Kje bom vzel, da bom tebi dal?

Dnevnik, 29.09.2013

Notranji minister Gregor Virant napoveduje, da si bodo okoli 170 milijonov evrov, kolikor bi jim morala zaradi nezakonitega ravnanja plačati vlada, javni uslužbenci poplačali kar iz lastnega žepa. 

Kako komično se je usoda poigrala s tem Virantom. Danes bi moral popravljati to kar je pred leti sam zapacal in zaštrikal. Seveda ne povsem sam, jih je v tej zgodbi sodelovalo še kar nekaj njegovih kolegic in kolegov in vlad ter njihovih predsednikov. Vsaj Janeza Janšo in Boruta Pahorja je potrebno omeniti. V času vladanja njunih vlad so zabili največ žebljev v krsto pokopa slovenske države in storili najmanj za prepotrebne družbene in ekonomske reforme s katerimi bi stabilizirali državo. Vladajoči niso vedeli tega kar je že takrat vedelo ali vsaj slutilo nesrečno ljudstvo. Kaj? Da vse skupaj vrag jemlje, povedano in zapisano v preprostem ljudskem jeziku. Čas vladanja Janeza Janše in Boruta Pahorja je bil čas neizkoriščenih priložnosti. Čas družbenih in ekonomsko finančnih reform, ki jih ni bilo in čas slaboumnih ter škodljivih političnih in ekonomskih doktrin vsiljenih od EU in mednarodnih finančnih institucij. In bil je to tudi čas cvetenja domačih ekonomskih neoliberalnih zablod ter vzvišenosti in vsevednosti njihovih domačih avtorjev, ki danes modro molčijo ali pa se nekateri prav grdo sprenevedajo. Nobena od obeh vlad se ni upala ali se ni želela lotiti reforme lokalne samouprave in prevzeti nadzora nad dogajanji v 212-tih občinah. Enako kot danes, so razmere že takrat kričale po nujnosti reforme celotnega zdravstvenega sistema, nadzora nad finančnimi tokovi v njem, izvajanju investicij, zagotavljanju sredstev za njegovo funkcioniranje, organizaciji in na kadrovskem področju. Podobno je na področju sanacije bančnega sistema,  izobraževanja ter predšolske vzgoje in še kakšnem. Tam kjer se je porabilo daleč največ davkoplačevalskega denarja je bil nadzor najmanjši, interesi vladajočih političnih strank in raznih lobijev pa največji. Še kako prav imajo preprosti ljudje, ko pravijo, da lopov ne more nadzorovati lopova.

Vse vlade, tako obe Janševi kot tista nesrečna Pahorjeva, so mrcvarili in nekaj čarali le okrog tistih in takšnih reform s katerimi so bremenili ter siromašili gospodarstvo in prebivalstvo. Če kakšna reforma ali zakon ni bil uspešno "spravljen pod streho" ter ni takoj udaril po ljudeh, so bili seveda krivi sindikati ali pa ljudstvo, ki je na referendumih tiste zmazke zavrnilo. S prav diletantskimi metodami vladanja in upravljanja z državo so uspeli edino spreti delodajalce in sindikate  ter ustvariti v državi revščino, brezup in  državljankam ter državljanom uničiti prihodnost. Gospe in gospodje politični oblastniki ter njihovi zavezniki "tranzicijski" izkoriščevalci s slovensko RKC na čelu, so pač jemali tam kjer se je dalo še kaj vzeti in si niso veliko belili glave z vsak dan večjo brezposelnostjo, propadanjem gospodarstva, masovnimi stečaji v katerih so propadle tudi mnoge dobre in perspektivne gospodarske družbe. Število zaposlenih v gospodarstvu je padalo in se je sočasno povečevalo število zaposlenih v javnem sektorju. Ko je število brezposelnih v državi doseglo nevarno številko, pa so tudi tukaj uporabili, že v nekem drugem primeru preizkušeno, metodo izbrisa in za dobrih dvajset in nekaj tisoč to nesrečno številko zmanjšali. Teh administrativno izbrisanih brezposelnih še danes nihče nikjer ne omenja in nihče prav ne ve kakšna je njihova usoda ter kako in od česa živijo.

Sodišče je sedaj zaukazalo, da je pač javnim uslužbencem potrebno izplačati to kar jim pripada. Seveda je sodišče tudi del tega istega javnega sektorja in njegova odločitev je tudi s tega stališča lahko razumljiva. Malo manj pa je razumljivo, da to isto sodišče takšne pravno pravičniške drže ni pokazalo, ko so propadale gospodarske družbe in je na cesti ostajalo na tisoče delavk in delavcev, ki jim nihče po več mesecev ni izplačal plač in ni  poravnal prispevkov. Takrat se je pač slovenski pravni red držal starega ljudskega načela, da tam kjer nič ni tudi vojska ne more nič vzeti. Ko pa gre za javni sektor, pa sedaj to načelo naj ne bi več veljalo. Vlada Alenke Bratušek sedaj res nima velike izbire in s tem se bodo morali sprijazniti zaposleni v javnem sektorju in tudi sindikati. Ali sprejeti Virantov predlog in vsem v javnem sektorju zmanjšati plače ter tako zagotoviti denar za izvršitev sodne odločbe ali pa odpustiti kar lepo število zaposlenih v javnem sektorju in na ta način privarčevati denar.

Obdržati tako velik javni sektor, sanirati banke, vračati v preteklosti najete in nove kredite ter pokrivati ogromne tekoče obveznosti iz državnega proračuna za šolstvo, zdravstvo, pokojnine in drugo, se enostavno več ne izide. Trojka torej trka na vrata in za njen prihod in vse posledice s katerimi se bomo državljanke in državljani morali soočiti, ne krivite samo vlade Alenke Bratušek, temveč svoj bes in jezo kar mirno in tudi malo samokritično, usmerite v Janeza Janšo in Boruta Pahorja ter njune takratne ministre kot tudi njune takratne koalicijske partnerje.

Res nimam prav nobenega razloga, da bi sedaj izigraval hudičevega advokata vladi Alenke  Bratušek, vendar je pa le potrebno biti realen in vsaj malo objektiven. Njena krivda za propad države in za vse hudo  kar se nam obeta, je premo sorazmerna dolgosti njenega vladanja v primerjavi s časom in neizkoriščenimi priložnostmi časa vladanja Janeza Janše ter Boruta Pahorja. Vlada Alenke Bratušek ni nič slabša in na našo žalost tudi ne veliko boljša,kot sta bili vladi njenih predhodnikov.