Slovensko čebelarstvo: čebele kljub Svetovnemu dnevu čebel ponovno umirajo zaradi FFS!

V severovzhodni Sloveniji ponovno umirajo čebele zaradi nepravilne uporabe fitosanitarnih sredstev pri zaščiti vinske trte. Več kot deset let se iz leta v leto neprestano ponavlja ista tragična zgodba vsakoletnih pomorov čebel. Tako so čebelarji Gornje Radgone, ki čebelarijo na območju Orehovskega Vrha in hribovitega dela Črešnjevec, že včeraj 20.06.2018 pozno popoldan opazili prvo večje število mrtvih čebel na bradah čebeljih panjev. Danes dopoldan se je umiranje čebel nadaljevalo.

Ker imajo čebelarji tega področja zelo slabe več kot deset letne izkušnje z uradnimi inšpekcijskimi in drugimi pristojnimi organi v vsakoletnih primerih zastrupitev čebel, so se letos prvič odločili, da pomorov čebel ne bodo več uradno prijavljali. Po telefonu so o zaznanem primeru padanja čebel obvestili le dežurno veterinarko Nacionalnega veterinarskega inštituta (NVI ) gospo Alenko Jurič, ki jih je sicer skušala prepričati, da naj vendar pokličejo številko 112 in sprožijo s protokolom predviden postopek. Prizadetih čebelarjev ji seveda ni uspelo prepričati, ker so ji ti navedli toliko tehtnih argumentov zakaj tega odslej ne nameravajo več početi, da se je potem odločila, da jih bo v četrtek 21.06.2016 v popoldanskem času sama obiskala in si padanje čebel tudi ogledala pri obeh znanih prizadetih čebelarjih. Pri tem jim je tudi zagotovila, da ne bo sprožala postopkov v katere bi se potem po službeni dolžnosti vključevali še veterinarski, kmetijski, fitosanitarni inšpektorji ali predstavniki kakih drugih služb oziroma institucij.

Zakaj čebelarji pomorov čebel v bodoče ne želijo več prijavljati je vprašanje, ki bi vsekakor terjalo korektne odgovore tako radgonskih čebelarjev kot tudi pristojnih slovenskih veterinarskih in kmetijskih oblasti. Čebelarji namreč pravijo, da so doslej bili zadovoljni edino le z ukrepanjem policije in veterinarji NVI, ki so vedno svoje delo opravili korektno in strokovno ter s primernim odnosom do prizadetih čebelarjev. Prav tako pravijo, da inšpektorjev, ki so jih ob pomorih čebel obiskali niso kaj posebej veliko zanimali storilci oziroma krivci za povzročene pomore čebel in so tudi storili zelo malo, da bi se do teh krivcev nekako dokopali, temveč so raje pregledovali čebelarjev čebelarski dnevnik in to kar za pet let nazaj, si ogledovali napajalnike oziroma druge vodne vire iz katerih se čebele oskrbujejo z vodo ter podobno.

Prav tako prizadete čebelarje zelo moti, da inšpektorji govorijo in v praksi ravnajo tako kakor, da so čebelarji sami krivi za pomor svojih čebelic. Takšen odnos jih ob vsem kar se jim je že dogodilo zelo prizadene, ker bi vendarle kazalo tudi upoštevati, da imajo čebelarji do svojih čebelic zelo specifičen in močan čustven odnos in to bi morali državni uradniki poznati ter vsekakor upoštevati.Prav tako so čebelarji  zelo nezadovoljni z dobljenimi laboratorijskimi izvidi opravljenimi na osnovi odvzetih mrtvic pri čebelnjakih, ker pravijo, da strokovnosti in korektnosti laboratorijem ne očitajo, temveč si s tistim "papirnatim špehom", kot pravijo, ki ga potem dobijo po pošti, nimajo kaj početi, ker vseh tistih tabel ter številk niti približno ne razumejo.

Nadalje čebelarji inšpekcijskim in drugim strokovnim državnim institucijam ter službam očitajo pišmeuhovski odnos tako do prizadetih čebelarjev in njihovih težav ter še veliko bolj do nezainteresiranosti pri iskanja poti do povzročitelja, da bi se enkrat za spremembo le potrudili in odkrili povzročitelja ter ga v smislu generalne prevencije tudi primerno kaznovali. Tako v poduk in opozorilo vsem drugim neodgovornežem, ki v kmetijstvu in vinogradništvu uporabljajo FFS, pa se ob tem ne držijo zakonskih in podzakonskih napotil ter navodil kot tudi priporočil ter zahtev posameznih proizvajalcev FFS.

Kaj nam bo mednarodno priznan dan čebel, če si jih bomo doma kar sami pomorili. Kakšna korist od tega, če uspemo institucije EU prepričati, da čebelo razglasijo za ogroženo vrsto, ko pa sami doma zelo malo ali skoraj nič ne storimo, da bi to isto čebelo zavarovali pred nami samimi.

Pri za narod in državo škodljivem političnem in ideološkem projektu "Sprava" pa so prav zgledno sodelovali!

Ne želim se opredeljevati s katerimi navedki oziroma očitki v odprtem pismu Spomenke Hribar naslovljenim na predsednika države Boruta Pahorja se strinjam ali s katerimi se ne, ker prav ta čas vsebino njenega pisma prav po pikolovsko secirajo in analizirajo ter se do njenih navedb javno opredeljujejo mnogi hišni ideološki strankarski analitiki na desnici in levici. Prav nič za navedenimi pa ne zaostajajo tudi razni medijski pisci ter razni intelektualci in drugi priznani ter njim pridruženi  samooklicani slovenski razumniki. Strele in bliski ter siloviti udarci politično ideološkega groma udarjajo z leve na desno ter z desne na levo in seveda pri tem oboji prav nič ne varčujejo s kritikami ter celo z medsebojnimi hudimi obtoževanji kot seveda z zelo osebnimi obtožbami naslovljenimi na račun avtorice tega odprtega pisma. Sprožili so pravo ideološko neusmiljeno medsebojno vojno, kaj vojno, pravo intelektualno mesarsko klanje, v medijih in na spletnih družbenih omrežjih.

Najbolj glasni, ostri, pogosto že prav necivilizirano nesramni ter nespodobni pa so v svojih odzivih na pisanje Spomenke Hribar ponovno njeni nekdanji javni ali tihi ( levi in desni ) sodelavci in podporniki usodnega projekta " NARODNA SPRAVA", ki so ga državljankam in državljanom vsilili pred dobrega četrt stoletja in katerega škodljivih notranje in zunanje političnih ter ideoloških posledic se v Sloveniji še več desetletij ne bomo rešili in jih presegli. Vsi navedeni v tem pisanju, vključno z njegovo avtorico ter velika večina tistih, ki se danes na osnovi tega odprtega pisma žolčno javno opredeljujejo za ali proti zapisanim navedbam v pismu, so tudi glavni režiserji četrt stoletnih hudih zdrah med Slovenkami in Slovenci izvirajočih iz nesrečnega projekta "narodna sprava". Zaradi teh in zaradi njihovih zvestih slaboumnih sledilcev imamo danes dve Sloveniji, dvojne nacionalne in državne praznike, prav patološko sovraštvo med levimi in desnimi sledilci ( njihovi politični ter ideološki in drugi državni elitneži se v ozadju pri delitvi plenov namreč prav dobro razumejo ), imamo dve zgodovinski resnici, smo ves čas na samem robu vedno novega nacionalnega ideološkega, političnega in celo fizičnega spopada, imamo vedno bolj narodnega bogastva in premoženja oskubljeno državo in velik del siromašnih državljank in državljanov.
Kako dolgo še tako?

Da ne bo smeh naših otrok in otrok naših otrok bolj grenak

Spomenka Hribar v odprtem pismu predsedniku Pahorju piše o tem, zakaj je neprimerno mandat za sestavo vlade podeliti Janezu Janši.

Objavljeno ( DELO )

16. junij 2018

Spoštovani predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, že večkrat sem se obrnila na Vas s pismi, v katerih sem Vas dobronamerno opozarjala na Vaše izjave in dejanja, ki so se mi zdeli neprimerni, še več, škodljivi za naše družbeno in politično bivanje. Med drugimi tudi leta 2010 v zvezi z gradnjo Teš 6, ko sem Vas opozorila, da boste pred zgodovino odgovarjali za to gradnjo, ki ste jo kot tedanji predsednik vlade podpirali, je pa iz finančnih, predvsem pa iz ekoloških razlogov povsem neprimerna. Seveda se na ta opozorila niste ozirali! Pred časom ste se zagovarjali pred državnozborsko komisijo, češ da o zadevi niste bili dovolj seznanjeni. Kar ni res! Vili Kovačič, dr. Miha Tomšič in Anton Komat, spodaj podpisana in še najmanj dvajset zainteresiranih državljanov smo Vam osebno dostavili memorandum na to temo in Vas opozorili na škodljivost te investicije. V medijih je bilo tedaj objavljeno veliko člankov in polemik o škodljivosti Teš 6. Zgodovina bo pa še povedala svoje.

