Država Slovenija izgubila opravilno sposobnost!

Po državi Sloveniji že nekaj mesecev šarijo in lomastijo razni strici in tete, ki nam jih kot božjo kaštigo pošiljajo razne svetovne in EU finančne, kapitalske in politične institucije. Za nekatere njihove obiske slovenska javnost zve takoj in za druge šele po določenem času, ko sami povedo, da so bili v državi ali, ko njihove prisotnosti ni bilo več mogoče prikriti.

Tako smo pred dnevi bili osrečeni z obiskom vodje delegacije IMF Antonia Spilimberga, ki naj bi izjavil: »Slovenija ima svojo trojko. To so Bratuškova, Jazbec in Čufer.« Kakšna trojka neki! Ti navedeni nesrečniki so le poslušni izvajalci, ki imajo za nalogo izpolniti vse kar jim je naročeno ali zaukazano, ne glede na vso trpljenje ljudstva in vse posledice, ki jih bo to izžemanje državljank in državljanov dolgoročno pustilo. So le naš slovenski brezčutni politični stroj okrepljen z liderji koalicijskih strank Lukšičem, Erjavcem in Virantom, ki prav ta čas kot ponoreli buldožer brez sleherne čustvene obremenitve svojemu ljudstvu zategujejo pas do zadnjih lukenj.

Pred časom sem že zapisal, da je država Slovenija izgubila opravilno sposobnost in da se v državi nič pomembnega ne sprejme in ne stori brez predhodnega ukaza ali pa milostnega blagoslova naših svetovnih in EU finančnih ter političnih gospodarjev. Slovenija je danes država, ki je pravi, ne le evropski, temveč celo svetovni fenomen. Ko se je Slovenija  pred triindvajsetimi leti osamosvojila in postala samostojna država, je bila najbolj razvita med vsemi nekdanjimi socialističnimi državami in je potem v EU povezavo  ter klub skupne valute evro stopila kot ena najperspektivnejših. Danes je skupaj s Ciprom, Grčijo, Španijo in Portugalsko črna ovca med članicami EU, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost in je ponižana na nivo južno evropske banana republike.

Smemo danes za to nacionalno ponižanje in vse nesreče, ki nas že tarejo in vse tiste, ki nam jih prav te dni pripravljajo, kriviti aktualno vlado Alenke Bratušek in aktualno vladajočo koalicijo? Le deloma in še to v razmeroma omejenem obsegu. Naš pogled moramo nujno obrniti nazaj v bližnjo dvajset letno preteklost ter se samokritično vprašati kaj za hudiča smo tako hudo počeli narobe, da smo iz nekoč uspešnih ter ponosnih Slovencev sedaj pristali na nivoju evropskih klošarjev. S te današnje časovne oddaljenosti in z vsaj malo samokritičnosti bomo lahko hitro ugotovili, da smo državo zapravili in množice državljank ter državljanov pahnili v bedo in jim uničili sanje ter našim otrokom in vnukom bodočnost, kar sami. In tudi danes, ko bi celo že največji tepec moral spoznati, da je sanj o lepi in uspešni Sloveniji konec, se v velikem delu obnašamo kot, da je pred nami čudovita bodočnost in so nam vrata tuzemskega EU raja na stežaj odprta.

Domači politiki, za katere smo še vedno prepričani, da smo si jih sami izvolili, so nam s svojim agresivnim politikantstvom in vsiljenimi demagogijami nataknili plašnice ter upognili hrbtenice in zmečkali naše sive celice v brezoblično nedelujočo maso s katero so potem upravljali drugi. In to na popolnoma enak način počnejo tudi še danes. Ne zdramijo nas niti prošnje, jok in solze nesrečnih ter lačnih otrok, ne mile priprošnje tisoče ostarelih in oslabelih starejših sodržavljank in sodržavljanov, ki nimajo več od česa živeti, ne ganejo nas usode tisočih družin, ki ne morejo več poravnavati svojih mesečnih obveznosti, plačevati vrtcev ali jim plačevati prehrane in drugih stroškov v šolah, jih prav danes mečejo iz stanovanj, ker ne morejo pokrivati stroškov bivanja. Postali smo neobčutljivi do zastrašujočih usod več tisoč tistih, ki so ostali brez služb in brez vseh prihodkov in od katerih jih mnogi nikoli več ne bodo dobili dela. Delamo se neumne, slepe in gluhe za težave več tisoč izobraženih ali tudi manj izobraženih mladih, od katerih že mnogi stopajo v zrela leta, pa niso bili niti en dan zaposleni v redni službi.

