Parada sovražnega govora

V prostorih državnega zbora RS se je včeraj pod vodstvom poslanke PS Tamare Vonta odvila predstavitev mnenj na temo sovražnega govora v slovenski družbi. Z zanimanjem sem pričakoval ta dogodek. Čeprav sem sam začetek TV prenosa zaradi nekih drugih obveznosti malo zamudil in tako vseh razpravljavcev nisem slišal, je bilo tisto kar sem uspel spremljati dovolj, da lahko povsem mirno zapišem, da se je dobra namera organizatorjev povsem izjalovila.

Priložnost so izkoristili posamezniki iz krogov, institucij ter organizacij, ki so že dalj časa znane kot največji generatorji in razširjevalci sovražnega govora, ki so to vrsto govora seveda veselo prepoznavali pri vseh drugih le pri sebi ne. Tako smo včeraj doživeli paradoksalno situacijo, ko se je velika skupina moralističnih borcev s svojimi nastopi proti sovražnemu govoru borila s skrbno prikritim sovražnim govorom. Verjetno po načelu, da se klin s klinom izbija ali pa so prepričani, da doma pred TV zasloni sedijo sami tepci.

Eden od razlogov, da sem se lotil pisanja tega prispevka je tudi v tem, da čutim potrebo, da javno pohvalim dve dami, ki mi bosta ostali v spominu na ta nesrečni in zlorabljeni dogodek. Prva je poslanka Tamara Vonta, ki je odlično opravila delo voditeljice in tako s svojo odločnostjo ter korektnostjo preprečila, da se stvar ni popolnoma izjalovila in prerasla v svoje nasprotje. In druga je odlična razpravljavka Melita Zajc, ki pa so jo prisotni namerno preslišali in se delali kot da ne razumejo kaj jim je povedala in ji tako seveda niso namenili aplavza s katerim so sicer redno in bučno nagrajevali tiste sebi enako misleče in kolektivno delegirane, ki so govorili to kar so radi slišali in kar so se predhodno dogovorili.

Priložnost javno pred TV kamerami govoriti na temo sovražnega govora je odlično izrabila slovenska RKC, ki je v dvorano državnega zbora instalirala skoraj polovico, če ne celo še več, vseh govornic in govorcev, ki so vztrajno ponavljali eno in isto mantro podkrepljeno z enakimi primeri sovražnega govora ali dejanj, ki naj bi bila naperjena proti verujočim ali RKC in pri tem nekritično zatrjevali, da sta osebna vera v boga in RKC kot institucija eno in isto ter tega ne dovolijo ločevati. Nekateri so šli celo tako daleč, da so razmere v Sloveniji in razširjenost ter grobost sovražnega govora proti verujočim in RKC primerjali s pogromom nacistov proti Židom v Hitlerjevi Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Priložnost je izrabilo in nastopilo tudi nekaj poslancev. Še najbolj ga je lomil Janšev poslanec Breznikov Franci, ki je govoril o stvareh,  ki jih niti ne pozna in ne razume. Ves čas njegovega nastopa sem imel občutek, da se moj rojak s severovzhodnega dela države, tam v zelo omikani ter elitni Ljubljani, zelo sramuje svojega porekla in premalo imenitnega okolja iz katerega izhaja. Rad bi ga potolažil in mu povedal, da nikakor ne moreva izhajati iz lumpen proletarskega okolja, ker so najini predniki bili pridni, delavni, boga boječi in ponižni kočarji, viničarji, bajtarji in najemniški kmečki delavci, dninarji, mali kmetje ter pred tem čisto navadni tlačani tuje cerkvene in posvetne gospode. Tako, cenjeni moj poslanec Franci Breznik, ni razloga, da bi naju kdo uvrščal med lumpen proletarce in bi naju zaradi tega morale moriti kake hude  skrbi ali bi morala doživljati  boleče travme zaradi krize neuglednih družbenih statusov najinih prednikov. Hudič pa je, to pa Franciju že moram priznati, da pa se tudi s kakšnimi posebej družbeno častnimi predniki težko pohvaliva. Nimava modre krvi, ne izhajava iz častnih in zelo cenjenih ter znanih meščanskih družin, nimava ravno veliko prednikov, ki bi sloveli in še danes bili prepoznani kot znani slovenski intelektualci in bi se jih pogosto omenjalo v kakšnih zgodovinskih virih. Kakšnega duhovnika ali učitelja in morebiti še koga na katerega bi lahko bila ponosna, pa bi se v najinih zgodovinskih rodovnikih morebiti pa le lahko našlo.

Da bom lahko počasi zaključil ta prispevek, bom zapisal še, da dober namen organizatorjev te predstavitve mnenj na temo sovražnega govora v današnji slovenski družbi, na žalost ni dosegel namena in cilja.  Grobo so priložnost javnega nastopa zlorabili ravno tisti, ki so s svojimi nastopi množično dokazovali, da se s sovražnim govorom nasprotnega sovraženega govora ne da preprečiti, temveč se ga na ta način le še dodatno vzpodbuja. Tako je bila pač zapravljena še ena priložnost postopnega preseganja nepomirljivih ideoloških, političnih, socialnih in še premnogih drugih nasprotij v slovenski družbi.