Podpirala sem Vas v vseh Vaših spravnih prizadevanjih, od Vaše prisotnosti ob odkritju spominskih plošč padlim borcem NOB in padlim ter po vojni likvidiranim domobrancem v Karlovici, ob prekopu posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova in drugod, kar sem razumela kot pietetno dejanje do vseh mrtvih, posebej žrtev brezumnega povojnega likvidiranja vrnjenih kolaborantov in civilnih oseb. Vendar niste bili dosledni! Niti enkrat niste obsodili desetine in desetine oskrunjenih spomenikov padlim borcem! Prezrli ste prizadevanja za »prevrednotenje« NOB, za sovraštvo, ki ga širi protikomunistična desnica, ki sploh zanika narodnoosvobodilni boj, podeljuje Ehrlichova priznanja »zaslužnim« domobrancem in bojevnikom za »resnico« o narodnoosvobodilnem boju, ki ga enačijo z revolucijo, češ da je sploh bila samo revolucija in nič drugega. Ob tem, ko je v boju za osvoboditev izpod okupatorjev padlo več kot trideset tisoč naših ljudi (tudi z izdajstvi okupatorjem!), na strani protirevolucionarjev pa niti eden! Ne kolaboracija, narodnoosvobodilni boj je v temelju naše osamosvojitve in samostojnosti Republike Slovenije!

Prezrli ste tudi vsa Janševa poglabljanja sovraštva med nami, tudi objavljene fotografije na spletu, na katerih je, recimo, Janez Janša fotografiran skupaj z mladcem (podmladkom SDS) Gregorjem Bolčino, pod fotografijo pa je zapisana njegova izjava: »Bo že prišel čas, ko bomo mi vas pometali v brezna, golazen rdeča.« (Gregor Bolčina je posodobil svojo sliko profila 3. decembra 2017.) Se nam torej to obeta? Močan voditelj je prvi odgovoren za vzgojo in izobraževanje svojega strankarskega podmladka in bi moral poskrbeti, da mladi ne bi zapadali v sovraštvo in maščevalnost!

Janša je res »močna osebnost«, ki si dovoli manipulacije z zgodovino, z dejstvi, z dokumenti, ki taji svoje dohodke, govori neresnice, prepisuje govore, piše prostaške tvite, da ne veš, ali je pri zdravi pameti. Pa še Depala vas!

Ne bi se z javnim pismom obrnila na Vas, če v intervjuju, ki ste ga dali Primorskim novicam (7. junija) o bodočem mandatarju za sestavo vlade, ne bi bili izrekli nekaj spornih stališč in trditev! Beseda je tekla o Vašem neformalnem pogovoru z relativnim zmagovalcem volitev, Janezom Janšo, ki ga predlagate za mandatarja vlade. Ker je »močna osebnost«! Mimogrede: kaj ne bi bil »močna osebnost«, saj je »pohrustal« vse sorodne stranke: slovenske krščanske demokrate, ljudsko stranko ­– zato da bi bil na desnici najmočnejši –, kar sta kritično ocenila tudi starosti ljudske stranke, Ivan Oman in v intervjuju malo pred smrtjo dr. Franc Zagožen. Janši se ta osamljenost na desnici prav zdaj, ko sestavlja koalicijo, vrača kot bumerang. Doslej se mu je uprla le Nova Slovenija pod predsedništvom Ljudmile Novak, sedanji predsednik Matej Tonin je pa ves mehak …

Res je Janša »močna osebnost«: uspelo se mu je izmakniti odgovornosti za (pre)prodajo orožja – po ocenah raziskovalcev – za prek 140 milijonov dolarjev in nemških mark, ki nikoli niso prispeli v državni proračun niti ni bilo nobenega natančnega poročila, za kaj je bil ta denar porabljen (ali pa ni bil uporabljen?!). Je »močna osebnost«, ki si dovoli manipulacije z zgodovino, z dejstvi, z dokumenti, ki taji svoje dohodke, govori neresnice, prepisuje govore, piše prostaške tvite, da ne veš, ali je pri zdravi pameti. Pa Depala vas! Doslej je samo prizadetima novinarkama uspelo, da sta ga spravili na sodišče in iztožili pravico.

Janše za mandatarja ne podpirate le zaradi tega, ker je relativni zmagovalec volitev in ker je »močna osebnost«, temveč tudi iz širšega razgleda po svetu: »Upoštevati je treba tudi neki trend v svetu glede vodenja vlad. Priča smo naraščajočemu pojavu močnih političnih voditeljev, tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Za mnoge ljudi je privlačno imeti voditelja, ki nadomesti pomanjkljivosti demokracije. Če že demokracija ne deluje, imejmo vsaj močnega voditelja, si rečejo. Za razliko od tistih, ki po navadi hitro sklepajo, da to vodi v avtoritarnost, nisem tako prepričan, da je to nujno povezano. Ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvar lahko uredili.« O, ti ljubi populizem, ki ste mu Vi tako zavezani! Tudi osebno.

Ob tem ste prezrli razliko med »močno osebnostjo« in verodostojno osebnostjo! To ni isto! Močna politična osebnost ni vedno verodostojna. In Janša to ni! Če močna osebnost ni verodostojna, se pravi etična, je nujno avtoritarna. Sem med tistimi, ki se na hitro spomnim na Hitlerja, Mussolinija, Stalina, Tita. Močnejše osebnosti v našem bližnjem svetu mi ta hip ne pridejo na misel. Sami ste kot dober primer močnih voditeljev imenovali Mitterranda, Kohla, Churchilla – same pokojne močne, verodostojne voditelje –, ne pa današnjih Putina, Erdoğana, Orbána (Janševega podpornika, tudi finančno), bratov Kaczyński! O njih imajo »v svetu« slabo mnenje! Ah, da ne pozabim »močne osebnosti« čez lužo, predsednika Donalda Trumpa.

Na novinarjevo pripombo, da ni nujno dobro, če močna osebnost hitro stvari uredi, pa ste sami sebi skočili v usta: »Če so demokratične institucije dovolj močne, v tem primeru ni težave.« Prej pa ste rekli, da kjer so demokratične institucije pomanjkljive, se ljudje zatekajo k močnim voditeljem! In kako naj pomanjkljive institucije preprečijo »močnega voditelja«? Po mojem poznavanju zgodovine »močne osebnosti« ukinjajo demokratične institucije ali jih vsaj onemogočajo, kaj šele, da bi se jim pustile nadzorovati ali celo omejevati!

Prepričani ste, da je Janša »nedvomno močna osebnost, vendar demokratične institucije v Sloveniji niso tako šibke, da bi zaradi njega morali zagnati preplah«. Čemu potem »močan voditelj, če naše demokratične institucije niso tako šibke?«!

Pravzaprav se pa v tem z Vami strinjam: večina institucij in državnih funkcionarjev pri nas že leta in leta tolerira ali celo – »za vsak primer« – javno ali na tihem »paktira« z Janšo in njegovo SDS. Ustavno sodišče je nedvomno institucija demokracije, najvišja sodna oblast, ki naj bi kot slepa Pravičnica sodila objektivno – ne glede na ideološko in politično pripadnost! Dr. Klemen Jaklič je kmalu po izvolitvi za ustavnega sodnika izjavil: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« In nobena demokratična institucija, prav nihče na to škandalozno izjavo ni reagiral! Tudi Vi kot predsednik republike ne! Res imamo pomanjkljive demokratične institucije, toda rešitev ni v »močnem voditelju« – pa naj bi mu bilo ime kakor koli –, temveč v verodostojnem predsedniku vlade in v krepitvi institucij demokracije! Molčite ob političnih incidentih (tudi levice!) in številnih kratenjih pravic državljanov, kar vse vas dela vse bolj neverodostojnega predsednika republike!

Iz Vaših izjav je razvidno, da Janeza Janše za mandatarja vlade ne podpirate zato, ker je relativni zmagovalec volitev in da bi čim hitreje dobili novo vlado, temveč iz Vaših načelnih osebnih in ideoloških razlogov (da bi bili v »trendu v svetu«?), zato je Vaše zavzemanje za mandatarja Janeza Janšo neverodostojno, nedostojno, prejudic, prehitevanje po desni!

Še posebej sporen je bil sklic tiskovne konference, na kateri sta oba z Janšo dejansko propagirala njegovo izvolitev za predsednika vlade. Za to pa niste imeli ne politične in ne pravne podlage! Takšne, ki bi bila v skladu z demokratičnimi pravili. Najprej pa je potreben premislek, kdo zavira razvoj demokratičnih institucij in sploh njihovo delovanje. V prvi vrsti bi morali o tem razmisliti Vi, predsednik republike, ki velikokrat niste generator reševanja problemov, ampak del teh problemov, med drugim tudi s takšno zagnano podporo Janezu Janši kot »močnemu voditelju« za bodočega predsednika vlade! Če naj nas vodijo »voditelji« (pa saj nismo nedorasla raja!), kakršen je Janez Janša, bo smeh naših otrok in otrok naših otrok bolj grenak!