Še vedno častimo pokvarjene in za našo nesrečo krive politike in njihove slinave potrčkote in celo sprejemamo dobro premišljeno in vsiljeno mišljenje, da so za našo nesrečo krivi oni drugi in ne naši. Kateri pa so naši in kateri pa so oni drugi? Naši in oni drugi so bili v vseh teh preteklih letih na oblasti in so se kar fino izmenjevali, se med sabo malo pričakali in nas bebavo ljudstvo delili med sabo. Tako zelo, da bi se bili občasno sposobni celo fizično spoprijeti, in smo se ubogi intelektualni ljudski invalidi potem vsa ta leta med sabo kregali se obmetavali z rdčekarji, komunajzarji, domobranci, krščanarji ter še kopico drugih zmerljivk. Naši in oni drugi politiki ter novodobni Gospodje pa so se nam na tiho smejali, nam ropali minulo in živo delo, nam uničevali državo ter nas peljali vedno globlje v nesrečo in revščino. Naši in oni drugi vse to počnejo z nami še danes in tudi mi vse počnemo enako kot smo to počeli zadnjih dvajset in nekaj let.

Ste se kdaj sploh še sposobni vprašati kako boste s svojo veliko "privrženostjo in vdanostjo" Janši, Kučanu, Pahorju, Erjavcu, Virantu, Bratuškovi, Peterletu, Novakovi, Lukšiču in mnogim drugim ter njihovim koristolovnim strankarskim prisklednikom, plačali položnice, oblekli, šolali in nahranili sebe in svoje otroke? Nekateri se to sicer tiho in preplašeno že sprašujejo, ker pa si niso sposobni sneti plašnic in zravnati svojih hlapčevskih hrbtenic ter uporabiti svojih sivih celic, pač njihovi otroci še vedno prosijo za hrano, sami se po cele dneve potikajo okrog, da bi kje na črno zaslužili kak evro, jih mečejo z družinami iz stanovanj, jim dnevno nalagajo nove davke ter druge finančne obremenitve. Se "naši in oni drugi" družno ob blagoslovih zunanjih Gospodarjev pripravljajo, da mnogim v naslednjih letih odvzamejo še nepremične dediščine, ki so jim jih zapustili njihovi starši in stari starši ali pa so si sami hiše in stanovanja v znoju in odrekanju celotne družine zgradili oziroma kupili.

Če ne zmoremo biti ponosni, delovni in uspešni državljani  svobodne in neodvisne države Slovenije, pa bodimo pač evropski klošarji. Zgodovina vsakemu narodu pokloni usodo kot si jo zasluži. Res pa je, da zgodovina ničesar ne poklanja, temveč si mora vsak narod svoj obstoj izboriti. Smo res postali že narod velikih zgodovinskih poražencev in pristali na vlogo kapitalističnih tlačanov in sužnjev? Pa tako radi poveličujemo premnoge, ki so v naši preteklosti za obstoj naroda in njegovo svobodo dali življenja. Mi pa danes za svoj in obstoj države ter jutrišnjo svobodo in bodočnost naših otrok in vnukov nismo več v stanju narediti ničesar in se za nič več izboriti ter ničesar žrtvovati. Potem pač pojdimo svoji črni usodi nasproti in pristanimo tam kjer nam je mesto.