njihova delovanja vsaj deloma nadzorovati, usmerjati in jih kontrolirati. V to sicer verjamem še danes, s to razliko, da sedaj vem, da je to dano le ekonomsko, politično in vojaško najbolj močnim državam in da mali, siromašni ter vojaško šibki o kakšni enakopravnosti, suverenosti in samostojnosti lahko v današnji EU povezavi le še sanjajo. In za vstop Slovenije v takratno EU povezavo sem glasoval tudi, ker nisem verjel v sposobnost nove slovenske politike in dobronamernost takrat nastalih raznih izkoriščevalskih lobijev s RKC na čelu, da so sposobni mlado državo Slovenijo uspešno voditi ter sem celo naivno upal, da jih bodo ob morebitnih neumnostih, ki jih počnejo ali jih bodo še počeli, potem dobili po prstih od skupnih EU oblastnih institucij. Danes si nekako skoraj ne morem oprostiti kako zelo sem se takrat motil in kako hudo utopistično ter nerealno vizijo o EU bodočnosti sem imel.

Claude Bartolone ( Francija)

Priznam pa tudi, da o predsedniku Evropske komisije Jose Manuel Barossu nikoli nisem imel dobrega mnenja in mu nekako nisem zaupal. Vedno, ko ga na TV gledam in poslušam, se nekje v meni podzavestno aktivira nek notranji varovalni mehanizem in me tiho opozarja na nevarnost in previdnost ter vzpodbudi kritičen odnos do povedanega in predstavljenega. Podobni, vendar nekoliko manj intenzivni, občutki me prevevajo tudi pri javnih nastopih nekaterih drugih EU veljakov. Hudič je, ker moji tihi neprijetni občutki ne zanimajo niti nikogar v Sloveniji, kaj šele, da bi potem koga zanimali v veliki EU povezavi ter njenih oblastnih institucijah in ljudeh, ki tam uradujejo.

Zadnje čase pa lahko o tihih strahovih in nelagodnostih, ki jih glede današnje in jutrišnje EU povezave občasno sam doživljam, vedno bolj pogosto preberem ali slišim tudi, da se s podobnimi občutki soočajo tudi veliko bolj pomembni ter vplivni ljude v državah članicah EU. Pozornost mi je tako vzbudilo javno izrečeno stališče francoskega predsednika parlamenta Claudeja Bartolonea, ki je ostro kritiziral delo ter vizijo nove Evrope kot si jo zamišljata in nam jo ponujata  Evropska komisija in njen predsednik Barooso. Nemške kanclerke Merklove v tem svojem očitku sicer ni omenjal, pa sam mislim, da bi jo moral. Tako Bartolone pravi, da je vse bolj očitno, da Bruselj celotni EU povezavi vsiljuje model "finančnega kapitalizma" kar naj bi šlo v škodo zmanjševanju velike nezaposlenosti. Še posebej nezaposlenosti mladih, katerih število že dosega zelo zaskrbljujoče razsežnosti v večini držav EU povezave. Bruslju tudi očita, da sprejema in članicam EU povezave vsiljuje le ukrepe, ki krepijo uvajanje finančnega kapitalizma in pri tem ne stori skoraj nič na področju vzpodbujanja velikih investicij v članicah EU, ki bi sčasoma lahko vsrkale dobršen del nezaposlenih mladih.

Bartolone je prepričan, da je Baroosovega naslednika nujno potrebno imenovati iz vrst evropskih socialističnih in socialdemokratskih vrst, ker nadaljevanje takšne politične paradigme, kot ji pripada in iz katerih vrst izhaja Barooso, vodi le še v poglabljanje krize in v hude konflikte znotraj članic EU povezave.

Današnje razmere v največjem delu držav članic EU povezave primerja kar s socialnim blatom in za takšno stanje ter razmere kot tudi za izhod iz tega stanja, kot najbolj odgovorni državi navaja Nemčijo in Francijo. Prav od teh dveh držav in od njunih ravnanj naj bi bilo odvisno kako se bodo razmere v EU povezavi stabilizirale in težave presegle. Pri tem pravi, da bodo še posebej odločilni naslednji meseci, ki so pred nami v katerih si ne bi več smeli dovoliti poslabševanja razmer v dobršnem delu članic EU povezave. 

Sploh je pri nekaterih francoskih politikih v zadnjem času vse pogosteje mogoče zaznati kritične tone na račun Evropske komisije in še posebej njenega predsednika José Manuela  Barrosa, za katerega trdijo, da na čelu te pomembne EU institucije ni naredil kaj veliko koristnega. Sam imam občutek, da je Barooso še najbolj podoben neki nesrečni politično oblastni marioneti s katero prav priročno upravlja nemška kanclerka Merklova in skoraj zagotovo še kakšne finančne ter kapitalske institucije in lobiji. Verjamem, da se tudi predsednik francoskega parlamenta Bartolone tega zaveda in se je morebiti prav zaradi trenutne izredne moči Merklove in finančnih institucij, ki njej in njeni politiki sledijo, omenjanju ter odgovornosti Merklove, tudi zaradi občutljivih medsebojnih odnosov ter ekonomskih in socialnih težav s kateri se prav ta čas Francija srečuje, modro izognil. Zelo pa se strinam z njegovo trditvijo, da sta za  usodo EU povezave najbolj odgovorni prav Nemčija in Francija, ki bosta morali v doktrini vodenja in  upravljanja ter odnosov v EU in v dobro jutrišnjega ekonomskega in demokratičnega napredka ter socialne vzdržnosti v dosedanji doktrini veliko kaj hitro spremeniti.