Sem po premieri filma OTO kaj spregledal?

Sem kaj spregledal?

Kulturni in filmski samorastniki Gornje Radgone, združeni v kulturnem društvu Kud Zrak so v petek 25.05.2018 ponovno prijetno presenetili s premiero svojega najnovejšega celovečernega filma OTO v režiji Vasje ROVŠNIKA.

Da se vrnem k naslovu tega prispevka. Sem res kaj spregledal? Dva dneva sta že minila od nadvse uspešne premiere tega filmskega dosežka radgonskih samoraslih zanesenjakov in ves ta čas sem po spletu iskal odziv lokalnih, regijskih in nacionalnih medijev. Še vedno upam, da sem res kje kaj spregledal! Nikjer namreč nisem našel nobene omembe tega za Radgono tako zelo odmevnega in predvsem pomembnega  kulturnega dogodka. Seveda si ne domišljam, da bom sedaj sam na tem svojem blogu lahko kaj od tega težko razumljivega medijskega molka popravil. Bom pa vsekakor zapisal, da je ta nerazumljiv medijski molk predvsem pomurskih lokalnih spletnih, elektronskih in tiskanih medijev žalitev za avtorje, ustvarjalce in organizatorje tega velikega radgonskega kulturnega dogodka in še veliko večja žalitev za preštevilne navdušene obiskovalce, ki te dni polnijo dvorano Kulturnega doma v Gornji Radgoni ter z gromkimi aplavzi ter stoječimi ovacijami nagrajujejo režiserja Vasjo Rovšnika in njegovo enkratno ekipo tehničnih sodelavcev in predvsem neizmeren igralski presežek radgonskih amaterskih igralcev, ki v filmu OTO nastopajo. Če pa je morebiti vsaj delček krivde za to splošno medijsko nezainteresiranost tudi pri avtorjih ter radgonskih kulturnih ustvarjalcih, pa jim priporočam, da to takoj popravijo in se potrudijo, da bo njihovo dobro, kulturno plemenito in nesebično delo tudi v širšem prostoru primerno zaznano in opaženo.

Kdo so v resnici ti radgonski zanesenjaki, ki svoje soobčane in širšo javnost vsake toliko časa počastijo z novim filmskim izdelkom in tako nadgradijo mozaik gornjeradgonskih kulturnih dogajanj? Na spletni strani Kud Zrak lahko preberemo, da Kulturno-umetniško društvo za razvoj alternativne kulture Gornja Radgona (krajše KUD ZRAK) deluje od leta 2008 in v društvu združujejo veliko dejavnosti, primarne pa so izvedba snemanj igranih filmov, organizacija rock koncertov, okroglih miz in družabnih večerov. Filmi (Kolesarji v temi 2012, Kolega 2013, Mož ki je molčal 2012, Najsrečnejši dan 2013, Samaritan 2016 ...) in prireditve (25 in 30 let rocka v Radgoni, Zluftaj se, Rock'n'Radgona ...) privabljajo množice ljudi, ki z obiskom podpirajo alternativno kulturo v občini Gornja Radgona in širše.

Na čelu te skupine zavzetih kulturnih in filmskih radgonskih samoraslih zanesenjakov pa je Vasja ROVŠNIK, filmski režiser in scenarist, dolgoletni prostovoljni kulturni delavec, organizator koncertov in drugih kulturnih prireditev. Že slabo desetletje deluje kot filmski ustvarjalec (režiser, scenarist, montažer, organizator, vodja snemanja, skladatelj filmske glasbe). V 14. filmskih projektih je sodelovalo več kot 200 ljudi. S filmskim delovanjem želi v našem mestu obuditi neko novo kulturo. Mesto Radgona, polno mističnih zgodovinskih anekdot, veselih in tragičnih, ter polno prav posebnih ljudi, ki jih srečuješ na vsakem koraku, je nekoč bilo center kulturnega dogajanja v Pomurju in širše. Zakaj nekaj takega ne bi ponovno postalo?

Za trenutek se ponovno vrnimo k filmu OTO in zgodbi, ki nam jo pripoveduje. 

Povzeto po spletni strani društva Kud Zrak:

Film govori o umsko zaostalem lokalnem bebčku z imenom Oto, ki je vsem in v vsaki situaciji pripravljen pomagati. Pomoč nudi v obliki opravil okrog hiše in drugih fizičnih del. Ob humornih srečanjih z ljudmi, eni so mu naklonjeni, drugi so do njegove zaostalost odkrito sovražni, se Oto ves čas sooča s situacijami, ki poudarjajo njegovo drugačnost, hkrati pa pridno varčuje prislužen drobiž, ki ga kot miloščino dobi od svojih “strank”. Na skrivaj mu je všeč dekle srednjih let, ki živi s svojim nasilnim možem, kateri jo redno pretepa. A nekega dne se Otu obrne življenje na glavo, ko najde dolga leta izgubljeno sliko svetovno znanega umetnika. Sledi preobrat celotnega koncepta zgodbe z nenavadnim, a srečnim koncem za glavnega junaka.

Nekaj osnovnih tehničnih informacij in osnovnih podatkov o projektu:

• V filmu sodeluje več kot 70 ljudi, 30 igralcev, 40 statistov ter 10 snemalcev in tehnikov (izključno domačinov).
• Predvidena dolžina filma je 90 min.
• V filmu sodeluje tudi priznani slovenski igralec Ludvik Bagari (Halgato, Traktor, ljubezen in rock'n'roll, Usodno vino, Reka ljubezni,…).
• Film se snema na več kot 30-ih različnih lokacijah v Gornji Radgoni, Pomurju ter na obali (Strunjan, Piran).
• Vsi sodelujoči pri filmu delamo brez honorarja.
• Predvidenih je 80 snemalnih dni (ok. 350 snemalnih ur).
• Film bo slovensko premiero predvidoma doživel na enem izmed večjih slovenskih filmskih festivalov v letu 2018
• S filmom želimo prodreti v večje kinematografske komplekse po vsej državi.

Tisti, ki me poznajo, pogosto radi povedo, da se težko vzdržim, da ne povem ali zapišem kake pikre čez lokalne ali državne politike, stranke in oblast. Res je, da smo prav te dni v najbolj vročem delu predvolilne kampanje in da se velika večina medijev kot ponižni pudli drgne ob nogah tistih, ki bi že čez dober teden radi postali oblast v tej deželi. Je pa tudi v tem primeru tako, da bo volilna kampanja minila, minile bodo te nesrečne volitve, ki bodo manjše število ljudi vsaj za štiri leta osrečile, veliko jih bo, ki bodo nekaj časa po volitvah še naivno prepričani, da so osrečeni tudi sami, dokler jih realnost ne bo streznila in mnogi bodo razočarani, ker se je ljudstvo na volitvah ponovno napačno odločilo. Ostala pa bo kultura. Ta pa skoraj nikoli ne razočara, razen takrat in tiste, ko jo skušajo zlorabiti. Še enkrat iskrene čestitke režiserju čudovitega celovečernega filma OTO Vasji Rovšniku, Iztoku Horvatu za enkratno odigrano naslovno vlogo in enako prav vsem njegovim soigralkam in soigralcem. Naj si nihče nikoli več ne drzne reči, da radgonski naturščniki ne morejo v igri doseči nivoja profesionalcev

Za konec tega zapisa pa še drobna iskrica s premiere filma OTO v Gornji Radgoni. Iz sosednjih Radencev si je prišla film OTO ogledat tudi gospa, ki je v dvorani zaradi hude gneče  dobila pomožni sedež tik pod odrom. Zadovoljna, da si bo film vendarle lahko ogledala sede, se je malo ozrla po svojih sedečih sosedih in ugotovila, da ji je sreča naklonila privilegij ter jo posadila tik ob znanega slovenskega gledališkega in filmskega igralca Ludvika Bagarija. V hipu je pozabila na neugodno sedežno mesto v dvorani in zdelo se ji je prav imenitno, da sedi ob tako znani ter v slovenskih  gledaliških in filmskih krogih tako pomembni osebnosti. Vendar bi se to sedenje ob Radenčanki za znanega igralca Ludvika Bagarija lahko kar precej neprijetno končalo. Ker Bagari v filmu igra zelo agresivnega in krutega možakarja, ki pretepa ter muči svojo ubogo ženo in kar bi mu Radenska gledalka, kot  je smeje sama potem po koncu filma povedala, še nekako odpustila, pa ji je jeza neizmerno narasla, ko je Bagari v filmu krepko namlatil glavnega igralca Iztoka Horvata oziroma ubogega filmskega Ota. Kot je povedala se je komaj zadržala, da ni Bagarija močno brcnila v nogo ali mu celo prisolila krepke zaušnice. Seveda jo je ta sveta jeza hitro minila in je Bagariju takoj tudi  odpustila njegovo filmsko grobost in krutost. Nam je pa potem po predstavi še smeje povedala, da je v resnici teta od Iztoka in se je tako seveda dalo njeno hipno sveto jezo ter težko zatajeno agresivnost že precej lažje razumeti. Nauk te zgodbe bi lahko tudi bil, da ni preveč varno, če glavni igralci na premierah sedijo med publiko.

