Naivna lahkost predlaganja rešilnih ukrepov!

Dr. Dušan Mramor: Ne bi me motilo, če bi se zatekli h kakšnemu jugoukrepu- da bi nekaj sobot delali zastonj

Kljub negotovemu gospodarskemu položaju, v katerem je Slovenija, pa je ekonomist Dušan Mramor v primeru ureditve političnih razmer optimist. "Položaj je zelo težak. Smo zelo zadolženi, a mislim, da je možno z ustreznimi ukrepi in potrpežljivostjo iziti iz tega položaja,"...............

Popravki proračuna so po mnenju bivšega finančnega ministra in dekana ljubljanske ekonomske fakultete Dušana Mramorja potrebni, vendar pri trenutni veljavni zakonodaji ne nujno z rebalansom. V pogovoru za Večer je poudaril nujnost znižanja javne porabe, smiselno bi bilo linearno zniževanje plač v javnem sektorju, med 2,5 in pet odstotki.

Od tako cenjenega in priznanega ekonomista ter profesorja bi vendarle pričakoval malo bolj realne in učinkovite predloge izhoda države Slovenije iz hude krize v kateri se nismo slučajno znašli, temveč so  nas vanjo popeljale naše politične, finančne, kapitalske in druge elite. Seveda se je vse hudo kar nas danes mori in tlači, dogajalo pod modrim vodstvom raznih tujih političnih in ekonomsko finančnih ter gospodarskih pokvarjencev, ki so dve desetletji igrali vlogo svetovalcev in usmerjevalcev odločitev naših oblasti in pokvarjenih slovenskih elit.

Kdo pa naj bi to nekaj sobot v letu delal zastonj?  Nek mali prispevek k blažitvi naših finančnih zagat bi lahko prispevali izključno zaposleni v realnem sektorju, če bi oddelali nekaj brezplačnih sobot in seveda potem produkte svojega dela tudi uspešno na trgu prodali ter ta denar namenili za blažitev prezadolženost podjetij in države. Če bi sočasno v teh sobotah na delovna mesta nagnali tudi celotno armado zaposlenih v javnem sektorju. kakšne omembe vredne koristi za sanacijo javno finančnih zagat države ali omilitve prezadolženost realnega sektorja, ne bi dosegli. V javnem sektorju bi ob takšnih sobotah, ko bi slovenski kapitalistični tlačani in sužnji v realnem sektorju  reševali državo in njene elite, morali delati le v tisti deli javnega sektorja, ki bi jih s svojimi storitvami servisirali in jim tako delo ter odsotnost od doma omogočili.

Soglašam pa z dr. Mramorjem vsaj v nečem. Nujno bi bilo, da bi se čim prej ter kar se le da striktno zatekli h kar nekaj zelo znanim "jugoukrepom" in ne le k posiljevanju ljudi, da nekaj sobot v letu delajo zastonj. Saj pravzaprav večina zaposlenih v realnem sektorju že danes dela skoraj zastonj in kakšno dodatno lomljenje njihovih hrbtov ne bi bilo niti ekonomsko in finančno učinkovito in ne politično moralno in etično početje. Vse bolj očitno postaja, da se sedaj tudi že nekateri krogi v slovenski ekonomski znanosti od neoliberalne ( beri: fašistične ) demagogije počasi ter obotavljajoče in sramežljivo premikajo h kruti realnosti in spoznavajo ter priznavajo, da smo krepko zavozili. To je sicer vzpodbudno in poraja nekaj malega upanja, da bi takšna sprememba filozofije v ekonomsko finančnem ter razvojnem preboju v bodočnosti lahko dala pozitivne rezultate, če bi seveda širše okolje v EU in mednarodnih institucijah dovolilo, da se učinkoviti ukrepi sprejmejo in uveljavijo. Ničesar drugega, razen dodatnega obremenjevanja in siromašenja ljudskih množic ter privatiziranja tistega kar je danes še javno ali državno, se ne bo dovolilo in ne dopustilo.

V prvih letih devetdesetih let prejšnjega stoletja smo v Sloveniji naredili točno to kar ves čas očitamo komunistom, da so storili prva leta po končani drugi svetovni vojni in prevzemu oblasti. Komunisti naj bi takrat zlorabili NOB in instalirali vanjo komunistično revolucijo ter uvedli revolucionarno pravo in komunistične revolucionarje ukrepe v vse pore družbe. Popolnoma enako smo Slovenci ravnali ob osamosvojitvi. Osamosvojitev smo zlorabili in mimo volje ljudstva vanjo instalirali kapitalistično neoliberalno revolucijo  ter spremenili pravni sistem na način, da smo ga tako zelo predimenzionirali in prestrelili s toliko pravnimi nesmisli ter pravnimi luknjami, da je postal popolnoma neučinkovit in so ga elite lahko vedno ter ob vseh priložnostih razlagale v svojo korist ter v škodo ljudstva in nove države.

Komunisti so kot ukrep izvedli razlastitev veleposestnikov, cerkve in takratnih lastnikov produkcijskih sredstev v gospodarstvu. Slovenski neoliberalci so v devetdesetih letih obrnili zgodbo na glavo in takoj razlastili državo oziroma ljudstvo in največji del družbenega ( državnega )  premoženja brezplačno, nekritično in brez upoštevanja povečanih vrednosti za bagatelo z obema rokama in zelo na hitro razdeljevali cerkvi, tujcem ter domačim elitnežem dovolili, da so uničili realni sektor ter potem pokupili kar se je dalo in ni že pred tem popolnoma propadlo. V čem za hudiča se potem sploh še razlikujejo komunisti iz druge polovic štiridesetih od  današnjih neoliberalcev in osamosvojiteljev iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. V nečem pa se vendarle. Pod vladavino komunistov so ljudje živeli vsako leto bolje in vidno se je izboljševal njihov osebni kot tudi družbeni standard. V tej drugi kapitalistični revoluciji pa so ljudje živeli vsako leto slabše in ta trend siromašenja osebnega in družbenega standarda ljudi se nezadržno nadaljuje. 

Če star rek, ki pravi, da se klin s klinom izbija, še vedno velja, potem Slovenija takoj in že danes, nujno potrebuje novo revolucijo z novim revolucionarnim pravom in novimi ter revolucionarnimi  političnimi, družbeno sistemskimi, gospodarskimi, finančnimi, lastninskimi, vrednostnimi in vsemi drugimi ukrepi in ne le posilstva delavk in delavcev, da delajo zastonj za posredne koristi svojih gospodarjev. Saj to pravzaprav vseh teh dvajset let že počnejo. Ne pozabimo, da tudi, podobno kot ljubezen, domoljubje gre skozi želodec. Z opletanjem državne ali kakšne druge ideološke ikonografije ter petjem domoljubnih pesmi, se ne da nahraniti ljudstva in mu ne zagotoviti mirnega in znosnega življenja ter boljše bodočnosti njegovim potomcem.