Kdaj bo konec virantovanja in šušteršičevanja?

DELO, 19.03.2013

Preizkusni kamen za koalicijo bo današnje odločanje o finančnem ministru Urošu Čuferju.

Ob nastajanju nove koalicije je bila največja neznanka prav, kdo bo finančni minister. Po objavi je Uroš Čufer v Državljanski listi (pa tudi pri ostalih koalicijskih partnerjih) vzbujal največ dvomov. Njegove kandidature ni želel nihče komentirati, tudi predsednik DL Gregor Virant ne. Odgovoril je le, da bi želel pred kakršnim koli dajanjem ocen najprej slišati Čuferjevo predstavitev pred odborom DZ.

Priznam, da o kandidatu za novega finančnega ministra Urošu Čuferju ne vem nič in možakarja ne poznam. Ne vem, nič o njegovih strokovnih ter osebnostnih referencah in še manj vem kako si predstavlja to slovensko zavoženo barko na finančnem področju popeljati v bolj mirne vode. Glede na vse kar se okrog njega te dni dogaja, se sprašujem, zakaj za boga milega vseh nekam ne pošlje in od daleč ter v miru opazuje modrosti velikih politikantskih mojstrov pri sestavljanju nove vlade. Kaj mu je vsega tega sploh treba?

Zakaj nekoga o katerem nič ne vemo takoj razglasiti za nesposobneža in grobarja slovenskih državnih financ? Sam kot državljan te države vanj zaupam neprimerno bolj kot pa v Gregorja Viranta ali Karla Erjavca in še koga, ki bi naj postal član nove slovenske vlade in jih nihče posebej ne problematizira. Vsi so sposobni in zaupanja vredni ter seveda ob vsem še strokovni, le Čufar je problematičen, ker o njem politikantski mešetarji vedo premalo in niso prepričani ali bo dovolj kooperativen in poslušen ter prilagodljiv. Največji strah je opaziti prav pri Virantu in Šušteršiču, ki se verjetno sedaj zelo bojita, da temu novemu političnemu anonimnežu ne bi slučajno uspelo kaj kar v preteklosti njima ni. Bilo bi lahko celo še huje, da bi ta mladi ter javnosti neznan možakar morebiti lahko celo razkril kašne barabije ali strokovne nesmisle na ekonomsko finančnem področju prejšnje vlade in prejšnjega ministra.

Ponovno se v medijih in javnih nastopih oglašajo znani slovenski ekonomisti, katerih imen niti ni vredno navajati, ki v duhu svoje stare manire dajejo v nič kandidata za finančnega ministra in nam pod njegovim ministrovanjem napovedujejo državni bankrot. Vsi ti seveda zelo dobro vedo kako bi morali slovenske finance reševati in kaj vse bi morali postoriti, da bi se država izvlekla iz krize v katero so jo s svojimi svetovanji svojim kolegom na oblasti tudi sami spravili. Pri tem se nam ti gospodje ekonomisti ves čas predstavljajo kot veliki strokovnjaki in veliki domoljubi, pa vendar svojih dobrih uslug ni nihče bil pripravljen ponuditi mandatarki, ko je iskala kadre za novo vlado. 

Kaj naj si državljanke in državljani mislimo o ljudeh, ki javno govorijo, da vedo kaj in kako je potrebno ravnati in storiti, da se reši država in se olajša življenje v državi živečim ljudem, pa tega ne želijo narediti in pri tem niti ne želijo sodelovati? Star rek pravi, da če ne želiš pomagati, potem vsaj ne škoduj. Namesto, da bi kandidatu za novega finančnega ministra javno in zasebno ponudili vso strokovno in drugo potrebno pomoč, ker v teh razmerah sedaj ne gre več le zanj in njegovo karierno uspešnost, temveč sedaj gre za državo in v njej živeče ljudi, ga raje iz varnega ozadja napadajo in razglašajo za nesposobneža in strokovnega nevedneža, ki nas bo popeljal v bankrot. Njihova ljudska, strokovna in državljanska dolžnost bi bila, da stopijo na njegovo mesto v novi vladi, če menijo, da kandidat nalogi res strokovno ni dorasel in naredijo kar in kako je treba, da se država izvleče iz težav, če to res vedo in so sposobni, kot javno govorijo.

Tudi Virantu in njegovim strankarskim kolegom pa naj končno nekdo že pove, da sedaj ni več časa za razna virantovanja in šušteršičevanja in naj se lotijo dela, ki so si ga sami naložili. Ne želijo in bojijo se predčasnih volitev, ki bi jih skoraj gotovo odpihnile. Za uspešnost nove vladne koalicije so Virantovi in Erjavčevi odgovorno ravno toliko kot Lukšičevi in Alenkini. Tisti, ki bo zamočil in s tem ljudi spravil še v večje težave, bo moral prevzeti odgovornost in nositi tudi posledice. Pa tokrat ne le politične.