Slovenski čebelarji v primežu lokalnih ter globalnih vremenskih in denarnih težav!

Zadnje čase lahko na raznih čebelarskih blogih in forumih zasledimo zanimive razprave o razmerah in problemih s katerimi se slovenski čebelarji srečujejo. Največ kritik tako leti na vremenske razmere, ki da zadnja leta niso prav nič prijazne do čebel in čebelarjev. Čebelarji ugotavljajo, da se več prav ne znajdejo v pogojih, ko zima ni več podobna zimi, ko se vsako leto slabšajo naravni in vremenski pogoji za pridobivanje medu, jih vedno bolj pestijo zdravstvene težave čebel od nadležne varoze do hude gnilobe in ko je država s svojo povsem nespametno politiko finančnih vzpodbud sprožila plaz nastajanja novih čebelarstev in povečevanja števila čebeljih družin v državi. Iz slovenskega specifičnega čebelarstva si je očitno nekdo zadal nalogo narediti slovensko čebelarsko industrijo in je s tem v resnici zelo ogrozil celoten ustaljen sistem ter celotno slovensko čebelarstvo izpostavil nepredvidljivim posledicam. Vse to in še veliko kaj drugega vedno bolj glasno kritizirajo številni slovenski čebelarji in kličejo k temeljitemu kolektivnemu razmisleku kako in kam v slovenskem čebelarstvu naprej.

Tako je cenjeni kolegi slovenski čebelarji! O globalnih in še posebej lokalnih problemih slovenskega čebelarstva in vremenskih (ne)prilikah,  je potreben temeljit razmislek. Zadnji čas je, da se reševanju teh nadlog resno posvetimo. Sam dodajam, da bo le resen razmislek premalo, temveč bo potrebno tudi odločno ukrepanje. Saj bi zapisal kaj vse si pod to "odločno ukrepanje" predstavljam in kaj predlagam, pa tega storiti ne upam, ker bi si tako ponovno za vrat spravil cel trop pravovernih in "najboljših" slovenskih čebelarjev. Imam že nekaj tovrstnih izkušenj iz preteklosti in kot pravi star rek, da kogar enkrat kača piči, ta se potem še zvite vrvi boji, se bom raje tokrat kakšnemu posebej kunštemu pametovanju izognil. Ne, tudi tokrat se ne bom razmetaval s strašno pametnimi nasveti in strokovnimi hipotezami kako se reševanja tega globalnega problema lotiti in končno to nesrečno vreme spraviti v normalne okvire. Da pa se ne izneverim svoji prikriti vedno malo uporniški naravi, bom pa le zapisal, da je skrajni čas, da odločno od oblasti zahtevamo, da se nam vrne vsaj staro dobro vreme v katerem bo zima zima in pomlad pač pomlad in ne tako kot je sedaj, ko je vse pomešano.Ker so pred vrati volitve, bomo morebiti celo od kakšnega politika le lahko iztisnili kakšno takšno obljubo. Razmetavali se bodo v tem času še z veliko bolj nemogočimi obljubami, da jim ta vremenska res ne bi smela delati težav.

Upam, da smo si enotni tudi v tem, da s tem in takšnim vremenom nihče med nami ni posebej zadovoljen. Verjamem, da vsaj medsebojno zelo interesno razdeljeni slovenski čebelarji tokrat pri vremenu uspemo doseči potrebno soglasje. Ta predpostavljena dosežena enotnost pa je že močno zagotovilo, da pa bi se vsaj v nečem enkrat le dalo poenotiti in skupaj kaj za vse koristnega doseči. Od OZN kaj več kot to kar smo že dosegli z razglasitvijo mednarodnega dneva čebel ne moremo in ne smemo pričakovati. Dali so nam ta mednarodni dan čebel, da so se nas le rešili, ker tako oni tam v NY kot mi v Sloveniji vemo, da čebelam na svetu zaradi tega ne bo nič bolje. Nič maj se jih ne bo zastrupilo z raznimi kemičnimi sredstvi v kmetijstvu, z onesnaženo vodo v naravnem okolju in nič manj jih ne bodo pobrale razne bolezni, ki jim doslej vsa velika svetovna znanost ni uspela priti do živega. Pošteno je potrebno tudi reči, da se okrog rešitve tega čebelarskega problema ta znanost tudi potrudila ni kaj posebej.

Lahko kaj pametnega na področju ohranjanja čebelarstva in ureditve vremenskih razmer pričakujemo od EU? Težka bo! Vsakemu strupu, ki ga kakšen kemični proizvajalec ponudi za zalivanje polj, sadovnjakov in vinogradov dajo soglasje in jim je bolj malo mar koliko čebel, čmrljev in drugih drobnih živalic bo zaradi tega pomrlo ali celo za vedno izginilo s tega nesrečnega sveta. Naša  slovenska ČZS pravi, da bodo čebelarji za vsak panj dobili od dobre nam matere EU denarno nadomestilo kot neke vrsten podporo. Res ? Potem so tam, v tem cesarskem Bruslju očitno veliko bolj v glavo udarjeni kot bi si človek sploh lahko ali upal misliti. Sam pa nekako le še vedno upam, da bo pri kakšnem EU oblastniku le zmagala zdrava pamet in iz takšnih neumnih ter zelo škodljivih predlogov nič ne bo. Če pa bodo čebelarjem z eno roko res dali kakšen drobiž, potem naj ti kar pričakujejo, da bodo oblastniki na drugi strani z drugo roko nekaj tudi krepko vzeli nazaj. V današnjem neoliberalnem kapitalizmu namreč ni zastonj kosil in ne daril. Vse se plača, tako ali drugače.

Tako nam je ostala le še domača lokalna slovenska Vlada, da nam nekako razreši te probleme v našem domačem čebelarstvu in še posebej z vremenom. Kako? Kaj pa to nam mar, ker tudi nismo mi zadolženi, da sami razmišljamo ter iščemo rešitve kako se problemi iz pristojnosti parlamenta ali Vlade razrešujejo. Za to pa imamo demokracijo in v njenem okviru parlament in vlado, da probleme ljudstva razrešujeta! Ker bodo to leto v Sloveniji ponovno volitve, se tudi na področju oblastnega ujčkanja slovenskega čebelarstva lahko hitro kaj spremeni in tako se lahko pojavi kdo dovolj brihten ter še politično in oblastno vpliven, ki bo začel pripirati pipico dotoka sredstev iz državnega proračuna v čebelarstvo oziroma v ČZS. Pa to seveda ne zaradi tega, ker ne bi imel rad slovenskih čebelarjev in njihovih zelo ogroženih čebelic, temveč, ker mu bo zmanjkovalo denarja na drugih veliko pomembnejših področjih. Vsi bi radi denar iz državnega proračuna in vseh zadovoljiti enostavno ne bo mogoče. NATO hoče močno, številčnejšo in dobro oboroženo slovensko vojsko, da bo lahko še nadalje hodil na mejo izzivat Ruse, slovenska vojska je sestavila obširen seznam privilegijev, ki jih hoče le zase in svoje pripadnike in se vedno bolj obnaša kot četrta veja oblasti, slovenska policija ima prav tako obširen seznam potreb, ki jih želi uveljaviti, celoten slovenski javni sektor zahteva občutno večje plače in še kup drugih ugodnosti, osiromašeni upokojenci bi radi vsaj malo večje pokojnine in ne le skromnih povišanj v višini štirih kepic sladoleda na letni ravni, številni, ki živijo pod pragom revščine prosijo za malo več državne miloščine, da bi lažje poravnali zneske na položnicah in ob tem še kdaj tudi kaj pojedli in tako zahtev, prošenj ter potreb po več denarja iz skupne državne blagajne ni ne kraja in ne konca.

