Huda nevihta se zgrinja nad EU in tudi nad Slovenijo!

Vedno več ljudi zaskrbljeno spremlja dogajanja v EU in še posebej v evrski skupini EU povezave. Le redki so še tisti, tudi v Sloveniji, ki še niso zaznali, da se vse bolj poglablja razvojni razkorak med državami severa in državami juga. Lahko je razumeti povprečnega Slovenca, ki se je pred leti na referendumu množično odločal za vstop v Nato in EU in potem čez kratek čas z velikim ponosom vstopil še v krog skupne valute evro. Prav evforično smo Slovenci doživljali takratne svoje velike zgodovinske zmage in verjeli, da smo res neka velika tranzicijska zgodba o uspehu in da nam bo odslej šlo le vsak dan na bolje. Prepričani smo bili, da je nad našimi uspehi, sposobnostjo, pametjo in pridnostjo navdušena celotna zahodna Evropa in nismo bili pripravljeni slišati maloštevilnih strokovnjakov, ki so nas že takrat opozarjali, da naj se malo vnesemo in prizemljimo. Mi smo po tisoč letih imeli svojo državo, uvedli smo režim, ki smo ga imenovali demokracija, pljunili smo po skoraj vsem kar je bilo včeraj in razširjenih rok ter nekritično sprejemali vse kar se nam je s severa ponujalo. Bili smo v Natu in v EU ter zaupali so nam vstop v skupino držav skupne valute in verjeli smo, da nas prav nič več ne more ustaviti na naši poti v višave razvoja in blaginje. Nikoli pa se nismo vprašali kakšno ceno bomo morali za te velike zgodovinske uspehe v resnici plačati.

Potem pa so se nenadoma nad našo tako zelo občudovano in idealizirano združeno Evropo začeli zgrinjati temni nevihtni oblaki in sevati so začele grozeče strele po posameznih članicah. Udarilo je po Irski in Slovenci si nismo posebej belili glave, ker je to dežela, ki je daleč od nas in so si Irci zagotovo svojo nesrečo zaslužili. Potem so v težave zabredli Islandci, ki pa niti niso člani naše elitne EU povezave in tako seveda tudi kakšne naše posebne pozornosti niso bili deležni. Sever EU povezave je pomagal in obe državi sta se relativno hitro izvlekli. Iz njunih izkušen se Slovenci seveda nismo želeli prav ničesar naučiti in še vedno smo bili prepričani, da smo  že skoraj dosegli nivo Nemčije oziroma Avstrije ali v najslabšem primeru smo se doma radi primerjali vsaj s kakšno od skandinavskih držav.

Vendar so se razmere v EU povezavi tako hitro spreminjale, da jim mi kulturni, pridni in delavni Slovenci niti nismo mogli več slediti in jih razumeti. Pa tudi potrudili se nismo razumeti tega kar se okrog nas dogaja, ker mi smo živeli v nekem svojem namišljenem svetu lastnega občudovanja. Potem pa je sledilo. Predvčerajšnjim so padle Portugalska, Španija, Grčija in včeraj še Ciper, da bi danes med te nesrečne dežele nekateri naši "prijatelji" na severu EU povezave že zelo glasno uvrščali prav nas, ki smo še vedno verjeli, da smo še vsaj malo zgodba o uspehu. Seveda zgodba o uspehu nismo, ker to tudi nikoli nismo niti bili. Vse to kar smo razglašali za svoje zgodovinske zmage smo dosegali preko hrbtov lastnih državljank in državljanov. Z njihovim masovnim siromašenjem, s siromašenjem in uničevanjem slovenskega gospodarstva ter uničevanjem javnega sektorja. S kriminalnimi in diletantskimi privatizacijami ali celo brezplačnimi razdelitvami, s potvarjanjem zgodovine, poglobljenimi kulturnimi in ideološkimi delitvami ter temu podrejeno denacionalizacijo. Skoraj vse kar smo ob osamosvojitvi prinesli v svojo novo državo smo v teh dvajsetih letih uničili. Pristali smo v klubu revnih južnih in zelo problematičnih držav EU povezave. O svoji bodočnosti več ne odločamo sami  in naša usoda tudi prav nikogar na severu EU posebej ne skrbi in ne zanima. Nismo faktor zaradi katerega bi si kdo tam na severu belil glavo in kvaril spanec. To kar si sami o sebi mislimo je le še naš problem in več od nikogar drugega.

Vendar naše nesrečne zgodbe še ni konec, temveč se je šele prav začela. Pravi pretresi so še pred nami in ko se bo v EU povezavi odprl problem reševanja Italije, to bo pa zelo hitro, bomo Slovenci pristali daleč tam na obrobju zanimanja ter interesa institucij v Bruslju in držav severa povezave. Za ukvarjanje z nami in našimi problemi ne bo časa in ne volje. Vzemi ali pusti bo edino načelo, ki nam bo na razpolago. S sprejemom enega ali drugega pa bo zapečatena naša usoda za zelo veliko časa. Mogoče celo za vedno.

Nasprotje med jugom in severom EU povezave je doseglo razmere, ki jih enostavno ni več mogoče preseči in že zelo resno ogroža obstoj EU takšne kot jo danes še poznamo. Družbena eksplozija, ki se  lahko hitro sproži v Italiji bo najprej udarila po klubu držav z evrom. Evro bo lahko obstal le, če bo iz kluba izstopila večina držav juga. Države juga EU povezave pa bodo lahko začele stabilizirati svoje domače finančne, ekonomske, socialne in politične razmere šele takrat, ko bodo osvobojene spon zakonitosti funkcioniranja skupne valute evro in dobršnega dela pravnega reda EU. To na žalost velja tudi za Slovenijo. Pot vrnitve v stanje " normalnega in za ljudi znosnega" bo za države juga dolga, stresna, težka in žrtvovati se bo moralo veliko tega na kar se danes, tudi v Sloveniji, še tako zelo zaklinjamo.