Niti posebej brihten ni potrebno biti in hitro je mogoče ugotoviti, da je to slovensko, zadnje čase tako zelo opevano, čebelarstvo glede na svojo narodno ekonomsko pomembnost krepko preplačano iz davkoplačevalskih sredstev. Prihajajoči novi državni oblastnik, ki bo želel s skupnim denarjem malo bolj varčno ter skrbno ravnati, bo mogoče le sprevidel, da tako dalje le ne bo več šlo in in bo odločil, da si naj čebelarji pač v glavnem svoje "biznise" tudi sami v večji meri financirajo. Denar za zdravstveno varstvo čebel bi bil seveda več kot koristno investiran in ga bo tudi nova oblast morala zagotavljala v zadostni meri, vse drugo pa bi morebiti le kazalo malo „finančno zreducirati“. Možnosti kako poseči v čebelarske žepe pa ima oblast seveda veliko na zalogi. Modro bi od čebelarjev bilo, da se začnejo kar pripravljati na to, da se zlati časi ujčkanja slovenskega čebelarstva počasi iztekajo in da prihaja čas prepotrebne streznitve. Ker primernega vremena čebelarjem pač "zrihtati" ne morejo ne v OZN, ne v cesarskem Bruslju in ne naša Vlada, lahko pa celoten slovenski čebelarski ceh vsi navedeni oblastniki hitro postavijo na realna tla in povedo, da je bilo ujčkanja ter božanja že dovolj ter da je sedaj napočil čas, ko bo moralo biti tega razvajanja konec. Ker pa tudi možnosti, da bi se novi oblastniki še nadalje vozili v NY v palačo OZN na promocijska fotografiranja več ni, bo tako tudi zanimanja za velike promocijske aktivnosti na področju slovenskega malega čebelarstva precej manj.

In na koncu si dovolimo še malo zlobe ter zapišimo, da je tudi res, da slovenskim čebelarjem ostane še organiziran, uporniški ter seveda kolektivni čebelarski nastop pred institucijami OZN, EU in domačimi slovenskimi oblastmi, da z javnim in odločnim apelom zahtevajo, da se jim vrnejo vremenske razmere kot so jih nekoč že imeli in do katerih imajo tudi naravno pravico. To bi verjetno šlo. In slovenski čebelarji so tudi dovolj brihtni, da bi takšno zahtevo lahko postavili. Še veliko bolj res pa je tudi, da so gospe in gospodje tam v vzvišeni organizaciji OZN, cesarskem Bruslju in tudi v slovenskih političnih ter oblastnih krogih dovolj prefrigano nabriti, da bi jim rešitev teh vremenskih težav tudi obljubili.

Kaj je slavnostni govornik Vinko Möderndorfer na Prešernovi proslavi še povedal, pa tega nismo slišali?

Bahatih slovenskih političnih in oblastnih elitnežev se očitno res več prav  nič ne prime. Naj prej jim je krepko lekcijo odčitala v Dražgošah slavnostna govorka Lara Jankovič in sinoči jim je ter s tem tudi celotni slovenski družbi, kritično ogledalo nastavil slavnostni govorec na Prešernovi proslavi Vinko Möderndorfer. Pa prisotni v dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in vsi mi, ki smo TV prenos proslave spremljali iz domačih naslanjačev, nismo vsega kar je slavnostni govorec res povedal, imeli priložnosti tudi slišati. Zakaj ne pa si preberite v nadaljevanju in tudi to česar nismo slišali pa je tiho povedano bilo oziroma povedati javno bilo nameravano.

Kaj je Vinko Möderndorfer v celoti napisal

Marijan Zlobec: Še enkrat objavljam, kot pred dnevi obljubljeno, izjemno odmevni govor letošnjega slavnostnega govornika na Prešernovi proslavi v Ljubljani. In sicer integralno in pravilno povezano verzijo, torej tako, kot jo je Vinko Möderndorfer napisal, a je bila potem zaradi različnih pritiskov, češ da bo njegov govor predolg, na sami proslavi skrajšal. S tem pa so omogočeni bolj natančni kritični odzivi, hkrati pa je tekst avtoriziran in v edini objavi integralen. Möderndorfer je govor naslovil z Glosa 2017.


Spoštovani predsednik republike, spoštovane nagrajenke in nagrajenci, spoštovani vsi, kiMarijan Zlobec v tej deželi čutite umetnost kot pomemben del življenja – pozdravljeni!
Dovolite mi, da se najprej in s tega mesta s hvaležnostjo spomnimo umetnikov, Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, ki so nas zapustili v minulem in že letošnjem letu.
To so: Janez Bernik, Vilma Bukovec, Aleš Debeljak, Samo Hubad, Tomaž Lorenz, Anton Nanut, Tomaž Pandur, Saša Vuga in Matjaž Vipotnik.
Hvaležni smo jim, da so plemenitili duha našega naroda.


Nocojšnjemu razmišljanju, sem dal naslov Glosa 2017. V spomin na Prešernovo Gloso in na njeno srhljivo aktualnost.
Nov upravni odbor Prešernovega sklada je bil sklican konec septembra 2016. Petnajst članov upravnega odbora je sprejelo zahtevno in častno zadolžitev, da čim bolje organizira podelitev Prešernovih nagrad in pripravi počastitev nagrajenih umetnikov in njihovih umetnosti. Ne gre namreč samo za posameznike in njihove umetniške presežke, gre tudi za simbolni poklon različnim umetniškim področjem. Današnji večer je tako pravzaprav praznik vseh umetnosti.


Slovenci nismo samo narod športnikov in politikov, kot bi lahko mislil naključni obiskovalec naše dežele, če bi nekaj časa spremljal najbolj množične slovenske medije, ampak smo tudi narod pesnikov, umetnikov, iskalcev resnice in lepote.
Zapuščina Prešernove poezije odzvanja skozi čas in nas vsako leto vsaj na ta dan spomni, da je umetnost tista, ki oblikuje obraz našega naroda.


Osebno sem tudi prepričan, da Slovenci nikoli ne bi imeli samostojne države, če ne bi Prešeren nekoč davno napisal pesem vseh pesmi, Zdravljico. Če ne bi bilo Prešernovih Poezij, v katerih je pesnik zapisal politični program naroda, mu dal vizijo države, ustvaril tako rekoč njeno prvo pesniško ustavo in s svojim pesniškim genijem v sebi dal plemenu pohlevnih hlapcev samozavest evropskega jezika; če ne bilo te pesniške vizije in poguma, se gotovo ne bi vsako leto dobivali v tej dvorani in slavili umetnosti.


Verzi iz Zdravljice in drugih pesmi so svetíli skozi temna obdobja narodovega življenja in mu dajali potrebno samozavest in moč. V vihrah prve in druge svetovne vojne so bile besede pesnikov in pisateljev duhovno vodilo. Mnogim Slovencem, ki so se bodisi zaradi ekonomskih bodisi zaradi političnih razlogov znašli onstran domovine, so bile pesnikove besede dostikrat edini stik z odtujeno in tujo domovino. Umetnost je Slovence združevala. Mnogo bolj kot politika.


V svojem pesniškem delu pa nam je Prešeren pokazal tudi na temnejšo plat naše duše. Prešeren je napisal Zdravljico, napisal pa je tudi Sonete nesreče in predvsem Gloso, v kateri nam sporoča, kako lahko krošnjarska pamet prevlada narod. Verzi:
… lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si graščino …
so danes žal bolj grozeče aktualni kot kdaj koli prej.
Kljub temu, da je danes poseben dan − pa se mi zdi popolnoma primerno, da tudi s tega mesta in tudi na ta dan, morda predvsem na ta dan, ko umetnikom država prisluhne vsaj z enim ušesom, opozorimo na težave, ki jih ima umetnost na Slovenskem.
Slovenska umetnost namreč umira.
Podhranjena umira.
Zrinjena na rob družbene pomembnosti − umira.


Slovenci nimamo sreče s politiki. Nimajo sreče delavci, upokojenci in tudi ne umetniki, pedagogi in ustvarjalci … vsi namreč spadamo v skupino nesrečnežev, ki so jih v minulih petindvajsetih letih izvoljeni politični voditelji peljali žejne čez vodo. Umetnost je na slovenskem v zadnjih dveh desetletjih preživela zgolj zaradi notranje nuje, ki jo čutijo ustvarjalci, ali kot v Glosi pravi Prešeren:
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvom brez težave
on živi, umrje brez dnarja.
V svetu položnic in brezsramnega kapitala, kjer se plača vse, kjer so na tako imenovanem svobodnem trgu celo zdravje in pogrebi, je takšna notranja nuja izjemno idealistična zadeva; s čisto zarjo in roso trave se pač ne da plačati ne vrtca ne elektrike; vendar slovenska umetnost resnično vztraja prav zaradi tega prešernovskega idealizma, kajti v zadnjih dveh desetletjih se je slovenskim umetnikom samo jemalo.


Res da so umetniki imeli včasih tudi zelo delovne ministre za kulturo, ki pa so v nekulturnih vladah zaman bíli boje z mlini na veter. V predvolilnih bitkah ste nekateri izmed vas, spoštovani voditelji naroda, imeli polna usta kulture in umetnosti. Takoj ko pa ste sedli v sedlo, ste požrli vse obljube. Sprašujem se, ali bi se tako malo zanimali za kulturo, če bi bila slovenska kultura bolj tržno uspešno blago, če bi prinašala velike dobičke … Prepričan sem, da bi vas takrat bolj zanimala, verjetno bi jo že davno olastninili ali celo preko posrednikov prodali, jasno, ne najboljšemu ponudniku. Vendar slovenska umetnost ne more sama preživeti na tako imenovanem svobodnem kapitalističnem trgu. Nikoli ne bo dobičkonosno podjetje. Takšna je pač usoda majhnih narodov.
Edino pravo bogastvo takšnih narodov je umetnost.


Kot lahko vidimo, slovenska podjetja vsak dan izginjajo v tujih rokah, slovenska vlada brez sramu s stotinami milijonov dokapitalizira celo tiste ustanove, ki razprodajajo naše nekoč nacionalno premoženje, na rodovitnih poljih naše zemlje tujci postavljajo dobičkonosne tovarne in razmišljujočim državljanom je popolnoma jasno, da tujci pač nikoli ne bodo nič prispevali k slovenski umetnosti in kulturi; njih zanima predvsem dobiček, ki ga bodo odnesli na tuje.


Pravzaprav, če smo iskreni, je umetnost še edina reč v tej deželi, ki je zares naša. Vse ostalo se izgublja v nič. Pesnik Tomaž Šalamun je nekoč davno, v izvrstni knjigi Balada za Metko Krašovec k pesmi Neverni vnuk zapisal:
Otroci, na vlaku Trst-Dunaj lahko zaspite.
Tam vmes ničesar ni.
Slovenija postaja dežela, ki jo je mogoče prespati. Krajínarske lepote z otočkom sredi jezera, veličastni uspehi športnikov ter po nizki ceni prodana slovenska podjetja, vse to je ne bo rešilo pred popolnim duhovnim izbrisom. Še malo, pa popotniki ne bodo imeli več nobene želje zapustiti avtocestnega križa. Niti opazili ne bodo, kdaj so prečkali našo deželo. To pa seveda samo po sebi ni tako tragično. Tragično je predvsem to, da bo z izginotjem slovenske umetnosti in kulture izginil narod.


Nisem prepričan, če se je katera slovenska vlada tega zavedala. Morda je bila še najbolj jasna tista vlada, ki je prostodušno oznanila, da kulture ne potrebuje, da je kultura potrata denarja in da zato ukinja ministrstvo in da tudi sicer deželica v predalpski senci ne potrebuje humanistike, humanistov in umetnosti … Ja, bila je najbolj odkrita; glede na ravnanje vseh prejšnjih in kasnejših oblastnikov sem namreč prepričan, da vse vlade mislijo isto, samo da tega ne izrečejo na glas in kadar nanese beseda na kulturo, držijo fige v žepih.


In če politični veljaki mislijo o nacionalni umetnosti slabo in jo rinejo v kot med cenene in nepotrebne artikle veleprodaje in zabave, ki se lahko financira sama, potem velika večina državljanov sledi temu miselnemu vzorcu. Kultura je zajedalec na telesu naroda, umetniki so lenuhi, prevaranti, priskledniki, naj sami skrbijo zase, naj gredo raje delat … lahko slišimo ljudsko mnenje. In še hujše besede lahko preberemo po vseh spletnih kotičkih te dežele. Če bi hoteli spremeniti takšno javno mnenje, bi morala imeti umetnost tudi v glavah politikov boljše mesto.


Z drugimi besedami: politiki bi morali biti kulturni. Tako pa vse vlade, ki naj bi delovale za dobro naroda, z lahkoto mečejo naš denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam, zamudnim obrestim po nepotrebnem izgubljenih tožb … kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice, in še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne. Podatek, da bi lahko z denarjem, s katerim ste zamašili tako imenovano bančno luknjo, petintrideset let financirali slovensko umetnost in kulturo, ni zgolj anekdotičen.


Veličino nekega naroda in države zgodovina vedno ocenjuje po njeni veličastni umetnosti in ne po njenih politikih. Ko so znanega politika ene največjih evropskih držav na koncu njegove tridesetletne politične kariere vprašali, po čem si bodo državljani prihodnjih rodov zapomnili njegovo politično obdobje, je mož brez pomislekov odgovoril, da po umetnostni galeriji, ki jo je zgradila ena od vlad pod njegovim vodstvom. Ni omenil reform, sprejemanja pomembnih zakonov … vse to je namreč običajen servis, ki naj bi ga vlade opravljale samoumevno, ker jo to pač njihov izvoljeni poklic, presežek vsakega vladanja pa je v prispevku k razvoju duha naroda. Naših novodobnih politikov se bomo žal morda grenko spominjali samo po neprestanih zdrahah in delitvah, po veliki tatvini, ki so jo zagrešili pred našimi očmi, po veliki razprodaji … Pa tudi to bomo hitro pozabili.


Ja, spoštovani nekdanji in aktualni voditelji naroda, slovenska umetnost danes umira.
Neinstitucionalna umetnost ne more več preživeti, pa je izjemno pomembna, saj je tako rekoč bazen za ustvarjanje dobre institucionalne umetnosti.
Slovenski film je podhranjen. Umirajo mnogi filmski poklici. Film je kljub uspehom, ki jih ima v mednarodnem prostoru, vedno bolj porinjen med ljubiteljske dejavnosti.
Gledališča imajo manj lastnih premier. Rešujejo se s koprodukcijami. Mladi igralci so minimalno plačani. V nekaterih gledališčih sta na eni slabi plači dva mlada igralca.


Nacionalna opera, na katero so politično zreli narodi ponosni, se na Slovenskem spreminja v revno gledališče.
Slikarji že desetletja dobivajo bedne razstavnine ali pa sploh ne. V javnih galerijah sami financirajo svoje razstave.
Pisatelji pišejo svoje romane za drobiž. Če bi Prešeren danes pri veliki slovenski založbi izdal svoje Poezije, bi za honorar prejel slabo polovico poslanske plače. Če pa bi jih izdal pri manjši založbi, bi namesto honorarja dobil petdeset izvodov lastne knjige.


Slovenska nacionalna televizija ni več kulturna ustanova. Medtem ko se igrani programi drugih evropskih nacionalnih televizijskih hiš bohotijo s kvalitetnim in raznovrstnim umetniškim programom, slovenska televizija kljub televizijski naročnini tekmuje s programom komercialnih televizij.


Umetniki, ki so v svojem življenju ustvarili na desetine knjig, na stotine slik, množico skladb, ki so na odrskih deskah pustili življenje, danes spadajo med socialne probleme in delijo svojo bedo z opeharjenimi delavci, upokojenci in brezdomci. Država, ki tako počne s svojimi ustvarjalnimi ljudmi, nima prihodnosti.


In ne nazadnje, ministrstvo za kulturo, ki bi se moralo boriti za umetnike, za boljše pogoje njihovega ustvarjanja, z redkimi ministrskimi izjemami, dela zoper umetnost in umetnike in v prid državi. Če bo zares obveljala nova uredba za samozaposlene, tako imenovane umetniške prekarne delavce, bo država več kot dvatisočim slovenskim umetnikom nonšalantno dala odpoved. Res je, prav ste slišali, samo nekaj čez dva tisoč jih je, katerim država že petindvajset let, z vsako novo politično porazdelitvijo obrača hrbet.


Ja, slovenska umetnost, kljub današnjemu prazničnemu dnevu klavrno životari, crkuje v lakoti in pomanjkanju. In to je treba povedati in vedeti. Še posebej na ta dan.
Če se bo takšno zapostavljanje slovenske umetnosti in kulture nadaljevalo, bo ta mali, mili narod, z milo slovensko govorico,v kateri v dvojini pišemo najlepše pesmi o ljubezni … ostal brez obraza in duše. Samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov.
Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse. In najbrž ni več daleč dan, ko bomo na slovenskih univerzah predavali v tujih jezikih, ne da bi sploh opazili, kdaj se je to zgodilo, in bo samo peščica čudakov proučevala umetnost nekega naroda, ki ga ne bo več. Morda bomo takrat še praznovali praznik pesnika, vendar ne več v tej dvorani, saj jo bodo zasedali pop zvezdniki, kongresi strank in modne revije z vseh koncev sveta, pač pa v kakšni dvoranici v še bolj kletnih prostorih, in tudi čaše terana, katero bi visoko dvignili in po prešernovsko nazdravili sebi in prazniku umetnosti, že dolgo ne bo več.


Da pa se vse to ne bi zgodilo, je nujno, da se slovenska politika začne zavedati pomembnosti, ki jo ima umetnost pri tako majhnem narodu, in jo začne obravnavati resno, kot eno najpomembnejših poroštev narodovega preživetja. Ni vse denar, ni vse poslušnost in uslužnost do velikih in močnih, nekaj velja tudi pokončna, samozavestna, kulturna in etična drža. Če je nimate, če jo pogrešate, vam lahko pri tem pomaga umetnost. Umetnost ne gradi zidov, umetnost jih podira! Umetnost in kultura sta namreč globoko etični. Če si kulturen, si tudi etičen. Tako preprosto je to.


Res da moje besede nocoj zvenijo kot prozaično nadaljevanje Prešernove Glose, vendar sem vseeno prepričan, da jih boste hitro pozabili. Besede ustvarjalcev politikom že desetletja ne pridejo do živega. Psi lajajo, karavana ironično skomigne z rameni, češ: umetniki spet pretiravajo, in gre samozadovoljno dalje.


Čisto za konec pa še malo poezije, kot se za takšen praznik spodobi. Pesnik Ervin Fritz je še v socializmu napisal pesem z naslovom Oddaja za tuje turiste. Glede na današnji čas je pesem vizionarska. Zadnja kitica, ki nas vse skupaj nagovarja in opozarja, se glasi takole:
Bodočnost? Našel se bo kak cezar, motorizirana zgodovina
ki bo zradiral ta žalostni Liliput z zemljevida.
Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina.
In nihče več ne bo vedel, za čem je jokala lepa Vida.

Kaj je v Dražgošah res povedala slavnostna govorka Lara Jankovič?

Politični, ideološki. moralistični in predvsem politikantski duhovi, ki jih je s svojim slavnostnim nagovorom razburkala Lara Jankovič se kar ne umirijo. Najhujše kritike na Laro usmerjajo s tako imenovane slovenske desnice, čeprav njihovih predstavnikov tam sploh bilo ni. Resnica pač boli. Boli pa ta resnica tudi tako imenovano slovensko levico, ki pa v Dražgošah je bila in je tam osramočeno povešala oči ter se delala kakor, da se to o čemer Lara govori, njih sploh ne tiče. 

Vendar predstavniki elit tako imenovane slovenske politične levice tudi sedaj osramočeno molčijo in so verjetno celo tiho zadovoljni, da njihovi politični in ideološki nasprotniki s politične desnice, tako nesramno udrihajo po Lari in njenih izrečenih mislih. Nihče na levici je ne vzame v bran in tako je očitno Lari uspelo to kar je v preteklih najmanj dveh desetletjih v tej državi dobro uspevalo le neoliberalnemu kapitalskemu pohlepu in nikomur drugemu, da je vsaj enkrat ter na nekem drugem področju poenotila in združila eliti politične levice ter desnice v Sloveniji. 

Desnici je tako Lara ponudila material in priložnost za nove izbruhe prav primitivnega zgražanja ter osebnih diskvalifikacij, ponavljanja zgodovinskih laži ter grobih potvorb in nesramnih fašistoidnih izpadov. Levica pa ob tem še dalje osramočeno molči v tihem upanju, da se bo vse skupaj kar najhitreje pozabilo ter se javno ne postavi v bran ne Lari in ne zgodovinskemu dogodku ter izročilu zaradi katerega so se v Dražgošah zbrali. Lara je s svojim nagovorom v Dražgošah krepko osramotila oba pola aktualne slovenske desne in leve po osamosvojitvene politike.

DRAŽGOŠE, slavnostni nagovor, 14.1. 2018

Spoštovani in spoštovane, Dražgošanke in Dražgošani, tovariši in tovarišice, visoki gostje in vsi prisotni - zdravo!

Še prav posebej srčno in z velikim spoštovanjem pozdravljam partizane in partizanke, borce in borke, ki ste še vedno med nami in ste za vedno spremenili tok zgodovine. V čast mi je, da sem lahko med vami.

V neizmerno čast mi je tudi, da ste me izbrali za govornico in mi zaupali to častno nalogo na tem veličastnem dogodku, proslavi, ko se spominjamo ene najpomembnejših bitk za Slovence in Slovenijo, za slovensko samozavest, ki je temelj naše suverenosti - dražgoško bitko. Dražgoške boje. Dan, ko se spomnimo nedoumljivega poguma, vztrajnosti Cankarjevega bataljona, velikih tragičnih žrtev dražgoških vaščanov in ko se s ponosom in zanosom spomnimo, kako je sredi Gorenjske vzplamtel eden najpomembnejših uporov proti iztrebljevalcem slovenskega naroda, ko se spomnimo, kako je vstala tudi Gorenjska!! Kako se je neustrašno uprla nacistom, kot je vstala Primorska in se z vsemi silami uprla fašistom!

Ko nam hočeš nočeš odzvanjajo v ušesih tiste grozljive besede Adolfa Hitlerja:
»Ustvariti moramo (nacistično) tehniko razčlovečenja. Če me vprašate, kaj mislim z razčlovečenjem, naj povem, da nameravam pokončati cele rasne enote in to bom tudi storil….«

Ko nas vedno znova zabolijo Mussolinijeve besede:
»Moramo iztrebiti vse moške te preklete rase!«

Ob tem se pa s ponosom spomnimo, da je bil to čas, ko se je mali narod silovito uprl na videz nepremagljivemu, a nedvomno številčnejšemu in bolje opremljenemu sovražniku in njegovi ideji uničenja našega naroda, ko so za silno željo po preživetju, svobodi, neodvisnosti bili pripravljeni plačati najvišjo ceno - ceno lastnih življenj. Vedno, ko razmišljam o tem, se mi zdi nedoumljiva njihova zavest ter časti in občudovanja vreden pogum. Na tem mestu bi se rada spomnila pretresljivega domovinskega pisma in dveh stavkov, ki ponazarjata brezmejno ljubezen do domovine in svobode, upornika Lojza Rabiča - Mlakarjevega in njegovih bratov z Dovjega, 16.12. 1941:
»….mi ali oni, za vse ni prostora v naši lepi domovini. Ako se vrnemo, vrnili se bomo samo v svobodno, od fašistov očiščeno zemljo, ako ne, ostali bomo na krvavi poljani….«
In za to željeno svobodo so padli vsi bratje. Lojz je padel že naslednji dan, 17.12. 1941 … Slava jim.

Slava vsem, ki so se neustrašno borili, trpeli in umrli za našo boljšo prihodnost, za to, da danes stojimo na svoji zemlji in da se tod razlega slovenska beseda in zveni slovenska pesem!

Dražgoše bodo ostale nesmrten spomenik, svetilnik, ki vedno znova dviguje našo zavest in samozavest, ki jo kot mali narod še kako potrebujemo!

Čas gre naprej. Živeti moramo zdaj, a močno zavedajoč se naše zgodovine, prave zgodovine seveda, in zreti v prihodnost. Nikoli pozabiti vrednot, ki v tem svetu namišljenih dobrin, zagledanosti v materialne koristi in lažnih vrednot, izginjajo ... Kot mlajša generacija, ki pa je še živela v času pravih vrednot, se še predobro zavedam, v tem neveselem času družbene apatije, kaj vse lahko naredimo, če smo povezani, solidarni, tovariški, sočutni, strpni. Tako smo bili vzgojeni.

Nekaterim, kot meni, pa po venah teče tudi partizanska kri, saj sem ponosna vnukinja dveh partizanov. Moja junaka, ki sta mi dala to kri, ki se ne ukloni kar tako, ki je ponosna in ne trpi teptanja, še manj laži, krivic in nepravic …
Vsi, ki me poznate, veste, da sem iskrena, odkrita in po navadi brez dlake na jeziku, zato mi dovolite to tudi danes, še posebej v tem trenutku, ko preprosto ne morem mimo potvarjalcev zgodovine, torej potomcev ali simpatizerjev izdajalcev, tistih, ki so, kot je lepo napisal pisatelj in župnik Fran S. Finžgar:
» …Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež …«
Ob tem mi zlovešče zadonijo še Hitlerjeve besede: »Slovani naj delajo za nas. Kolikor pa jih ne potrebujemo, naj jih pomorijo ...«

In njegove besede, ko je na spisek za likvidacijo, če zmaga, dal tudi izdajalce: »Zdaj izdaja svoj narod, drugič bo izdal mene. Izdajalec ostane izdajalec!«
Še kako prav je imel! Zato si ne dovolim, da nekdo skruni in nespoštljivo tepta in maže zame nekaj najsvetejšega, kot je spomin na vse junake, ki so se še kako zavedali nujnosti in upravičenosti narodnoosvobodilnega boja, ki so točno vedeli, na kateri strani morajo stati in ki so zaradi pravega domoljubja in narodne zavesti zmagali nad nacizmom in fašizmom in upravičeno pišejo zgodovino. Zato ostro obsojam vsako poveličevanje in rehabilitacijo domobranstva, ki se trenutno dogaja. Obsojam vse, ki z roko v roki z RKC-jem delajo razdor med narodom, širijo sovraštvo in nestrpnost. Obsojam vse, ki pod krinko svobode govora širijo sovražni govor in ta že postaja kar dovoljen način njihove komunikacije, namesto da bi bil prepovedan in kaznovan! Obsojam vse, ki hujskajo ljudi, potvarjajo zgodovino in brišejo iz učbenikov poglavja o NOB. Nedopustno! Kdaj in zakaj smo to dopustili??!

Vsi ti zdaj pojejo domoljubne pesmi, obenem pa so prvi, ki bi razprodali našo zemljo in se popolnoma prodali Evropi. Tako kot so se že med vojno. Pa se vedno znova sprašujem, ali so resno mislili, da bi, če bi okupator zmagal, tukaj govorili slovensko? Medtem ko je Hitler rohnel po Štajerski: »Naredite mi to deželo spet nemško!« in ko so visele table z napisom: »Qui si parla soltanto italiano«. So (bili) res tako naivni ali samo tako pokvarjeni? Kritična sem tudi do vseh vladajočih, ki prepovedi rehabilitacije domobranstva niso uzakonili takrat, ko je bil še pravi čas. In da nismo, ko se je to začelo dogajati, ukrepali in se ostreje odzivali. Zdaj pa zahtevajo spravo! Zame v takih primerih demokracije ni in mi zato dovolite, da brez zadržkov še enkrat povem: vemo, kdo so osvoboditelji in kdo so izdajalci, vemo, kdo piše zgodovino, zato zame sprave NI! In je tudi ne potrebujem!!
Sploh pa, čas bi že bil, da bi nehali z ideološkimi razdvajanji in se raje ukvarjali s sedanjostjo, ki trenutno nima svetlega pogleda v prihodnost …

Naši borci, partizani, so nam postavili trden temelj, na katerem so potem gradili človeku primerno družbo, omogočili samostojni družbenopolitični in ekonomski razvoj z narodno oblastjo, nacionalno enakopravnostjo, družbeno lastnino in samoupravljanjem, kjer je delavec vendarle nekaj veljal, kjer so bile prej omenjene vrednote vodilo v družbi, ki je s skupnimi močmi in solidarnostjo gradila, ustvarjala, tlakovala družbo, kjer je bilo omogočeno dostojno življenje vsem, tudi malemu človeku, kjer smo bili gospodarji na svoji zemlji. Tako se vsaj spominjam dveh desetletij takratnega življenja, kljub slabostim, ki jih lahko očitamo. A želeli smo več, želeli smo čez meje, želeli to, česar nismo imeli: demokracijo, samostojnost, neodvisnost. Biti edini gospodar na svoji zemlji. Svobodni. Zdaj vse to domnevno imamo. Pa imamo res? Zakaj se potem sama počutim vedno manj svobodna, kot ujeta ptica pristriženih kril? Obljubljali so nam nebesa, a kar jaz zdaj vidim, so žalostne posledice zloveščega, željenega, domnevnega kapitalizma na čelu z neoliberalnimi voditelji, ki so uspeli razprodati vse družbeno premoženje in dokazati v vseh letih osamosvojitve ne le, da ne znamo biti gospodarji na svoji zemlji, ampak smo to krvavo priborjeno zemljo tudi zapravili. Ampak ali ni bilo to družbeno premoženje od vseh? Kdaj pa ga je odkupila država, da ga lahko prodaja ali nam zaračunava zanj, ker imajo posamezniki na položajih korist od tega, mi pa prav nič? Zakaj se je moralo vse sprivatizirati, da ima nekaj od tega samo peščica, če smo včasih imeli vsi in je to dobro delovalo?

Postavili smo kapital pred človeka in posledice te odločitve so tako žalostne, da ne rečem srhljive. Izgubili smo čisto vse človekove pravice, delavske pravice, delavec je samo še stroj, ki naj čim ceneje dela enkrat več za pol manj, da ne uporabim besede »minimalec«, ker jo preziram iz dna duše in se mi zdi poniževalna za kogar koli. Vsak si zasluži, da s poštenim delom lahko dostojno preživi! Danes, ko je javno, tudi s strani vlade, podprta korupcija, nepotizem, kraja in goljufija, dobro živijo samo kriminalci! Kaj nam s tem sporoča družba? Da s poštenim delom nikamor več ne prideš. Neoliberalni delodajalci imajo vse pravice, delavec pa popolnoma nobenih več. Srce me boli, ko gledam, berem o delavcih, prekarcih, kar sem tudi sama in vse to krepko občutim na svoji koži, ko vidim v kakšnih pogojih delajo, izkoriščani, nespoštovani, najhuje pa je to, da narašča revščina med zaposlenimi! Da morajo ljudje opravljati dve službi, delati od jutra do večera in s tem ne morejo dostojno preživeti. Sramota! Zaradi tega je vedno več psihofizičnih bolezni, izgorelosti, psihičnih problemov zaradi katerih ljudje pristanejo na antidepresivih in podobnih substancah. Zato, da lahko naprej izgorevajo za neoliberalnega izkoriščevalskega kapitalista, ki služi milijone na plečih uničenih ljudi! Grozljivo je dejstvo, da je že vsak tretji, četrti Slovenec na antidepresivih. Na TV-ju reklamirajo tablete za pomiritev, če te šef jezi v službi, najhuje pa se mi je zdelo, ko sem bila zadnjič pri zdravniku ravno zaradi izgorelosti in sem v čakalnici zagledala plakat z napisom: Te skrbi prihodnost? Preprečevanje depresije pri mladostnikih. Kako tragično! Mladim od vseh temeljev naših dedov nimamo kaj ponuditi! Razen terapije proti depresiji namesto prihodnosti. Namesto da bi zdravili izvor problemov in spremenili družbo, zdravimo posledice in ponujamo terapije.

Ob vsem tem me strašno revoltira hinavsko sprenevedanje vladajočih, ki niso čisto nič naredili, da bi se ustavilo odtekanje denarja. Ali se dokazuje izvor premoženja, ali dolžniki milijonov še vedno nimajo nič, njihovi družinski člani pa dobrine, vredne milijone? Naj se drago obdavči luksuz. Naj se obdavči cerkev, če že poseduje pol države nepravično vrnjenega premoženja in naj zanjo plačujejo tisti, ki verujejo vanjo. Kot je to v tujini. Predvsem pa naj se jo še enkrat strogo loči od države. Tudi sama razumem cerkev kot interesno dejavnost, ki naj se ukvarja z duhovnostjo in nikakor ne s politiko, naj ne izkorišča svojega položaja in ne zlorablja vere za politično propagando.
Napovedujejo se stavke. Če vprašate mene, se od leta 2011 sploh ne bi smele nehati. Na ulice bi morali ne samo tisti, ki so stavko napovedali, ampak čisto vsi delavci, prekarci, izkoriščani, se boriti za svoje krivično odvzete pravice! Boriti se, da nas spet jemljejo kot pomembne člene v družbi in ne samo kot poceni delovno silo!

Danes naš sovražnik ne nosi orožja, ampak je bolj prefinjen, podtalen, zlovešč, nosi kravato in hinavsko sprenevedavi nasmešek, izvaja pritisk na nas in nas ustrahuje, da postanemo apatični in novodobni sužnji.
Ob tem se spomnimo na vse naše preminule borce, ki so dali življenja, da bo nam boljše, da bomo svobodno in dostojno živeli od našega poštenega dela. Spomnimo se na njihov pogum in neustrašenost, vero, da skupaj lahko premikamo gore in se upremo sovragu! Ker sodbo si moramo pisati sami! In samo skupaj smo nepremagljivi! Družba, ki postavlja profit pred človeka, ni naravna in mora propasti.
Politikom pa najlepša hvala za tole drugo Švico, vam jo vračam v zameno za tisti »grozni, totalitarni, gnili socializem«. Pa ne čisto tisti, ki je bil. Želim si tistega, ki ga še nismo imeli, ki bi ga in ga lahko ustvarimo sami.

Kot bi zapel John Lennon: »Lahko mi rečete, da sanjam, a nisem osamljeni poet, če se pridružite sanjavcem, bo ta svet kot eden spet ...«
Tako pojem tudi sama v svojem koncertu Kako diši svoboda, kakšne barve je mir?. Pojem, za mir in svobodo, pojem, ker je pesem osvobajala, še preden smo si svobodo zares priborili in ker se boj za svobodo nikoli ne konča, pojem, ker je pesem najlepša molitev; pojem o junakih, o tovarištvu, o smrti, o izgubah in nesmislu vojn in sovraštva; pojem za mir, o sožitju, tovarištvu, solidarnosti, povezovanju in strpnosti; pojem, ker ljubim in upam in ker se ne bom nikoli vdala.

Čas je, da v nas zaživijo junaki dražgoške bitke in vseh podobnih bojev, naj bodo naše vodilo v nenehnem boju za lepši jutri.

Smrt fašizmu, svobodo narodu!

Lara Jankovič